Project Description

Vsi najboljši muzikanti, II. del

Velika knjiga o razvoju posebne veje množične duhovne kulture – narodno-zabavne glasbe pri nas. Edina slovenska popularna glasba, ki je osvojila ves svet.

620 strani velikega formata.

Skoraj vsa knjiga v barvnem tisku!

Ivan Sivec: VSI NAJBOLJŠI MUZIKANTI – II. del
Razvoj narodno-zabavne glasbe od leta 1973-2003

  • 740 IMENSKIH GESEL
  • 250 GLASBENIH ANSAMBLOV
  • 400 BARVNIH FOTOGRAFIJ
  • 200 ČRNO-BELIH FOTOGRAFIJ
  • 180 AVTORJEV, HUMORISTOV, VODITELJEV, GLASBILARJEV
  • 150 ANEKDOT GLASBENIKOV
  • 100 NASLOVOV ANSAMBLOV, PRODUKCIJ
  • 68 NAJLEPŠIH BESEDIL
  • 40 ODDAJ, PRIREDITEV, FESTIVALOV

Ivan Sivec je ne le urednik na Radiu Slovenija, najbolj plodovit avtor besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo ter eden najbolj branih sodobnih pisateljev leposlovnih del, temveč tudi magister etnoloških ved, ki se je prvi lotil podrobnega popisovanja posebnega pojava množične duhovne kulture Slovencev, narodno-zabavne glasbe. Pred vami sta drugi del popisa razvoja te popularne glasbene zvrsti v letih od 1973 do 2003 ter celoten imenski pregled z gesli vseh pomembnejših avtorjev in glasbenih skupin v letih od 1953 do 2003, torej v vseh petdesetih letih domače glasbe.

DRUGI KNJIGI NA POT

Ljudska modrost pravi “Dan se vleče, leto pa hitro mine”. Kaže, da tudi pet let mine kot blisk. Zdi se mi, da še ni dolgo, kar je izšla prva knjiga Vsi najboljši muzikanti I., delo, v katerem sem opisal razvoj narodno-zabavne glasbe od začetkov do leta 1973. V knjigi sem podrobneje predstavil petinosemdeset glasbenih skupin in tako rekoč vse druge akterje iz prvega obdobja. Knjiga je doživela kar lep sprejem in dosegla skoraj vse ljubitelje domače glasbe, kot prvo daljše tovrstno delo pa tudi knjižnice in strokovne kroge. Veseli me, da knjige niso prebirali samo doma, temveč tudi daleč onstran slovenskih meja. Pri tem se mi zdi skorajda neverjetno, da so jo kupili tudi mnogi posamezniki iz Avstrije, Nemčije, Švice, Češke, Poljske in drugih držav, v katerih le redki govorijo naš jezik. Očitno pa je tam toliko več ljubiteljev naše glasbe. Knjigo so verjetno želeli imeti predvsem zaradi fotografij in spominov na začetke te glasbe. Na kratko, Vsi najboljši muzikanti I. so prišli v marsikateri slovenski dom in tudi v marsikatero tujo hišo.
Od izida prve knjige leta 1998 do danes se je med drugim spremenilo to, da sem se nekoliko bolj poglobil v množično duhovno kulturo. Na Etnološkem oddelku Filozofske fakultete sem naredil magisterij o narodno-zabavni glasbi in začetnikih le-te, Avsenikih, ter izdal knjigo o bratih Avsenik in knjigo s svojimi besedili z naslovom Tisoč najlepših besedil in podnaslovom Slovenija – zibelka narodno-zabavne glasbe. V knjigi je esej (v slovenščini, nemščini in angleščini), ki potrjuje, da je narodno-zabavna glasba nastala na naših tleh in da so jo prav naši ansambli podarili svetu. Druge zvrsti popularne glasbe smo Slovenci le bolj ali manj nekritično sprejeli za svoje, narodno-zabavna pa je nastala pri nas.
Ob petdeseti obletnici začetkov te glasbe je pred vami knjiga Vsi najboljši muzikanti II. Druga knjiga vam želi prikazati nadaljnji razvoj narodno-zabavne glasbe od leta 1973 do današnjih dni. Seveda gre v obeh primerih za poskus prikaza zgodovine množične duhovne kulture, upam pa, da je drugi del razvoja prikazan nazorneje, z več podatki, strokovneje in bolj pregledno. V tej knjigi je zbranih 245 glasbenih skupin, več kot 150 avtorjev melodij in besedil, več kot 100 anekdot ter veliko drugega informativnega in uporabnega gradiva. Velika vrednost se mi zdi tudi to, da so na koncu prvič pri nas objavljeni natančni podatki o tem, kdo je kdo v naši narodno-zabavni glasbi. Dogaja se mi namreč, da me ljudje kar naprej sprašujejo o osnovnih življenjskih podatkih ustvarjalcev, zato sem se odločil, da jih zberem za vseh petdeset let razvoja narodno-zabavne glasbe.
Morda bo koga presenetilo, da so nekateri ansambli, ki sem jih uvrstil v to knjigo, delovali že v obdobju, ki je opisano v prvi knjigi. Za uvrstitev v novi izbor sem se odločil, ker so javnosti največ dali prav v drugem obdobju in ker sem v drugi knjigi nekoliko spremenil kriterije za objavo. Ansambli so morali izpolniti enega od štirih pogojev. V knjigi lahko nastopa tisti, ki je kdaj nastopal na osrednji radijski ali televizijski postaji, prejel na enem od znanih festivalov nagrado, posnel vsaj eno kaseto ali ploščo ali imel v javnosti vsaj dvesto odmevnejših nastopov. Prav zadnje pa uvršča v knjigo tudi marsikatero skupino, ki je ob upoštevanju nastopanja na osrednjem radiu kot edinem kriteriju nisem mogel upoštevati. Zdi se mi pomembno, da so predstavljeni vsi ansambli, ki so veliko nastopali v javnosti, čeprav praga osrednje radijske postaje iz različnih razlogov (ti niso bili nujno povezani s kakovostjo) niso prestopili.
Vsaka zgodovina je le poskus prikaza dogajanja. Tako tudi ta ni popolna. A na srečo bi lahko na prste ene roke preštel skupine in posameznike, ki niso želeli biti javno predstavljeni. Njihovi želji sem ustregel. Res pa tudi je, da sem moral uporabiti kar nekaj ‘detektivskih’ sposobnosti, da sem odkril nekatere, že skoraj pozabljene, skupine.
Načrtno sem skušal zajeti čim širši prostor delovanja izvajalcev domače glasbe. V knjigi so zajeti ne le ansambli, ki igrajo narodno-zabavno glasbo v Sloveniji, temveč tudi skupine iz zamejstva, iz avstrijske Koroške, iz Goriške pa tudi iz Nemčije, Švedske, Kanade in drugih držav. V poštev so seveda prišle le skupine, ki pojejo v slovenskem jeziku.
Gradivo je razdeljeno na štiri dele. V treh so predstavljeni ansambli, v četrtem pa oddaje, prireditve in festivali, avtorji melodij in besedil, humoristi in drugi posamezniki. Pri ansamblih sem se odločil za drugačno metodo kot prvič. Predstavitve vseh ansamblov iz desetletnega obdobja so strnjene v celoto, tej pa sledi izbor fotografij iz istega obdobja. Tako sem se odločil zato, ker marsikdo ne utegne prebrati celotnega besedila in mu je ljubše listanje po slikovnem gradivu. Slikam so dodani podpisi, tako da je vsaka sama dovolj zgovorna priča. Kdor pa želi o ansamblu zvedeti kaj več, lahko prebere sestavek o skupini.
Pred začetkom prvega dela je v rubriki Vido vse vidi kratek pregled tistega, kar se je zgodilo v zadnjih petih letih. Večino fotografij je posnel znani ljubitelj domače glasbe in poklicni fotograf Vido Repanšek, nekaj pa jih je tudi iz osebnih arhivov.
Novost te knjige je, da sem skušal pri vseh ansamblih navesti naslove kaset, imena založb in letnice izdaje. Žal nekateri ansambli podatkov o tem nimajo pa tudi založbe so pogosto površne in ne navajajo letnic izdaje. Tako sem naslove in letnice navedel le pri tistih, za katere je bilo mogoče dobiti točne podatke, sicer pa sem navedel samo naslov kasete in dodal opombo, kje in približno kdaj je izšla. Večina podatkov je popolna. Pri tem sem se moral zanašati predvsem na vodje ansamblov ali na tiste, s katerimi sem navezal stike.
Posebnost te knjige je, da sem dal sestavke o glasbenih skupinah in vse podatke vodjem ansamblov v pregled oz. avtorizacijo. Čeprav je bilo s tem veliko dodatnega dela, smo se tako verjetno izognili marsikateri napaki, ki bi se sicer prikradla v besedilo. Tako pa so vsi podatki dvakrat preverjeni. Hvala vodjem ansamblov in vsem drugim, ki so mi pri tem pomagali!
Na začetku knjige je seznam ansamblov, predstavljenih v knjigi, ob njihovih imenih pa je navedeno, kdaj je kateri nastal in na kateri strani je objavljen sestavek o njem. V kazalu ni posebej navedeno, kje so objavljene fotografije ansamblov, pomagate pa si lahko z obdobjem in vrstnim redom skupin. Ta je enak kot pri besedilih. Prvi del knjige obsega narodno-zabavne skupine iz let od 1974 do 1983, dodanih pa je tudi nekaj skupin, ki so delovale pred letom 1973. V drugem delu so glasbene skupine iz let od 1984 do 1993, v tretjem pa iz let od 1994 do 2003. Vsi drugi ansambli so v četrtem delu knjige. Avtorji glasbe in avtorji besedil so navedeni tudi v kazalu knjige, glasbena besedila pa so po abecednem redu razvrščena takoj za pisci besedil.
Upam, da je knjiga dovolj pregledna in da bo lahko vsakdo hitro našel, kar ga zanima. Zadovoljen sem, da je večina fotografij barvnih. Za črno-belo tehniko smo se odločili le pri fotografijah ansamblov, avtorjev in drugih posameznikov, ki nimajo barvnih slik, saj smo le tako lahko poenotili celotno gradivo četrtega dela knjige. Sicer pa je objavljen več slik pri ansamblih, ki so bolj menjavali člane oziroma so več prispevali v zakladnico narodno-zabavne glasbe.
Z drugo knjigo za zdaj končujem popis narodno-zabavne glasbe pri nas. Ko sem pripravljal prvo, se je zdelo, da ni nujno potrebna, pozneje pa se je pokazalo, da sem otel pozabi marsikatero podrobnost. Knjiga je bila koristna predvsem za ljubitelje glasbenih skupin ter različne urednike in voditelje oddaj. Skoraj ducat glasbenikov, s katerimi sem se pogovarjal med pripravljanjem prve knjige, je medtem za vedno odšlo od nas, na srečo pa so ostale njihova glasba na magnetofonskih trakovih in predstavitve v knjigi, pripravljene z njihovim sodelovanjem. Srčno upam, da bo tudi druga knjiga zbudila ugoden odziv tako pri ljubiteljih glasbe kot pri glasbenih urednikih. Seveda bi bilo te odveč opozarjati, da je treba vir podatkov v javnih občilih vedno natančno navajati.
Vse tiste, ki niste uvrščeni ne v prvo in ne v drugo knjigo, prosim, da se mi javite -pisno, telefonsko ali po elektronski pošti – na moj mengeški naslov. Rad bi vas uvrstil v splošni seznam narodno-zabavnih ansamblov in akterjev te zvrsti popularne glasbe oziroma v svoj arhiv. Doslej je v njem 325 skupin, seveda pa jih obstaja še nekaj ducatov. Morda bo čez leta vendarle nastala tudi tretja tovrstna knjiga. Pri tem ni pomembno, kdaj ste začeli muzicirati oziroma kdaj ste ustvarili prvo melodijo ali besedilo. To potrebujem tudi zato, ker me za podatke nenehno prosijo ustvarjalci marsikaterih drugih almanahov. Seveda velja vabilo tako za skupine in posameznike v domovini, kot tudi iz katerega koli dela sveta, iz katerega koli obdobja po Avsenikovih začetkih. Edini pogoj je, da pretežno igrate narodno-zabavno glasbo in da prepevate večinoma v slovenskem jeziku.
Vsem glasbenikom, ki so mi poslali podatke in fotografije, se zahvaljujem za pomoč in razumevanje. Z nekaterimi skupinami sem opravil tudi po pet, šest, sedem posvetov, da so podatki kolikor mogoče natančni.
V tej knjigi v nasprotju s prvo ni uspešnic z notami, kajti čas še ni pokazal, katere skladbe bodo del splošne duhovne kulture tudi v prihodnjih letih, za vsako skupino posebej pa sem navedel, katera skladba je uspešnica po njenem mnenju. Nekateri ansambli so predstavljeni tako, ko so si zamislili sami, večino pa sem obdelal po vprašalniku oz. enotnem konceptu. Pričakoval sem nekoliko več anekdot, vendar je videti, da zabavnih trenutkov v tem obdobju le ni bilo toliko kot v prvih muzikantskih letih.
Tudi druga knjiga je namenjena predvsem vam, spoštovane bralke in cenjeni bralci. Za ansamble bo morda dobrodošla kot kronika vsega, kar so počeli do letošnjega leta, in kot prikaz odmevnosti njihovega dela. Predvsem pa je to delo dokument časa, v katerem se je množična narodno-zabavna glasbena kultura močno razširila in prepredla skoraj vsa polja našega življenja. Glede na to, da so zapiski tu, bo množična duhovnost te vrste v prihodnjih letih lahko doživela še več obravnav, od znanstvenih do spominskih.
Želim vam prijetno potovanje po muzikantskih poteh.
Ivan Sivec

 

1969 ……………… ANSAMBEL TAIMS IN FANTJE S KRASA ….……………… *

Ansambel Taims je bil kvartet s klavirsko harmoniko in pevcem oz. večglasnim pevskim sestavom ali kvintet s klavirsko harmoniko in večglasnim moškim sestavom oz.  mešanim duetom in tercetom. Nastal je v okviru Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu. Na pobudo župnika Franca Pohajača so se v njem zbrali štirje fantje in dekle, na začetku stari povprečno štirinajst let. Prvotna zamisel je bila ustvariti jedro, ki bo združevalo slovensko mladino. Pobuda je padla na plodna tla, in tako sta poleg ansambla nastala še dekliška pevska skupina in mladinski krožek. Najprej so se člani ansambla posvečali predvsem zabavni, pozneje pa bolj narodno-zabavni glasbi. Sprva so nastopali v srajcah in hlačah temno modre barve z dodatkom – rdečo ruto, čez čas so se odločili za belo srajco in rdeč suknjič, leta 1984 pa so se v slogu glasbe, ki so jo izvajali, oblekli v gorenjsko ljudsko nošo. Zaradi boljše razpoznavnosti so se člani ansambla Taims leta 1986 preimenoval v Fante s Krasa. Zoran Lupinc pripoveduje:

»Ime ansambla nima posebnega pomena. Čeprav zveni precej angleško, ni nič drugega kot kratica imen članov ansambla. Skupina je prvič nastopila pri božičnici leta 1969 v cerkvi na Opčinah.

Ansambel na začetku ni imel vzornika, saj se je posvečal predvsem lahki glasbi in je le kdaj pa kdaj zaigral kako Avsenikovo polko, s spremembo sestava pa je zaplul v bolj narodno-zabavne vode. Tedaj so bili njegovi vzorniki Avseniki, Dobri znanci in Alpski kvintet. Dolga leta je bil mentor in duša ansambla gospod Pohajač. Pripravljal je programe za nastope, pisal glasbo in besedila ter mlade glasbenike spodbujal k vajam.«

Prvi člani Taimsa so bili: Tone Trento (T) /bobni, basovska kitara/, Anica Škerlevaj (A) /električna kitara/, Igor Košuta (I) /klarinet, petje/, Marko Lupinc (M) /orgle, električna kitara/ in Sergij Guštin (S) /harmonika/.

Kasneje so se Taimsu pridružili: Janez Beličič /orgle, basovska kitara, harmonika/, Evald Crevatin /trobenta/, Jožko Terčon /spremljevalna kitara, petje/, Nadja Fabris /pevka/, Boris Košuta in Davorin Šinigoj /pevca/, Peter Filipčič /basovska kitara, bariton/ in Zoran Lupinc /klavirska in diatonična harmonika ter rog/.

Glasba: Stane Malič, Janez Beličič, Zoran Lupinc in Marko Lupinc.

Besedila: Franc Pohajač, Saša Martelanc; eno besedilo je prispeval tudi Ivan Arnšek.

Ansambel je igral petindvajset svojih skladb in skoraj vso drugo popularno glasbo.

Kaseta: Melodija zelenih dni /ZKP, Ljubljana 1986/.

Uspešnice: Melodija zelenih dni, Deset let polka in Venček tržaških narodnih.

Ansambel Taims je pogosto nastopal na vaških veselicah ali drugih podobnih prireditvah na Tržaškem in Goriškem ter pripravil veliko koncertnih nastopov. Na večjih koncertih so sodelovali tudi gledališka igralca Danilo Turk in Stane Raztresen, humorista Giovanin in Jaka Šraufciger ter čarodej Viki.

»Ansambel je nekajkrat nastopal na festivalih domače glasbe na Ptuju in v Števerjanu. Leta 1977 je v Števerjanu prejel prvo nagrado za najboljšo izvedbo in melodijo, v letih 1985 in 1990 pa nagradi za najboljšo izvedbo. Na ptujskem festivalu je leta 1984 prejel zlato orfejevo plaketo.«

Ob drugem nastopu na ptujskem festivalu leta 1986 si je nadel ime Fantje s Krasa in se predstavil v tržaški ljudski noši. Pod tem imenom je izdal tudi kaseto.

Kaseta: Fantje s Krasa /ZKP, Ljubljana 1988/.

»Ansambel je imel več pomembnih nastopov. Leta 1974 je gostoval v Rimu, leta 1978 skupaj z Alpskim kvintetom v Globasnici na Koroškem, leta 1979 je v kulturnem domu v Trstu pripravil slavnostni koncert ob desetletnici delovanja, leta 1985 je nastopal na veliki prireditvi Naš športnik 1985, leta 1986 na Kraškem sejmu v Sežani, leta 1987 na Alpskem večeru in v oddaji Glasba ne pozna meja v Portorožu, leta 1988 je na Repentabru pri Trstu pripravil velik koncert ob izidu kasete, leta 1989 je opravil snemanje za oddajo postaje Trst A Glasba po željah in ob dvajsetletnici delovanja pripravil velik koncert v Finžgarjevem domu na Opčinah, v Zgoniku pri Trstu, na festivalu Glasba treh dežel v Domžalah in na prireditvi Kamniška jesen v Kamniku.«

In posebnosti zasedb Taims in Fantje s Krasa?

»Ansambel je izvajal slovensko zabavno in narodno-zabavno glasbo. Okolje, v katerem je deloval, je vplivalo na ustvarjanje nekoliko drugačnih melodij in besedil ter pripomoglo k nastanku posebnega melosa.«

Konec leta 1990 je ansambel dosegel vrh delovanja in uspeha, kljub temu pa ga je večina članov zaradi preobremenjenosti in poklicnih obveznosti zapustila. Preostali trije člani so nadaljevali glasbeno pot s kvintetom Adria. Ta se je pod tem imenom uradno pojavil šele tri leta pozneje.

Člani zadnjega sestava so bili: Zoran Lupinc /harmonika/, Evald Crevatin /trobenta/, Peter Filipčič /basovska kitara, bariton/, Aljoša Starc /klarinet, klaviature/ in Igor Starc /kitara/.

»Prodor iz domačega kroga, nastopi na festivalih, snemanje novih skladb in  izdajanje kaset so bili povod, da je ansambel septembra 1993 spremenil ime. S tem se je Taimsovo izredno bogato in dolgo obdobje, ki je trajalo celih 24 let in je pripomoglo k ohranitvi slovenske besede in pesmi v zamejstvu, končalo.«

                                                          Kje je ključek

 

            Harmonikar Janez se je neznansko bal za svojo novo harmoniko znamke Hohner, zato je škatlo z glasbilom kar naprej zaklepal.

            »Ne samo harmonika, tudi škatla je zelo lepa!« je občudujoče ponavljal.

            Nekoč pa je ključek pozabil doma. Ker ni bilo dovolj časa, da bi skočil ponj, je moral vdreti v svojo lepo škatlo. Po nastopu je žalostno pripomnil:

            »Harmonika je še vedno lepa, škatla pa ni več vredna svojega imena.«

 

                                                          Rimski tatovi

 

            Ko je ansambel Taims nastopal v Rimu, so mu tatovi iz avtobusa ukradli dva para škornjev, ljudsko nošo in Zoranov rog.

            »Vidite, kako popularna je slovenska narodno-zabavna glasba!« so se skušali pošaliti nekateri taimsovci. »Ne kradejo nam samo instrumentov, temveč tudi škornje in ljudske noše.«

            Da to res drži, so se lahko prepričali nekaj dni pozneje. Neki italijanski ansambel se je pojavil na televiziji s prav takšnimi škornji, kakršne so imeli člani ansambla Taims.

            »Saj bi jim še odpustil,« je komentiral eden od članov, »pa jim ne morem, ko pa tako fušajo!«

           

                                                         Brez trobente ne gre

 

            Kdaj pa kdaj se je kakemu članu ansambla zgodilo, da je svoj instrument pozabil doma. Nekoč pa se je harmonikarju pripetilo, da je prišel na nastop z enim samim škornjem. Pri priči se je vrnil  domov in ga začel iskati. Nazadnje ga je našel pod posteljo. In še do danes ni ugotovil, kako je škorenj prišel tja.

          Še bolj čudna nezgoda se je pripetila trobentarju. Odšel je na festival v Števerjan, odprl škatlo za trobento, trobente pa nikjer. Pozabil jo je v sobi, v kateri so vadili.

            Brž je skočil v avto in odhitel domov. Tonske vaje zaradi njegove pozabljivosti seveda ni bilo. Kolegi nad tem niso bili posebno navdušeni, a pomagati se ni dalo.

            Kljub temu so na festivalu zmagali in dobili nagrado za najboljšo izvedbo.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2003
Obseg: 588 strani + barvna priloga 28 strani
Format: 30,6 x 22 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.