To zgodbo sem napisala lansko poletje. Na plaži, pod borovci. Vsi me sprašujejo, ali je resnična. Do zadnje pikice. Tudi naslov sem izbrala že na morju. Zdi se mi, da je ravno prav dramatičen. Približno tako, kot je bilo dramatično naše poletje.

Vlomilci delajo poleti. Pravzaprav predvsem poleti. Vlamljajo sicer tudi jeseni in spomladi, včasih celo pozimi, toda poleti je njihovo delo veliko bolj učinkovito. In tudi tako čudovito preprosto, da se jim ni potrebno skoraj nič truditi. Stanovalci pustijo okna na široko odprta, vrata povsod nezaklenjena, avtomobilske ključe v avtomobilih, denarnice na plaži kar na časopisu . To pa je tako rekoč razkošje za vsakega vlomilca. Tudi amaterja.

Da ne bom delala razlik med spoloma, naj kar takoj povem, da vlamljajo tudi ženske. Slovenski pravopis na strani 1665 še posebej izpostavlja geslo: prijeti vlomilko. Detektivi, pozor, ta podatek ni napisan brez posebne povezave z zgodbo!

Moja počitniška detektivska zgodba se začenja z odhodom na morje. Tako se začenjajo vse počitniške zgodbe, pa naj se še moja. Tja je odhajala naša srečna oziroma smešna družina Erjavec. Tole je treba že malce pojasniti. Najprej smo bili namreč samo srečna družina Erjavec. Potem sem gledala skozi okno, pa sem v neki šolski nalogi zapisala smešna. Kar tako, iz štosa. Tovarišica pa je rekla, da sem smešna jaz. No ja, pa sem, če ona tako pravi! Sicer pa oboje ustreza pravemu stanju.

Kazalo je, da bodo to ene mojih najbolj zamorjenih počitnic na svetu, pa so se razvile v ene najbolj živahnih. Za to so namreč poskrbeli vlomilci oziroma vlomilec oziroma vlomilka.

Osebe:
Moj oči Janez, ljubkovalno imenovan tudi Johan. Za naju z Nejcem je tu in tam tudi foter, uradno pa seveda oče. Čelo ima močno potegnjeno v globino lasišča, ušesa privzdignjena, nos poudarjen (zaradi detektivskega občutka pač), noge še vedno do tal, trup pred dopustom pa skoraj snežno bel. Posebni znaki: obrtnik, ki vedno tarna, kako visoki so davki. Zmeraj ponavlja, da bo naju dva, ko bo splezal na zeleno vejo, peljal v slaščičarno, kjer se bova lahko do onemoglosti napokala kremnih rezin.

Mami Maša, ljubkovalno tudi Mašika, Mišika, Mucika, občasno zaradi partnerstva z očijem tudi Johana. Za naju z Nejcem pa predvsem matka. Uradno tudi mati in vzgojiteljica dveh najbolj bistrih otrok pod Alpami. Oči Janez po njenem mnenju namreč nima pojma o vzgoji. Res pa je tudi, da za nobeno stvar nikoli nima veliko časa. Poleti je mami Maša oblečena pomanjkljivo. Zato ji oči večkrat ljubkovalno reče Pomanjkljivka. V dobrem pomenu besede. Sicer pa je mami stroga do sebe, okolice in predvsem otročadi. Posebni znaki: uslužbenka, ki ima zmeraj dela čez glavo, doma pa se razvedri ob kuhanju, pospravljanju, pomivanju, likanju in drugih kulturnih kuhinjskih opravilih.

Hčerka Tina, ljubkovalno tudi Tinca, za fante včasih celo Valentina in podobne fore. To sem jaz. Nekateri pravijo, da sem trinajstletna zdolgočasena deklica, ki je prebrala že vse knjige sveta, za fante pa se še ne sme zanimati. Bratec mi menda pomeni toliko kot lanski sneg. To ne drži, a naj imajo tudi drugi svoje veselje. Ko bom velika, bom manekenka ali detektivka. Oboje je še v zraku in enako tvegano.

Bratec Jernej, največkrat imenovan Nejc ali Nejko. Tudi Nejče, Arnejc in Arnek. Tistega poletja je imel komaj devet let, a se je delal pametnega za dvanajst. Do trinajst pa zaradi mene tako in tako ne more seči. Blazno preračunljiv tip. Od staršev na morju navadno nažica vsak dan za tri sladolede. Dva, ki mu ju plačajo drugi na plaži, pojé, za enega pa dobi povrhu, tako da ima zvečer denarja za štiri sladolede oziroma za igre na avtomatih, kjer denar pomnoži z mnogokratnikom tri ali štiri. Zanj so počitnice nabiranje denarja. Bodoči predsednik vlade.

Stransko vlogo igra očijev poslovni partner Maži, japi, podjetnik brez denarja. Vedno je oblečen v črno obleko, nosi črn kovček in črna očala. Kot bi vse dneve za nečim žaloval. Denar si iz dneva v dan sposoja in je vsak dan bolj zadolžen. Drugače prijeten fant, ki si je pri dobrih tridesetih že postavil hišico s stebrički in bazenom, vozi se v mercedesu, na morju pa ima počitniško hišico. Menda jo je dobil iz nekih – kot se temu učeno reče – kompenzacijskih poslov. Ti meni tisoč krznenih plaščev, jaz pa tebi hišico ob morju. Posebni znaki: nikoli mi še ni kupil sladoleda.

Druge stranske vloge, ki pa so – kot se je izkazalo kasneje – pravzaprav glavne, bodo predstavljene pozneje. Gre za sumljive tipe vseh vrst. Ker jih kar mrgoli, jih v uvodu ne bom naštevala.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2004
Obseg: 110 strani
Format: 21,6 x 14,8 cm
Naklada: 1.500 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL