I.

OPOJ ZMAGE

Krmin, 27. oktober 1917

Moji najdražji!

Ne vem, ali bo kdo sploh kdaj prebral te moje vrstice. Vendar jih moram vseeno napisati, ker sem skorajda prepričan, da so to moje zadnje besede. Pišem jih v kleti svojega doma, nad menoj pa so same ruševine, sama trupla, ena sama smrt.

Slutim, da bo v kratkem prišla starka z bridko koso tudi pome. Pa čeprav naj bi čez dva dni dočakal šele sedemindvajset let. Ali me slišite, moji najdražji, čez dva dni bom star sedemindvajset let! Umrl bom v cvetu svoje mladosti, po nedolžnem, zaradi neverjetnega sovraštva in pohlepa ljudi, ki jih nisem nikoli srečal in jih nisem nikoli poznal ….

Vse, kar bi vam rad povedal – pa naj bo to tebi, moja ljubljena mamica, tebi, moj dragi očka, pa tudi obema nonama, vsem tetam in stricem, vsemu mojemu sorodstvu, vsem dragim prijateljem in znancem, pa tudi tebi, moje ljubljeno dekle Judita in moj najljubši otrok na svetu, moj oboževani Jožko – je to, da sem vas imel rad. Da, imel sem vas rad. To bi rad povedal vsakomur posebej in hkrati vsem skupaj. Tako rad sem vas imel, da vam z besedami ne bom mogel nikoli napisati, tega pa vam nisem mogel v življenju tudi v resnici pokazati. Bog mi je priča, da je to čista resnica in da mi je iskreno žal.

Vem, da sem se rodil iz ljubezni in da sta me moja ljubljena starša vzgajala samo v dobrem do vseh ljudi sveta. Vem tudi, da so mi dobro želeli v šoli vsi učitelji in učiteljice. Vem, da ste me lepo sprejemali vsi prijatelji. In predvsem vem, da si me od srca ljubila ti, moja najdražja Judita. Toda ta prekleta vojna je obrnila vse na glavo! Tudi jaz sem se izkazal veliko slabši, kot bi lahko bil. Vsi naši vladarji, prav vsi tisti vladarji, ki bi morali skrbeti za blagor svojih ljudi, so naredili iz nas krvoločne zveri, zveri brez občutka za sočloveka, za vse drage od blizu in daleč.

Če sem komur koli kdaj koli storil krivico, se mu globoko opravičujem. Iskreno lahko vsakomur posebej povem, da nisem imel nikoli nobenega zlega namena in da je bilo vse tisto, kar sem morda komu naredil slabega, samo odraz moje trenutne slabosti. Prosim, odpustite mi in me ne sodite po trenutnih dejanjih. V resnici sem vas imel vse rad, iskreno rad, tako rad, kot morda nihče drug na svetu.

Vsak človek ima v svojem življenju svojo vlogo. Vsak človek je drugemu znamenje na nebu. Vsak človek je drugemu zvezda na neskončnem nebeškem svodu. Vsi vi ste to meni v resnici bili in srčno upam, da sem se sam vsaj tu in tam pokazal v dobri luči.

Zavedam se, da bo svet tudi brez mene tekel naprej. A če le morete, vas vse sebično prosim, da prav zaradi moje mlade smrti v moj mili spomin naredite vsaj nekomu tisti dan, ko se boste spomnili name, nekaj dobrega. Samo ljubezen spreminja ljudi, samo ljubezen odganja kruto vojno, samo ljubezen dela iz nas ljudi.

In na koncu še enkrat: vse vas imam rad!

Vaš Klavdij

Vsaka, še tako veličastna zmaga, je za drugega boleč poraz. Vsak poraz pa je kljub bolečini lahko začetek nečesa novega, še bolj veličastnega od zmage nasprotnika. Zmaga in poraz sta torej samo dva obraza istega velikega dogodka in občutja, pri tem pa se zmagovalci le malokrat zavedajo, da so s tem, ko so zmagali, v resnici z nevidnimi koraki stopili na pot poraza.

Zmaga namreč prinaša s seboj opoj nadrejenosti, nadutosti, oholosti. V porazu pa niso skriti samo ponižanje, nemoč in zavrženost, temveč tudi želja po maščevanju, iskanje vzrokov za poraz, želja po dokazovanju resnične moči.

Toda kaj pomeni veličastna vojaška zmaga človeku, pa čeprav vojaku po srcu, kadar ob tem izgubi nadvse spoštovanega in ljubljenega očeta, najmočnejšo korenino svojega rodu, modrost dedov in ponos domačije, nevidni starosvetni duh prednikov!

Meje med porazom in zmago sploh ni …

Tako je razmišljal mladi poročnik Josip Jakomin, ko je njegova avstro-ogrska vojska po devetindvajsetih mesecih rovovske vojne predrla soško fronto in pognala italijanskega sovražnika z desnega brega Soče v brezglavi beg proti furlanski nižini. Kot vzornemu vojaku in zglednemu podoficirju mu je – še posebej, ker se je tako imenovani čudež pri Kobaridu zgodil tako rekoč na domačem pragu – pomenila veliko, najgloblje vojaško doživetje do tedaj, po drugi strani pa … Le nekaj ur po zgodovinskem preboju je pokopal svojega očeta in mu na grob posadil ruj. Krvavi ruj. Ognjeni ruj.

Medtem ko so drugi vojaki noreli od navdušenja, se opijanjali in se predajali vsem mogočim zemeljskim užitkom, ga je v njegovi notranjosti žgala največja bolečina v življenju:

»Očeta ni več! Nikoli več se ne bo vrnil domov! Vse kar bodo nona,  mati, sestre in brat dobili po pošti, bo kratko kuratovo obvestilo. Padel za cesarja … Prekleti čudež, prekleta vojna, prekleto življenje!«

Za katerega prekletega cesarja neki sta oče in brat sploh padla! Pokojnega Franca Jožefa je še spoštoval, Karla – posebno, ker je slišal, da se rad vdaja pijači – pa nič več. Pa čeprav so mnogi govorili, da je pameten, preudaren, sodobnejši cesar. Ob tem ga je bolelo toliko bolj, da oče sploh ni padel v boju, temveč povsem nesmiselno. Iz daljave so mu priplavale Bojančeve besede:

»Ali še ne veš? Padel je! Tam doli v strelnem jarku pri Tolminu. Po neumnosti sovojaka. Menda je bil Madžar. Ob umiku Italijanov je ves srečen skočil iz jarka in začel na ves glas kričati: ‘Zmaga, zmaga!’ Pri tem pa je pozabil na že prej odvito in pripravljeno ročno bombo. Bomba se mu je ob skoku iz strelnega jarka skotalila nazaj v jamo, kjer so bili trije vojaki. Med njimi tudi tvoj oče. Na žalost. Moje sožalje! Oče je bil očitno bolj previden in ni silil naprej, a prav to ga je stalo življenja.«

Kako bodo očetovo smrt sprejeli nona, mati, vsi drugi domači? Kaj bodo rekli sosedje, vaščani, prijatelji? Nemogoče je, da z nekom živiš leta in leta, potem pa … Potem pa v trenutku izgine. Izgine, kot da ga nikdar ni bilo. Izpuhti v nič. Ali res samo pri najdražjih še nekaj časa zeva neskončna praznina, potem pa se sprazni tudi ta, kot da tudi praznine ni bilo? To je krivica, največja krivica na svetu! Človek ne more kar izpuhteti!

O, kako kruta in neizprosna je lahko zmaga!

Še posebej ob očetovi usodi, ki jo je občutil bližje, se mu je srce znova in znova paralo. Pa tudi sam kot avstro-ogrski poročnik je bil uboga duša. Od doma je odšel na Jakobovo nedeljo leta 1914, njihovo zemljo so Italijani zavzeli v maju 1915, najhujše boje je doživel na Doberdobski planoti poleti 1916, zdaj – ob koncu oktobra 1917 – pa je v bližini svojega doma na Krasu doživel še očetovo smrt.

Kako neizprosno jih je ta prekleta vojna uničevala drugega za drugim! Brat Davorin je izgubil svoje mlado življenje pod snežnim plazom na Vršiču, oče je padel pri preboju pri Kobaridu, brat Milko se že dolgo ni javil iz bolnišnice v Meranu na tirolski fronti, mati je životarila pri postarani nonini sestri Angeli v Rutah na Gorenjskem, sestri Regina in Miranda sta pomagali ranjencem v Štanjelu, mala Marčela je od božiča leta 1915 naprej živela pri teti Emiliji v Bosni … In to naj bo Jakominova družina, Jakominov rod, Jakominovo drevo življenja?!

In Judita? Njegovo nesojeno dekle, celo neke vrste njegova žena, s katero naj bi se bil sredi vojne vihre poročil preko posrednika? Judita s tujim otrokom? Judita s Klavdijevim otrokom?

Ob misli na Judito, s katero naj bi bil poročen zato, ker je bil prepričan, da je otrok pod njenim srcem njegov, ga je še posebej grenko zabolelo v duši.

»Kdo ve, kako je zdaj z … Jožkom?« je pomislil na otroka, ki je bil zdaj star poltretje leto. Čeprav se je pozneje jasno izkazalo, da otrok ni njegov, pač pa je bil oče njihov družinski prijatelj Klavdij, se je velikokrat spomnil prav na malega otročiča. Je sploh še živ? Ko je oba – Judito in Jožka – obiskal v Ljubljani, mu je otrok kar naprej govoril: A-ta! Tisti a-ta mu ni šel nikoli iz ušes. Bilo je nesmiselno, a zdelo se mu je, kot bi bil – morda predvsem zaradi tistega opojnega ljubezenskega trenutka z Judito na kraški gmajni – po neki strani vendarle njegov. Večkrat se mu je celo v strelskem jarku ali kaverni zgodilo, da se je iz trenutnega spanja zbudil prav z njegovo podobo pred očmi in eno samo otrokovo besedico: A-ta!

The standard chunk of Lorem Ipsum used since the 1500s is reproduced below for those interested. Sections 1.10.32 and 1.10.33 from “de Finibus Bonorum et Malorum” by Cicero are also reproduced in their exact original form, accompanied by English versions from the 1914 translation by H. Rackham.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2011
Obseg: 336 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS