AVGUST STANKO

Kdo ve, koliko harmonikarjev je pred vojno igralo na slovenskih tleh, toda prav vsakdo je že tedaj priznal, da je prvi med prvimi prav Avgust Stanko. Bil je resnično izredno talentiran, sam je poleg igranja znal narodne pesmi tudi dodatno harmonizirati, veliko je igral med ljudmi, znan je bil kot veseljak, ki ga včasih malce več popije, pri vsem tem pa je verjetno k priljubljenosti največ prispeval radijski medij – Radio Ljubljana. Od prvega radijskega nastopa naprej je Avgust Stanko vse do smrti postal in ostal pojem odličnega virtuoza na harmoniki.

Rodil se je 16. avgusta leta 1903 v Ljubljani, na Vodmatu. Harmonika ga je očarala že kot majhnega otroka. Igranja nanjo se je naučil kar sam, pa tudi prvo lastno harmoniko si je priigral z igranjem na tekmovanju: kot eden najmlajših harmonikarjev je namreč zmagal na ljubljanskem Velesejmu in za prvo nagrado dobil kromatično harmoniko. To je bilo leta 1929.

K priljubljenosti mu je veliko pripomogel radijski medij. Ko je bila leta 1928 ustanovljena kot tretja v Evropi radijska postaja Radio Ljubljana z dvema do tremi urami programa na dan, so kmalu začeli nastopati tudi harmonikarji in pevci narodnih pesmi. Avgust Stanko je prvič nastopil na Radiu Ljubljana že leta 1930.

“Odziv poslušalcev je bil nesluten,” se je rad spominjal nastopov na radiu Avgust Stanko. “Menil sem, da sem eden od mnogih, pa se je kmalu izkazalo, da sem bil ves  čas med najbolj priljubljenimi.”

Avgust Stanko je vse življenje dobesedno živel za glasbo. Ko so se glasbene oddaje na Radiu Ljubljana nekoliko podaljšale, tako rekoč ni bilo oddaje, da ne bi v  živo zaigral vsaj dveh, štirih skladb.

“To je bil pravi radio! Imel sem občutek, da igram občinstvu pred seboj. Tisto, kar so uvedli pozneje – magnetofonski posnetek – ni bleda senca prej{njemu pravemu igranju.”

Avgust Stanko je imel rad ljudi. Veliko je bil med njimi. Že pred II. svetovno vojno je bil znan po vsej Sloveniji, po osvoboditvi je na veliko igral na radiu koračnice in marše, pozneje pa se je spet bolj predal narodni pesmi.

“Lepa melodija me gane do solz. Toda kaj, ko Slovenci ne znamo ceniti svojega bogastva!”

Bil je res izjemen talent. Narodne pesmi je obogatil tako s svojim harmoniziranjem kot z nenadkriljivim igranjem. [e desetletja po njegovi smrti so se harmonikarji radi postavljali:

“Igram že skoraj kot Avgust Stanko!”

Na najvišjem državnem tekmovanju harmonikarjev v Ljubečni je največje priznanje plaketa Avgusta Stanka.

Njegovo igranje so cenili tako poslušalci kot glasbeni strokovnjaki. Slednji so ob njegovi smrti zapisali:

“Bil je precej več kot ljudski godec, ljudski pevec. Stankova harmonika je zvenela avtentično, neponarejeno, živo slovensko.”

Lastnih skladb ni pisal, v arhivu Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija pa je ve~ ducatov narodnih skladb v njegovi izvedbi, nekaj posnetih tudi s triom.

France Marolt ga je označil kot ’pravega ljudskega vižarja’. Na slovenski glasbeni sceni se je obdržal več kot petdeset let, kar ni uspelo nobenemu drugemu posamezniku ali glasbeni skupini.

Umrl je 20. oktobra leta 1976.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 1998
Obseg: 588 strani + barvna priloga 28 strani
Format: 30,6 x 22 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.