Project Description

Zlato kraljestvo

Pisatelj Ivan SIVEC je s popotovanja po daljnem Peruju prinesel enaindvajset zgodbic o starih indijanskih plemenih, civilizaciji Nasca in jezerskem ljudstvu Uros, pa tudi o trinajstih inkovskih kraljih, njihovem imenitnem kraljestvu, zdravilni koki, spopadih s španskimi osvajalci, s posebnim poudarkom na skrivnostnem mestecu Machu Picchu, pripovedkah o kondorjih in deklici Juaniti, ki so jo Inki darovali bogu Soncu. Knjigo Zlato kraljestvo zaključuje starodavno inkovsko izročilo, uporabno tudi za današnji čas.

Knjiga je obogatena s 120-timi avtentičnimi fotografijami, narejenimi po poteh Inkov, pa tudi mnogimi risbami in zemljevidi. Naslovnico in risbe je ustvarila Tina Švajger.

/ Ena od zgodb ima naslov SONČEVE DEKLICE /

Med našimi predniki je še vedno znana zgodbica o eni od Sončevih deklic. To so bila dekleta, ki so živela v hiši poleg Sončevega templja, vse so bile kraljeve krvi, sinu boga Sonca pa so v posebnem templju začele služiti z osmimi leti. Tam so ostale do konca življenja kot device, najprej kot Sončeve deklice, pozneje pa kot vzgojiteljice teh deviških deklet.

Nekega jutra se je ena od deklic prebudila s strašanskim kričanjem, njena obleka je bila vsa krvava, spodnji del telesa pa popraskan do krvi. Bila je ena najlepših deklic, tedaj stara petnajst let. Pri teh letih so mnoga dekleta izven Sončevega templja že stopala v zakon in začela rojevati otroke.

»Mamacuna, grešila sem, grešila sem!« je kričala vsa iz sebe in se s tem kar sama prijavila svoji vzgojiteljici. »Ubijte me, na mestu me ubijte! Mene in vso mojo družino doma!«

V tistih letih je bilo v zgradbi ob Sončevem templju več kot tristo Sončevih deklic. Zato se je mamacuna, kot so rekli vzgojiteljici, kar težko prebila do tistega konca spalnice, kjer je spala nesrečna deklica, kajti v smrtni grozi so jo obkrožile mnoge druge Sončeve deklice ter začele po njej pljuvati in jo glasno zaničevati. Vsem je bilo razumljivo, da bodo mlado prešuštnico in vse njeno sorodstvo res takoj usmrtili. Do tistega časa se to še ni zgodilo, slutili pa so, da se slejkoprej bo, kajti človek je v svojem duhu šibak, še posebno dekleta.

»Ubijte me, ubijte nas!« je še naprej kričala deklica tako vznemirjena, da ni več vedela, kje je in kdo je.

Mamacuna se je končno le pririnila do nje. Naročeno ji je bilo, da vsak prekršek mladih deklet v resnici takoj kaznuje, najhujšega takoj – s smrtjo! Pri Inkih so namreč vse prepovedi, povezane z bogom Soncem, spoštovali, zakoni pa so enakovredno veljali tako za tiste, ki so bili kraljeve krvi, kot za navadne smrtnike. Kazen so vedno izvedli takoj po prekršku.

Sončeve deklice sicer z moškimi resnično niso imele nobenega opravka, niti s samim kraljem ne. Iz zunanjega sveta je bila edina ženska, ki jih je obiskovala, kraljica, pa še ta samo nekajkrat na leto. Drugače pa so Sončeve deklice živele v popolni odmaknjenosti od drugih samo zato, da so lahko z vso svojo čistostjo in nedolžnostjo služile sinovom Sonca. Kralj jih je že v zgodnji mladosti izbral zato, da so mu tkale, predle in šivale kraljeva oblačila, da so za Sončeve slovesnosti pekle kruh in da so njihove čiste roke nasploh pripravljale za vso kraljevo družino in njihove goste izbrano hrano in najboljše napitke. Toliko obleke je bilo potrebno zato, ker se je sin Sonca vsak dan preoblekel v drugo oblačilo – staro pa je podaril svojim kurakom – enkrat na leto pa so v teh oblačilih na dvorišču Sončevega templja pripravili veličastno praznovanje, posvečeno bogu Sonca. Tedaj se je zbralo tudi po tisoč in več kurakov. Ves čas vmes pa so izdelovale tudi mnoge druge stvari za svojega kralja, od rdečega lasnega čopa do tulcev za puščice in drugih kraljevih svetih potrebščin.

»Kako pa si grešila? In predvsem – s kom?!« je skušala mamacuna priti groznemu dejanju do dna. Zavedala se je, da kralj v to ni mogel biti vpleten, saj je vse Sončeve deklice globoko spoštoval, drugi pa tako in tako niso mogli vstopiti v zgradbo, saj je bila z vrataricami sedemkrat zavarovana.

Deklica je počasi vendarle prihajala k sebi. Ko se je pogledala po telesu, je bila tudi sama nadvse presenečena, kako je bila njena obleka tako raztrgana, po nogah in nasploh po spodnjem delu telesa pa res vsa razpraskana do krvi.

Mamacuna jo je takoj zatem pregledala povsem od blizu. Celo z rokami ji je razprla tisto, kar jo je iz dneva v dan bolj delalo žensko. In komaj je to naredila, se je na njenih licih ujel zadovoljen nasmešek. Vsem je takoj povedala:

»Nič se ni zgodilo. Samo tako strašne sanje je imela.«

Ko so to ugotovile tudi druge mamacune, so deklico pustile pri življenju, od tistega časa pa so jo imele pozorneje na očeh. Deklica pa je kljub temu potem prostovoljno odšla v smrt. Že sama misel, da je bil v sanjah z njo moški, jo je tako obremenila, da si je življenje vzela kar sama.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 112 strani
Format: 23,4 x 17 cm
Naklada: 500 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.