/ ena od 25. črtic o celjskih grofih in knezih: /

USODNI LOV

Ljubezen med grofom Friderikom II. Celjskim, prvorojencem grofa Hermana II. Celjskega, in nižjo plemkinjo Veroniko Deseniško iz Hrvaškega Zagorja, mnogi razumejo kot najlepšo ljubezensko zgodbo na naših tleh. To v resnici tudi je. Na naših tleh pa zato, ker je bilo Hrvaško Zágorje v tistem času, leta 1420, ko se je zgodba začela, skoraj v celoti v lasti grofov Celjskih. Z Zagrebom vred in z njegovo okolico.

Sicer pa Desenice – danes se kraj imenuje Desenić – tudi danes niso daleč od meje med slovenskim in hrvaškim ozemljem. Le dobrih deset kilometrov na drugi strani Sotle. Danes stoji tam mogočni grad Veliki Tabor, tedaj pa je na istem mestu stal obrambni stolp celjskih knezov, obrambni stolp pred Turki. Takih stolpov je bilo na obrobju celjskih gospoščin veliko, prav vse pa so hodili Celjani redno pregledovat, kako opravljajo svojo obrambno vlogo. To je počel tudi grof Friderik II. Celjski, ki je sicer imel svoj matični grad v Krškem, kajti z očetom Hermanom II. Celjskim, ki je bival v Celju, se nista najbolje razumela. Z ženo Elizabeto Frankopansko pa sta tudi že več let živela ločeno. Ona je večino časa prebila na eni od drugih celjskih gospoščin, v Krapini, zaradi bolehnosti pa še več v Krapinskih toplicah.

Tako se je rodila ljubezen. Ljubezen z veliko začetnico. Frideriku II. Celjskemu je bilo leta 1420 enainštirideset let, njegova odtujena žena je bila šest let starejša, v ljubezenskem trikotniku pa se je nehote znašla cvetoča mladenka, dvajsetletnica, Veronika Deseniška. Po položaju samo plemkinja. Se pravi, dvakrat neprimerna za grofa Friderika: grof je bil oženjen, hkrati pa mnogo višjega stanu.

In kaj je sploh ljubezen? Mnogi menijo, da je vse na svetu ljubezen. Je zemlja, po kateri stopamo. Je seme, ki rodi stotere sadove. Je zrak, ki ga dihamo. Je veter, ki boža dušo. Je voda, brez katere ni življenja. Je studenec, iz katerega nastane morje. Je ogenj, ki spreminja svet. Je plamen, ki požira najtrdnejše stvari. Je devet blagrov, ki so višji od vseh blagrov sveta. V resnici pa je še veliko več …

Grof Friderik II. Celjski se je po pregledu orožja in posadke na obrambnem stolpu takoj odpravil tudi na lov. Ker je njegov štirinajstletni sin Ulrik večino časa prebil pri svojem starem očetu – Hermanu II. Celjskem – žena, tako imenovana morska deklica Elizabeta, pa je živela že več let sama v Krapini, si je ob vojaški obveznosti pač večkrat dal duška tudi z lovom. Premamilo pa ga je to, da so mu na uho priletele novice, da se je prav v okolici Desenic pojavil jelen deseterak, se pravi jelen z desetimi izrastki na rogovih.

Kraj Desenice je bil tedaj redko poseljen, le tu in tam je med griči stala kakšna lesena koča. Sicer pa so bili griči obdani z vinsko trto in predvsem z nizkim grmičevjem, v njem pa je bilo veliko divjadi. Na eni od jas so domačini že dlje časa videvali res izjemnega jelena. Prav to pa je privabilo celjskega kneza na usodni lov.

Komaj je Friderik pojezdil po bregu navzdol, že je skupaj s spremljevalci in gonjači takoj naletel na prav tistega jelena, jelena velikana. Velik je bil kot telica, nosil pa je res tako mogočne in lepo raščene rogove, da so kar sami klicali k temu, da bi jih grof na krškem gradu obesil v svojo lovsko sobo. A takega jelena pač ni bilo lahko upleniti. Friderik je dobro vedel, da se jelenu lahko približa samo tako, da ga najprej toliko časa s konji in psi preganjajo po bregovih gor in dol, da se bo jelen hudo upehal, potem pa bo osebno obračunal z njim.

To je s pomočjo gonjačev tudi storil. V hudi stiski za svoje življenje pa je jelen tudi sam naredil veliko napako. Tako močno se je namreč zapletel v grmovje, da ni mogel več iz njega. Friderik je skočil s konja in se do jelena priplazil z nožem v rokah po tleh ter mu skušal prerezati žile na zadnjih nogah, da mu pač ne bi mogel več pobegniti. Lahko bi ga sicer s samostrelom od blizu ubil, a to pač ne bi bilo junaško dejanje. Prerezati živemu jelenu velikanu žile na zadnjih nogah pa je bil za vsakega lovca pravi podvig.

Pri tem pa je bil celjski grof nepreviden, jelen pa je bil kljub taki upehanosti, da mu je iz gobca skoraj do tal visel dolg rdečkast jezik, še vedno toliko pri močeh, da je Friderika pošteno brcnil. Pa ne samo to! V naslednjem trenutku se je s tistimi svojimi orjaškimi rogovi med vejami vendarle obrnil in se z rogovi pognal naravnost proti napadalcu ter mu v hipu prebodel meča in stegna prav do kosti.

»Pomagajte, ranjen sem!« je zarjul grof Friderik tako silovito, da se je slišalo po vseh zágorskih gričih.

Tako grofovi spremljevalci kot domači gonjači so takoj sprevideli, da zdaj ne gre več za jelena, temveč za Friderikovo življenje. Prvi se je znašel eden od domačinov, ki je grofu povezal okrvavljene noge, kaj kmalu pa so drugi že naredili iz vej nosila in ga odnesli v eno od bližnjih koč. Ta koča pa ni bila izbrana naključno, pač pa je v njej prebivala mlada zeliščarka Veronika, ki se je odlično spoznala na celjenje ran. Ko je Friderik toliko prišel k sebi, da se je začel zavedati, kaj se mu je pripetilo, se je nadenj že sklanjala deviško rosna lepotica, ki ga je mirila s prav blagimi besedami, rekoč:

»Nekam preplašeni ste, gospod. Kaj pa se vam je zgodilo? Ne razburjajte se. Kmalu bo vse dobro. Rane niso pregloboke, odrgnine so majhne, glava je cela. V dobrem tednu boste ozdraveli. Veste, imam posebno mazilo iz šipkovih lističev, ki na hitro ozdravi vsako tako rano.«

Knezu Frideriku se je v trenutku zazdelo, da tisti glas, ki je prihajal iz ust ljubkega dekleta, pa tudi njen pogled, njen dih, vsaka njena kretnja, delujejo nanj tako zdravilno, kot bi se nad njim sklanjal sam angel iz nebes. Veronika je bila v resnici izredno lepa, hkrati pa tudi blaga in mirna ženska, tako rekoč balzam za dušo in telo.

Ker se je Friderik bal, da se mu rane ne bi odprle in ker je predvsem želel ostati ob tej lepotici čim dlje, se je odločil, da ostane v njeni koči vsaj tri dni in tri noči. V tem času pa se je zgodil dvojni čudež: grof je s pomočjo Veronikinih zelišč in maž resnično skoraj popolnoma ozdravel, hkrati pa se je tako zaljubil vanjo, da ga nobena sila na svetu ni mogla več odvrniti od nje.

K temu je veliko pripomogla Veronika tudi sama. Zašepetala mu je:

»Vedela sem, da boš nekoč stopil v mojo hišo … Čakala sem te že vrsto let …«

On pa ji je odvrnil:

»Tudi jaz sem sanjal o tebi od mladih let naprej …«

Mnogi kronisti so potem njuno ljubezensko razmerje označili na kratko samo s štirimi besedami:

»Bila sta si usojena!«

Toda Veronika kljub temu ni bila dekle za eno noč. Zavedala se je svojega ženskega dostojanstva, prav tako pa tudi svoje komaj razumljive danosti, da lahko ozdravi tako rekoč vsakega človeka. Po drugi strani pa je znala prav po žensko dražiti tudi še tako visokega gospoda in ga v hipu omamiti s sladkimi besedami.

A vse besede so pri tem odveč! Drug v drugega sta se v trenutku zaljubila tako močno, da je ljubezen trajala vse – do njune smrti! Friderik je potem na svojem gradu v Krškem premišljal samo o njej, ona pa v tisti svoji skromni zagorski koči tudi samo o njem. Ker pa se je pri tem zavedala, da je med njima nepremostljiv prepad, je ob Friderikovem drugem prihodu pred njeno kočo vrata zapahnila prav na trdo in se naredila, da je ni doma. Pa čeprav je enako hrepenela po njem kot on po njej …

O, kako nesrečen je bil zaradi zavrnitve Friderik tiste dni! Prekrasno zágorsko lepotico Veroniko pa je v ljubezenskih blodnjah poimenoval kar kot samotno divjo rožo. Samotno divjo vrtnico. Vrtnici so tedaj namreč vsi rekli samo roža …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2017
Obseg: 200 strani
Format: 24,5 x 17,5 cm
Naklada: 500 izvodov trde platnice barvne slike

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL