Začetek romana o Basaju

Življenje bi bilo lahko lepo, če ne bi bilo tako pogosto posejano s smrtmi najbližjih. Posebno lepo bi bilo lahko tam, kjer so žitne njive nadvse radodarne s pridelkom, kjer se na dobravah pase veliko krav in drobnice, kjer v hlevu stojijo močni voli in trpežni konji. Predvsem pa tam, kjer ljudje radi delajo, kjer gre poštenje iz roda v rod, kjer so ljudje od pamtiveka naprej bogaboječi. Najlepše bi jim bilo tam lahko tudi zato, ker jim ujme ne uničujejo prevelikokrat njihovega prizadevanja. Posebno lepo, ker človeške roke in zdrava kmečka pamet še vedno poznajo tiste obče človeške vrednote, ki človeka plemenitijo ter se že stoletja pretakajo od družine do družine, iz roda v rod.

Pod Krvavcem so bile po sončnih bregeh, na robu gozdov in delno tudi na ravnini, na manj plodni zemlji, posejane najbolj ljubke vasice pod božjim svodom. Ponosnih domačij in s slamo kritih koč je bilo ravno toliko, da jih je lahko zemlja preživela brez hujših pretresov. Po drugi strani so bile poti speljane tudi na vse strani neskončnega neba: navzgor proti mestecu Kranju, v hribe pod Krvavec in na Štefanjo goro. Še pogosteje so vodile navzdol, proti Komendi in Mengšu. Največkrat prav do Ljubljane in mnogokrat vse tja do sončne Vipavske doline in celo do tako velikega mesta, kot je bil Trst ob modrem morju.

Vopolje so bile tedaj še zelo majhna vas na robu cerkljanske fare. Sredi osemnajstega stoletja so obsegale komaj slab ducat kmečkih hiš in še precej manj bajt. Ime kraja je bilo tako lepo nazorno, da celo tuji, nemško govoreči pisarji, gluhi za slovensko besedo, niso mogli zapisati kraj drugače kot vasica, ki leži V polju. Sredi polja. Blizu gozdiča, a vendar na ravnini in obdana z rodovitnimi njivami, z dragocenim poljem, s poljem, ki je v tistem času pomenilo – življenje!

Vopolje bi morda ostale za vedno obrobna vasica, nepomemben kmečki kraj, vaški zaselek, ki se je držal bolj znanega Spodnjega Brnika, če se ne bi leta Gospodovega 1719 tu rodil – slovenski general! Prvi slovenski general! General, ki mu je svetovno znana vladarica Marija Terezija dodala naziv Plemeniti in ga pozneje povzdignila celo v barona. Nekaj let pred svojo smrtjo pa mu je podelila tudi naziv Blagorodni. General, ki ga je poznala vsa Vojna krajina. General, ki je bil poveljnik mnogih regimentov in celo glavne vojaške trdnjave v Vojni krajini, v Karlovcu. General, kateremu je življenje naklonilo veliko lepega, vmes pa tudi mnogo trpkega. General, ki se je znašel v mladosti v takem vrtincu ljubezni, da ga je potem obžaloval vse življenje. In general, ki je poleg štirih hčera v svoji hiši spravil v ponosni vojaški stan kar dva sinova.

In prav temu velikemu generalu je stekla zibelka v kmečki hiši v Vopoljah, pod Krvavcem, na slovenskih tleh.

Pri hiši se je reklo pri Jerasovih, pisali so se Basaj. Šlo je za starodavni rod, ki je imel dokaj veliko kmetijo od gosposke v zakupu že stoletja. Prav vsi Basaji so bili tako dobri gospodarji, da so brez težav odrajtali gosposki vso desetino in čez vse leto zgledno opravili tudi vso tlako. Pri tem jim je vedno ostalo še precej cvenka za svoje priboljške, za dokup te ali one dobrobiti, predvsem pa za ohranjanje ugleda v mnogih vasicah pod Krvavcem. Celo v Cerkljah, kjer se je ob cerkvi Marijinega Vnebovzetja vedno zbralo veliko uglednih Gorenjcev, so možje brez kakršne koli zavisti drug drugemu priznavali.

„Ja, Jeras je pa res dober gospodar!“

Mnogi so ob tem povzdigovali tudi Jerasovko.

Naslov: Vse generalove skrivnosti; razburkano življenje in pretresljiva smrt prvega slovenskega generala Jerneja Basaja
Avtor: Ivan Sivec
Spremne besede: doc. dr. Miha Šimac, dr. Rajmund Lampreht in župan Občine Cerklje na Gorenjskem Franc Čebulj
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 25; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-22-5
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

               dr. Rajmund Lampret: O GENERALU JERNEJU BASAJU

VSE GENERALOVE SKRIVNOSTI

Uvod

Leta 2019 se je name obrnil gospod Iztok Basaj, ki je izrazil željo, da bi raziskal korenine svojega rodu. Na najinem uvodnem sestanku mi je omenil, da obstaja v njihovi družini zanimiva zgodba oziroma legenda. Oziroma kar dve. Vsebino le-teh ni želel razkriti, saj je bil mnenja, da bi ta lahko subjektivno vplivala na raziskavo.

Tekom raziskave sem našel dokumente, ki so razkrivali, da sta v družini res obstajala dva imenitna možakarja.  Poglavitna zgodba pripoveduje o možakarju, ki se je iz kmečkega sina povzpel vse do generala, postal steber Vojne krajine, premagal slavne Pruse, postal imeniten plemič ter bil – pozabljen od rojakov!

Družina Basaj

Začnimo s staršema bodočega generala Jerneja Basaja! Jernejev oče Jernej in mati Marija sta si ustvarila veliko družino. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet hčerk in šest sinov. Od enajstih otrok so štirje umrli že v otroških letih. Posebej bi omenil le sina Jerneja Basaja, rojenega leta 1719, o katerem bom več pisal v nadaljevanju.

Leta 1721 sta Jernej in Marija vzela v rejništvo Petra Pavla Glavarja. O njem bom prav tako nekaj več napisal v nadaljevanju. Peter Pavel je postal del družine in starša sta zanj skrbela enako skrbno kot za svoje biološke otroke.

Družina Basaj pa ni ostala dolgo popolna. Okoli leta 1725, morda leta 1728 (natančnih podatkov ni), je oče Jernej umrl. Umrl pa ni doma, temveč izven župnije Cerklje na Gorenjskem. Celotno breme je tako nenadoma padlo na mater Marijo. Ta je morala poskrbeti za kmetijo in to v takratnih časih ni bilo tako preprosto, saj se je skoraj celotno delo na kmetiji odvijalo na roke. Vsa težja dela pa so opravljali moški. Povrhu vsega je morala poskrbeti še za osem malih lačnih ust.

Kot je že zapisano, je znano, da je Jernejev oče verjetno umrl leta 1728. Sin Jernej je tedaj štel devet let. Jernej je zato odraščal z materjo, brati in sestrami ter rejencem Petrom Pavlom Glavarjem. Slednjega so praktično šteli za svojega sina in brata, četudi je bil rejenec. Jernej in Peter Pavel sta postala izredno dobra prijatelja. V praksi sta drug na drugega gledala kot na brata. Ker je bil Jernej dve leti starejši od Petra Pavla, je ta nanj bržčas gledal kot na vzornika.

Leta so hitro minevala in Jernej se je izkazal za zelo brihtnega mladeniča. Mati Marija je bila tista, ki je sprejela odločitev, da mlademu Jerneju omogoči šolanje. Jerneja je poslala v Ljubljano na jezuitsko gimnazijo. Jernej je kasneje ubral vojaško kariero ter se pridružil cesarsko-kraljevi vojski.

V slunjskem mejnem pešpolku

V vojaških virih se Jernej pojavi leta 1758 kot pripadnik slunjskega mejnega pešpolka. Po mojem védenju oziroma raziskovanju ni mogoča natančna rekonstrukcija njegove vojaške kariere pred letom 1758.

Slunjski mejni pešpolk je bil ustanovljen leta 1746 v Karlovcu. Princ Hildburghaus ga je formiral iz enot mejnih vojaških obveznikov. Novi polk so poimenovali po sedežu štaba, ki je bil v Karlovcu in slunjskem nabornem okrožju, kot karlovško-slunjski mejni pešpolk. Od leta 1753 so enoto imenovali slunjski mejni pešpolk. Leta 1769 je enota prejela vojaško številko 63, torej 63. slunjski mejni pešpolk. Leta 1768 so številko spremenili v štiri ter enoto preimenovali v 4. slunjski mejni pešpolk. Leta 1873 so enoto razpustili in pripadnike vključili v novo enoto, v cesarsko-kraljevi 79. otočanski linijski pešpolk.

Leta 1758 je bil slunjski mejni pešpolk sestavljen iz štirih bataljonov. Poveljnik slunjskega mejnega pešpolka je bil major Peter Vukassovich. Jernej Basaj je imel čin Obristwachtmeister-a. Omenjeni čin bi lahko najlažje prevedli kot mlajši major,  Jernej Basaj je tedaj poveljeval prvemu bataljonu.

Leta 1756 je izbruhnila Sedemletna vojna. Glavna nasprotnica Avstrije je bila Prusija. Jernej je bil verjetno tedaj skupaj s slunjskim mejnim pešpolkom leta 1756 premeščen na sedanje ozemlje Češke. Tamkaj slunjski mejni pešpolk ni deloval samostojno kot ena enota, temveč so se posamezni bataljoni borili ločeno drug od drugega na različnih bojiščih na Češkem oz. Šleziji ter v okviru večjih vojaških formacij.

Tudi leta 1757 so bili bataljoni slunjskega mejnega pešpolka na Češkem in Šleziji ter se večkrat izkazali v bojih. Septembra 1758 se je Jernej skupaj s svojo enoto nahajal v Šleziji blizu Klisinoja. Tukaj se je zapletla njegova enota v spopad z pruskimi enotami. Jernej je uspešno povedel svoje može v boj. Premagal je Pruse ter zaplenil najmanj dva topa. Bataljoni slunjskega mejnega pešpolka so se izkazali tudi v naslednjih letih bojevanja. Jernejev bataljon se je še naprej aktivno boril.

V ogulinskem mejnem pešpolku

Četudi o dogajanjih v Sedemletni vojni ne vemo vseh podrobnosti, pridemo do zaključka, da se je Jernej v vojni izkazal kot izvrstni poveljnik. To so opazili tudi nadrejeni. Leta 1763 je bilo konec vojne. Jerneja so konec junija 1763 premestili v ogulinski pešpolk. Enoto je zamenjal 26. junija 1763.

Ogulinski mejni pešpolk je bil ustanovljen leta 1746 v Karlovcu. Princ Hildburghaus ga je formiral iz enot mejnih vojaških obveznikov. Novi polk so poimenovali po sedežu štaba, ki je bil v Karlovcu in ogulinskem nabornem okrožju – kot karlovško-ogulinski mejni pešpolk. Od leta 1753 so enoto imenovali le še ogulinski mejni pešpolk. Leta 1769 je pešpolk prejel vojaško številko 62 ter se tako preimenoval v 62. ogulinski mejni pešpolk. Leta 1798 so številko enote spremenili v 3 ter ji dodali naziv državni. Tako se je ime pešpolka glasilo 3. državni mejni pešpolk. Leta 1873 so enoto razpustili in moštvo vključili v novo enoto cesarsko kraljevi 79. otočanski linijski pešpolk.

Jernej je bil tedaj povišan ter je prejel čin majorja. Hkrati mu je generalštab zaupal vodenje ogulinskega mejnega pešpolka ter je postal poveljnik le-tega. Mesto poveljnika mu je bilo predano od dotedanjega poveljnika majorja Petzingerja.

Jernej je ogulinskemu mejnemu pešpolku poveljeval v tako imenovanem mirnem obdobju. Vse evropske države so bile izčrpane od Sedemletne vojne. Tako se potem pod Basajevim poveljstvom niso borili nikjer več.

24. avgusta 1771 je Jerneja doletela posebna čast. Vladarica Marija Terezija ga je povzdignila v plemiški stan. Jernej Basaj se je odslej uradno imenoval Bartholomäus von Basse. Slednje bi danes poslovenili v Jernej Plemeniti Basaj. Ali na kratko: Jernej pl. Basaj.

Jernej je ogulinskemu mejnemu pešpolku poveljeval enajst let in deset mesecev. S tem se je v zgodovino ogulinskega mejnega pešpolka vpisal kot poveljnik le-tega z najdaljšim stažem. 30. aprila 1775 je poveljstvo predal svojemu nasledniku majorju Georgu Sillyju.

Jernej Basaj v generalštabu

Po predaji poveljstva svojemu nasledniku je bil Jernej premeščen v generalštab v Karlovec, kjer je opravljal funkcijo štabnega oficirja. Hkrati je bil povišan v čin generalmajorja.

31. decembra 1779 je bil povišan v čin generalpodpolkovnika. Njegova naloga je bila nadzorovanje pripravljenosti in usposobljenosti enot v Vojni krajini.

Hkrati je bil 31. decembra 1779 po božji in vladaričini milosti povzdignjen ter je prejel plemiški naziv blagoroden. Tako se je njegovo novo ime glasilo Wohlgeboren Bartholomäus von Basse. V slovenščino bi ta naziv lahko prevedli  kot Jernej pl. Basaj Blagorodni. Hkrati je od kraljice prejel oziroma je bil potrjen tudi njegov grb.

V literaturi se pojavlja trditev, da je Jernej bil poveljnik Vojne krajine. Ta trditev ne drži. Poveljnik Vojne krajine je tedaj bil grof Samuel Gyulay. Vojni krajini je poveljeval od leta 1777 do leta 1786. Do te napačne interpretacije je prišlo, ker je bil Jernej nekaj časa poveljnik karlovške utrdbe. V karlovški utrdbi pa je bil sedež poveljnika Vojne krajine.

Basajev grb

Grb Jerneja Basaja izraža stil 18. stoletja. Za grbe iz tega obdobja je značilna bogata okrasitev. Na sredini grba je ščit, ki je razdeljen na tri dele. V spodnjem delu so rumeno modre progaste črte. Te simbolizirajo barve dežele Kranjske. Zgoraj levo se nahaja na rdeči podlagi bela štorklja, ki se sprehaja po zelenem travniku. Zgoraj desno je na beli podlagi rdeč vzpenjajoči lev. Lev simbolizira Jernejevo hrabrost. Levova pokončna drža simbolizira Jernejev vzpon. Rdeča barva pa bojevitost.

Nad ščitom se nahaja zlata krona, okrašena z rdečimi rubini, modrimi safirji in belimi biseri. Zlata krona simbolizira pripadnost in zavezanost kraljevi habsburški dinastiji. Rdeči rubini in modri safirji simbolizirajo pripadnost Vojvodini Kranjski. Beli biseri simbolizirajo neomadeževano ljubezen so domovine.

Nad krono bedijo tri okronane viteške čelade. Te simbolizirajo pripadnost kraljevi vojski. Nad levo viteško čelado se ponovi rdeči lev in nad desno viteško čelado se ponovi štorklja. Nad sredinsko čelado se bohotijo štiri pavja peresa. Te so obarvane v vse štiri glavne barve, od leve proti desni: rumeno, modro, belo in rdeče pero. Levo stran grba obdajajo belo-rdeče lovorike. Desno stran grba obdajajo modro-rumene lovorike.

Jernej Basaj in Peter Pavel Glavar

Peter Pavel Glavar se je rodil leta 1721 v Ljubljani pod latinskim imenom Petrus Paulus Glovar. Bil je nezakoniti sin Jerneja Glavarja in Marije. Mater je duhovnik označil z prostaškim izrazom concubina ejus (njegova priležnica) ter tako izrazil svoj zaničevalni pogled do nezakonskih zvez.

Znano je, da je komendator Petro Giacomo Testaferata očetovstvo ves čas zavračal. Nekateri avtorji so se zato postavili na stališče, da naj bi bil vpis v rojstno knjigo izmišljen oziroma ponarejen. Po posredovanju komendskega župnika oziroma kaplana sta ga v rejništvo sprejela zakonca Basaj.

Jernej Basaj in Peter Pavel Glavar nista bila le dobra mladostna prijatelja, temveč se je med njima spletla prav posebna zveza. Bila sta tako rekoč prava brata in velika prijatelja. Ostala sta v tesni zvezi in dobra prijatelja celo življenje.

Leta 1784 je Jernej Basaj obiskal brata Petra Pavla Glavarja na gradu Lanšprež pri Mirni. Jerneja je na obisku zadela možganska kap, umrl je 13. januarja. Na zadnji poti so ga pospremili novomeški vojaki. Vodenje pogreba je prevzel njegov krušni  brat Peter Pavel Glavar. V znak poklona in zadnjega slovesa so vojaki oddali tri častne salve. Peter Pavel Glavar je opravil osebno tudi vpis v smrtno knjigo. Brata je ovekovečil z besedami suo intimo amico (dober osebni prijatelj), s čimer je najbolj nazorno opisal njun odnos

Jernej Basaj, pozabljen slovenski general

Leta 1914 je v okviru kranjskega Deželnega muzeja (danes Narodni muzej) nastala pobuda, da bi se Jerneju Basaju postavil spomenik. 27. avgusta 1914, ko je že divjala prva svetovna vojna, je na Dunaj prispel tovrsten dopis. V njem je direktor muzeja Josip Mantuani zaprosil dunajski Plemiški arhiv za Jernejeve podatke. Arhivist je 3. septembra 1914 direktorju odgovoril, da je pregledal plemiški abecedni seznam ter da ni našel nobenega plemiča po imenu Basaj ali Bassaj. Ne direktor in ne arhivist pa nista vedela, da se je Jernej vodil pod priimkom Basse. Tako je cela zadeva obstala zaradi napačnega zapisa priimka.

Od leta 1918 do leta 1991 zaradi politične miselnosti in diskriminatornega zavračanja avstrijskih oz. avstro-ogrskih struktur kot neslovenske ni bilo več pobud po revitalizaciji postopka. Eden izmed prvih, ki je opozoril na potrebo po priznanju Jernejevih zaslug je bil slovenski generalmajor in publicist Marijan F. Krajnc.

To je resnična zgodba o gorenjskem kralju Matjažu, ki je doslej že 240 let pozabljen spal pod Lanšprežom…

dr. Rajmund Lampret, raziskovalni zgodovinar

————————————————————————————————–

doc. dr. Miha Šimac: NERAZDRUŽLJIVA: JERNEJ BASAJ IN PETER PAVEL GLAVAR

VSE GENERALOVE SKRIVNOSTI

 

Uvodna beseda

Leta 2021 so se številni mediji spomnili na tristoto obletnico rojstva slovitega velikana duha, srca in uma Petra Pavla Glavarja (1721–1784) – duhovnika, ki je s svojimi talenti pomembno posegel tako na področje pastorale z uvedbo družinskih knjig (Status animarum), kakor tudi na področje gospodarstva, karitative, izobraževanja in čebelarstva. O njegovi življenjski poti, uspehu in trudu so v teh tristo letih mnogo pisali, nekateri pisatelji, denimo Ivan Pregelj ali Ivan Sivec, pa sta ga prikazala tudi v povestih. V senci talentiranega Glavarja je bil ves čas tiho prisoten dve leti starejši, leta 1719 rojeni pobratim Jernej Basaj. Ta se v zgodovino sicer ni zapisal kot mož, zaslužen za gospodarsko dejavnost ali za razvoj čebelarstva, je pa dokazal, da je z vztrajnostjo in predanostjo mogoče kljub temu posegati po zvezdah. Sam je te dosegel kot vojak, ko je od preprostega prostovoljca napredoval vse do čina generalmajorja. S tem je kot viden domačin svoje mesto našel tudi v Leksikonu dravske banovine, kjer v opisu Vopolj beremo:

            »Tu rojen general pl. Basaj Jernej (1719–1784), komandant Vojne krajine v Karlovcu.«

Kljub delni netočnosti zapisa je dejstvo, da general Basaj ni bil povsem pozabljen. Nedvomno sta prav ta njegova predanost in napredovanje preprostega Kranjca do generala vplivala na to, da so ga v svetu literarnih junakov vsaj z imenom tu in tam v svoja dela vključili npr. Josip Jurčič v Rokovnjačih, kakor tudi Pregelj in Sivec. Na generala iz Vopolj so bili seveda pozorni tudi zgodovinarji, nazadnje je na podlagi nekaterih vojaških dokumentov, zlasti o obdobju po letu 1758, o njem pisal dr. Rajmund Lampreht. Ob tem je zapisal:

            »Tako po mojem védenju oziroma raziskovanju ni mogoča natančna rekonstrukcija njegove vojaške kariere pred letom 1758.«

Vendar se v Vojnem arhivu na Dunaju vseeno najde podatke, s katerimi lahko na kratko še nekoliko bolj podrobno odstremo Jernejevo razgibano življenjsko pot, ki jo je v viharnih časih 18. stoletja prehodil od preprostega vojaka s kmečke domačije pa vse do generala, ovenčanega s častjo, slavo in plemstvom. Iz domače vasi v vojaško suknjo se je Basajeva življenjska pot začela 23. avgusta 1719 v kmečki hiši v Vopoljah, kjer je bil rojen v družini Jerneja Basaja in matere Marije. V domači hiši je bil deležen prve vzgoje in tu se je spletla tudi neuničljiva vez z dve leti mlajšim Petrom Pavlom Glavarjem. Kakor poročajo Glavarjevi prvi biografi, je bil prav Jernejev odhod v ljubljanske šole tisti prelomni dogodek, ki je hrepenenje po izobraževanju vzbudil tudi v Glavarju. Prvo znanje naj bi Jernej prejel v ljubljanskem jezuitskem liceju, svoje izobraževanje pa naj bi nato nadaljeval v Gradcu, kjer pa je opustil šolanje in odšel v vojsko. Gimnazijski profesor Philipp Jacob Rechfeld je o Jerneju Basaju zapisal, da ga je bolj kot Minerva privlačil Mars, zato se je nekega dne, ko je skozi mesto korakal hrvaški polk, odločil zapustiti šolske klopi in oditi v vojsko. Za katero enoto naj bi šlo in v kolikšni meri ta literarni opis drži, je težko reči, iz dokumentov pa gre razbrati, da naj bi Jernej Basaj v vojsko vstopil kot 19-letni prostovoljec marca 1738. Jernej sam je navedel, da se je znašel v enoti, ki ji je poveljeval grof Benvenuto Sigmund von Petazzi (Petač) Socerbski (1699–1784). Mož je izhajal iz vplivne tržaške plemiške družine in bil vojaški poveljnik oziroma kapetan Žumberške kapetanije, torej na področju Vojne krajine. Tedaj so bili karlovški krajišniki organizirani še kot mejna milica (Grenz-Miliz) in so delovali v več samostojnih pehotnih stotnijah, od katerih je vsaka štela približno po 200 mož in več huzarskih konjeniških eskadronov. Na področju Žumberka sta delovali dve takšni stotniji, in sicer 11. in 12. stotnija, in najverjetneje je Jernej Basaj prvo srečanje z vojaškim življenjem doživel v Vojni krajini prav v okviru te enote pod Petazzijevem poveljstvom.

Vojna krajina

Kranjci oziroma vse dežele Notranje Avstrije (Kranjska, Koroška in Štajerska) so bile že od 16. stoletja močno vpete v obrambo meja proti osmanskim osvajalcem. Prav v tem času, po padcu Like, se je bližje Kolpi in v Belo krajino preselilo večje število beguncev hrvaškega in srbskega porekla, ki jih danes poznamo pod imenom Uskoki. Prav ti, pa tudi Vlahi in Srbi, ki so se preselili z okupiranih delov Balkana, so bili pomemben člen obrambe proti osmanskim prodiranjem in so sooblikovali nastajanje obrambnega pasu vzdolž meje, ki ga bolje poznamo kot Vojno krajino. Zametki te sicer segajo že v 15. stoletje, temeljiteje pa se je ta del začel urejati s cesarjem Ferdinandom I. (1558–1564). Leta 1578 so Štajerska, Koroška in Kranjska prevzele finančno vzdrževanje Slavonske in Hrvaške krajine, temu ustrezno pa se je v izgradnjo obrambnega pasu vključil tudi vladar. Na podlagi trdnih dogovorov financiranja so leta 1578 v Brucku na Muri (Bruck an der Mur) sklenili popraviti nekatere utrdbe, ob tem pa resno načrtovali tudi izgradnjo nove trdnjave, ki bi predstavljala resno oviro osmanskim napredovanjem. To staro željo kranjskih stanov so uresničili 13. julija 1579, ko so začeli graditi novo trdnjavo in jo poimenovali Karlovec, po ustanovitelju nadvojvodi Karlu II. (1564–1590). Za izgradnjo trdnjave je Kranjska še vse desetletje prispevala delavce in naposled finančna sredstva. Vzpostavljanje obrambnega pasu Vojne krajine in še zlasti izgradnja nove trdnjave sta predstavljali večjo varnost za deželo, Karlovec pa je kmalu postal tudi sedež poveljnika Hrvaške krajine. Ob tem so deželni stanovi notranjeavstrijskih dežel dobili tudi pravico, da njihovi člani v krajinah zasedejo vsa pomembnejša častniška in uradniška mesta. Poveljniki iz vrst Turjaških (Auersperg), Herbersteinov itd. tako v Vojni krajini niso predstavljali nobene posebnosti. Čas 17. stoletja je veljal za čas relativnega miru, ki so ga motili le roparski vpadi posameznih enot. Toda to se je spremenilo leta 1683, ko je osmanska vojska začela nov vojni pohod na sever in skoraj dva meseca neuspešno oblegala Dunaj. Vojna je divjala še vse do leta 1699, ko je bil podpisan mir v Sremskih Karlovcih. Z njim je Osmansko cesarstvo izgubilo skorajda celotno Ogrsko. Tako so cesarske sile takrat osvobodile denimo Slavonijo, dele Srema, Like in vse te nove kraje so ob različnih izzivih in težavah postopoma vključevali v obrambni sistem Vojne krajine. V ta čas in še zlasti po miru v Požarevcu leta 1718 se je začela temeljita reforma in organizacija Vojne krajine, kjer so vsa področja življenja dejansko urejale vojaške oblasti.

Na bojnih poljanah je Jernej Basaj svojo vojaško pot začel kot navaden prostovoljec, ki se je pod Petazzijevim poveljstvom v sestavu enot mejne milice (Grenz-Miliz) večkrat znašel na bojišču. Ognjeni krst je Basaj skoraj gotovo dočakal v zadnjih izdihljajih neuspešne avstrijsko–osmanske vojne (1737–1739), ko so čete cesarja Karla VI. (1711–1740) v tej vojni izgubile Beograd in Srbijo.

Cesarjeva nenadna smrt leta 1740 je kljub pragmatični sankciji povzročila še novo vojno, imenovano avstrijska nasledstvena vojna (1740–1748). Tedaj 23-letna cesarjeva hči Marija Terezija (1740–1780) je ob prevzemu prestola leta 1740 našla prazno državno blagajno, vojsko pa v precej klavrnem stanju, saj je bila slabo izurjena in pomanjkljivo opremljena, predvsem pa maloštevilna. Vladarica je tako, poleg reform na področju politične in državne uprave, šolstva, pravosodja in cerkvenega področja, morala zagovarjati ter izpeljati tudi obsežne reforme oboroženih sil. V času avstrijske nasledstvene vojne so se vojaki iz Vojne krajine leta 1742 prvič pojavili na bojnih poljanah na Češkem in Bavarskem ter s svojim nastopom opozorili nase tako z učinkovitostjo na bojišču, kakor tudi z brutalnim plenjenjem in odnosom do civilnega prebivalstva. Te, t. i. lahke enote, so bile tiste, ki so najbolj vznemirjale nasprotnika z ogrožanjem skladišč in oskrbovalnih poti, v bojih pa oteževale manevriranje nasprotnikovi težki pehoti. Njihova učinkovitost je bila tolikšna, da so jih postopoma v sestav oboroženih sil uvajale vse evropske vojske. Prav v letu, ko so se vojaki Vojne krajine znašli na bojiščih centralne Evrope, so v Vojni krajini na vojaka Jerneja Basaja postali pozorni njegovi predpostavljeni. Ta je tako januarja 1742 dočakal prvo napredovanje – postavili so ga za furirja (Fourier) oziroma pisarja. V tej vlogi mu je bila poverjena skrb ordonanca ter pisarja mesečnih poročil o stanju enote, premestitvah, umrlih, na novo sprejetih itd. Ob tem pa je moral skrbeti še za namestitev, opremo, rekli bi za logistiko, in vse tisto, kar so pač velevali predpostavljeni. Jernej je torej v letu, ko je njegov pobratim Peter Pavel Glavar iskal odgovore o svojem izvoru in zato potoval v Senj, postal del jedra (prima plana) stotnije in napredoval šele do prve stopničke –podčastniškega čina. Toda te službe ni dolgo vršil v krajih okoli Karlovca, saj so se v nasledstveni vojni bojevali tudi krajišniki. Basaj sam omenja vdor na Bavarsko (1743–1744) in obleganje Ingolstadta. Avstrijske enote, vključno karlovški krajišniki, so takrat tudi prečkale Ren in se bojevale v Alzaciji, kjer se je Basaj v boju posebej proslavil s svojo drznostjo. V času nasledstvene vojne so se reforme odvijale tudi v Vojni krajini in leta 1746 so v karlovškem generalatu ustanovili štiri krajiške pehotne polke:

– krajiški pehotni polk Guicciardi (pozneje Liški krajiški pehotni polk št. 1)

– krajiški pehotni polk Herberstein (poznejši Otočanski krajiški pehotni polk št. 2)

– krajiški pehotni polk Dillis (poznejši Ogulinski krajiški pehotni polk št. 3)

– krajiški pehotni polk Petazzi (poznejši Slunjski krajiški pehotni polk št. 4)

Petazzijev polk je imel ob ustanovitvi leta 1746 štiri bataljone, vsakega s po štirimi stotnijami. Vsaka od stotnij je štela 240 mož, od tega 4 častnike, 24 podčastnikov in 203 pešce oziroma prostake. Skupno je polk tedaj razpolagal s 5215 možmi. Toda pod besedo polk v Vojni krajini tedaj ni bilo razumeti le-te samo in izključno z vojaškega vidika kot vojaške formacije s pehotnimi bataljoni, pač pa je pod tem izrazom potrebno upoštevati tudi teritorialno administrativno celoto, ki je bila poleg vojaških obveznikov od 16. do 60. leta starosti odgovorna tudi za civilno prebivalstvo, ki je prebivalo na njenem področju. Tako so pod to poveljstvo sodile tudi uprava, sodstvo in ekonomija. Polkovni poveljniki so tako imeli vse pravice o vseh vojaških, upravnih in sodnih zadevah znotraj svojih območij, sami pa so bili podrejeni vrhovnemu poveljstvu oziroma generalatu. Med 5125 pripadniki Petazzijevega polka krajišnikov se je leta 1746 znašel tudi Jernej Basaj, ki je bil prav maja tega leta povišan v čin podporočnika. Z novim činom in v novi enoti, toda pod istim poveljnikom, je podporočnik Basaj sodeloval na vojnem pohodu, ki je bil septembra leta 1746 usmerjen proti Genovi in Provansi. Spopadi so se v avstrijski nasledstveni vojni vlekli vse do 18. oktobra 1748, ko je bil podpisan mir v Aachnu. Mlada vladarica Marija Terezija se je morala odpovedati večini Šlezije in grofiji Glatz, na Apeninskem polotoku pa ozemljem v severni Italiji v korist Sardinije in delu vojvodine Parme v korist vojvode Filipa Parmskega (1720–1765).

Po tem udejstvovanju na bojnih poljanah se je Jernej Basaj vrnil v Vojno krajino, a tedaj že kot nadporočnik, saj je bil v začetku leta 1748 povišan v ta čin. Kot nadporočnik je, skupaj s svojim poveljnikom, skušal čim bolj zavzeto sodelovati pri preureditvi karlovškega generalata in vpeljavi reform, ki jih je zastavil princ Josef Friedrich von Sachsen-Hildburghausen (1702–1787).

Življenje v Vojni krajini

Reforme, ki so jih izvajale oblasti, so večkrat naletele na nezadovoljstvo in odkrit odpor. Od podložnikov so namreč zahtevali večjo učinkovitost in produktivnost, kar se je zahtevalo tudi od krajišnikov, za katere so računali, da bodo odlični vojaki in samozadostni kmetje. Te zahteve so bile seveda mogoče le v teoriji, so pa povzročile nejevoljo med krajišniki in to zlasti še, ker vojaški obvezniki tu niso imeli možnosti odkupa od vojaške službe. Prav tako so bile plače častnikov v času miru le polovične, vojaštvo pa je moralo samo skrbeti za hrano in oblačila. Povrhu so morali tedaj tudi zamenjati svojo vojaško monturo za monturo, krojeno po vzoru ogrskih regularnih čet. Specifične ekonomske razmere v Vojni krajini so še dodatno vplivale na razpoloženje med krajišniki. Tako denimo je med njimi v veliki meri prevladovala blagovna menjava, gotovine pa naj bi bilo v Vojni krajini bolj malo. Redka so bila tudi trgovska središča, kljub temu, da so oblasti trgovino vseskozi spodbujale. Na slabe razmere so na svoj način vplivala tudi obdobja slabših letin. Vse te radikalne mere so izzvale nezadovoljstvo, kar se je poznalo v različnih uporih v severni Liki, zlasti okoli Senja in Brinja. Že poleti leta 1746 so se, denimo, prav v okolici Brinja in v Liki uprli krajišniki, a je ta upor zatrl karlovški generalmajor baron Leopold Scherzer (1707–1754), uporni voditelji pa so se znašli pred vojaškim sodiščem, ki jih je ostro kaznovalo.

Do novega, večjega upora je prišlo junija 1751 v Lovincu, kjer so se uprli pripadniki polka krajišnikov iz Like. Za zadušitev tega upora je general Petazzi poslal 500 pripadnikov Otočanskega krajiškega pehotnega polka in ti so ostro obračunali z uporniki. Razmere torej še zdaleč niso bile mirne, a kljub temu je Jernej Basaj v tem času uspel najti življenjsko družico Frančiško, roj. Oberhauser, s katero se je poročil. V mladi družini je kmalu odmeval otroški jok, saj se jima je rodil sin Karel. Družina se je kmalu še razširila in v naslednjih letih so se jima rodili še sin Emerik in štiri hčerke: Frančiška, Viktorija, Elizabeta in Antonija. Jernej Basaj si je kot mož in oče seveda še kako prizadeval, da bi vse številčnejši družini priskrbel čim več sredstev. Na svoj način je k temu pripomoglo tudi njegovo napredovanje – leta 1751 je namreč napredoval v stotnika, leta 1754, torej prav v letu, ko je vladarica Marija Terezija izdala Vojnokrajiško pravo (Militaer–Gränitz-Rechten), s katerimi je želela urediti in poenotiti vse pravice krajišnikov v vseh generalnih poveljstvih Vojne krajine, pa je Basaj napredoval že v polkovnega stražmojstra (Oberstwachtmeister) oziroma majorja.

Sedemletna vojna (1756–1763)

Izguba Šlezije je vladarico Marijo Terezijo še vedno močno bolela in Prusija je bila v njenih očeh glavna nasprotnica. Tako pruski kot avstrijski diplomati so kovali nova zavezništva, čas miru po nasledstveni vojni pa so v cesarskih silah izkoristili za krepitev in reformo vojske ter utrjevanje meje s Prusijo. Pruski kralj Friderik II. Veliki (1712–1786) ni čakal na nasprotnika, pač pa je brez vojne napovedi z vojsko vdrl na Saško, zavzel Dresden in blokiral saško armado. To je bil začetek sedemletnih spopadov in prask na čeških in saških bojiščih ter na tleh Šlezije in Prusije. V teh spopadih so aktivno sodelovali tudi hrvaški krajiški pehotni polki. Slunjski krajiški pehotni polk, v katerem je kot major služil Jernej Basaj, se je znašel v številnih spopadih in se marsikdaj posebej izkazal. Denimo, že 6. maja 1757 je bataljon slunjskih fantov med bitko za Prago požel val občudovanja, ko se je izkazal z zavzetjem mesta Brandýs. Slunjski krajišniki so tam z jurišem navalili na leva mestna vrata. Basaj se je z odličnim vodenjem slunjskih krajišnikov, ki so se znašli v sestavu brigade Beck, hrabro držal junija 1757, ko se je v bojih pri Kolinu in več manjših spopadih še posebej izkazal. V boju pri Krzehosesu (18. junija 1757) je tako, denimo, zajel štiri sovražnikove topove.

Prav bitko pri Kolinu, v kateri je avstrijski poveljnik Leopold Josef grof Daun (1705–1766) prvič premagal dotlej nepremagljivega pruskega vladarja Friderika, se je Jernej Basaj posebej izpostavil v svojem kratkem seznamu bitk in spopadov, v katerih je bil udeležen. Teh pa tudi v naslednjih mesecih sedemletne vojne ni manjkalo. Že v letu 1758 si je Basaj na bojnih poljanah znova prislužil venec slave in pohval. Dne 22. septembra 1758 se je namreč bataljon Slunjcev pod poveljstvom majorja Basaja (Passée) posebej izkazal v spopadu pri Klassendorfu (Classendorf). Slunjci so tedaj v naskoku zavzeli sovražnikovo reduto in zaplenili dva topova. Dva meseca po teh spopadih je moč nekaj drobcev več izvedeti o sami številčnosti Slunjskega krajiškega pehotnega polka. Novembra 1758 je polku, ki je vsaj na papirju štel 4104 mož, razporejenih v 16 stotnij, poveljeval podpolkovnik Leopold grof Herberstein. Od tega je bilo 20 pripadnikov štaba, katerim pa niso pozabili prišteti tudi častnih (titularnih) članov, med katere sta sodila polkovnik Joseph baron Pensony in podpolkovnik Franz Josef Trenff von Teuffenhas. V slunjskem krajiškem polku je tedaj kot major služil tudi Jernej Basaj, katerega ime in priimek so vojaški pisarji zabeležili kot: Barthl. v. Passey. Polk je tedaj poleg omenjenih stotnij premogel tudi dve grandirski stotniji pod poveljstvom stotnikov von Nienbourga in von Pflachnerja. Obe skupaj sta šteli 240 mož. Polk se je v večjih in manjših praskah izkazal tudi v naslednjih mesecih. Jernejeva hrabrost, skupaj z njegovo predanostjo vojaškemu poklicu, je najbrž dodatno prispevala k temu, da je bil Basaj leta 1760 povišan v podpolkovnika. Kot takšen se je po koncu sedemletne vojne v začetku leta 1763 znova znašel med domačimi v Vojni krajini.

Čas miru

Prve mesece v Vojni krajini je podpolkovnik Jernej Basaj še služil v Slunjskem krajiškem polku, toda že poleti (27. junija) 1763 je sledila premestitev k Ogulinskemu krajiškemu pehotnemu polku. Dejansko je tedaj prevzel poveljstvo nad polkom, ki mu je dotlej poveljeval tega leta preminuli polkovnik Johann Peczinger. Kot polkovni major je pri enoti tedaj služboval Casimir von Müller, sam polk pa je na papirju tedaj štel 4174 mož. Iz poznejšega obdobja, sredi 19. stoletja, imamo podatek, da je bila v Ogulinskem krajiškem polku tudi precej mešana verska sestava moštva, kar ne velja le za vojaško enoto, pač pa tudi za civilno prebivalstvo. Kraji pod vojaškim poveljstvom Ogulinskega polka so denimo poznali 23 katoliških župnij in 14 pravoslavnih župnij (parohij), v Gojmirju pa je že od 17. stoletja deloval pravoslavni samostan. Najpomembnejše središče za izobraževanje otrok je predstavljalo mesto Ogulin, v katerem so delovale glavna oziroma normalna šola za dečke, dekliška šola in matematična (pozneje polkovna) šola za vojaštvo. V času miru so tudi pripadniki ogulinske enote skrbeli za kordonsko (varnostno) službo in varovali mejo zlasti pred različnimi roparskimi tolpami. Na šibke straže in težave, ki so jih povzročale roparske skupine, zaradi česar so nadležni razbojniki običajno zlahka ubežali roki pravice, je že leta 1761 in še leto pozneje opozarjal poveljnik Vojne krajine Benvenuto grof Petazzi, ki pa ga je leta 1763 zamenjal general Philipp Levin baron Beck (1763–1764). Toda ta ni nikoli osebno prišel v Vojno krajino in njegovo mesto je šele leta 1768 prevzel Beckov namestnik – od leta 1764 podmaršal Johann Franz baron Preiss (1704–1797). Prav v letu 1768 so se zgodili nekateri napadi in ropi, ki so se vsaj še eno generacijo ohranjali v ljudskem spominu na Kranjskem. Domnevno največji vpliv na to so imeli dogodki iz leta 1766, ko naj bi cerkev v Loškem Potoku in tamkajšnjega župnika oropali »vlaški roparji.« Z delom te roparske skupine naj bi pozneje obračunali krajišniki. Poleti leta 1768 pa je, kakor omenjeno, prišlo do poskusa roparskega napada na Ribnico. S preganjanji in zasledovanji roparskih tolp so se nato morali ukvarjati tudi pripadniki krajiških enot v Vojni krajini in posledično tudi podpolkovnik Jernej Basaj, ki je prav v tem poletju zopet napredoval v vojaški hierarhiji in bil povišan v polkovnika. Delovanje novopečenega polkovnika v vojski je bilo seveda še kako prepleteno tudi z družinskim življenjem. Ker sta se oba sinova odločila slediti očetovim stopinjam, sta se zapisala vojaškemu stanu. Iz določenih notic razberemo, da je Basajeva družina tedaj živela v Otočcu, kjer pa jim ozračje ni najbolj odgovarjalo.

Življenje Jerneja Basaja je torej teklo med skrbjo za družinske člane in skrbjo za vsakdanje razmere na področju polka. Basaj je v vojski do leta 1771 služil že več kot 33 let, kar ga je uvrščalo med tiste častnike, ki so na podlagi službenih let in vojaškega udejstvovanja lahko zaprosili cesarski dvor za povzdig v plemstvo. To je storil poleti leta 1771 in v svoji prošnji orisal svojo življenjsko pot in napredovanja, kar je potrdil s prilogami različnih pričevanj njegovih poveljnikov in drugih dokumentov. Dne 24. avgusta 1771 je vladarica Marija Terezija polkovnika Jerneja Basaja povzdignila med plemiče in je tako postal Jernej pl. Basaj (Bartholomaeus von Bassee). Kot poplemeniteni polkovnik je v Ogulinskem krajiškem polku deloval vse do pomladi 1775, ko je bil deležen novih časti in slave. Dne 24. aprila 1775 je dosegel čin generala in bil ob tem premeščen v poveljstvo karlovškega generalata v Karlovec. Zanimivo pa je, da se v Karlovec ni preselil takoj, saj je njegova soproga še leta 1777 pisala, da so se sprva preselili v Brinje, od koder se je družina v Karlovec preselila šele v naslednjem letu.

Sic transit …

Leta 1779 je v bojih in življenju preizkušeni generalmajor Jernej Basaj znova pisal na

dunajski cesarski dvor. To pot je vložil prošnjo, da bi bili on in njegovi potomci povišani v baronski stan. V prošnji se je skliceval na vse že znane vojaške zasluge in poudaril, da je bil kot generalmajor in brigadir prisoten ob regulatorni komisiji tako v Karlovcu kot tudi na Reki, kamor ga je napotila vojska. Pri tem je uspešno izpolnil njihova pričakovanja. Prošnji je bilo ugodeno in leta 1780 je preprosti sin Kranjske, katere se je sam vedno spominjal, na podlagi svojih zaslug, ki so mu prinesle generalski čin, pridobil tudi baronski naslov. Baron Basaj je še naprej izpolnjeval zaupane mu vojaške naloge in bil, denimo, leta 1781 kratek čas začasni (interim) poveljnik karlovške trdnjave, avgusta tega leta pa je opravil tudi inšpekcijski obisk hrvaških krajiških enot. V vsem tem času je bil Jernej pogosto v stiku s svojim pobratimom Petrom Pavlom Glavarjem. Ta se je leta 1766 preselil v grad Lanšprež na Gomili pri Trebnjem, kjer se je ukvarjal z modernizacijo posestva in še posebej čebelarstvom. General Basaj je Glavarja večkrat obiskal, denimo leta 1780, zadnjič pa po novem letu leta 1784. General Jernej baron Basaj je dne 14. januarja 1784 umrl, o njegovi smrti pa so 22. januarja 1784 v Laibacher Zeitung zapisali kratko notico, ki se v prostem prevodu glasi:

            „12.januarja je v Lanšprežu, nedaleč od Novega mesta, pri gospodu duhovniku Glavarju umrl generalmajor von Basse, brigadir in poveljnik trdnjave Karlovec. Polkovnik grof Fugger je ob prejemu poročila o tem, skupaj s preostalim častniškim zborom in vojaki zapustil Novo mesto in se odpravil k tri ure oddaljenemu Lanšprežu, da bi bili navzoči pri njegovem pogrebu in ga počastili s trojno častno salvo.«

Časopisni zapis se v navedbah o dnevu smrti nekoliko razlikuje od tistega, kar lahko beremo v mrliški matični knjigi župnije Mirna:

             »15. januarja je bil pokopan general Jernej baron Basaj (Bartholomaus B. de Bassee), ki je prišel na Lanšprež 13. januarja, da bi obiskal svojega osebnega prijatelja, 14. januarja okoli treh zjutraj ga je zadela možganska kap, in njegov osebni prijatelj, nadvse častiti gospod Peter Glavar, ga je pred smrtjo previdel z vsemi potrebnimi zakramenti. Pokopan [je] pri sv. Jožefu na Lanšprežu. Pobratim Peter Pavel.“

Dotični vpis generalove smrti v mrliško matično knjigo župnije Mirna najdemo tudi na spletu:

            https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/mirna/01473/?pg=29 (25. 5. 2023).

Glavar je torej ob vojaškem spremstvu pokopal generala na Lanšprežu, sam pa je umrl nekaj dni pozneje, 24. januarja 1784.

Spomin pa ostaja

Peter Pavel Glavar in Jernej Basaj sta z vztrajnostjo in predanostjo iz kmečke hiše na Kranjskem uspela preko različnih preprek uresničiti svoje življenjske sanje. Prvi je postal duhovnik in izjemen gospodarstvenik ter dobrotnik, drugi je od preprostega vojaka segel po generalskih zvezdah in baronskem naslovu. Res so v zgodovini pogosteje izpostavljali Glavarja, a kdorkoli je pisal o njem, ni mogel spregledati in zamolčati pobratima Jerneja Basaja, s katerim sta kljub različnim življenjskim potem ostala nerazdružljivo povezana.

Spomin na oba sinova Kranjske tako ostaja živ in na svoj način nagovarja tudi prihodnje rodove.

doc. dr. Miha Šimac