Za uvod

NESREČEN ŽREB

            V kristalni dvorani hotela Hilton v Ženevi je bilo prisotnih več kot tisoč obiskovalcev. Vsi so bili iz nogometnih vrst. Ob Ženevskem jezeru se je že tri dni in tri noči govorilo samo o žrebu. Skoraj vsi predsedniki klubov so pripotovali v Ženevo dan ali dva prej, nekateri pa so si v Švici privoščili kar dopust, na stroške kluba seveda.

            Ko je slavni nogometaš Eric Cantona segel v prvi boben, je dvorana onemela. Žrebal je tekmovalni par za pokal UEFA. Z roko je dolgo časa šaril po bobnu sem ter tja in končno le izvlekel prvo žogico. Pomočnik žrebanja je nato potegnil listek in ga razgrnil pred tisočglavo množico.

            “Nogometni klub Olimpija, Ljubljana, Slovenija!”

            Predsednik Olimpijinega kluba, Valentin Škerjanec, je stisnil pesti. Zdaj bo, kar bo. Naj jim bog prisodi lahkega nasprotnika!

            Eric Cantona je pobrskal še enkrat po bobnu in …

            “Nogometni klub Maribor, Maribor, Slovenija!”

            Predsednik NK kluba Maribor, Andrej Dolar, je pozelenel od jeze. Nedaleč stran od njega je postal v hipu ves vijoličast v obraz predsednik nogometnega kluba Olimpije Valentin Škerjanec.

            Prvič v življenju se je namreč pripetilo, da bo eden izmed slovenskih klubov igral v III. kolu evropskega pokala. Mariborski klub se je v II. kolo uvrstil tako, da je kot državni prvak izgubil v predkolu in si tako pridobil pravico do igranja v II. kolu v pokalu UEFA, tam pa je pometel s Scontom. Ljubljanska Olimpija je v prvem kolu brez težav premagala Normo iz Tallina. Zdaj, v II. kolu, je bil pred njo Maribor. Vsem Slovencem je bilo jasno, da je žreb določil pravzaprav slovensko nogometno vojno …

I.

NENAVADEN PRESTOP

MARIBOR PREMAGA GORICO Z ZGODOVINSKIM REZULTATOM – N’KOMO V SREDIŠČU POZORNOSTI – DIAMANTI PUSTIJO POSLEDICE – KOVČEK Z DENARJEM – PREVAJALCI NISO NIKOLI BREZ KRUHA – REZERVNI TRENER V AKCIJI – ZVITA OLIMPIJA

Novinar za posebne naloge Uroš Poljanšek, radijski človek, star dobrih štiridesetih let, si je sobotni večer privoščil ob televizorju. Navadno je bil za njim naporen teden, zato si je sobotno popoldne vzel zase in za družino: šel je na sprehod v naravo, zvečer pa si je – bolj za oddih kot za notranjo potešitev – ogledal kakšno oddajo na televiziji.

Tiste sobote je bilo na sporedu nogometno državno prvenstvo, ki navadno ni vzbudilo posebne pozornosti. Že vrabci na strehah so čivkali, da slovenski nogometaši nimajo niti za bel kruh, urijo se na trim stezah, igrišča pa imajo na koruznih poljih. Tu in tam se je sicer pripetilo, da je kakšen derbi le razburkal javnost, vendar se je prah hitro polegel, kajti slovenski nogomet ni imel velikega ozadja: dobro plačanih zvezdnikov, milijonov za prestope posameznikov iz kluba v klub, hitro podkupljivih sodnikov, bogatih direktorjev kluba in vse druge velike šare, ki je za nogomet kot za najbolj pomembno stransko stvar na svetu nujno potrebna.

Vsaj tako je novinar Poljanšek mislil do tistega trenutka …

V udobnem fotelju je grizljal slane palčke ter se tu in tam sprehodil po programih. Na prvem sporedu je bila spet politika, kot bi se hotela Slovenija znova osamosvojiti, na drugem se je neki pevec brez glasu hvalil, da je najboljši na svetu, na tretjem so Avstrijci jodlali po švicarskem receptu, na četrtem … Pravzaprav bi bilo veliko lepše, če bi si vzel v roke kako knjigo, a je bil prelen; z daljincem je začel ponovno izbirati programe. Naenkrat se je na zaslonu pokazal napisal, ki je zbudil nekaj njegove pozornosti.

NOGOMETNA SOBOTA

Kljub vsemu je nogometna sobota boljša kot politična, popevkarska ali jodlarska. Njeno usnjeno veličanstvo žoga je zanimivejše od drugega vsaj zato, ker je noč in dan okroglo in zato sila nepredvidljivo. Res se je dalo večkrat zaslutiti, da tudi v Sloveniji tu in tam vmes poseže vladar denar, res je tu in tam kakšen igralec dal takšno izjavo, da so šli še navadnim plešastim zemljanom lasje pokonci, res so nekateri na televiziji komentirali tako, da se je gledalec do solz nasmejal že njihovim neumnostim, toda vse drugo je bila ena sama meglena dolina, en sam poosebljeni dolgčas. Razgreti niso mogli niti navijačev, ki bi morali spodbujati svoje nogometaše, a kaj, ko se je v njihovih žilah pretakala bolj voda kot kri.

Toda to je veljalo samo do tistega usodnega večera!

Novinar Poljanšek, ki mu je bila žoga do tedaj od pozne mladosti naprej zatajevana skrivna ljubezen, je osupnil. Ali je slišal prav?

“Nogometni klub Maribor je v 9. kolu državnega prvenstva premagal lanskega slovenskega pokalnega zmagovalca in slovenskega podprvaka na njihovem igrišču s 7:0.”

To je bila novica, ki ni bila več samo novica. Mariborčani so bili res državni prvaki, toda večkrat so se obnašali tako, kot bi bili samo solidno nogometno moštvo gasilskega društva iz Spodnjega Dupleka. Fantje so v šampionskem slogu premagali odličnega tujca in to celo na njegovem igrišču, že naslednjega dne pa so na domačem tako pogrnili, da se je cela Ljubljana smejala tri dni skupaj. Na srečo mariborskih navijačev ni bilo nič boljše v Ljubljani. Ko je že vse kazalo, da bo Olimpija postala po dolgih letih spet prvak, je predzadnjo tekmo izgubila z zadnjim z lestvice ter tako spustila iz rok enkratno priložnost. Temu on rob je treba povedati, da so se zaradi tega v garderobi stepli igralci kar med seboj, vendar rezultata to ni prav nič spremenilo. Le dan ali dva so se grdo držali drug na drugega.

“7:0!” je vzkliknil Poljanšek tako presenečeno, kot bi takšen podvig uspel Olimpiji in ne Mariboru. “In to na igrišču v Gorici. Uboga Gorica!”

V Poljanšku se je še vedno pretakala zelena kri. Res v zadnjih letih ni več hodil na tekme, res pa je tudi z enim ušesom še vedno z veseljem prisluhnil, če je zmagala Olimpija. Če je zgubila, je rezultat enostavno preslišal in videti je bilo, kot da je ušesa spustil ob sebi navzdol kot buldog.

“Tole pa se za Olimpijo ne bo dobro končalo!” je rekel naglas in živčno stopil po nove slane palčke. Vsi v Sloveniji so z veliko nestrpnostjo pričakovali, kako se bosta končali medsebojni tekmi v II. kolu pokala UEFA, kamor sta bili nehote po tako usodnem žrebu pahnjeni mariborsko in ljubljansko moštvo.

“In zdaj nam dovolite, da vam pokažemo vseh pet golov, ki jih je uspel posneti naš snemalec. Za dva se opravičujemo, padla sta prehitro, da bi ju snemalec lahko ujel.”

Poljanšku se je zazdelo, kot da mu to pripoveduje reporter z Marsa. Če si na tekmi, boš pa že posnel vsaj gole. Drugega tam sploh ni pomembnega! Ob taki izjavi televizijskega reporterja bi zmeraj najraje treščil televizor z reporterjem vred skozi okno, toda kaj, ko bi moral potem kupiti novega in resnega učinka ne bi bilo nobenega. Toliko pa je vendarle bil priseben, da se je zavedal, da se ne televiziji ne bodo spremenili in bodo še naprej klobasali enaka opravičila.

Prvi gol v goriška vrata je potisnil tujec v mariborskem moštvu, nekdo z imenom N’Komo. Dal ga je po lepi podaji s strani z levo nogo. Ni kaj, lep gol.

“Seveda, tujci jim pomagajo, sami so tako in tako zanič.”

Tudi drugi gol je dal mariborski srednji napadalec N’Komo.

“Čakaj, saj to je pa črnec!” se je povsem prebudil Poljanšek. ”Mariborčani so tako slabi, da vsi igralci niso niti belopolti.”

Na zaslonu so odblizu prikazali simpatičnega črneca, ki so reži na vsa usta. Žogo je tokrat z glavo potisnil v goriška vrata.

“V nogometu je tako: če gola ne daš, ga dobiš,” je komentiral televizijski napovedovalec drugi mariborski gol. Frazo, staro približno toliko kot nogomet, so na televiziji izrekli vedno takrat, kadar bi si reporter želel nasprotno, a je bilo moštvo zanič.

“Ampak, saj to je bil pravi evrogol!” je rekel Poljanšek sam pri sebi in si z občudovanjem ogledoval novega mariborskega igralca. Spomnil se je, da je nekaj pisalo o tem, kako je na mariborskem stadionu vse manj gledalcev, pa so zato iz Afrike pripeljali črnopoltega igralca, ki naj bi privabil tako gledalce kot tudi gledalke. Direktor mariborskega kluba Srečko Počivavšek je izjavil, da jih rešijo lahko samo še črnci. Tako z igro kot z vstopnino. Aha, tu je torej ta črna okrepitev!

Tudi tretji gol je dal N’Komo, pa petega in šestega prav tako. Skupaj jih je natresel v mrežo sredi Nove gorice kar pet. Uboga Nova Gorica! Gotovo je bila vsa zavita v črnino, bolj kot ob predsednikovi smrti.

“N’Komo bo gotovo ključni igralec tudi v torek v Ljubljani na prvem usodnem srečanju med Olimpijo in Mariborom. Če bo vsaj približno tako razpoložen, kot je bil v Novi Gorici, potem se Olimpiji ne piše najbolje,” je modro ugotavljal televizijski komentator osrednje televizijske postaje. “Obe tekmi bomo, seveda, prenašali. Na upravah obeh moštev so nam povedali, da je zanimanje za torkovo tekmo v Ljubljani preseglo vse dosedanje. Vstopnice so že razprodane. Mariborčani so negodovali, saj so jih jim Ljubljančani odstopili samo dva tisoč. Pa tudi sponzorji se kar pulijo za reklamne napise ob igrišču. Vsekakor se obeta tekma, kakršne v Sloveniji še nismo videli. Ob tem pa se govori – novica res ni preverjena – da mariborsko moštvo še nima urejenih vseh potrebnih papirjev za novega igralca N’Koma, kar lahko pomeni, da niti ne bo igrati v Ljubljani. To bi bila za ljubljanske zmaje seveda velika sreča, a dvomim, da bi Mariborčani držali križem roke in da N’Koma po tako briljantni igri ne bi prijavili na sedežu UEFE. Navsezadnje se še nikdar v zgodovini slovenskega nogometa ni pripetilo, da bi katerokoli slovensko moštvo prišlo do III. kola. To ni samo velika čast, ampak je v igri tudi ogromno denarja. Tega pa bi krvavo potrebovali tako v Mariboru kot v Ljubljani. Nekateri tudi že natolcujejo, da žreb ni bil naključen in da je to samo način, kako se znebiti dveh manj petičnih moštev. No, bomo videli!”

“Vroče kroglice!” si je rekel Poljanšek in jezno zaškrtal z zobmi. Čeprav je bilo žrebanje v Ženevi javno, na očeh številnih prič, se je že nekaj časa govorilo, da lahko pride tudi do goljufije. Kroglice v bobnu so menda razdeljene na vroče in na mrzle. In tako se je čisto preprosto lahko pripetilo, da je slavni nogometaš Cantona namenoma izžrebal dve vroči kroglici: mariborsko in ljubljansko.

“Kaže, da bomo o tem zairskem nogometašu, ki prihaja sicer iz rodu Bušmanov, iz puščave Tenere, še veliko slišali. Lahko noč in nasvidenje v torek na prvi tekmi med Olimpijo iz Ljubljane in Mariborom iz Maribora!”

Poljanška je prvi stavek dvignil tako visoko, da je do kraja pozelenel. Zelena kri je kar sama privrela na plan.

“Bedak, kakšen Zaire! In kakšna puščava Tenere! Če je novi mariborski nogometaš res iz rodu Bušmanov ali Grmičarjev, kot jim tudi pravijo, potem prihaja z obrobja puščave Kalahari in ne Tenere! Sploh pa to ni v Zairu, ampak v Botsvani ali pa v Južnoafriški republiki. Hm, meni bo to pravil, meni!” Bil je tako vznemirjen, da se je začel hoditi po dnevni sobi sem in tja kot lev v kletki. “Sto zelenih, kakšne ljudi le imajo na televiziji!”

Poljanšek je namreč imel srečo, da si je na stroške države ogledal skupaj z gospodarstveniki Slovenije v Južnoafriški republiki zlate in diamantne rudnike. Če nič drugega, si je z dolgega potovanja zapomnil vsaj to, da Južnoafriška republika pridobi kar sedeminpetdeset odstotkov zlata vsega sveta ter nakoplje petino vseh diamantov na zemeljski obli. V Afriki, ki je tako rekoč neskončna in docela nepregledna celina, so morali vmes z letalom pristati v Zairu. Od tu je bilo do Južnoafriške republike še sedem ur letenja. In prvo, kar so jim po pristanku povedali, je bilo, da so njihovi praprebivalci Bušmani ali Grmičarji. Ukvarjajo se samo z nabiranjem rastlin in lovom, govorijo pa tako zapleten jezik, da ga ne razume nihče na svetu. Tudi pri njih se je v dolgih stoletjih življenje seveda močno spremenilo in kultiviralo, toda nekaj Bušmanov še vedno živi na robu puščave Kalahari prav takšno prvinsko življenje kot pred stoletji. Poljanška je to tako pritegnilo, da je napel vse sile, da so si šli pogledat eno od bušmanskih naselij. Zdelo se mu je, kot bi se vrnil tristo let nazaj. Globoko v sebi je začutil posebno zadoščenje, da je lahko videl, kako so ljudje nekoč živeli in kako malo jim je bilo potrebno za srečo.

Videl je že marsikaj in skusil na svoji koži, morda se potovanja v Južnoafriško deželo niti ne bi tako zapomnil, če ga ne bi doletela velika smola. Ali pa sreča, kakor se vzame! Kolegi so si bušmansko naselje ogledali nahitro, on pa je želel s seboj ponesti globlje vtise. In tako se je šel v eno od koč, kjer si je način življenja želel ogledati čim bliže in nehote je tam ostal kar cel teden. Kolegi so ga kratkomalo pozabili pri Bušmanih. Njihov džip je namreč čez pol ure odbrzel nazaj proti Johannesburgu in ker sam tega pri svoji vnemi opazovanja ni opazil, mu ni preostalo drugega, kot da se je skušal z Bušmani sporazumeti ter se vživeti v njihovo življenje. Slišati je morda čudno, toda ni mu bilo prav nič težko. Bal se je celo, da bodo prekmalu prišli ponj, zato je že naslednjega jutra odšel z vaščani na lov, ponoči je ves čas pazil na ogenj, jedel ves čas samo različne rastlinske koreninice in se pri vsem tem počutil – odlično!

Edino, kar ga je motilo, je bilo to, da nobeden od Grmičarjev ni znal nič angleško. Poglavarja so namreč novinarjevi sopotniki odpeljali z džipom v mesto, da bi mu za protiuslugo dali nekaj jestvin. V naselju tako ni bilo nikogar, s komer bi se Poljanšek lahko sporazumel. Poglavar je že bil toliko civiliziran, da se mu ni nič mudilo nazaj med svoje in zato je Poljanšek hočeš nočeš moral ostati med Bušmani ves teden.

Po vrnitvi domov so kljub vsemu ostali lepi spomini na te dobre in prijazne ljudi, na prvinsko življenje in na vse tisto, kar bi si v žilvjenju želel delati, kadar je imel kot novinar vsega čez glavo. In kadarkoli je kdo zastavil kakšen pogovor o Afriki, posebno o predelu pod južnim povratnikom, je kar vzplamtel. Bil je namreč prepričan, da na svetu gotovo ni večjega strokovnjaka za Bušmane.

“Na televiziji pa ti reče, da so Bušmani iz Zaira! Tristo …!”

Tako je bil jezen in vznemirjen hkrati, da bi najraje kar tisti trenutek odjavil televizijsko naročnino.

“N’Komo zveni prav po bušmansko …” si je rekel Poljanšek. “Poglavarjev pomočnik, ki je študiral v Alžiriji, se je pisal enako.”

Radijski novinar Uroš Poljanšek je vso noč slabo spal. V spanju se je premetaval kot že dolgo ne. Pred očmi so se mu kar naprej prikazovale borne afriške koče, pred njimi veliki zublji ognjev, skupine črncev ter velike vprašujoče otroške oči. Da, prav otroci mu niso odšli nikoli iz spomina. Bili so večkrat lačni kot siti, vendar so se kar naprej smejali, delali kozolce, se prevračali in se noč in dan sami igrali. Kot bi živeli v večnem raju.

Zjutraj, v nedeljo, je v Nedelu zagledal novico o nogometašu N’Komu.

“Uprava Olimpije se zanima za zairskega nogometaša N’Koma. V Slovenijo je prišel po naključju. Namenjen je bil v Nemčijo ali v kakšno drugo zahodnoevropsko državo, pa mu je zmanjkalo denarja Naključje je tudi hotelo, da se je v letalu znašel z z mariborskimi gospodarstveniki, med katerimi je bil tudi direktor nogometnega kluba Maribor Srečko Počivavšek. Ta ga je kar na Brniku pregovoril, naj poleti s posebnim, gospodarskim letalom, z njimi v Maribor. N’Komo mu je namreč v letališki zgradbi pokazal, kaj zna. Vsem je bil zelo simpatičen, pa so ga vzeli – bolj za šalo kot zares – s seboj v Maribor. Že v soboto jim je s petimi goli v novogoriški mreži dokazal, kaj zna. Bo N’Koma obdržalo nogometno moštvo Maribor ali ga bo prevzela Olimpija? Eno je jasno že zdaj: moštvom za katero bo igral, bo imelo odločilno prednost. Razumljivo je tudi, da si N’Komo želi predvsem izboljšati svoje gmotno stanje, kajti prve noči je prebil kar v šotoru v Ljudskem vrtu. Denarja za hotel ali zasebno sobo nima.”

Poljanšek se je sesedel na stol kot kup nesreče. Če bo N’Komo ostal pri Mariboru, potem se Ljubljančani lahko požvižgajo na III. kolo. Kdo bi si mislil, da en sam tujec lahko tako odločilno vpliva na izid tekme! 0:7 v Gorici! Saj bi se človek smejal, če ne bi šlo za resne stvari!

Zraven članka je bila objavljena tudi njegova fotografija. Po majhni rasti, ne preveč temni polti, po ploščatem nosu, po velikih vprašujočih očeh ter debelih ustnicah je lahko sklepal, da je N’Komo res iz bušmanskega plemena. To ga je tako vznemirilo, da ni mogel več zdati v stanovanju.

“Jutri zjutraj navsezgodaj grem pogledat tega črnca, če je res Bušman,” je najavil svojim najbližjim ter pripravil kasetni magnetofon za svoj morda najbolj razburljivi pogovor v življenju. Spomnil se je na nenavadne dneve med Bušmani, a kaj, ko ni imel na koncu niti enega samega dokaza, da je res živel med njimi. Fotoaparata s seboj ni smel vzeti, kasetnega magnetofona pa ni imel. Tako so mnogi menili, da si z bivanjem med Bušmani samo dviguje ceno. Zdaj ima enkratno priložnost, da potrdi, kako se v resnici zna pogovarjati po bušmansko.

V svojo malo rdečo petko je vrgel še spalno vrečo, kuhalnik in še nekaj druge taborniške opreme – prepričan je bil, da bo N’Koma zagrabilo, da gresta skupaj kam v samotno naravo, seveda v bližino Ljubljane – potem pa jo je že kar sredi noči mahnil naravnost proti Mariboru. Dobro je vedel, da N’Komo, če je res pravi Bušman, vstaja s prvim svitom, lega k počitku z zadnjimi sončnimi žarki in se tudi nasploh prilagaja samo dnevni svetlobi. Torej bo s prvo zoro prav gotovo že na nogah.

Ko se je Poljanšek pripeljal v Maribor, ni bil na nogah samo črnopolti nogometaš N’Komo, ampak tudi na stotine mariborskih navijačev. Novica, da bi N’Koma utegnila prevzeti Olimpija, je Mariborčane tako vznemirila, da so množično zasedli Ljudski vrt, upravo nogometnega kluba Maribor pa so zavarovali kar s svojimi telesi.

Že od daleč je bilo videti velike napise:

N’KOMO JE NAŠ!

BILLYJA NE DAMO!

N’KOMO – PRISTNI ZELENI ŠTAJEREC!

Založba: Mladinska knjiga Ljubljana
Leto izdaje: 1998
Obseg: 228 strani
Format: 18,5 x 13 cm
Naklada: 1.300 izvodov poltrde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL