ZLATI ČASI

Radijski sprejemnik je pomenil za povojni čas na podeželju največji napredek. Najprej smo oddaje hodili poslušat k sosedu, ko pa je mama prinesla majhno plastično škatlico iz Trsta v naš dom, se nam je bistveno spremenilo življenje. Radijski sprejemnik je na lepem postal najpomembnejši družinski član, okoli katerega se je zbirala vsa družina.

“Koliko ve!” ga je občudoval ata. “Toliko kot vsi časopisi skupaj.”

“In kako prijazno govori,” je bila navdušena nad njim mama. “Bolj kot vse ženske na vasi.”

“Meni so všeč predvsem radijske igre,” je povedal starejši brat Ciril. Imel je enajst let več kot jaz in mi je bil ves čas v nekem pogledu veliki vzor. “V radiu nastopajo vsi tisti igralci, ki drugače igrajo na vseh najboljših slovenskih odrih. Z radiom smo dobili v našo hišo največje slovensko gledališče.”

“In koliko dobre glasbe se vrti po radiu!” je bil navdušen tudi Andrej, drugi brat. Od mene je bil starejši osem let in je znal marsikaj takega, kar meni še ni uspevalo.

Meni je bilo všeč vse. Kako tudi ne, ko pa sem šele začel hoditi v šolo in odkrivati veliki beli svet. Prek radia pa sem spoznal, da svet ni sestavljen samo iz učiteljic in ravnatelja, vaščanov in župnika, temveč še iz mnogih drugih nadvse zanimivih ljudi.

Zato smo radio poslušali vsak dan vsaj nekaj ur. Začel nam je igrati od zgodnjih jutranjih ur, ugasnil pa ga je tisti, ki je šel zadnji spat.

Jutra so se seveda začela z živahno domačo glasbo. V prvi vrsti z Avseniki. Prav v času, ko je prišel radio v hišo, so bili Avseniki v velikem vzponu. Ker je bilo tovrstne glasbe malo, so jih na radiu vrteli vsako jutro, vsak četrtek pa je bil za vse na podeželju praznični dan – zaradi oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Najbolj živo mi je ostala v spominu Avsenikova skladba Čujte me, čujte. Marija Ahačič je sila vneto prepevala.

         “Čujte me, čujte, oj, mamica vi,

         kaj se pri mojemu srčku godi,

         možila bi se rada, sem deklica premlada …”

Mamica pa ji je z vso življenjsko modrostjo prav po gorenjsko odgovarjala:

         “Merkaj, le merkaj, kaj govoriš,

         zakonski stan je velik križ!”

Do tistega časa smo na šolskih in krajevnih proslavah poslušali samo borbene pesmi, zato so nam bile takšne osebne izpovedi toliko bolj všeč. Ata je celo menil, da si na radiu ’veliko upajo’, mama pa je dejala, da je tale pojoča Marija tako neprevidno dekle, kot je bila sama, ko se je primožila k nam v Moste.

Skladba je doživela vrhunec priljubljenosti prav sredi zime. Ni bilo jutra, ko je ne bi predvajali. Tiste zime je padlo precej snega, zato smo radio lahko še toliko bolj zbrano poslušali.

         “Čeprav po golih kolenih grem za njim,

         samo da ljubega dobim …”

O tej Marijini želji smo se v družini na dolgo in široko pogovarjali, češ predpustna sila mladega dekleta mora biti pa res huda. Ata pa je celotnemu razpravljanju dal piko na i:

“Si pa res hudo želi ženina! Zunaj meter snega, ona bi šla pa kar po golih kolenih za njim! Revica!”

Tudi sam sem si predstavljal brhko sosedovo Marto, kako se v sami spalni srajci po golih kolenih prebija po snegu za ženinom.

K maši smo navadno hodili tako, da sta starša odšla zjutraj, otroci pa k dopoldanski, deseti. Tako smo lahko ob nedeljah zjutraj otroci še nekoliko poležali, starša pa sta imela nedeljsko dopoldne zase. Navadno smo pri živini opravili mi, mama pa je dala samo še krmo prašičem.

Nekega nedeljskega jutra je brat Ciril začel premikati gumb z radijskimi postajami. Vedoželjni, kot smo bili vsi, smo si želeli ujeti še kaj drugega, kot samo domače radijske valove. Res je radio začel naenkrat govoriti tudi po nemško, italijansko in celo češko.

“Dobro je, da človek ve, kaj se dogaja za sosedovim plotom,” je menil Ciril pametno in premikal gumb sem ter tja s tako ihto, kot bi v nevihti iskal rešilno bilko. Naenkrat se je kazalec na skali sprejemnika ustavil daleč stran od ljubljanske radijske postaje. Iz zvočnika pa se je oglasila – na naše veliko začudenje – prav tako slovenska beseda.

“In zdaj naj golobček na strehi ponese mile želje za dobro zdravje naši ljubljeni mami Mariji Smrečnik iz Podroža …”

Vsi smo ostrmeli kot vkopani.

Slovenija ni samo ena, Slovenija je še nekje drugje.

“Ne premikaj!” je poskočil brat Andrej. “Tole je Radio Celovec. Viktor mi je povedal, da tudi njihov radio lovi celovško postajo.”

Poslušali smo oddajo vse do konca slovenskega programa. Na sporedu so bile čestitke, najprej voščilo, zatem pa – o, saj človek ne bi verjel ! – čudovita slovenska glasba. Avseniki, ljudska pesem, cerkveni zbor … Vse je najbolj presenetilo, da je na tem radiu cerkveni zbor kar na lepem zapel pesem: Lepa si, lepa, roža Marija.

Od tiste nedelje naprej smo vedno ob pol osmih zjutraj preklopili na Radio Celovec. Oddaja se je začela z duhovnim nagovorom. Poslušali smo ga s trikrat večjim zanimanjem kot vsak drug govor na šolski proslavi.

“Na celovškem radiu pa lahko povedo vse tako, kot je res,” smo bili presenečeni. Ata je k temu pripomnil, da je bil tudi v naših šolah verouk do leta 1952, potem pa so ga oblasti prepovedale.

“In ni res, da Slovenci na Koroškem ne smejo govoriti slovensko,” smo ugotavljali v šolskih odmorih. Po časopisih in tudi na ljubljanski radijski postaji so kar naprej govorili o tem, kako so Slovenci na Koroškem zatirani.

“In kakšne lepe čestitke imajo. Čisto drugačne kot v Ljubljani!” smo občudovali napovedno besedilo skladbe. Na celovškem radiu so se res znali približati poslušalcem.

Kmalu smo postali redni poslušalci Radia Celovec vsi v vasi. Veliko je bilo takih, ki so celovško postajo poslušali tudi zvečer med tednom, verjetno pa je bilo zelo malo tistih, ki ne bi vsaj v nedeljo preklopili na Celovec.

“Ni vse tako, kot nam pripovedujejo v šoli …” smo se pogovarjali med odmori, brez slabe misli v srcu. Všeč pa nam je bilo, da smo odkrili nekaj drugega. Dvom je vedno napredek.

“Pa tudi ljudem se znajo bolj približati,” so menili starejši poslušalci. “Pri nas pa je vse tako zategnjeno, tako uradno, kot da ne bi bili ljudje.”

In tu se začenja zgodbica, ki je spodbila sodu dno …

Na šoli smo imeli proslavo ob dnevu republike. Ob tem velikem prazniku so bili cicibančki vedno sprejeti v pionirje. To je pomenilo, da je bila v dvorani velika proslava z recitacijami in glasbenimi točkami, na koncu pa so cicibančki prejeli značke, modre rutke in titovke. To je bil za vsakega učenca velik dogodek, na katerega so nas učitelji dolgo pripravljali. Veselili smo se ga tudi zato, ker je veliki proslavi sledila tudi zakuska z neomejenim pitjem malinovca. To pa je bilo razkošje, ki je pomenilo celo več kot sam sprejem med Titove pionirje.

Nekoč sva sedela s sošolcem Rajmundom na brvi, z nogami bingljala v prazno, ter na ves glas, od veselja, da nama je koža prav, prepevala:

         “Zlati časi, kam hitite, se gotovo spremenite,

         star sem dvajset let, pa moram it’ po svet’,

         domovina hoče me imet’!”

Pesem ni bilo slišati nikjer drugje kot samo na celovškem radiu. Šlo je za narodno pesem, izvedeno v narodnozabavnem slogu tistega časa. Izvajali so jo Podjunski fantje, ki so prav s to pesmijo postali na mah skoraj tako priljubljeni kot Avseniki. V nekem pogledu je šlo pravzaprav za koroške Avsenike. Besedilo pesmi smo si prepisovali kot neke vrste tajno sporočilo. V dveh tednih v Mostah ni bilo hiše, ki pesmi ne bi imela zapisane vsaj na škrniclju, vsi maljši pa smo jo znali na pamet.

         “Mam’ca moja, kaj rečete, ko vam sinko to izreče:

         Bodi mam’ca ti, brez vseh skrbi, ko moram jaz odha-odhajati.”

Šlo je seveda za odhod k vojakom. Slovenski fantje tedaj niso radi odhajali k vojakom, saj so jih navadno pošiljali v najbolj oddaljene predele Srbije in Makedonije, vojaški rok pa so služili dve leti, pri mornarici pa tri. Kdor je regrutiral v mornarico, je bilo videti, kot bi mu zapisali smrtno obsodbo. Tri leta skupaj, daleč stran od slovenskega doma, je bilo res nekaj nezaslišanega. Verjetno je prav zaradi te bolečine, ki je bila v pesmi povedana preprosto, a odkrito, skladba postala še trikrat bolj priljubljena kot katera koli druga.

         “Mam’ca moja zajokala, vsa drhteča je dejala:

         Bodi Bog s teboj, in angel varuh tvoj, pa oh, adijo-dijo sinko moj!”

Prav te vrstice so pri vseh poslušalcih zbudile še posebno pozornost. Danes se morda sliši smešno, tedaj pa smo se o tem pogovarjali šepetaje:

“Vidiš, v Celovcu pa lahko zapojejo: Bodi Bog s teboj! Pri nas pa bi bila pesem prepovedana!”

Založba: Založba Ognjišče Koper
Leto izdaje: 2000
Obseg: 200 strani
Format: 18,6 x 11,6 cm
Naklada: 6.500 izvodov trda vezava

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.