I.

OPOJ ZMAGE

Krmin, 27. oktober 1917

Moji najdražji!

Ne vem, ali bo kdo sploh kdaj prebral te moje vrstice. Vendar jih moram vseeno napisati, ker sem skorajda prepričan, da so to moje zadnje besede. Pišem jih v kleti svojega doma, nad menoj pa so same ruševine, sama trupla, ena sama smrt.

Slutim, da bo v kratkem prišla starka z bridko koso tudi pome. Pa čeprav naj bi čez dva dni dočakal šele sedemindvajset let. Ali me slišite, moji najdražji, čez dva dni bom star sedemindvajset let! Umrl bom v cvetu svoje mladosti, po nedolžnem, zaradi neverjetnega sovraštva in pohlepa ljudi, ki jih nisem nikoli srečal in jih nisem nikoli poznal ….

Vse, kar bi vam rad povedal – pa naj bo to tebi, moja ljubljena mamica, tebi, moj dragi očka, pa tudi obema nonama, vsem tetam in stricem, vsemu mojemu sorodstvu, vsem dragim prijateljem in znancem, pa tudi tebi, moje ljubljeno dekle Judita in moj najljubši otrok na svetu, moj oboževani Jožko – je to, da sem vas imel rad. Da, imel sem vas rad. To bi rad povedal vsakomur posebej in hkrati vsem skupaj. Tako rad sem vas imel, da vam z besedami ne bom mogel nikoli napisati, tega pa vam nisem mogel v življenju tudi v resnici pokazati. Bog mi je priča, da je to čista resnica in da mi je iskreno žal.

Vem, da sem se rodil iz ljubezni in da sta me moja ljubljena starša vzgajala samo v dobrem do vseh ljudi sveta. Vem tudi, da so mi dobro želeli v šoli vsi učitelji in učiteljice. Vem, da ste me lepo sprejemali vsi prijatelji. In predvsem vem, da si me od srca ljubila ti, moja najdražja Judita. Toda ta prekleta vojna je obrnila vse na glavo! Tudi jaz sem se izkazal veliko slabši, kot bi lahko bil. Vsi naši vladarji, prav vsi tisti vladarji, ki bi morali skrbeti za blagor svojih ljudi, so naredili iz nas krvoločne zveri, zveri brez občutka za sočloveka, za vse drage od blizu in daleč.

Če sem komur koli kdaj koli storil krivico, se mu globoko opravičujem. Iskreno lahko vsakomur posebej povem, da nisem imel nikoli nobenega zlega namena in da je bilo vse tisto, kar sem morda komu naredil slabega, samo odraz moje trenutne slabosti. Prosim, odpustite mi in me ne sodite po trenutnih dejanjih. V resnici sem vas imel vse rad, iskreno rad, tako rad, kot morda nihče drug na svetu.

Vsak človek ima v svojem življenju svojo vlogo. Vsak človek je drugemu znamenje na nebu. Vsak človek je drugemu zvezda na neskončnem nebeškem svodu. Vsi vi ste to meni v resnici bili in srčno upam, da sem se sam vsaj tu in tam pokazal v dobri luči.

Zavedam se, da bo svet tudi brez mene tekel naprej. A če le morete, vas vse sebično prosim, da prav zaradi moje mlade smrti v moj mili spomin naredite vsaj nekomu tisti dan, ko se boste spomnili name, nekaj dobrega. Samo ljubezen spreminja ljudi, samo ljubezen odganja kruto vojno, samo ljubezen dela iz nas ljudi.

In na koncu še enkrat: vse vas imam rad!

Vaš Klavdij

Vsaka, še tako veličastna zmaga, je za drugega boleč poraz. Vsak poraz pa je kljub bolečini lahko začetek nečesa novega, še bolj veličastnega od zmage nasprotnika. Zmaga in poraz sta torej samo dva obraza istega velikega dogodka in občutja, pri tem pa se zmagovalci le malokrat zavedajo, da so s tem, ko so zmagali, v resnici z nevidnimi koraki stopili na pot poraza.

Zmaga namreč prinaša s seboj opoj nadrejenosti, nadutosti, oholosti. V porazu pa niso skriti samo ponižanje, nemoč in zavrženost, temveč tudi želja po maščevanju, iskanje vzrokov za poraz, želja po dokazovanju resnične moči.

Toda kaj pomeni veličastna vojaška zmaga človeku, pa čeprav vojaku po srcu, kadar ob tem izgubi nadvse spoštovanega in ljubljenega očeta, najmočnejšo korenino svojega rodu, modrost dedov in ponos domačije, nevidni starosvetni duh prednikov!

Meje med porazom in zmago sploh ni …

Tako je razmišljal mladi poročnik Josip Jakomin, ko je njegova avstro-ogrska vojska po devetindvajsetih mesecih rovovske vojne predrla soško fronto in pognala italijanskega sovražnika z desnega brega Soče v brezglavi beg proti furlanski nižini. Kot vzornemu vojaku in zglednemu podoficirju mu je – še posebej, ker se je tako imenovani čudež pri Kobaridu zgodil tako rekoč na domačem pragu – pomenila veliko, najgloblje vojaško doživetje do tedaj, po drugi strani pa … Le nekaj ur po zgodovinskem preboju je pokopal svojega očeta in mu na grob posadil ruj. Krvavi ruj. Ognjeni ruj.

Medtem ko so drugi vojaki noreli od navdušenja, se opijanjali in se predajali vsem mogočim zemeljskim užitkom, ga je v njegovi notranjosti žgala največja bolečina v življenju:

»Očeta ni več! Nikoli več se ne bo vrnil domov! Vse kar bodo nona,  mati, sestre in brat dobili po pošti, bo kratko kuratovo obvestilo. Padel za cesarja … Prekleti čudež, prekleta vojna, prekleto življenje!«

Za katerega prekletega cesarja neki sta oče in brat sploh padla! Pokojnega Franca Jožefa je še spoštoval, Karla – posebno, ker je slišal, da se rad vdaja pijači – pa nič več. Pa čeprav so mnogi govorili, da je pameten, preudaren, sodobnejši cesar. Ob tem ga je bolelo toliko bolj, da oče sploh ni padel v boju, temveč povsem nesmiselno. Iz daljave so mu priplavale Bojančeve besede:

»Ali še ne veš? Padel je! Tam doli v strelnem jarku pri Tolminu. Po neumnosti sovojaka. Menda je bil Madžar. Ob umiku Italijanov je ves srečen skočil iz jarka in začel na ves glas kričati: ‘Zmaga, zmaga!’ Pri tem pa je pozabil na že prej odvito in pripravljeno ročno bombo. Bomba se mu je ob skoku iz strelnega jarka skotalila nazaj v jamo, kjer so bili trije vojaki. Med njimi tudi tvoj oče. Na žalost. Moje sožalje! Oče je bil očitno bolj previden in ni silil naprej, a prav to ga je stalo življenja.«

Kako bodo očetovo smrt sprejeli nona, mati, vsi drugi domači? Kaj bodo rekli sosedje, vaščani, prijatelji? Nemogoče je, da z nekom živiš leta in leta, potem pa … Potem pa v trenutku izgine. Izgine, kot da ga nikdar ni bilo. Izpuhti v nič. Ali res samo pri najdražjih še nekaj časa zeva neskončna praznina, potem pa se sprazni tudi ta, kot da tudi praznine ni bilo? To je krivica, največja krivica na svetu! Človek ne more kar izpuhteti!

O, kako kruta in neizprosna je lahko zmaga!

Še posebej ob očetovi usodi, ki jo je občutil bližje, se mu je srce znova in znova paralo. Pa tudi sam kot avstro-ogrski poročnik je bil uboga duša. Od doma je odšel na Jakobovo nedeljo leta 1914, njihovo zemljo so Italijani zavzeli v maju 1915, najhujše boje je doživel na Doberdobski planoti poleti 1916, zdaj – ob koncu oktobra 1917 – pa je v bližini svojega doma na Krasu doživel še očetovo smrt.

Kako neizprosno jih je ta prekleta vojna uničevala drugega za drugim! Brat Davorin je izgubil svoje mlado življenje pod snežnim plazom na Vršiču, oče je padel pri preboju pri Kobaridu, brat Milko se že dolgo ni javil iz bolnišnice v Meranu na tirolski fronti, mati je životarila pri postarani nonini sestri Angeli v Rutah na Gorenjskem, sestri Regina in Miranda sta pomagali ranjencem v Štanjelu, mala Marčela je od božiča leta 1915 naprej živela pri teti Emiliji v Bosni … In to naj bo Jakominova družina, Jakominov rod, Jakominovo drevo življenja?!

In Judita? Njegovo nesojeno dekle, celo neke vrste njegova žena, s katero naj bi se bil sredi vojne vihre poročil preko posrednika? Judita s tujim otrokom? Judita s Klavdijevim otrokom?

Ob misli na Judito, s katero naj bi bil poročen zato, ker je bil prepričan, da je otrok pod njenim srcem njegov, ga je še posebej grenko zabolelo v duši.

»Kdo ve, kako je zdaj z … Jožkom?« je pomislil na otroka, ki je bil zdaj star poltretje leto. Čeprav se je pozneje jasno izkazalo, da otrok ni njegov, pač pa je bil oče njihov družinski prijatelj Klavdij, se je velikokrat spomnil prav na malega otročiča. Je sploh še živ? Ko je oba – Judito in Jožka – obiskal v Ljubljani, mu je otrok kar naprej govoril: A-ta! Tisti a-ta mu ni šel nikoli iz ušes. Bilo je nesmiselno, a zdelo se mu je, kot bi bil – morda predvsem zaradi tistega opojnega ljubezenskega trenutka z Judito na kraški gmajni – po neki strani vendarle njegov. Večkrat se mu je celo v strelskem jarku ali kaverni zgodilo, da se je iz trenutnega spanja zbudil prav z njegovo podobo pred očmi in eno samo otrokovo besedico: A-ta!

The standard chunk of Lorem Ipsum used since the 1500s is reproduced below for those interested. Sections 1.10.32 and 1.10.33 from “de Finibus Bonorum et Malorum” by Cicero are also reproduced in their exact original form, accompanied by English versions from the 1914 translation by H. Rackham.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2011
Obseg: 336 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

dr. Marko Štepec: ZELENA SOLZA

    BESEDE O VOJNI, SPOMINU IN ZGODBAH

Novembra 1918 se je končala vojna, ki je spremenila svet preteklosti. S totalno mobilizacijo človeških, vojaških in gospodarskih zmogljivosti je posegla na vsa področja življenja in jih do temeljev spremenila. Za njeno ubeseditev so se uveljavljali novi pojmi, ki so popularizirali in nadgrajevali besedišče industrijske revolucije. Vera v neomejen človeški napredek in moč, ki jo je vzpodbujal nagel tehnološki razvoj, je v obdobju druge polovice 19. stoletja dosegla enega svojih vrhuncev in v množičnem plesu nasilja strmoglavila v blato strelskih jarkov. Vojna je zahtevala strahoten krvni davek skoraj desetih milijonov vojakov in ulice evropskih mest so bile polne invalidov. Razočarani povratniki, ki so izgubili vero v vrednote preteklosti in v vrednost lastnih življenj, so skušali modele vojaškega življenja prenašati v civilno življenje. V vojnem času so v evropskih državah nastajali močno militarizirani in razvejani birokratski aparati, ki so s številnimi uradi skrbeli za surovine, prehrano, begunce, jetnike in propagando. Ni naključje, da so v povojnem obdobju na tej osnovi nastale številne avtoritarne države, ki so dale dvajsetemu stoletju značilno mračno podobo. Vojna ni reševala težav, zaradi katerih se je začela, ampak je prinesla številne nove. V vojni brez zmagovalcev so propadla cesarstva, med njimi tudi Avstro-Ogrska, v kateri so v okviru zgodovinskih dežel živeli Slovenci. Mirovne pogodbe so, namesto pričakovane pravičnosti, zasejale semena novih sporov in prihodnjih vojn. Vojna je pokopala predvojni meščanski svet in njegove navade, vplivala je na jezik in književnost. Zato jo lahko razumemo kot enega ključnih dogodkov in prelomov, ki je minulemu stoletju vtisnil neizbrisen pečat. Vprašanje, ali lahko sploh razumemo dvajseto stoletje brez razumevanja prve svetovne vojne, je tako povsem upravičeno.

Vse se je začelo poleti 1914, ko je navidez lokalni spor sprožil plaz vojnih napovedi in mobilizacij in se spremenil v vojno svetovnih razsežnosti. Številni Slovenci so avgusta 1914, s tretjim armadnim zborom, odšli na vzhodno bojišče proti Rusiji, kjer so doživeli svoj ognjeni krst na krvavih poljanah Galicije. Slabo leto kasneje, maja 1915, z italijansko vojno napovedjo Avstro-Ogrski, je vojna segla na zahodni rob slovenskih dežel. Bojna črta je potekala prek visokogorskih grebenov Dolomitov, Karnijskih in Julijskih Alp, od švicarsko-italijansko-avstroogrske tromeje do Jadranskega morja. Ob reki Soči se je oblikovalo bojišče, na katerem je, v enajstih italijanskih in v eni avstro-ogrsko-nemški ofenzivi, padlo prek 200.000 vojakov. Boji so trajali od maja 1915 do oktobra 1917, ko je skupna  avstro-ogrsko-nemška ofenziva uspešno prebila frontno črto in jo premaknila na reko Piavo. V bojih na soškem, tirolskem bojišču in ob reki Piavi so krvaveli številni bataljoni slovenskih polkov, ki so imeli naborna območja v slovenskih deželah. Slovenski vojaki so bili med branilci Krasa in doberdobske planote, kjer je bil pritisk napadalcev najmočnejši. V 11. italijanski ofenzivi, z najgostejšo koncentracijo topovskih izstrelkov na kvadratni meter bojišča, so vojaki celjskega 87. pehotnega polka in ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka obranili položaje na Sv. Gabrijelu.   Slovenski vojaki 26. strelskega polka so sodelovali v preboju frontne črte na bovškem polju oktobra 1917. Na gori Monte Chiesa še vedno stoji spomenik vojakov 17. pehotnega polka in Dolina Slovencev (Dolina degli Sloveni) s številnimi pomniki še danes spominja na prisotnost slovenskih vojakov na visokogorskih brezpotjih južne Tirolske. Številni Slovenci so sodelovali v bojih na balkanskem bojišču, topničarji na zahodnem bojišču in še kje.

Oktobra 1918 je začela Avstro-Ogrska, ki je še ne tako davno izgledala večna, razpadati. 29. oktobra 1918 je množica pozdravila konec vojne in predstavnike Narodnega sveta in prve slovenske Narodne vlade, ki jo je vodil Josip vitez Pogačnik. Nagovorili so jo: minister v prvi slovenski vladi Lovro Pogačnik, bivši ljubljanski župan in politik Ivan Hribar, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in dr. Mihajlo Rostohar, ki je v imenu vojske prisegel Narodnemu svetu. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obsegala južnoslovanska območja razpadle Habsburške monarhije, brez Prekmurja in Medžimurja. V prvi polovici novembra so se prek slovenskega ozemlja množice razočaranih vojakov razpadlega avstro-ogrskega cesarstva vračale domov. Železniški transporti in poti od Gorice, Ajdovščine, prek Cola in Logatca, mimo Ljubljane, vse do Maribora, so bile natrpane z vojaštvom.

Več kot štiriletna vojna in trgovinske blokade so povsem izčrpale gospodarske, surovinske in človeške rezerve. Nezadovoljstvo z razmerami v habsburški monarhiji je raslo v sozvočju s slabšanjem gospodarskih in prehrambenih razmer. Ob začetku vojne je dunajski parlament prenehal z delom in izražanje narodnih, posebej slovanskih idej, je postalo nezaželeno. Številni slovenski izobraženci, ki se niso dovolj hitro prilagodili vojnim razmeram, so, podobno kot izobraženci drugih nenemških narodov, postali sumljivi in so bili pregnani v izgnanstvo. Nezadovoljstvo je seveda posebej raslo med vojaki, ki so v nadomestnih bataljonih v zadnjem letu vojne čakali na odhod na bojišče. Izkušnja življenja v strelskih rovih z nasiljem in s smrtjo je zahtevala svojo ceno. Izčrpanost gospodarstva in nerešljiva prehrambena kriza sta povzročala neustavljive valove nezadovoljstva, ki se je širilo med prebivalci v vojno vključenih držav. V splošnem navdušenju ob koncu vojne in ob nastanku nove države je Avstro-Ogrska kmalu postala osovražena ječa narodov.

V večini evropskih držav so že v času velike vojne začeli zbirati arhivsko, muzejsko in fotografsko gradivo. Propagandni uradi, ki so imeli svoje fotografske, slikarske in poročevalske oddelke, so po koncu vojne zbrano gradivo predajali arhivom in kulturno-zgodovinskim uradom.  Tako so nastajali različni muzejski in spominski centri, v katerih lahko občudujemo bogastvo muzejskih zbirk, ki nas s svojo pričevalno močjo in s poslanstvom nagovarjajo k miru in spominu na mrtve. Spomin na vojno in njene posledice je bil v obdobju med obema vojnama pogosto zlorabljen, in za besedami o “žrtvah za domovino” in o ”plačanem krvnem davku” se je skrivalo vojno hujskaštvo, ki je pozabljalo na trpljenje vojakov in na njihovo željo, da bi bila prva svetovna vojna obenem zadnja.

Na domačih pokopališčih so padli slovenski vojaki dobili spominske plošče in spomenike, a njihove življenjske zgodbe in vojne izkušnje preživelih slovenskih vojakov so ostajale zunaj uradnega spomina in šolskih učbenikov Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Celo soška fronta, ki se je dogajala na slovenskem ozemlju ob reki Soči, ni dobila pričakovanega prostora pri načrtovalcih šolskih programov in v javnem spominu. To je nenavadno, saj je leta 1920 “rapalska meja” med Kraljevino Italijo in kraljevino SHS odrezala dobro tretjino slovenskega ozemlja, in približno tristo tisoč Slovencev, ki so v obdobju Avstro-Ogrske živeli v skupnem kulturnem prostoru, je prišlo pod italijansko državno oblast in doživljalo italijanizacijo. To ni bil zadosten razlog, da bi vsaj slovenski in ostali slovanski polki, ki so se borili in umirali na bojišču od Krasa do Rombona, dobili ustrezno priznanje in pozornost. Številni slovenski vojaki so se vrnili na svoje domove na ozemlja, ki jih je novembra 1918, prek stare avstro-ogrsko-italijanske meje, zasedla Kraljevina Italija. V njihovi izkušnji lahko prepoznamo tragedijo vseh, ki so v vojni izgubili svoje domove, vrednote in državo, za katero so se borili. V kolektivnem spominu je avstro-ogrska dediščina postajala vse bolj nerazumljena in tuja.

Med mobiliziranimi vojaki med 21. in 40. letom, kasneje pa tudi med vse mlajšimi in starejšimi, ki jih je potreboval neusmiljeni in neustavljivi vojaški stroj, so bili tudi številni umetniki. Kiparji, slikarji in pisatelji so izkušnjo vojne groze upodabljali, zapisovali in s svojimi deli preoblikovali v sodobno umetnost. Vojna dela, ki so odsevala vojno obdobje in življenje v strelskih jarkih, so nam zapustili številni pesniki, med njimi Rupert Brooke in Wilfred Owen, ki sta padla na zahodnem bojišču, ali mladi pesnik in slikar Jože Cvelbar, ki je prav tako na pragu življenja in umetniškega ustvarjanja padel kot vojak 17. pehotnega polka na tirolskem bojišču. Vpliv vojne in njenega razčlovečenja lahko prepoznamo v poeziji Guillauma Apollinaira, v futurističnih hvalnicah tehnologiji in hitrosti nacionalističnega skrajneža Filippa Tommasa Marinettija in v umetniških pojavih, ki so se spopadali s človeško stisko v vojni izgubljene generacije.

Pisatelj Ivan Cankar, ki je umrl leta 1918, je v času vojne živel v Ljubljani in pisal svoje zadnje delo pod naslovom Podobe iz sanj. Knjiga je izšla konec leta 1917 in je bila edina njegova knjiga iz “let strahote”. V njegovih črticah Gospod stotnik, Leda, Kadet Milavec, Sanje infanterista Blaža in drugih, lahko prepoznamo ne le njegovo umetniško moč, zavezano najboljši srednjeevropski pisateljski tradiciji, ampak tudi osebe in dogodke, ki jih je srečal in doživel v vojnih letih v avstro-ogrski vojaški uniformi. V knjigi se zrcalijo njegovo življenje in strahovi vojnega časa, ki jih je izkusil v zaporih na ljubljanskem gradu, v pomanjkanju in v vojaški službi v uniformi 17. pehotnega polka v Judenburgu. Njegovo kratkotrajno vojaško epizodo je duhovito upodobil Henrik Smrekar v svojem risarskem obračunu z monarhijo pod naslovom Črnovojnik. “Pusti me, Zofka … pojdi … veš, smrt, prava strašna smrt je pri meni … oblečena je v generala in perjanico ima na glavi … pogovarjam se z njo …” “Strmela sem začudena v njegov obraz, iz katerega je sijala neka resnična groza – silno sem se prestrašila in sem bila tisti trenutek prepričana, da se mu je zmešalo”, se je pisateljevih besed in svojih občutij spominjala njegova dobra znanka, ko je v zadnji sobi kavarne zaključeval svoje književno delo in si z izrečenimi besedami verjetno zagotovil še nekaj minut pisateljskega miru.

Eden prvih evropskih vojnih romanov, ki je bralcem predstavil neusmiljeno življenje in smrt v strelskih rovih zahodne fronte, je bil roman Ogenj, Henrija Barbussa. Besedilo je postavilo osnovo sodobnemu vojnemu romanu, ki se dogaja v strelskih rovih. Slovenskim bralcem ga je skupaj s polemikami ob njegovem izidu, ki so dvomile v njegovo umetniško moč, navdušeno predstavil Henrik Tuma še pred njegovim izidom v slovenščini. Roman s podnaslovom Dnevnik desetnije je v slovenščini izšel  l. 1921 v prevodu Antona Debeljaka. Izvirno spominsko zapuščino o slovenski vojni izkušnji so v obdobju med obema vojnama zapustili Ivan Matičič, ki je pretresljivo opisal svojo pot s 27. domobranskim pehotnim polkom, po “krvavih poljanah” velike vojne od Galicije do Piave. Sledila so besedila Rada Pavliča, Maksa Simončiča, Aleksandra Ličana in številnih drugih, ki so svoje dnevniške zapise in  spomine na vojaško in ujetniško življenje objavljali v redkih knjigah in časopisnih podlistkih. S posebno literarno močjo je pri Naši založbi pred drugo svetovno vojno izšel “vojni roman slovenskega naroda” Doberdob, izpod peresa Prežihovega Voranca.

Leta 1929 sta izšla dva vojna romana, ki sta postala klasični deli svetovne književnosti in najbolj prevajani in brani knjigi o prvi svetovni vojni: Na zahodu nič novega,  Ericha Marie Remarqua, in Zbogom orožje, Ernesta Hemingwaya.

Odnos do prve svetovne vojne in slovenskih vojakov v uniformah “minulega sveta” se je, po katastrofi druge svetovne vojne, še poslabšal. “Trganju verig” in narodni osvoboditvi “izpod ječe narodov”, ki je povzročila pozabo na življenje pred letom 1918, se je pridružila še socialna revolucija po sovjetskem vzoru, usmerjena v izgradnjo novega človeka in z njo povezan obračun z nasprotniki in s preteklostjo. Veterani prve svetovne vojne so s svojimi medaljami za hrabrost, z zvestobo monarhiji in s secesijskimi napisi na spominskih ploščah postajali vse bolj pozabljeni ostanek neke davno minule preteklosti. V teh razmerah je Ernest Hemingway s svojim romanom Zbogom orožje, ki se je dogajal na soškem bojišču in ob reki Piavi, ostajal ena od redkih iztočnic za prebujeni spomin na soško fronto. Pri tem Ernest Hemingway ni vedel nič o Slovencih in njegov knjižni junak ni poznal, kaj šele razumel, “krajevnega narečja” dveh domnevno slovenskih deklet. V romanu nastopajo tudi neimenovani, trdovratni branilci Sv. Gabrijela, ki se borijo za neznatni vrh, ki brani dostop v zaledje in ga italijanska vojska ni uspela zasesti. O tem je Hemingway zapisal: “Boji na planoti Banjšici so bili končani, proti sredini meseca pa se je tudi bitka za Sv. Gabrijel približala koncu. Nikakor ga niso mogli zavzeti.” Danes vemo, da so Sv. Gabrijel branili slovenski vojaki, prav tako vemo, da Ernest Hemingway nikdar ni bil na soškem bojišču, saj je prišel v Italijo šele junija 1918, ko je frontna črta že več kot pol leta potekala globoko na ozemlju Kraljevine Italije ob reki Piavi. Posočja naj bi pisatelj ne obiskal niti ob svojem povojnem obisku. A kljub vsemu se njegov junak, poročnik Frederic Henry, bori na bojišču ob reki Soči in morda najslavnejši roman prve svetovne vojne, z izjemnim mirovnim sporočilom, se dogaja na območju reke Soče, na ozemlju današnje Slovenije.

Slovenska knjižna produkcija na temo soške fronte in slovenske vojaške zgodovine iz obdobja velike vojne je bila takrat še vedno šibka.  Leta 1966 je izšel dopolnjeni ponatis knjige Ivana Matičiča, Skozi plamene prve svetovne vojne, s podnaslovom: Po neskončni poti s slovenskim planinskim polkom. Knjiga Janeza Mesesnela o soški fronti je, pod psevdonimom Ivan Hmelak, izšla leta 1968  in  leta 1977 je izšla knjiga Vladimirja Gradnika Krvavo Posočje. Leta 1981 so se na pragu prebujenega zanimanja za prvo svetovno vojno v knjigarnah pojavili močno literarizirani spomini Andreja Zlobca. Na podlagi ohranjenih rokopisov in tipkopisov so v uredništvu Dušice Kunaver, v celoti izšli šele 29 let kasneje. V teh treh desetletjih se je na področju preučevanja marsikaj spremenilo, nastale so številne raziskave, diplomske in podiplomske naloge. Bibliografija knjig, znanstvenih in strokovnih člankov o soški fronti in prvi svetovni vojni se je povečala. Prav tako so izšli različni spomini in dnevniki slovenskih vojakov. Posameznim zbiralcem in ljubiteljem, ki so zbirali pozabljeno dediščino velike vojne, so se pridružile znanstvene in muzejske ustanove, ki se vse bolj sistematično ukvarjajo z zbiranjem fotografij, muzejskega gradiva in njegovim razstavljanjem. Številni bralci leposlovja, ki jih ne zanimajo znanstvena besedila in vojaški dnevniki prve svetovne vojne, ampak zgodbe o preteklosti in človeških usodah, še vedno vstopajo v svet prve svetovne vojne prek leposlovnih del Ernesta Hemingwaya, Ericha Marie Remarqua in leposlovnih “družinskih kronik” Bogdana Novaka, Kajetana Koviča ali vojnih zapisov Juliusa Kugya.

Zgodba Andreja Zlobca o prvi svetovni vojni in bojih za meje je bila iztočnica za dve knjigi pisatelja Ivana Sivca, ki je s svojimi romani bralcem že večkrat približal izbrana poglavja slovenske preteklosti. Pozorni bralec, ki pozna bogato spominsko in dnevniško zapuščino slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne, bo v njegovem izvirnem, slovenskem vojnem romanu lahko prepoznal številne zgodovinske vire in literaturo, ki so vplivali na posamezna poglavja. Knjigi namreč obsegata časovni lok od začetka vojne leta 1914 do prevratnega obdobja in bojev za meje nove države, ki je nastala po razpadu Avstro-Ogrske. Izhodišče pripovedi je zgodba družine s Krasa, ki ji je vojna vihra usodno spremenila življenje, in jo potegnila v vrtinec nasilja, ljubezni in junaštva.

Pri Sivčevem vojnem romanu Zelena solza, podobno kot pri Ognjenem ruju, ne gre za zgodovinsko delo, ki bi slepo sledilo dejstvom in arhivskim podatkom,  ampak za napeto in čustveno bogato pripoved, v kateri lahko slutimo odmeve “resničnosti” in njenih različnih interpretacij. Radovednega bralca bo pripoved povabila k preverjanju dejstev in posledično v prebiranje dnevnikov, spominov in nenazadnje znanstvenih in strokovnih besedil o svetovni vojni in soški fronti. Številnim pa bo zadoščala napeta zgodba z močnimi čustvi in z večnimi življenjskimi modrostmi, za katerimi lahko slutimo posamezna zgodovinska dejstva in odmeve resničnosti.

Mar ni že Herodot iz Halikarnasa želel povedati vsega, kar se pripoveduje, in, kljub zavezanosti resnici, razmišljal, da je zgodovina predvsem zgodba?