Project Description

Viharnik vrh gora

Kar boste prebrali v tej knjigi, niso samo moji spomini. To so tudi tvoji, najini, naši spomini. Spomini na tista leta, ko se je iz radijskih sprejemnikov prvič oglasila neminljiva glasba bratov Avsenik, na izredno priljubljeno radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, na prve navdušene veselice z Avseniki, na veličastne koncerte v največjih dvoranah, nasploh na čas, kateremu so Avseniki dali mejnik z letnico 1953. V novo obliko pa spomini prehajajo s Slavkovim odhodom leta 2015.

In zakaj so morali nastati ti zapiski? V primerjavi z mnogimi drugimi ljudmi sem imel to srečo, da sem z Avseniki veliko sodeloval, da sem o njih napisal največ člankov in da sem o tem velikem glasbenem fenomenu pripravil magistrsko nalogo. Predvsem pa zato, ker sem imel lahko zrl v njihovo umetniško delavnico in spoznal tudi večji del zakulisja nastajanja novih skladb.

Seveda sem točno ob določeni uri pozvonil na Staničevi v Ljubljani, kjer je Slavko stanoval v vrstni hiši. Pričakoval sem veliko vilo, hudega hišnega čuvaja, kopico varnostnih naprav, pa mi je prišel odpret kar on sam v povsem vsakdanji hišici. Takoj mi je ponudil roko in mi rekel:

»Aha, ti si pa Ivan. Jaz pa Slavc. Se bova kar tikala.«

Povabil me je v hišo, mi predstavil ženo Brigito, potem pa mi sam natočil viski in ga postavil predme:

»O, lepo da si prišel! Jaz viskija sicer ne pijem, ti pa ga boš, kajne, da ga boš?!«

In sem ga, predvsem zato, da Slavka ne bi užalil.

Potem mi je povsem odkrito dejal:

»Dobro si napisal. Veš, glasbo je treba globlje dojeti. Kaže, da bomo več sodelovali. Zdaj imam okoli sebe pomlajeno ekipo, zato morajo biti tudi besedila bolj sodobna.«

Žena Brigita je medtem skuhala kavico, midva pa sva bila takoj tako globoko sredi pogovora, da nama je bilo obema bolj malo mar za druge dobrote. Seveda sem mu povedal skoraj vse tisto, kar sem tudi vam napisal pred tem prvim srečanjem s Slavkom. Sam je ob mojem pripovedovanju ves čas samo navdušeno prikimaval, na koncu pa dejal:

»Tisto, kar delaš, moraš imeti rad. Drugače nima smisla. Jaz sem imel ob tem še velikansko srečo, da so me sprejeli ljudje.«

To je povedal, kot bi mi rekel, da vreme sicer ni idealno, a je lepo, ker zunaj rahlo dežuje. Nikdar se ni hvalil, nikdar se ni pred nikomer postavljal, nikdar ni nikogar grajal.

Ko pa sem mu rekel, da nekateri mlajši ansambli gredo predvsem na prvo žogo, me je takoj ustavil z besedami:

»Vsak se pač matra po svoje.«

Čez pol ure je vstal in mi dal roko:

»No, se bova že še srečala. O, lepo, da si prišel!«

Posebno dolgih obiskov ni maral, pa tudi ne govoričenja v prazno. Pri tem me je močno spominjal na mojega očeta, ki mi je večkrat dejal:

»Pametnega govorjenja je hitro konec!«

Od Slavka sem šel naravnost k bratu Cirilu in mu vse natanko povedal. Na začetku mi niti ni verjel, da sem bil pri njem na domu. Ko pa sem ga seznanil s sto podrobnostmi, mi je moje opisovanje vendarle potrdil za verodostojno. Le tega ni mogel razumeti, da je takšen velikan tako skromen, preprost in odprt človek. In da nima niti dva metra v višino.

»Na odru pa je videti kot pravi velikan!« je še dodal. Brata Avsenik sta bila res zelo postavna in lepa fanta. Tudi to je veliko pripomoglo k uspehu. Glede Slavkove velikosti pa sem bratu Cirilu odvrnil tako, kot so me naučili govoriti na faksu:

»Seveda je velikan: v glasbi in kot človek.«

Vse pač vedno izhaja iz človekovega duha, človekovega dela, človekovega odnosa do sveta. Slavkov uspeh je bil pač odsev tudi njegove izjemno globoke in pristne, nepotvorjene ljudske duše.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2015
Obseg: 224 strani
Format: 24,7 x 17,5 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.