Kaj kmalu sva z gospodom Mencingerjem ugotovila, da je Kranj premajhen za dva sorodna kluba, zato sva oba združila v enega samega. V Kranju sem se aktivno vključil tudi v delovanje Narodne čitalnice in kar precej pripomogel, da so o tem izvedeli vsi naročniki Slovenskega naroda. Kar se pa tiče tega časnika, naj še povem, da ni na veliko objavljal samo mojih člankov, temveč je rad poročal tudi o mojih osebnih uspehih, recimo o opravljenem tretjem rigorozu ali pa o mojem vpoklicu v vojsko. V tistem času – leta 1878 – je namreč Avstro-Ogrska zasedla Bosno in  ker se je na jugu na veliko rožljalo z orožjem, sem bil tudi sam za mesec dni vpoklican na vojaške vaje.

Do Bosne naša enota ni prišla, zame pa je bilo pomembno to, da sem se domov vrnil povišan – v poročnika! Novo izkušnjo sem pozneje prelil tudi v eno od povesti. Nasploh sem v kranjskem obdobju v resnici veliko pisal. V Kranju sem napisal – reci in piši! – triindvajset povesti, novel in drugih daljših sestavkov. Gospod Mencinger je imel prav: v mestu pod gorami sem se pisateljsko močno razvil in začel objavljati na vse konce in kraje.

Močno pa sem se razvil … tudi v ljubezenskem pogledu. V Kranju sem se pobliže srečal s štirimi dekleti …

Temu sem rekel – godalni kvartet deklet.

Kot veste, godalni kvartet sestavljajo dve violini, prva in druga, ter viola in violončelo. Lahko pa tudi violina, viola, violončelo in kontrabas. Recimo, da mi je ljubša druga sestava, ljubša zato, ker je bolj pestra, bolj razgibana.

Prva iz kvarteta deklet je bila Hermina Pfäffinger.

Bila je hčerka dunajskega konzula v Trstu in sestra priznane slikarke Rose Pfäffinger. Njeni starši so bili švicarski Nemci, živeli so na Dunaju in v Trstu. Herminin oče je bil nekaj časa konzul v Bejrutu v Siriji, večinoma pa je služboval na Dunaju. Tako je Hermina že kot mlado dekle videla veliko sveta, po naravi pa je bila nasploh zelo radovedna in dokaj radoživa. Izvrstno je obvladovala tako visoko nemščino kot francoščino in italijanščino in tudi nekaj mehkih slovenskih besed je prišlo iz njenih ustec. Ko je njena mati ovdovela, je rada prihajala v Podbrezje na počitnice. Baje ji je ta prelepi kraj pod planinami predlagal njihov družinski tržaški prijatelj Julius Kugy. Na začetku je Hermina v Podbrezju živela v gostilni pri Frencku, pozneje pa se ji je kraj tako priljubil, da si je tam postavila tudi prav lepo vilo. Ker sva se s slikarko Ivano Kobilca, ki je kmalu zatem naredila z menoj portret, poznala še iz Ljubljane, v Podbrezje pa je rada zahajala, ker je bil to rojstni kraj njene matere, se je pripetilo, da sem se na njeno povabilo tjakaj nekajkrat z vlakom odpeljal tudi jaz. In tam srečal Hermino.

O, kako lepa ženska je bila to! Izrazita blondinka, izjemno prijetnega, mehkega obraza, govorice pa tako živahne in blagoglasne, da je še nemško govorila kot bi tekel potoček v dolino med skalami in mahovjem.

Ker v Podbrezju ni imela ravno veliko sogovornikov, sva se kmalu tako lepo spoprijateljila, da sem se odpeljal tja gor pod planine samo zaradi nje vsaj trikrat. Ona pa se je po tako imenovanih naključnih opravkih kar nekajkrat mudila tudi v Kranju. Ni res, da je imela tedaj komajda sedemnajst oziroma osemnajst let. Vsaj tako so natolcevali nekateri hudobneži oziroma nevoščljivci. Bila je že zrelo dekle, z vsem tistim, kar razvitemu dekletu pritiče. Sprehajati se s tako lepo lepotico, recimo, ob večerih ob Savi, res ni bil mačji kašelj. Posebno ne ob tako odprtem dekletu. Glede na to, da je videla veliko sveta, pred moškim ni imela nobenih predsodkov.

Ker sem bil sam – kljub temu, da so me imeli v Kranju za ljubimca prve vrste – tedaj še nekoliko neroden, mi je kar sama, sicer sila vljudno, dejala:

»Večer je tako romantičen, da bi gospodu spremljevalcu blagovolila, da me brez pomislekov poljubi na usta.«

Kaj sem hotel, to sem naredil, pa čeprav se do tedaj – kot vam je znano – nisem veliko poljubljal.

Potem je nadaljevala:

»Vaša moška bližina mi ni zoprna. Če želite, da začutite, kako glasno mi utripa moje srce, blagovolite seči z roko pod moj nedrček.«

In sem to storil, čeprav sem bil sam še trikrat bolj razburjen kot ona.

Vse do konca najinih srečanj sva ostala na blagovolite. In da ne bom preveč ovinkaril, naj kar takoj zapišem – mladina pa naj to preskoči ali vsaj zamiži na eno oko! – da sem prav s čudovito blondinko Hermino v gaju ob Savi izgubil svojo moško nedolžnost. Pri tem mi je ona prav prijazno pomagala. Bil sem tako zmeden, da še danes ne vem, kako je prišlo do tega. A videti je bilo, da je bilo obema prijetno. Pa tudi datum sem si zapisal v svoj notesnik – 21. maj leta 1879. Trikrat sedem, najlepši mesec v letu in zadnje leto pripravništva pri gospodu Mencingerju. Prav prečudovita gospodična Hermina je bila – če se temu sploh lahko tako reče – za to najbolj zaslužna. Hkrati pa tudi zato, da sem pozneje poiskal marsikatero avanturo tudi pri drugih lepoticah. In da so mi mnogi zato govorili, da sem kranjski Don Juan.

In zakaj se nisva poročila?

Tole vam bom napisal kar malce užaljeno. Za vse Kranjčanke in okoličanke, verjetno pa tudi za marsikatero Ljubljančanko, sem bil res dobra partíja, morda celo izjemno dobra, za Hermino pa – veliko preslaba! Tako je namreč ugotovila Herminina mati. Pa čeprav je bila pred menoj bleščeča odvetniška kariera, na zunaj sem bil postaven in prikupen kot malokdo, ujela pa sva se tudi v najbolj intimnih stvareh. Kar naravnost naj napišem, da sem srčno upal, da bi Hermina z menoj zanosila, pa ni. Menda ji je oče iz Bejruta prinesel neko stvar, ki jo je pojedla, pa potem tisti mesec ni bila plodna. To je bila zame velika novost in hkrati – tragika.

Naslov: Visoški gospod; vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Miha Naglič
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 19; Slovenske grajske zgodbe št. 5
ISBN: 978-961-7069-31-0
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

Miha Naglič: LJUBEZEN MU NI BILA V POGUBO

VISOŠKI GOSPOD

Pa smo jo dočakali: zgodbo o človeku, ki je Slovencem napisal nekaj najlepših zgodb. Zgodbo o življenju in delu Ivana Tavčarja. Napisal jo je Ivan Sivec, pisatelj, ki velja za najbolj plodovitega in je med najbolj branimi zdaj. Svoji knjigi je dal naslov Visoški gospod in podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Vendar ne opisuje Tavčarja le kot visoškega gospoda, ne kaže ga le v njegovih ljubezenskih zgodbah. Te so bolj za vabo. Sicer pa nas, ko se soočimo z Ivanom Tavčarjem, vedno znova preseneti, kaj vse je bil. Še zdaleč ni bil le pisatelj. Bil je tudi odvetnik, politik, časnikar, gospodarstvenik, visoški posestnik, društveni delavec … Pred sto leti je bil v letih 1911 do 1921 ljubljanski župan in v zadnjih letih svojega županovanja je napisal svoji življenjski deli, Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Če bi bil Ivan Sivec izvoljen za župana Mengša, bi mogoče zmogel oboje, županstvo in pisateljevanje, le kako knjigo manj bi napisal. Ne predstavljam pa si, da bi bil danes nekdo (le kdo?) župan glavnega mesta, hkrati pa še vrhunski pisatelj …

Ko sem svoj čas tudi sam pisal o Tavčarju, me je presenetila ravno ta večplastnost, skoraj vsestranskost njegove osebnosti. Tu pa, sledeč avtorju knjige, izpostavim njegovo doživljanje ljubezni in pisanje o njej. Tavčarjeva osrednja in najbolj znana trditev o ljubezni je tista, ki ji pripisuje pogubnost. »Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku!« To je zadnji stavek povesti V Zali (1894), vodilna misel (leitmotiv) tega pisanja, ki se v njem kar naprej oglaša, kot se v kakem glasbenem delu variacije na isto temo. Toda: te misli ne smemo razumeti preveč dobesedno. Ljubezen je pogubna le za tistega, ki je ne uspe do kraja izživeti, se v njej uresničiti! Sicer pa je gibalo našega življenja in kdor gre z njo v korak, kdor ji je kos, tega osreči. Takšno je (po mojem spominu) razumevanje Tavčarjeve misli, kakor jo je v najinem pogovoru na Glasovi preji v Gorenji vasi razložil prof. Franček Bohanec.

Sivčeve Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja so, kot rečeno, leitmotiv te knjige. Z vidika gornje misli izpostavim najprej dve: Tavčarjevo zaljubljenost v ljubljansko gospodično Emilijo Garz in v poljansko sestrično Nežko Perko. Dve dolgotrajni, a neizživeti ljubezni, ki pa za Ivana nista bili pogubni. Bil je pisatelj in ju kot tak izživel oziroma sublimiral v pisanju. Bili sta njegovi trajni navdihovalki. Po dokaj prepričljivi razlagi profesorice Marje Boršnikove, je bila Emilija Tavčarjeva Bogomila, njegova Laura in Julija. Ona naj bi navdihovala vse tiste »včrniljene kontese« (Ivan Cankar), ki nastopajo v njegovih zgodnjih delih. Sestrična Nežka pa je navdihnila Holekovo Nežiko in Meto iz Cvetja v jeseni. Tretja od Tavčarjevih ljubezni pa je seveda tista, ki je zbližala 35-letnega Ivana, ki takrat še ni cvetel v jeseni (tudi njegov Ivan iz cvetja jih ima le 38) in 18-letno Franico Košenini. Tej ljubezni je bil kos, osrečila je oba, Tavčarju pa dokončno omogočila vzpon v tedanjo visoko družbo in temu primerno socialno in politično promocijo. Ljubezen mu torej ni bila v pogubo, prej v povzdigo.

Da ne ostanemo pri ljubezni le na njeni erotični in subtilni ravni, se spustimo za trenutek še na njen obrtniški, seksualni nivo. Na tem nivoju je Tavčar občeval s svetovljansko gospico Hermino Pfäffinger, ki je takrat, ko je bil odvetniški pripravnik v Kranju, živela v bližnjem Podbrezju. Njena mlajša sestra Rosa se je nekaj let pozneje predajala burnemu bohemskemu in močno erotiziranemu življenju v Parizu, nekaj časa je bila v njeni družbi tudi slikarka Ivana Kobilica … Eden najbolj sočnih odlomkov v knjigi pa je morda tisti, ko se Ivan in Franica dajeta dol v njegovi odvetniški pisarni. Začneta na kavču »za čakajoče stranke«, končata na trofejni medvedovi koži, lovskemu darilu iz Poljanske doline … Je bilo res tako? Izpričano ni, je pa dovoljeno. Licentia poetica.

Kaj pa Visoko, ki ga je po ljubljanskem naredilo že za »Visoškega gospoda«? Tudi Visoko ga je osrečilo. V pogubo pa je bilo dvema rodbinama. Najprej Kalanom. Ko je izvedela, da je njen sin (nemarno in pod ceno) prodal Visoko Ivanu Tavčarju, se je zadnja lastnica Ana Hafner, rojena Kalan, obesila. Tavčar je posestvo kupil z denarno pomočjo iz dediščine žene Franje in tete Ajke, prva dva sta na Visokem užila lepa leta. Tragedija pa je doletela tudi njun rod, ko sta leta 1948 v nesrečni igri z orožjem umrla njuna vnuka Ivan in Igor, Ira in Jorg. Franja in Ivan sta imela pet otrok, od teh pa je imel imenovana otroka le najmlajši sin Igor, priznani slovenski zdravnik. In tako je po Kalanih izumrla tudi Ivanova veja poljanskih Tavčarjev. Sicer pa o domnevni pogubnosti Visokega za svoje gospodarje tu ne bomo špekulirali, ni predmet tega pisanja.

         Prav pa je, da zapišemo še katero o knjigi sami, o njenih (i)zvrstnih posebnostih. Iz njih se vidi, da je Ivan S. mojster veščine pisanja, tako kot njegov portretiranec Ivan T. Posrečeno literarno srečanje dveh Ivanov. Pripoved je na videz avtobiografska oziroma prvoosebna, kot da bi nam jo pripovedoval Tavčar sam. Je sproščena in lepo berljiva. Kot da bi bila Sivčeva. Kar tudi je. Po zvrsti je roman. Ima deset poglavij, njihova vsebina je razvidna že iz njihovih naslovov: Otroštvo, Prva ljubezen, Dunaj, Odvetnik, Franica, Med gorami, Visoko, Župan, Cvetje, Kronika. Otroštvo v Poljanah, poljanska, ljubljanska in novomeška šola. Študij prava na Dunaju. Odvetniško pripravništvo v Ljubljani in Kranju, samostojna advokatura v Ljubljani. Franica Košenini postane Franja dr. Tavčarjeva, nato še narodna in dvorna dama, gospodarica na Visokem (Visošca) in častna občanka Ljubljane; poroka z Ivanom je bila torej tvorna tudi za njen družbeni status. Med gorami, Slike iz loškega pogorja – Tavčar je kot pisatelj najboljši takrat, ko piše zgodbe iz svoje doline in iz Škofjeloškega pogorja, boljši je, ko piše o Nežkah in Metah, kot takrat, ko piše o Emilijah in drugih »včrniljenih kontesah«. Cvetje (1917) in Kronika (1919) sta Tavčarjeva epohalna teksta, to se je znova potrdilo tudi ob njunih nedavnih stoletnicah. Tak je Tavčarjev redosled in Sivec ga mojstrsko povzame. Na začetku vsakega poglavja navede odlomek »iz Tavčarjevega neobjavljenega dnevnika Zadnje besede«. Bralec najprej pomisli, da je Sivcu uspel še en veliki met: da je to besedilo res našel. A kmalu uvidi, da je fiktivno. Resnični pa so odlomkom iz umišljenega dnevnika sledeči izbrani odlomki iz Tavčarjevih spisov. Čeprav je Sivčevo delo o Tavčarju fiktivno oziroma leposlovno, temelji na številnih virih, ki jih je avtor prebral, preden se je lotil pisanja. Rečeno drugače: študij teh virov je z avtorjevo domišljijsko močjo to pisanje šele omogočil. In ne nazadnje: knjigo bogatijo izbrane in številne fotografije. V dobi, ko so slike domnevno pomembnejše od besedila, je to dejstvo še posebej potrebno in razumljivo.

         Naj mi bo namesto sklepa dovoljeno še nekaj besed o mojem poznanstvu z obema Ivanoma. O Ivanu Tavčarju sem leta 2001 (s podaljškom v leto 2002), ko smo »obhajali« 150-letnico njegovega rojstva, pisal dolg podlistek v Gorenjskem glasu, izšel je v 67 tematskih nadaljevanjih. Istega leta sem se na Glasovi preji, seriji javnih intervjujev, ki jih že od leta 1988 prireja časnik Gorenjski glas (GG), pogovarjal z dvema poznavalcema Tavčarjevega življenja in dela, profesorjema Frančkom Bohancem in Janezom Dolencem. Oba sta o Tavčarju tudi pisala. Prof. Bohanec, ki je bil moj ravnatelj na Gimnaziji Poljane v Ljubljani, pozneje pa sogovornik na več srečanjih v Poljanski dolini, kjer je imel vikend, je o njem napisal tudi eno najboljših knjig. Povzetek mojega ukvarjanja s Tavčarjem je trojna številka Snovanj, kulturne priloge GG, ki je izšla na 24 straneh pod skupnim naslovom Ivan Tavčar – kaj vse je bil! Izšla je 11. 10. 2011, ob 110-letnici pisateljevega rojstva. Novembra tega leta je Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane priredilo okroglo mizo z naslovom »Dr. Ivan Tavčar, slovenski politik, ljubljanski jurist, visoški posestnik v Poljanah«. Za omizjem smo bili zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, slovenist in literarni zgodovinar Matjaž Kmecl, pravnik Lojze Ude, ekonomist Viktor Žakelj in podpisani.

Tudi z Ivanom Sivcem se poznava preko GG. Tudi on je svoja prva besedila objavil v osrednjem gorenjskem časniku, ko mu je bilo komaj dobrih 16 let. Zapisoval je zgodbe iz domačih Most pri Komendi, prvi pripovedovalec pa je bil njegov oče Andrej. Midva sva se sicer spoznala leta 1999 v Žireh, ko sva skupaj predstavila njegovo monografijo o enem od prvakov slovenske naive, slikarju in pisatelju Jožetu Peternelju Mausarju. Potem je bil dvakrat moj gost na Glasovi preji. V Begunjah na Gorenjskem sva se v začetku februarja 2012 pogovarjala o fenomenu Avsenikov, v Škofji Loki pa ob njegovi 70-letnici (2019) o njegovem delu. Ni bilo težko, saj mu poleg pisne dobro teče tudi ustna pripoved. Kot rečeno: tudi njemu so najprej pripovedovali njegovi domači. Iliada se je najprej pripovedovala, šele nato je prišel Homer …

Tako je bilo tudi s Tavčarjem. Njegovi Poljanci, ki pod vodstvom režiserja in zdravnika Andreja Šubica uprizarjajo njegova besedila v poljanščini, so še vedno razočarani nad rabo visoke gorenjščine v filmski klasiki Cvetje v jeseni. »Tavčarjev jezik je melodično, ritmično in v sintaksi pisan kot poljanski dialekt. Besede je vezal v stavke, kot jih vežemo še danes v teh koncih. Zato so ‘prevodi’ njegovih tekstov v naše narečje tako preprosti! Večkrat je pisatelj razložil, zakaj je uporabil besede, ki se govorijo v tem pogorju; ponekod jih je samo umestil med tekst brez razlag.« Tako A. Šubic. Navedimo po njegovem izboru nekaj primerov. Vseh odtenkov ni mogoče zapisati s črkami; lahko pa opozorimo na mesta, kjer je to najlepše vidno.

O lepoti Blegoša

Tavčar: »Lep je! Na vrhu je v senci, po bregovih ga pa sonce obseva!« Narečno: »Liep je naš Bliegaš. Na varh je u sienc, po bregovah ga pa suonce obsieva!«

Jokati/vekati

Tavčar: Pri nas vse »veka«… zato je tudi Luca »vekala« … Tavčar: »Toliko sem vekala.« / Narečno: »Tekuj sn vekala…«

Hudo in lepo

»Hudo je bilo lepo!« / Narečno: »Hod lep je bel.«

Uboga žival

Tavčar: »Vendar vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival.« / Narečno: »Vondar vič, kuok je zmiedu buoga ževav.« / Tavčar: »Šimen, ta je pa žival!« / Narečno: »Šimen, ta j pa ževav!« / Tavčar: »Beseda žival ali pa še celo živalca je v našem pogorju najnežnejši izraz ljubezni in spoštovanja.«

Ivanu Sivcu na čast omenimo, da »ubogo živalco« kot Tavčarjev ljubkovalni naziv za ženo Franjo uporablja tudi v tej knjigi. Mi pa sklenimo njeno branje z oceno v poljanščini: Hod lep je bel.

Miha Naglič