/ odlomek iz knjige: (začetek) /

Vedno je nekje začetek. Posebno pri ljubezenski zgodbi začetek za zmeraj ostane vtisnjen v spomin. Pri tako veliki ljubezni, kot sta jo doživela Tjaša in Matej, pa je začetek sploh glaven.

Začelo se je na koncu tretjega letnika. Na ljubljanski Drugi gimnaziji. Lahko bi se zgodilo tudi na koprski, celjski ali mariborski. Kjerkoli in med katerima koli gimnazijcema, ki sta se do tedaj poznala le na videz.

V zadnjem odmoru, ko so se razredi vedno znova selili iz učilnice v učilnico kot Slovani v šestem stoletju, sta Tjaša in Matej na stopnicah trčila drug v drugega. Zgodovina se je začela pisati sama.

Prometno poročilo.

Na spodnjem ovinku glavnih šolskih stopnic je po zvonjenju nastala neznosna gneča. Polovica šole se je hotela preseliti v spodnje prostore, polovica pa v zgornje. Prišlo je do usodnega trčenja med Tjašo V. iz 3. c in Matejem L. iz 3. f. Ponesrečenca sta se lažje telesno poškodovala.

O duševnih poškodbah poročilo molči. A zdi se, da so bile te usodnejše kot buški na glavah.

“Pazi, čupo, nisi sam na svetu!” se je prijela Tjaša za glavo in si oslinila poškodovano mesto, ki jo je grenko peklo. To je bila tista Tjaša, za katero so govorili, da je lepa kot lepa trojanska Helena.

Opis. Nosi opanke s petcentimetrskim podplatom. Ima dolge, vitke noge. Lepo zagorele. Krilo prekratko. Bluza izrezana, s kratkimi rokavi. Nedrčka običajno ne nosi. Prsi majhne, a napete. Obraz rahlo podolgovat, pravilen. Lasje svetli, speti v konjski rep. Oči živahne, igrive, zelene. Nos majhen, na koncu privzdignjen. Ustnice poudarjene, za šolo preveč naličene. Lica nekam bleda.

“Sori, nisem te videl!” ji je Matej navrgel v opravičilo. Morda bi jo celo kar nekam poslal, če ne bi bila ena najbolj prikupnih gimnazijk na šoli. Za njo se je v vsakem razredu metal vsaj po en fant. A kaj, ko je bila v zadnjem času nedostopna kot južna stena Himalaje.

Opis Mateja, od zgoraj navzdol. Bil je za pol glave večji od drugih. Prava bleda trlica. Kar ga je opazno ločevalo od drugih, so bili kostanjevi dolgi lasje, speti v čop. Videti je bil poduhovljen kot Chopin brez klavirja. Oblečen je bil v majico z napisom THE BEST OF … in v oguljene kavbojke, ki so ob spodnjih robovih cvetele kot regrat na Rožniku. Obut je bil v nove bulerje, znamke Dr. Martens. Firmaš pač. Mat mu jih je kupila pred dvema dnevoma.

Zaletavali so se tudi drugi. Njuno trčenje bi ostalo brez usodnih posledic, če Tjaši med trčenjem ne bi padli na tla reklamni turistični prospekti. Eden od njih je pristal prav na Matejevi nogi.

Krf, otok grške zgodovine, morske poezije in slovenskih maturantov.

“Hej, bejba, vidim, da se ukvarjate z enakimi forami kot mi!” se ji je zarežal na vsa usta. “Na mataruntca boste šli na Krf, kajne?”

“Valda, na Krf! Tam je de best!”

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2001
Obseg: 158 strani
Format: 20,6 x 14,4 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

Maja Glonar-Vodopivec: ZADNJI MEGA ŽUR

Zgodba se začne povsem preprosto in neobremenjeno. Pred nami se odpira mladostna ljubezen, spočeta na maturantskem izletu. Matej, glavni junak te zgodbe, jo doživlja polno in vzneseno. Sreča mu polni njegovo življenje in ga odnaša od zahtev vsakdanjika, s katerimi bi se moral spopasti. Ko se predrami, niha razpet med mladostnimi iskanji, spraševanji in stiskami ter življenjskimi zahtevami, ki jih predenj postavlja šola. Uspešen zaključek šole in matura pred njim sta izziv, ki mu dasta poleta in vztrajnosti. Hoče doseči svoj cilj. Vendar je sistem krut in ga zavrže, razočaranje, ki sledi, pa je zanj pretežko in preveliko. Svet se mu v trenutku sesuje in skok v globino ga reši trpljenja.

Dejanje, ki postane edini izhod v stiski? Kot model reševanja stisk in težav? Zakaj?

Na to vprašanje ni enostavnih odgovorov. Tudi Matejeva zgodba nam odpira mnogo vprašanj in poti za razmišljanje. Kaj vse se dogaja v njegovi notranjosti, lahko le slutimo, saj svoje notranje bitke bije sam.

Vedno prezaposlena mati Mateju materialno sicer veliko nudi, ne zmore pa si vzeti časa, da bi mu prisluhnila. Čeprav je v njegovem življenju precej prisotna, je njena prisotnost površna, nagla, zahtevna; šola, ocene in uspeh pa so na prvem mestu. Za to je pripravljena storiti marsikaj. V njenem odnosu do Mateja prevladujejo pričakovanja in želje po uspehu, karieri, ki jo je že vnaprej začrtala ona. Čeprav so Matejeve želje drugačne, si Matej o njih ne upa spregovoriti; podobno skriva pred materjo in v sebi tudi svoje druge potrebe, želje in stiske.

V njunem medsebojnem odnosu pa ostaja še ena velika skrivnost. Dolgo zamolčana resnica, da Matejev oče ni umrl naravne smrti, je za Mateja šok, ki ga v krizi, v kakršni se znajde, še težje prenese. To sporočilo prihaja ob nepravem času, v trenutku materine lastne stiske in nemoči ob Matejevih šolskih neuspehih.

Kriza, ki se pojavi v zvezi s šolo, in to v dokaj ključnem, pomembnem obdobju pred maturo, je stres za oba. Nenaden padec uspeha v šoli in zapleteni odnosi z učitelji povzročajo pri Mateju  občutek nemoči. V iskanju iz labirinta težav in v iskanju samega sebe je lahko trenuten izhod tudi pri Srečnih angelih, duhovni bratovščini, kamor se prične zatekati Matej. Želja po uravnoteženosti s samim seboj, obljube o sreči, ki prihajajo tudi s pomočjo belih tabletk, so le lažen beg iz težav, ki ne more trajati. Realnost šolskega vsakdana postaja čedalje bolj kruta, spopadanje z njo pa ni enostavno in ne prinaša željenih rezultatov. Njegov trud ni prepoznan, v ozadju je čutiti kazen za njegove preteklo početje. Zanj ni popuščanja in ne oproščanja in kazen je kruta. V trenutku, ko se Mateju sesuje svet, ne more  sprejeti in dojeti te resnice.

Samomor, ta fatalni in v resnici brezizhodni “izhod”, postaja vse prevečkrat tudi v našem prostoru model reševanja mladostniških stisk in težav. Med mladimi je samomorilnega vedenja vse več in njihova starostna meja se pomika navzdol. Zlasti mladostniki predstavljajo bolj ranljivo populacijo, saj so stiske, ki jih doživljajo na poti odraščanja, številne. Prehod mladih v svet odraslih postaja v sodobnih, bolj zaostrenih in spremenjenih družbenih razmerah, težji. Pritisk na mladega človeka, da si pridobi čim višjo izobrazbo, ki mu omogoča napredovanje in uspeh, narašča. Šolsko spričevalo in ocene so postale sredstvo, ki odpira ali zapira nadaljnje možnosti v življenju. Strah pred neuspehom, porazom postaja čedalje bolj obremenjujoč, in neuspeh v šoli lahko postane za marsikoga usoden. S šolskim neuspehom  se poglabljajo konflikti doma in v šoli, ki v mladostniku rahljajo zaupanje vase in v svet, v katerega vstopa. Starši, učitelji in družba nasploh od mladih pričakujejo, da se tem zahtevam prilagodijo in ravnajo čim bolj zrelo in odgovorno. Vse bolj in bolj postajamo družba tveganja, ki vzbuja tesnobo, saj je pot v prihodnost povsem nepredvidljiva in negotova.

Vendar pa mladi želijo tudi sanjati, ljubiti in uživati življenje. Iščejo se, iščejo svojo podobo, svoj jaz. Želijo si prijateljstev, druženja, želijo biti sprejeti med vrstniki. Vse to jim lahko daje energijo ali pa jim jo tudi jemlje in jim za kratek čas spodmakne tla, da še bolj zanihajo v svoji negotovosti. Njihova krhkost, ranljivost pa naj bi bila čim manj vidna in prepoznavna. Biti neranljiv, hladen in neprizadet, pogosto postaja model mladih, ki navzven ne želijo kazati svojih čustev in ranljivosti. Ta drža jim daje občutek, da bodo kos zahtevam družbe, v katero vstopajo. Da v tem vzdržijo, jim pogosto pomaga tudi to, da se umaknejo v svet omame, ki jim ga prinašajo različne vrste drog.

Nešteto pasti na poti odraščanja pomeni števile stiske in težave, mladostniški odzivi nanje pa so različni in odraslim pogosto težko dojemljivi. Kje so vzroki za to, da jih ne vidimo in tako zlahka spregledamo ali si zatiskamo oči pred njimi? Ali res premalo prisluhnemo njihovim željam in potrebam, ali jih res ne znamo poslušati in slišati, kaj nam sporočajo? Koliko jim znamo stati ob strani kot starši, učitelji, prijatelji?

Družina, medsebojni odnosi v njej, ostajajo še vedno glavni temelj čustvene opore v mladostnikovem življenju. Čeprav se mladostnik v tem obdobju od staršev in družine že osamosvaja, trga vezi  in se preizkuša v drugih vlogah,  mu pomeni dom pomembno zaščito in oporo. Družina mu lahko pomaga rahljati ali krepiti pritiske iz okolja, krepi ali zavira razvoj njegove pozitivne samopodobe, lahko ga vzpodbuja ali pa duši na poti osamosvajanja. Neredko mu predstavlja tudi model reševanja stisk in težav, saj se v njej najprej poistoveti v iskanju svojega jaza.

Kako pokazati mladim, da so problemi in težave v življenju rešljive, in jih vzpodbuditi k njihovemu reševanju? Da prehitro ne obupajo in da uspejo najti pravo pot iz labirinta svojih težav? Na ta vprašanja ni enostavnih odgovorov, iskati jih moramo skupaj z njimi, da jih bodo končno našli sami. Številne so poti do ciljev, mnogokrat pridemo do njih le preko dolgotrajnih premagovanj različnih ovir in z vztrajnim bojem.

Samomor je seveda najbolj skrajno dejanje človeške stiske in obupa. Toda številne zgodbe mladih, ki si s težavo iščejo pot v življenje, nam morajo biti v opozorilo, naj bomo za njihovo iskanje bolj občutljivi in naj jim bomo pripravljeni prisluhniti tudi tedaj, ko se bo zdelo, da ne izpolnjujejo naših pričakovanj in želja.

Knjiga pisatelja Ivana Sivca Zadnji mega žur nam večplastno osvetljuje tista področja v mladostnikovem življenju, ki lahko pomenijo izziv ali tveganje na poti odraščanja. Pot, ki jo hodi vsakdo izmed nas in ki daje pečat našemu življenju, se lahko usodno zasuče. Iluzije, s katerimi mlad človek vstopa v svet in so odsekane, nam morajo odpreti oči in odkriti prepreke, ki nas ločijo med seboj. Vzpodbuditi nas morajo k drugačnim medsebojnim odnosom.

Pred nami je knjiga, ki je ne bodo prebirali le mladi, temveč se mora dotakniti tudi drugih, da bomo bolj spoznali in razumeli svet mladih in svet njihovega doživljanja.

Maja Glonar-Vodopivec,

                             Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše