Nekaj najlepših besedil

BABICA, ŽELIMO TI VSE NAJBOLJŠE

Ko pride jesenski čas, življenje dozori,
na stranskem, glej, tiru žal veliko jih pusti,
a vendar izpita vsa že čaša je pelina,
dobrota je le doma pri naši babici.

Ko pride jesenski čas, se človek umiri,
bogate izkušnje nam na vse strani deli,
umirjeni blagi glas življenje nam odkriva,
radosti in vse čeri so znane babici.

Babica, želimo ti vse najboljše,
greje naj ljubezen te vnukov, otrok,
vse svoje najlepše dni si dala za naše življenje,
a tebi ostalo je samotnih noči hrepenenje.

Babica, želimo ti vse najboljše,
naj jesen življenja nasuje ti dobrot,
naj zdravja obilo da, prelepe jesenske večere,
na ducate rok ti hvalo izreka povsod.

Glasba in priredba Oto Pestner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

KJER SO ZIBALI ME MATI

Vračam se po dolgih letih zopet tja,
kjer so zibali me mati,
v srcu davna pesem mila mi igra,
tiho mi drhte koraki.

Vsa presrečna stopim v belo izbico,
kjer so zibali me mati,
v zibelko nam položila je
zaklad ljubezni za življenje vse.

Vsa presrečna stopim v belo izbico,
kjer so zibali me mati,
v zibelko nam položila je
zaklad ljubezni za življenje vse.

Glasba in priredba Ivan Prešern
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

MENGEŠKA

Kadar zberemo se pod Marelo,
praznik spet v Mengšu je,
godemo skupaj z godbo veselo,
pojemo srečni nadvse.
Mali in Veliki Mengeš proslavlja,
zraven še tri vasi,
staro in mlado pesem pozdravlja,
z nami se vse veseli.

V Mengšu smo vesel' ljudje,
glasbo vsakdo rad ima,
že stoletja pesem vre nam iz srca.
V Mengšu smo vesel' ljudje,
že na licih se pozna,
saj v Mengšu je harmonika doma.

S Koče odmeva pesem vesela,
ko kres zakurimo,
ulice male polne so glasbe,
ko v noči vsi rajamo.
Sredi gozdiča, ko je poletje
pojemo tja do treh,
preko Pristave nosi nam veter
pesem o naših ljudeh.

V Mengšu smo vesel' ljudje,
glasbo vsakdo rad ima,
že stoletja pesem vre nam iz srca.
V Mengšu smo vesel' ljudje,
že na licih se pozna,
saj v Mengšu je harmonika doma.

Glasba in priredba Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

MOJEMU OČETU

Ko gledam za mizo te smejočega obraza,
spoznavam, da zmeraj si prijatelj mi le bil,
čeprav drug za drugega ne vzamemo si časa,
ob tebi sem vedno se lahko vse dni učil.

S teboj sem odkril hitreje vse pasti življenja,
prebrodil viharje svojih neugnanih let,
s teboj sem občutil moč ljubezni, hrepenenja,
in s tvojim nasvetom sem utrgal prvi cvet.

Odkar odrastel sem v zrelega moža,
vse bolj te spoštujem, vse bolj občudujem,
zatekam se k modrostim tvojega sveta,
saj vsako življenje iz istih je le želja.

Odkrivam pomladne neizpolnjene vse sanje,
ko spletal skrbno za nas si toplo gnezdece,
spoznavam, kako zaupal si neskončno vanje,
a marsikaj ti v življenju že zbežalo je.

Odkar odrastel sem v zrelega moža,
vse bolj te spoštujem, vse bolj občudujem,
zatekam se k modrostim tvojega sveta,
saj vsako življenje iz istih je le želja.

Glasba in priredba Oto Pestner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

ZAPLEŠI Z MANO

Zapleši z mano,
glej, že igrajo,
spet muzikantje nam za ples tole melodijo.

Brž se zavrti,
pete obrni,
vrtinec glasbe naju bo dvignil tja pod nebo.

Zapleši z mano,
med družbo zbrano,
zapojva skupaj skozi noč, nežno me poljubi.

Čez pas me primi,
tesno objemi,
da svet vrtel se le z nama bo.

Zapleši z mano,
naj vse ostalo
odnese veter čez goro tja v pozabo daljno.

Ta melodija
naj te spominja
na vsa poletja, ki sva jih preplesala nekoč.

Zapleši z mano
spet razigrano,
saj leta nama se prav nič danes ne poznajo.

Čez pas me primi
tesno objemi,
da svet vrtel se le z nama bo.

Glasba in priredba Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

ZELEN ROŽMARIN

Ko se poletni dan zbudi,
po toplem morju zadiši,
opaja spet me vonj soli,
sipine mehke kraj poti.

V zalivu najdem svoj pristan,
iz samih zlatih niti stkan,
obrežje sto cvetov krasi,
napaja čar noči.

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli.

V kamniti hiši kraj morja
trenutek je miru doma,
na zemljo zvezde padajo,
v dlaneh se mojih svetijo.

Ko pojdem na sprehod zvečer,
začutim ves nebeški mir,
nad morjem se odpre nebo,
vse rože zacveto.

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli.

Glasba in priredba Ivan Prešern
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

ZLATE SONČNICE

Rumene sončnice
na polju rastejo,
vsak dan za zlatim soncem
se nam obračajo.
Ko jutro pozlati
poljane za vodo,
visoko nad obzorje
vse dvignejo glavo.

Kot zlate sončnice
topline si želimo,
za soncem vsi hitimo
od jutra do noči.
Kot zlate sončnice
po sreči hrepenimo,
le v sončnih dneh živimo
za dobre vse ljudi.

Rumene sončnice
žive tedaj samo,
ko jih poljublja sonce
skrivaj z ljubeznijo.
Ko svetlo sonce nam
zaide za goro,
rumeno zlato morje
povesi spet glavo.

Kot zlate sončnice
topline si želimo,
za soncem vsi hitimo
od jutra do noči.
Kot zlate sončnice
po sreči hrepenimo,
le v sončnih dneh živimo
za dobre vse ljudi.

Glasba in priredba Ivan Prešern
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alpski kvintet

PUSTITE MI VSAJ MOJE PESMI

Nič več žito s srpom se ne žanje,
nič več s koso zjutraj ne kosi,
nič več ne pojo nam stare statve,
nič več se kolovrat ne vrti.

Vse se nam je spremenilo,
stari časi so v pozabo šli,
vsak za sebe brez besed živimo,
vsak po svojih potih le hiti.

Pustite mi vsaj moje pesmi,
presvetle iskrice pradavnih dni,
nastale so iz sreče in ljubezni,
dehtijo kot rdeči nageljni.
Pustite mi vsaj moje pesmi,
spominjajo me na moj najdražji dom,
zapete v naši lepi so besedi,
odzvanjajo kot moj domači zvon.

Nič več se zvečer nikjer ne poje,
nič več slovenska pesem ne zveni,
vse pozablja korenine svoje,
malo šolar se o njih uči.

Pustite mi vsaj moje pesmi,
presvetle iskrice pradavnih dni,
nastale so iz sreče in ljubezni,
dehtijo kot rdeči nageljni.
Pustite mi vsaj moje pesmi,
spominjajo me na moj najdražji dom,
zapete v naši lepi so besedi,
odzvanjajo kot moj domači zvon.

Glasba in priredba Tine Lesjak
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Akordi

PESEM GORA

Po hribih sem vandral ves dan,
preplezal vse strme vrhe,
z višine sem gledal ravan,
poljane, zelene dole.

Mi sonce je dalo moči,
da vandral bi preko gora,
skrivnostne planinske poti
so zame povsod brez meja.

Na vrhu kraljice planin,
na koncu neskončnih steza,
zaslišal sem pesem davnin,
ki nosi jo veter z gora.

Naslonil si name glavo,
prisluhnila sva ji oba,
bilo je kot v sanjah lepo,
kot v pravljici onkraj sveta.

Očarana stala sva tam,
objeta na vrhu planin,
počasi ugašal je dan,
prinašal najlepši spomin.

Ostala bo pesem gora
kot biser na sredi srca,
če najdeš v planinah svoj dom,
zaslišiš nekoč jo lahko...

Glasba: Silvo Režek
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel AS

ČE BLIŽNJEGA RAD IMAŠ

Če bližnjega rad imaš,
če bližnjemu se predaš,
še sebe več ne poznaš,
ljubezen ceniti znaš.
Nikoli prepozno ni,
nikoli brez vrednosti,
življenje okrog se veselja vrti,
če bližnjega rad imaš.

Odkar te rada jaz imam,
nikoli nikjer nisem sama,
sebičnosti več ne poznam
na svetu je vse najino.
Pa tudi ti več nisi sam,
prihodnost je vsa še pred nama,
živeti ni bilo zaman –
zaupaj mi zato!

Če bližnjega rad imaš,
če bližnjemu se predaš,
se svojemu odpoveš,
skoz trnje do sonca greš.
Nikdar ne pretvarjaš se,
spoštuješ enako vse,
iskreno resnico poznata oba,
če bližnjega rad imaš.

Odkar te rada jaz imam,
nikoli nikjer nisem sama,
sebičnosti več ne poznam,
na svetu je vse najino.
Pa tudi ti več nisi sam,
prihodnost je vsa še pred nama,
živeti ni bilo zaman,
zaupaj mi zato!

Glasba S. Avsenik, priredba V. Ovsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Avsenik

KAKO BI JO SPOZNAL

Vsak dan skrivaj oziram se,
da bi spoznal nekje dekle.
Premnogo jih na svetu je,
težko izbrati pravo je.
Morda preveč sem jaz boječ,
vsak strah mogoče je odveč?
Kako se bi približal ji,
da proč mi ne zbeži?
V Parizu bi ji šepnil:
“O, mademoiselle, boun jour!”
V Londonu bi rekel:
“Hello, how do you do?”
“Amore mio!” vzklikneš,
če v Rimu jo spoznaš;
doma preprosto vprašaš:
“Al' me kaj rada imaš?”

Zakaj vse dni bi trepetal,
nagovoriti si jo bal!
Prav dobro vem, da me nekje
nestrpno čaka dan za dnem.
Le stisk roke in vroč pogled
povesta včasih več kot vse.
Če pa še to dovolj ne bo,
pozdrav ustavi jo!

Svoj otok želja zgradita si dva,
pristan svoj imamo vsi mladi sveta.
Pomembno pač ni, kako govoriš,
ni važna dežela in barva polti.
Ljubezen pozna, posebne steze,
vodič do skrivnosti je mlado srce.
Ne vpraša nikdar, kako in zakaj,
samo se odpre na stežaj.

Glasba in priredba Slavko in Vilko Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Avsenik

NA KRKI SEM RIB'CE LOVIL

Na Krki sem rib'ce lovil,
ves ljubi dan lovil,
bil slab je ulov,
pripravljal sem se domov.
Takrat pa sem ščuko ujel
- joj, kakšno sem ujel! -
ko snel že sem jo,
pa skoči nazaj mi v vodo.

Kdor ni spreten, nič ne ujame,
prazen trnek mu ostane.
Če posedaš le sred' brega,
se ti rib'ce smejejo.

Na Krki sem rib'ce lovil,
ves ljubi dan lovil,
odšel sem pod brv,
ujel sem takoj postrv.
Ko vlekel na suho sem jo,
utrudil se močno
- a, glej, smola ta! -
zlomila se je palica.

Kdor ni spreten, nič ne ujame,
prazen trnek mu ostane.
Če posedaš le sred' brega,
se ti ribe smejejo.

Na Krki sem rib'ce lovil,
ves ljubi dan lovil,
brkati je som
v tolmunu zagrabil močno.
Odpustil si tega ne bom
- kako bi si lahko! -
ko šel sem domov,
sem s somom vred padel v vodo.

Glasba in priredba Slavko in Vilko Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Avsenik

POD CVETOČIMI KOSTANJI

Vzcveteli so beli kostanji
pred hišo domačo spomladi,
z neskončno opojno belino
cvetijo pod našo planino.

Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala,
zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet ...

Zvabila nas pot je v daljino,
speljala nas v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani
vsak zase sedaj smo ostali.

Skoz okno ozrem z bolečino
se v pusto betonsko sivino,
na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet ...

Kje kostanj moj cveti,
kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom,
kje listje šelesti?
Po stezi čez polje
odšel bi rad domov,
med cvetjem pod kostanji
našel bi svoj rodni krov!

Glasba in priredba Slavko in Vilko Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Avsenik

SREČNO NOVO LETO

Srečno novo leto,
na vse strani sveta,
pesem naša naj bo voščilo,
ki vam želja obilo.

Srečno novo leto,
veliko lepega,
privre na dan naj vsa ljubezen,
ki vsakdo v srcu jo ima.

Naj sonce pozlati vse delo dolgih dni,
naj polje med dlani darov nasuje ti!
Gorica naj rodi, napolni naj kleti,
naj vsakdo doživi, kar si želi.

Srečno novo leto,
naj vedno bo lepo,
če pesem bo hodila z vami,
svetila vam kot žarek bo.

Srečno novo leto,
na vse strani sveta,
naj pesem bo voščilo,
ki nosi vam želja obilo.

Srečno novo leto,
veliko lepega,
privre na dan naj vsa ljubezen,
ki vsakdo v srcu jo ima.

Glasba in priredba Slavko in Vilko Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Avsenik

VIHARNIK VRH GORA

Kot viharnik vrh gora naša je slovenska pesem.
Veje širi do neba, korenine do srca.

Ker raste
na tej zemljici,
kot sreča
vrh planin živi.

Noben vihar ga ne podre,
nobena strela ne požge.

Zagrne
večkrat ga megla,
a sonce
znova moč mu da.

V pesmi naša je mladost,
v njej je naš ponos.

Glasba S. Avsenik, prir. S. Avsenik ml.
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo solisti z orkestrom Avsenik, Sašo

VSI ZAPOJMO

Spet smo zbrani
neugnani
stari vsi prijatelji.
Kdor je z nami,
je ta glavni,
a zaspanc doma naj spi.
Vince teče,
nič ne reče,
daj za štefan zdaj še ti.
Naša družba
je prav luštna,
boljše na vsem svetu ni.

Vsi zapojmo
si veselo,
v duši vsak človek je vesel.
Ko končano
vse je delo,
vsak bi rad eno si zapel.
Vsi zapojmo
si veselo,
praznika res brez pesmi ni.
Vsaka pesem
je ljubezen
ki na dnu duše se rodi.

Prva zarja
nas priganja,
da bi spat domov odšli.
Nam pa nič ni
še do spanja,
kaj bi čas zapravljali!
Čaša vinca
je zdravilo,
ki požene mlado kri.
Skup stopimo,
zaželimo
si še mnogo mnogo dni.

Vsi zapojmo
si veselo …

Glasba Slavko in Vilko Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Saša Avsenika

POLETI, LASTOVKA

Spet so prazniki,
vsi hite pod rodni krov,
mene pa boli,
ostala brez najdražjih bom.
V mislih vračam se
k svoji zlati materi,
očka čaka me,
ko Ave Marija zvoni.

Poleti lastovka
pod ljubi rodni krov,
na krilih nesi me
k najdražjim sred bregov.
Poleti lastovka
čez hribe in polje,
le tamkaj sem doma,
kjer je srce.

Pred očmi stoji
mamina podoba mi,
nežno se smeji,
po kavi v sobi zadiši.
Oče pravi mi,
da me čakajo vse dni,
ko le vedel bi,
kako me v prsih boli.

Poleti lastovka
pod ljubi rodni krov,
na krilih nesi me
k najdražjim sred bregov.
Poleti lastovka
čez hribe in polje,
le tamkaj sem doma,
kjer je srce.

Glasba in priredba Vojko Sfiligoj
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Helena Blagne z orkestrom

LEPOTA V KAMNU

Kjer spod gora privre Hotavljščica,
narava v zemljo skrila je zaklad,
vse od planin do bistrega izliva
se skriva v nedrjih kamniti sklad.

Skrivnostna vila položila tja
najlepši je kamen - biser marmornat,
da bi človeška roka ponj hodila,
po kamen rožnat, zlat in vijoličast.

Lepota v kamnu je v naših rebreh doma,
potoček jo čuva kot zlate narave zaklad,
lepota v kamnu po svetu prav vsak pozna,
saj nam kamnite rože lepšajo skrivnosti sveta.

Iz celega sveta k nam vodi pot,
narave čudež vsi hvalijo povsod,
Hotavlje z njim se rade pobahajo,
da trdne so kot človek pridnih rok.

Lepota v kamnu je v naših rebreh doma...

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja ansambel Blegoš

VURBERK, KRAJ PESMI IN LJUBEZNI

Visoko nad Dravo v goricah
prikupne vasice leže,
narava je dala vsem pticam
v darilo pojoče srce.
Na vrhu najlepšega griča
stoji med gozdovi star grad,
pradavni povesti je priča,
da tukaj je skrit lep zaklad.

Vurberk, kraj pesmi in ljubezni,
vabiš me kot čarobni cvet,
Vurberk, vračam se kot k svetli zvezdi,
ko sem ves nesrečen spet.
Vurberk, kraj pesmi in ljubezni,
ti si moj skriti mali svet,
Vurberk, lepi tvoji so večeri,
ko na vas s fanti grem zapet.

Tam spodaj se Drava sanjava
zasveti zvečer kot kristal,
meglica čez polje zaplava,
objame ves vurberški grad.
Po gričih prižgejo se lučke,
kot drobne kresničke žare,
v srcih zbudijo obljube,
spet vrnejo sreči ime.

Vurberk, kraj pesmi in ljubezni,
vabiš me kot čarobni cvet,
Vurberk, vračam se kot k svetli zvezdi,
ko sem ves nesrečen spet.
Vurberk, kraj pesmi in ljubezni,
ti si moj skriti mali svet,
Vurberk, lepi tvoji so večeri,
ko na vas s fanti grem zapet.

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Brežiški flosarji

SONCE SREČE

Delo odloži stran,
preveč si že utrujen, zgaran,
praznik prišel je tvoj,
za hip vsaj z nami postoj.
Tvoje srce za nas
živi vse dni, utripa za nas,
dobro nam le želi,
z nami vse deli.

Sonce sreče naj ti nikoli ne zaide,
od jutra do noči naj tvojo pot zlati,
sonce sreče naj ti nikoli ne zaide,
sto drobnih naj stvari tvoj dan obogati!

Kamor pogledamo,
povsod sadovi so tvojih rok,
srečna družina smo,
kot ni jih daleč okrog.
Leta odtekajo,
a vsak je še v srcu otrok,
tvoja ljubezen bo
šla iz roda v rod.

Sonce sreče naj ti nikoli ne zaide,
od jutra do noči naj tvojo pot zlati...

Glasba: Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Jožeta Burnika

VRAČAM SE V SLOVENIJO

Vračam se v Slovenijo, kjer sem bil doma,
na domačo zemljico, kjer me vsak pozna,
starši me že čakajo, dobri vsi ljudje,
zmeraj so prijazni, ko se vrnem spet med nje.

Rečem vam, kar imam, so spomini na mladost,
rodno vas in moj dom...
Rad priznam: vse vam dam za en dan,
da bi tako kot nekdaj spet bilo...
Rad priznam: vse vam dam za en dan,
da bi tako kot nekdaj spet bilo...

Pelje cesta me domov, ure tečejo,
pod najdražji rodni krov, mati čakajo,
srečal bom prijatelje svojih mladih dni,
skupaj na kozarček spet v gostilno bomo šli.

Rečem vam, kar imam, so spomini na mladost...

Glasba: Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Jožeta Burnika

MA OŠTJA, KAKŠEN KAPITAN!

Bil sedem let na ladji
sem prvi kapitan,
nazadnje prikrmaril
v domači sem pristan.
Mi v žepih je cingljalo
drobiža nekaj le,
ko stopim na obalo,
pa čaka me dekle...

Ma oštja, kakšen kapitan,
saj suh kot ladijska si miš,
na morju si leto in dan,
a v žepih cvenkanimaš nič!
Ma oštja, kakšen kapitan,
le rum na ladji rad imaš,
ti všeč vsak tuji je pristan,
a k meni priti več ne znaš!

Tako oba nazadnje sva sklenila,
drugače bova barko to vozila,
da skupaj bi bila res dan na dan,
zaplujeva v zakonski brž pristan.
Nič več se barka najina ne maje,
ostajava doma oba najraje,
soseda pa še pravi tu in tam:
ma oštja, kakšen, kakšen kapitan!

Glasba: Ottavio Brajko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ottavia Brajka

PRIMORCI SMO VESELI LJUDJE

Ko sonce se za morje skrije,
Primorci pridemo na plan,
na pragu vsake male hiše
odvija se klepet glasan.
Z večerom pod roko odidem
ob morju na sprehod poznan,
a za ovinkom rad zavijem -
v kantini vabi me teran...

Primorci smo veseli ljudje,
v prsih bije nam prešerno srce,
z večerom se veselje začne,
do prve zore je daleč še...

Nad morjem lunica se smeje
in zibljejo se jambori,
a mene moja pupa greje,
ko v plesu z mano se vrti.
A če oba sva hude žeje,
zares se bati treba ni,
vsak ve, da plešem še hitreje,
ko da teran mi spet moči...

Primorci smo veseli ljudje,
v prsih bije nam prešerno srce,
z večerom se veselje začne,
do prve zore je daleč še...

Glasba: Ottavio Brajko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ottavia Brajka

JUTRO V PLANINAH

Jutro lahno se dotakne planjave,
kjer med vrhovi planinski dom spi,
nežno zbudi koče male sanjave,
strehe lesene zlat žarek zlati.

Ko se sonce za gorami spet prikaže,
se na rosi zablestijo biseri,
zdi se, da so polne jih planinske trave,
vmes kot oko se iskrijo ribniki.

Na planjavi oglase se prvi zvonci,
čez breg za tropom stopa s palico pastir...

V jutru smo ranem vsi že pokonci,
proti vrhovom belim naš hiti korak...
Sonce in čisti zrak je naš bogat zaklad,
sredi planin nam vsak trenutek je drag.

Ozka steza se dviguje v strmino,
smreke košate stojijo ob njej,
a čez prepad zre viharnik v dolino,
drobna se ptica oglaša sred' vej.

Tam, kjer se za soncem očnica obrača,
tam, kjer je kraljestvo gorskega miru,
tam, kjer se cepin čez melišča oglaša,
tam je doma prijateljstvo, smeh in pogum.

V naših so navezah tisti le planinci,
ki ne poznajo nič sebičnosti, strahu...

V jutru smo ranem vsi že pokonci,
proti vrhovom belim naš hiti korak...
Sonce in čisti zrak je naš bogat zaklad,
sredi planin nam vsak trenutek je drag.

Glasba in priredba Boris Kovačič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Mihe Dovžana

ALENČICA

Ko si zagledala zvezde sveta,
mamico sem presrečen objel,
v tvojih očeh je bila iskrica,
v tvojem je glasu bil mamin napev.

Ko naredila si prvi korak,
stekla si k nama v ljubeči objem,
ko prestopila domači si prag,
s sabo si vzela pogled svoj pošten.

Alenčica, Alenčica, najina ljubka deklica,
ti sreča si vsa najina, o tebi sva le sanjala,
Alenčica, Alenčica, zrasti nama v dobro hči,
ljubezen naj ti iz oči vse dni žari!

Ko si čez travnike v šolo odšla,
sva zaželela tja varno ti pot,
ko si zapela nam pesem doma,
vedela sva, da si srečna povsod.

Ko si igrala se sredi bregov,
zmeraj prinesla si šopek cvetic,
ko si se vračala sama domov,
vedno žarela ti sreča je z lic.

Alenčica, Alenčica, najina ljubka deklica...

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Fantje izpod Rogle

HVALA VAM, LJUDJE V BELEM

Šele ko vstopiš skoz' visoka vrata,
srečaš se z bolnimi ljudmi,
odkriješ vrednost tistega zaklada,
ki daje zdravje ti vse lepe dni.

Šele ko so ob tebi sestre v belem,
šele ko zdravje vrne ti zdravnik,
spoznaš vrednote na tem lepem svetu,
ostaneš zmeraj večni jim dolžnik.

Hvala vam, ljudje v belem,
hvala vam, hvala vam,
nesebično se razdajate vsak dan,
hvala, vam, ljudje v belem,
hvala vam, hvala vam
ob vašem delu majhne so besede,
pa vendar: hvala, hvala vam!

Šele ko sam globoko premišljuješ,
šele ko svet na nitki ti visi,
šele ko vse tegobe zmaguješ,
ti dobre le pomagajo dlani.

Šele ko so ob tebi sestre v belem,
šele ko zdravje vrne ti zdravnik,
spoznaš vrednote na tem lepem svetu,
ostaneš zmeraj večni jim dolžnik.

Hvala vam, ljudje v belem,
hvala vam, hvala vam,
nesebično se razdajate vsak dan,
hvala, vam, ljudje v belem,
hvala vam, hvala vam
ob vašem delu majhne so besede,
pa vendar: hvala, hvala vam!

Glasba in priredba Konrad Doler
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Fantje treh dolin

REKA ŽIVLJENJA

Ko se ponoči iz sanj prebudim,
prisluhnem, da dihaš ob meni,
z željo iskreno se v noč zastrmim,
daješ mi vse in zato vse mi vzemi.
Ko se prebujaš iz spanja v nov dan,
pobožam lase ti srebrne,
nisva živela na svetu zaman,
marsikaj pa se ne vrne ...

Reka življenja hiti kar naprej,
vedno vse manj je otočkov želja,
mnogo sva sonca užila ob njej,
mnogo pa tudi bilo je solza.
Reka življenja hiti kar naprej,
sama stojiva na bregu molče,
nič več ne bo, kot bilo je doslej,
v daljo odnaša vse tihe želje.

Ko se s poljubom poslavljava spet,
gledam zamišljen za tabo,
kakor iz pravljice najin je svet,
takšna ljubezen ne more v pozabo.
Ko se prebujaš iz spanja v nov dan,
pobožam lase ti srebrne,
nisva živela na svetu zaman,
marsikaj pa se ne vrne ...

Reka življenja hiti kar naprej,
vedno vse manj je otočkov želja,
mnogo sva sonca užila ob njej,
mnogo pa tudi bilo je solza.
Reka življenja hiti kar naprej,
sama stojiva na bregu molče,
nič več ne bo, kot bilo je doslej,
v daljo odnaša vse tihe želje.

Glasba in priredba Konrad Doler
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Fantje treh dolin

OSTANI SREČEN Z MENOJ

Kadar zvečer se vrneš domov, svet ustavi se,
žametni mir preplete naš krov, vse drugače je,
luč se prižge sred pustih bregov, iskra zagori,
spet družina se naša v sreči zbudi.

Kadar z roko mi greš preko las, vztrepetava spet,
večkrat tako ustavi svoj čas, nič ne štejva let,
vse mi pove tvoj sončni obraz, skupaj eno sva,
kot da prvič našla sva drug drugega.

Vedno ostani srečen z menoj,
tvojo ljubezen čutim povsod,
vedno ob strani zvesto mi stoj,
da skoz viharje si najdeva pot.

Kadar pri nas spet prazniki so, se objameva,
mili tvoj glas mi boža uho, malo skupaj sva,
mnogo besed ni treba za to, kar občutiva,
ko vsi skup poletimo na kraj sveta.

Vedno ostani srečen z menoj,
tvojo ljubezen čutim povsod,
vedno ob strani zvesto mi stoj,
da skoz viharje si najdeva pot.

Glasba: Peter Fink
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Petra Finka

LJUBEZEN MAMINA

Le kdo ponoči ne spi,
ko vse je tiho, mirno,
le kdo me zjutraj zbudi
z roko lahno in milo.

To je ljubezen mamina,
ki spremlja me kot sonce,
to je ljubezen mamina,
ki sije na vse konce.

To je ljubezen mamina,
ki nikdar ne usahne,
to je ljubezen mamina,
ki v srcu ti ostane.

Le kdo ob strani stoji,
ko vsakdo te pozabi,
le kdo vse dneve skrbi,
z besedo te tolaži.

To je ljubezen mamina,
ki topla je kot sreča,
to je ljubezen mamina,
ki roža je dehteča.

To je ljubezen mamina,
ki nikdar ne usahne,
to je ljubezen mamina,
ki v srcu ti ostane.

Glasba in priredba Franc Flere
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Flereta

PESEM JE PRI NAS DOMA

V planinski koči med gorami
sem raztegnil spet svoj meh,
v prijetni družbi nasmejani
začuje pesem se in smeh.

Pod staro lipo pod Gorjanci
se fantje pod večer zbero,
prelepe so vasi na vasi,
zato si pesmi zapojo.

Štajerska dežela v soncu
se blesti kot biser zlat,
pesmi zapojo o grozdju,
ko gredo ga skupaj brat.

Kjer valovi tiho spijo,
kjer morje s soncem se igra,
tudi tam ljudje živijo,
ki so veselega srca.

Saj pesem je pri nas doma,
odpira naša srca vsa,
da bo pa lažje iz grla šla,
kozarček spraznimo do dna.

Glasba in priredba Franc Flere
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Flereta

VRNIVA, DEKLE, SE NA MORJE

Vrniva dekle se na morje,
kjer naju čaka zaliv,
košček peščene obale,
kotiček spokojen in mir

Še sonce z zlatimi žarki
poljublja gladino morja,
čez borov gozdiček prijeten
poletni vetrič pihlja.

V daljavi na modri gladini
se belo jadro blešči,
visoko pod nebom v višini
jata galebov leti.

Se spominjaš, dekle, na večere,
na obali sedela sva,
sonce tonilo je v vodo,
zlatilo modrino morja.

V pesku na morskem obrežju
napisal sem tvoje ime
in zraven besedi pripisal,
da kmalu vrneva se.

Glasba in priredba Franc Flere
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Flereta

GORENJSKI NAGELJ

Ustavljam rad se sred' vasi,
kjer vijejo se nageljni,
zeleni slap balkon krasi,
vmes cvetje rdeče kakor kri.

Na balkonu se dekle smeji,
ljubezen spi med nageljni,
ko prišel bo fant pod okno pet,
utrga mu najlepši cvet.
Odšel je čez polje domov,
ga čuval je z ljubeznijo,
ko spet prišel pod okno je,
peljala ga je v kamrico.

Svet vrti se naprej, zdi se nam, vse je preč,
nageljni pa cveto prav tako kot nekoč.
Na balkon, fant, poglej, čaka te nagelj rdeč,
pridi ponj, da odšel boš pojoč.

Ko sem odšel v daljni svet,
mi dalo nagelj je dekle,
v spominih sem pod njen balkon
prihajal tja življenje vse.
Rad se vračam zdaj v naš mali dom,
kjer nageljni krase balkon,
roka žênina jih z nežnostjo
zaliva dan za dnem lahno.

Ko pade mrak, med nageljni
se hčerka rada pomudi,
ko fantje spet na vas gredo,
zaliva jih nadvse skrbno.

Svet vrti se naprej, zdi se nam, vse je preč,
nageljni pa cveto prav tako kot nekoč.
Na balkon, fant, poglej, čaka te nagelj rdeč,
pridi ponj, da odšel boš pojoč.

Glasba in priredba Slavko in Slavko Avsenik ml.
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Gašperji

LE PRIDI K NAM V GOSTE

Lepi tisti so večeri,
ko s prijatelji v klet gremo,
vince se v kozarcu sveti,
kot bilo škrlatno bi zlato.
Dolgo v noč smo spet veseli,
vsi med sabo si nazdravljamo,
tja do zore bomo peli
staro pesem prelepo.

Leščerbo Martin privije,
dobre volje je ob kapljici,
vsem na zdravje ga izpije,
letine se dobre veseli.
Luna plava čez gorice,
vsepovsod vinograd se blesti,
v kleti pa častimo vince,
ki nam zopet da moči.

Le pridi k nam v goste v gorice zlate,
ko zrelo spet bo to vince naše,
povsod prijatelje boš hitro našel,
odprta vinska klet povsod bo spet.

Že pri vratih ti ponudi
vsak prav rad, glej, polno kupico,
nikdar torej ne zamudi
dano od srca ti kapljico.
Brž k prijateljem prisedi,
važno ni, od kod si sploh doma,
radi bodo te imeli,
če ga izpiješ kar do dna.

Le pridi k nam v goste v gorice zlate,
ko zrelo spet bo to vince naše,
povsod prijatelje boš hitro našel,
odprta vinska klet povsod bo spet.

Glasba: Janez Goršič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Janeza Goršiča

ZLATA POROKA

Spomini so zlati okviri življenja,
vsak mali spominček je zlat kot cekin,
bili so trenutki gorja in veselja,
najlepši ostanejo v srcu vse dni.

Veliko sta skupaj v življenju prestala,
veliko bilo je pregrenkih solza,
a zmeraj sta vrednost najlepšemu dala,
zato sta še danes vesela oba.

Zlata poroka je naše veselje,
skupaj ostala sta petdeset let,
zlata poroka je kot hrepenenje,
ki žene naprej še naš mali planet.
Zlata poroka je vajina sreča,
ki sta gradila jo petdeset let,
zlata poroka je vajina zvezda,
ki sveti na zémljo, da lepši je svet.

Ostanita dolgo še zdrava med nami,
celotni družini najlepši sta zgled,
predragi naš očka, predraga nam mami,
iskreno smo vama hvaležni za vse.

Zlata poroka je naše veselje,
skupaj ostala sta petdeset let,
zlata poroka je kot hrepenenje,
ki žene naprej še naš mali planet.
Zlata poroka je vajina sreča,
ki sta gradila jo petdeset let,
zlata poroka je vajina zvezda,
ki sveti na zemljo, da lepši je svet.

Glasba: Robert Goter
Besedilo: Ivan SIVEC
Izvaja Ansambel Roberta Goterja

FANTJE, BENCINA JE ZMANJKAL’

Proti domu zdaj hitimo,
vsi zabave si želimo,
dolga pot je spet za nami,
že dekleta čakajo.

Še ovinka dva - malo sem ter tja,
hej-juhej, hej-juhej, hej-juhej,
pa na varnem spet bomo vsi doma,
hej-juhej, hej-juhej, hej-juhej.

Potujemo po svetu dolge dni,
gostujemo med dobrimi ljudmi,
a vsak domov na koncu si želi.
Pritisni Jurij, še dve uri,
čez planine in doline,
kjer moj dom stoji.

A kaj bo zdaj, bencina nič več ni,
naprej, nazaj, se ne da premakniti,
le kdo bi nam natočil litre tri?
Presneti Jurij, ob takšni uri,
brez bencina si!
Vse porabiš, vse pozabiš,
nimaš nič soli!

Sreča pa ima rada nas vse dni,
hej-juhej, hej-juhej, hej-juhej,
mimo si prišel, rešil nas skrbi,
hej-juhej, hej-juhej, hej-juhej,

Proti domu spet hitimo,
saj zabave si želimo,
vsi šoferju se smejimo:
brez bencina pač ne gre!

Glasba: Gregor Avsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Gregorji

VSE DRUGAČE JE DOMA

Po širnem svetu hodil sem,
kjer srečal mnogo sem ljudi,
povsod sem tujec bil za nje,
bile so mrzle vse dlani.
Ko vrnil spet sem se domov,
tu našel sem toplino vso,
vsak sprejme me toplo,
vsak mi da roko.

Kdor je okusil svet,
vrača rad domov se spet,
pa če obredel pol si sveta,
vse je drugače, kjer si doma.
Ceste hitijo v svet,
vabijo že tisoče let,
vendar se vračajo zmeraj tja,
kjer si samo doma.

Po širnem svetu hodil sem,
po belih mestih in vaseh,
nikjer pa takšnih krajev ni,
kot v naših ljubkih so logeh.
Ko vrnil spet sem se domov,
pozdravil me je topel dom,
domača hiša, vas,
v polju zlati klas.

Kdor je okusil svet...

Po širnem svetu hodil sem,
da bi čim več vsega spoznal,
na koncu svoje sem poti
neskončno prazen le ostal.
Ko vrnil spet sem se domov,
bilo mi v srcu je toplo,
da le en dom imam,
dobro vem sedaj.

Kdor okusil je svet...

Glasba: Franc Habjan
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Gorenjci

PESEM SLAVCA

Vsako jutro me zbudi
tiha lepa melodija,
iz daljave prileti
nežna kakor violina.

To je mila pesem slavca,
še nihče ga videl ni,
vsak v duši jo občuti,
o ljubezni govori.

Vsak večer poboža me
tiha skrita melodija,
naskrivaj oglaša se
nežna kakor violina.

To je mila pesem slavca,
za katero le živim,
slišim jo v nočeh brez spanja,
vem, da mi jo poješ ti.

To je mila pesem slavca,
o ljubezni govori,
mojo dušo s tvojo spaja
z zlato nitko nežnosti.

Glasba in priredba Milan Ostojić
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Halgato band

DAJ VINA GOR

Kadar ohcet se praznuje,
v žepih cvenka vsem zmanjkuje,
figule-fagule-rompompom.
Sto daril na kupu čaka,
mlada dva sta zdaj bogata,
figule-fagule-rompompom.

Daj vina gor, daj vina gor,
da ohcet bolj vesela bo!
Saj nisem nor, saj nisem nor,
da ne bi pil, dokler sem živ...

Starešina vino toči,
zraven svoj jeziček moči,
figule-fagule-rompompom.
Ko pa vince v glavo plane,
zunaj hitro ravs nastane,
figule-fagule-rompompom.

Daj vina gor...

Fant na dušo punci piha,
ker dekle močno ga mika,
figule-fagule-rompompom.
Ko pa polnoč je odbila,
venček mlada je zgubila,
figule-fagule-rompompom.

Daj vina gor...

Svatje plešejo veseli,
z jutrom eno so zapeli,
figule-fagule-rompompom.
Muzika ne dam jim mira,
brez prestanka živo svira,
figule-fagule-rompompom.

Daj vina gor...

Glasba: Henček Burkat
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Henček in njegovi fantje

NAJBOLJŠA KMEČKA MALICA

Najboljša kmečka malica
klobasa, kruh, kozarček dva,
potlej mi delo gre spet od rok,
zopet počutim se kot gospod.

Najboljša kmečka malica
zaseka, mošt in štruklja dva,
kmalu nato zažvižgam spet si,
svet moj tako lepo se vrti.

Najboljša kmečka malica
iz tunke šunka, kos mesa,
pesem zapojem lepo zatem,
šalo okroglo brž vam povem.

Najboljša kmečka malica
pršut ob siru in teran,
potlej prešerno razigran,
kakor namazan teče mi dan.

Glasba: Berti Rodošek
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Henček in njegovi fantje

ČAR GORIŠKIH BRD

Kjer večno sonce je doma,
kjer z zlatom je posut vsak vrt,
najlepši košček je sveta,
najlepši kraj cvetočih Brd.

Vinograd se blesti povsod, vmes sadovnjak, bela pot,
ob griču vas, ponosni rod stoletja že biva tod.

Tu veje tople dih z morja,
pomlad med griči je doma,
ujeto sonce v grozdje je,
sladko v kozarcih smeje se.

Čar Goriških Brd,
sanje mojih mladih let,
večni moj cvetoči vrt.
Čar Goriških Brd,
svet zase, svet prelep,
vedno bom ostal sred trt.

Ko češnje zopet zacvete,
raznaša veter njihov cvet,
kot sneg bi padel po bregeh,
ko bele so neveste spet.

Lepo je tu, ko pomlad, še lepše na jesen,
ostal bi tu za vedno rad, življenje tu je kot sen.

Čar Goriških Brd,
sanje mojih mladih let,
večni moj cvetoči vrt.
Čar Goriških Brd,
svet zase, svet prelep,
vedno bom ostal sred trt.

Glasba: Hervin Jakončič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Hervin s spremljavo

VINO JE KRIVO

Pridi k nam na obisk, kadar si sam,
dobri prijatelji te vabijo,
kratek čas je pri nas, lep je vsak dan,
skupaj v vinsko klet spet pojdemo.
Brajde nas kličejo sredi goric,
črički nam godejo na goslice,
vence se nam smeji kakor cekin,
polne so naše kupice.

Vino je krivo, da spet v družbi sedimo,
skupaj častimo kapljico ljubeznivo,
dolgo ga pijmo, sreče si z njo zaželimo,
vsega obilo, kar nam srce želi!

Leščerba naj brli dolgo v večer,
nam se nikoli ne mudi domov,
kruh domač, kapljica, srčni nemir
vleče nas v zidanico pod stari krov.
Čez rame primi me, pojmo nocoj,
pesem prinesla bo prijateljstvo,
godec naj zaigra polko glasno,
dolgo naj še nam bo lepo!

Vino je krivo, da spet v družbi sedimo,
skupaj častimo kapljico ljubeznivo,
dolgo ga pijmo, sreče si z njo zaželimo,
vsega obilo, kar nam srce želi!

Glasba: Toni Hervol
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Tonija Hervola

MAMIN BLAGOSLOV

Ko se zaveš življenja, ko se začne tvoj dan,
spremlja te le njena želja: nikdar ne bodi sam.
Vse z njo se ti začenja, s teboj je vsepovsod,
njen pogled s teboj odhaja na pot.

Povsod po širnem svetu spremlja te mamin blagoslov,
da bi med tujimi ljudmi
odkril poštene vse poti.
Povsod po širnem svetu spremlja te mamin blagoslov,
do konca dni te kliče k sebi domov.

Ko se učiš življenja, ko najdeš si svoj cvet,
se zaveš, brez hrepenenja tako je prazen svet.
Tedaj oči zagledaš, ki polne so želja,
v vsakem je pogledu košček srca.

Povsod po širnem svetu spremlja te mamin blagoslov,
da bi med tujimi ljudmi
odkril poštene vse poti.
Povsod po širnem svetu spremlja te mamin blagoslov,
do konca dni te kliče k sebi domov.

Glasba: Marjan Pangos
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Jevšek

B I S E R I  B O L E Č I N E

Kot kralj na planini visoki
v mladosti je Simon živel,
zaupal vse solze je Soči,
ko v daljnem je kraju trpel.
Iskreno je ljubil Slovence
na zadnjem braniku sveta,
ker so ga krivice bolele,
odkril je vse rane srca.

Biseri bolečine
so biseri z dna srca,
to so dragotine,
vse polne upanja.
Biseri bolečine
so biseri vseh ljudi,
to so brazgotine,
ki čas jih pozlati.

Razkrival je naše globine,
poti do neba in pekla,
le malo je srečal topline,
a mnogo užil je gorja.
Kot školjka srce je odprl,
ranili premnogi so ga,
še preden oči je zaprl,
odkril nam je pelin sveta.

Biseri bolečine
so biseri z dna srca,
to so dragotine,
vse polne upanja.
Biseri bolečine
so biseri vseh ljudi,
to so brazgotine,
ki čas jih pozlati.

Glasba: Franci Lipičnik
Priredba: Vilko Ovsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Jožica Kališnik in Miha Dovžan

G O R I Š K I  S L A V Č E K

Pod visokim belim Krnom
majhna borna vas leži,
to je naše malo Vrsno,
Simon v njej se tam rodi.
Spodaj bistra Soča teče,
zvabi Simona v svet.
a nikjer ne najde sreče,
vleče ga domov umret.

Goriški slavček ni umrl,
vse dneve z nami še živi,
goriški slavček nam je odprl
široko pot do večnosti.

Bival je pod rajsko trto,
ljubil dobre je ljudi,
toda nad vipavskim vrtom
je pogrešal čar planin.
Ko se vrnil je v Gorico,
našel ni miru nikjer,
kot ujeta drobna ptica
se je zgrudil na večer.

Goriški slavček ni umrl,
vse dneve z nami še živi,
goriški slavček nam je odprl
široko pot do večnosti.

Glasba: Franci Lipičnik
Priredba: Vilko Ovsenik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Jožica Kališnik in Miha Dovžan

SLOVENSKI ZVONOVI

Ko stopam po zemljici mili slovenski,
cerkvice bele srečujem povsod,
dolga stoletja raste v ljubezni
v moji deželi iz vere naš rod.

Slovenski zvonovi zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.

Ponosno ozre se oko mi v daljave,
zmeraj pošteni bili smo ljudje,
našim rodovom, glej, bije še vedno
dobro slovensko srce.

Objel bi rad svojo cvetočo deželo,
vsak naj po delu nas dobrem spozna,
vedno prepeval le z željo bom eno:
draga Slovenija, tu sem doma.

Slovenski zvonovi zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.

Veliko smo žalostnih dnevov prestali,
mnogo bilo je pregrenkih solza …
Vendar na zemlji smo svoji ostali,
tu smo Slovenci doma.

Glasba in prir. F. Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Kamniški koledniki in J. Kališnik z M. Dovžanom

ZVEZDE NA VASI

Zvezde na vasi še svetijo kot nekoč,
v nočni tišini se lesketajo v svetlo noč,
fantovske pesmi pa slišati ni,
v srcu zvečer me grenko zaskeli...

Ko bili smo mladi, radi smo prepevali,
skupaj smo na vasi srečo še uživali,
pesem je kipela nam tedaj iz dna srca,
pesem nas je grela vse do jutra belega.

Vsak po svojih potih smo odšli na vse strani,
naše se mladosti radi vsi spominjali,
vsak zase živimo, malokdaj se srečamo,
redko se dobimo, leta pa naprej teko...

Zvezde na vasi še svetijo kot nekoč,
v nočni tišini se lesketajo v svetlo noč,
fantovske pesmi pa slišati ni,
v srcu zvečer me grenko zaskeli...

Kje ste mladi fantje, moji vsi prijatelji,
skupaj kakor bratje srečni smo prepevali,
solza se utrne ob spominih na mladost,
ki se več ne vrne, vsem vse bližja je starost.

Zvezde na vasi še svetijo kot nekoč,
v nočni tišini se lesketajo v svetlo noč,
fantovske pesmi pa slišati ni,
v srcu zvečer me grenko zaskeli...

Fantovske pesmi pa slišati ni,
v srcu zvečer me grenko zaskeli...

Glasba: Brane Klavžar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Braneta Klavžarja

DVIGNI ZLATO KUPICO

Miza polna je dobrot,
vinca in pogače,
šopek rdečih rož
sredi njiv diši...
Ker praznuješ spet svoj god,
zbral si vse domače,
vse prijatelje okrog,
svoje vse ljudi.

Brez zdravice več ne gre,
zlato vince vabi,
vsaka kapljica
ti želje pove.
Zdravje je pač glavna stvar,
zmeraj ga ohrani,
ne pozabi več nikdar,
da ti je krmar.

Dvigni, dvigni zlato kupico,
naj rujna kapljica
moč življenjsko spet ti da.
Dvigni, dvigni zlato kupico,
veselje naj velja
vse do dneva belega.

Primimo se čez rame,
pesem si zapojmo,
vrisk vaščanom naj pove,
da praznuje se.

Glasba: Miro Klinc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Mira Klinca

MOJA ŠTAJERSKA DEŽELA

Skromna hiša sredi gričev,
bela cesta tja pelja,
vinska trta, zidanice,
tu sem bil nekoč doma.

Kakor lastovke jeseni,
sem zapustil rodno vas,
toda vrnil v toplo gnezdo
se spomladi nisem jaz.

Moja štajerska dežela,
kraj mladostnih lepih sanj,
v tvoje se naročje v mislih
vračam srečen, nasmejan.

Pod večer srce zapoje
pesem lepih mladih dni,
slišim vrisk in smeh v goricah,
vmes klopotec se vrti.

Vedno bolj me v prsih stiska,
vedno bolj sem tukaj sam,
proti rojstni hiši dragi
pelje moja pot želja.

Moja štajerska dežela,
kraj mladostnih lepih sanj,
v tvoje se naročje v mislih
vračam srečen, nasmejan.

Glasba: Tone Kmetec
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Toneta Kmetca

ŠOFER JE POTEPUH

Ko šofer gre na pot, dolgo se poslavlja,
ženkici da poljub, z mam'co se pozdravlja.
Ko pa spet svoj volan v rokah drži,
prerojen v beli svet z radostjo hiti.

Ko šofer gor in dol klance premaguje,
všeč so mu vsi ljudje, vse navade tuje.
A najbolj je vesel lepe štoparke
in zvečer v krčmici brhke kelnarce.

Ko šofer gre na pot, žvižga si prešerne,
vsepovsod je lepo, a doma najlepše.
Ko naspi brez skrbi se ob ženkici,
v žilah mu spet zavre potepuška kri.

Šofer je potepuh,
cesta mu je kot drugi dom,
prav nobeden ni od muh,
korenjak je vsepovsod.

Šofer je potepuh,
dobrega povsod srca,
ni bogat, nikoli suh,
vsak zato ga rad ima.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Ansamblom Doreta Kogovška z Ivanom Hudnikom

MAMA JE ENA SAMA

Oče je v otroštvu že rekel mi,
da brez dela pridnega kruha ni,
mama pa mi dala je svoj nasvet:
bodi z vsakim dan za dnem
zmeraj mož pošten.

Mama je ena sama, svet z njo se začne,
kakor zemlja je, ki cvet rodi.
Mama je ena sama, luč sredi teme,
ki obsije vse svoje ljudi.

Rekli so prijatelji večkrat mi,
le okrog denarja se svet vrti,
mama me pogledala je v oči,
rekla je: bogastvo ti
srečo stran spodi.

Mama je ena sama, svet z njo se začne,
kakor zemlja je, ki cvet rodi.
Mama je ena sama, luč sredi teme,
ki obsije vse svoje ljudi.

Sem odrastel v moža zrelega,
skupaj z drago pred oltar sva odšla,
mama dala mi v slovo je roko,
od srca želela mi:
bodi srečen z njo!

Mama je ena sama, svet z njo se začne,
kakor zemlja je, ki cvet rodi.
Mama je ena sama, luč sredi teme,
ki obsije vse svoje ljudi.

Glasba in priredba Milan Ferlež
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Boris Kopitar z orkestrom

ŽAMETNE VRTNICE

Rdeče vrtnice se v rosi budijo,
kot solze se bleste jim drobne kapljice,
po steblih do zemlje počasi drsijo,
cvetovi iz megle si kvišku vsi žele.

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo,
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan.

Rdeče vrtnice so rože ljubezni,
ki trnje skrivajo, a cvetje kažejo,
čeprav pomladni dan gre proti jeseni,
povsod naj s cvetjem bo posuta tvoja pot.

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo,
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan.

Glasba in priredba Milan Ferlež
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Boris Kopitar z orkestrom

O B  M E N I  Z A S P I

Odšla si brez solza na pot, ki ni za naju oba,
zdaj vem, da vse bilo je srečanje trenutek le hotenja,
a ko zaprem oči, v nočeh mi smeh se tvoj prebudi,
ko srečna jaz in ti čutila sva utrip srca življenja.

Ob meni zaspi kot tisto noč prvikrat,
v objemu noči ti tvoje oči poljubljal bi vedno rad.
Ob meni zaspi kot tisto noč prvikrat,
kot biser noči, ki čuvam si ga,
kot skriti zaklad, mi zaspi ...

Nikjer ni več sledi, nikjer nič več, le v snu so poti,
zato zaprem oči, spet moja si ljubezen vsa čarobna.

Ob meni zaspi kot tisto noč prvikrat,
v objemu noči ti tvoje oči poljubljal bi vedno rad.
Ob meni zaspi kot tisto noč prvikrat,
kot biser noči, ki čuvam si ga,
kot skriti zaklad, mi zaspi ... mi zaspi ...

Glasba: Matjaž Vlašič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Braco Koren z orkestrom

HIŠA, S SLAMO KRITA

Hiša, s slamo krita, kliče me:
pod obronke hribov vrni se,
kjer se razcvete na pomlad resje,
kjer blesti kot prt se bel češnjev vrt...
Za gozdovi skrita, skromna, tiha vsa,
vedno draga si mi le bila.

Hiša, s slamo krita, ljubi dom,
v njej mi stekla zibka je nekoč,
rada spomnim se drage mamice,
ko z njo peli smo na večer lepo...
Na otroštvo slika tamkaj čaka me,
vse po starem še domače je.

Hiša, s slamo krita, pravi mi,
ne pozabi nikdar na svoj mir,
iz ognjišča se kot nekdaj kadi,
vabi me nazaj v srečne mlade dni...
Zmeraj bolj me mika in mi šepeta:
vsak na svetu le en dom ima!

Glasba: Boris Kovačič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Borisa Kovačiča

O S M I C A

Na Krasu vinska trta najboljša nam rodi,
takšnega vinca ni nikjer,
veseli Kraševci ga imamo radi vsi,
v kleti se zbiramo zvečer.
Če letina jeseni nas dobra doleti,
vsak odpre brž osmico si,
v domači hiši skupaj ob stari kapljici
vsakdo rad v družbi posedi.

Osmica osem dni velja,
osem dni se svet vrti,
kdor dobro družbo rad ima,
skupaj z nami posedi.
Osmica osem dni velja,
osem dni se svet vrti,
ta pravo zdravje spet nam da,
eks, prijatelji!

Na Krasu je veselo do dneva belega,
noč in dan teče kapljica,
še moja ljuba ženka prav nič ne godrnja,
saj ga vsi pijemo doma.
Ko pa pod staro brajdo še godec zaigra,
zdi se nam, da smo sred nebes,
prek kraških gričev pesem odmeva do neba,
skupaj spet gremo vsi na ples.

Osmica osem dni velja,
osem dni se svet vrti,
kdor dobro družbo rad ima,
skupaj z nami posedi.
Osmica osem dni velja,
osem dni se svet vrti,
ta pravo zdravje spet nam da,
eks, prijatelji!

Glasba: Ivan PREŠERN
Besedilo: Ivan SIVEC
Izvaja Kraški kvintet z Bracom

BODI Z MENOJ

Večkrat začutim v sebi, da sem kot drobna ptica,
rada bi poletela visoko pod nebo,
toda ko dvignem krila, brž padem na zemljó,
tvoje bližine, tvoje topline
vsak dan želim si srčnó.

Bodi z menoj ob hudih dneh,
moje življenje je tvoje,
bodi z menoj ob temnih nočeh,
sreča je v tvojih dlaneh.
Bodi z menoj, ko sem na tleh,
nič več ne hôdi po svoje,
tvoji poljubi so kot dragulji
z mano na vseh poteh ...

Večkrat sprašujem zvezde, zakaj me puščaš sámo,
ali ti res ni dano, da bi ob meni bil,
vsak dan odpre mi rano, da svet ni ljubezniv,
tvoja milina pa me edina na vseh poteh pomiri.

Bodi z menoj ob hudih dneh,
moje življenje je tvoje,
bodi z menoj ob temnih nočeh,
sreča je v tvojih dlaneh.
Bodi z menoj, ko sem na tleh,
nič več ne hôdi po svoje,
tvoji poljubi so kot dragulji
z mano na vseh poteh ...

Tvoji poljubi so kot dragulji
z mano na vseh poteh ...

Glasba in priredba Hinko Krček
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Krček z Mojco Bitenc

P R G I Š Č E  S L O V E N S K E  Z E M L J E

Bila sem še mlado, naivno dekle,
vse dni sem sanjala odprtih oči,
a sanje mladosti so hitro odšle,
ko sama prišla sem med tuje ljudi.
Še preden sem vzela od doma slovo,
sem v rutico dala prgišče zemlje,
s seboj ga ponesla čez sedmo goro,
da lažje je tuje gorje.

Prgišče slovenske zemlje
spominja me povsod na moj dom
pod našo goro.
Prgišče slovenske zemlje
blaži mi bolečino vse dni,
ko duša trpi.

V tujini spoznala sem mnogo ljudi,
iskreno odprla jim svoje srce,
podala sem mnogim odprte dlani,
da zlila bi v eno vse svoje želje.
A sama ostala sem sredi sveta,
tujina kot mačeha reže mi kruh,
nobene topline srca ne pozna,
grenak je prav vsak njen poljub.

Prgišče slovenske zemlje
spominja me povsod na moj dom
pod našo goro.
Prgišče slovenske zemlje
blaži mi bolečino vse dni,
ko duša trpi.

Glasba: Tomaž Novak
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Krim

NA MULJAVI

Ob Krki pod slamnato streho
se brihten fantič je rodil,
je ljubil slovensko besedo,
povesti vse vanjo prelil.

Krjavljevo zgodbo veselo
prepletel Deseti je brat,
popeljal nas v širno je mesto,
kjer čaka vse nas Cvet in sad.

Na Muljavi še skromen domek stoji,
vsem Slovencem obuja nanj lep spomin,
na Muljavi srečujem dobre ljudi,
mehka duša jim sije iz oči.

Ob ognju nam dedek razklada
o polhih prečudne stvari,
na sredi vasi nas pozdravlja
zaljubljen Sosedov spet sin.

V daljavi se večkrat prikaže
nam janičar Jurij Kozjak,
sred' temne noči nas ustavi
skrivnostni neznan rokovnjač.

Na Muljavi še skromen domek stoji,
vsem Slovencem obuja nanj lep spomin,
na Muljavi srečujem dobre ljudi,
mehka duša jim sije iz oči.

Glasba in priredba Jure Pečjak
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Krjavelj

ZATO SMO MLADI ŠE

Nikdar se ne postaraš,
če ljubiš pesem, srca ljubezen,
če nič se ne pretvarjaš,
ko lep napev se oglasi.

Nikdar ne objokuješ,
če ljubiš glasbo, srca tolažbo,
po svetu vsem potuješ,
spoznavaš dobre le ljudi.

Zato smo mladi še, naprej se sveti vrti,
ker z glasbo nam je lepo, ker važno vse drugo ni,
zato smo mladi še, naprej so še poti,
ker brez težav prav lahko pozabimo vse skrbi.

Nikdar ne obžaluješ,
če ljubiš petje, srca zavetje,
napeve nove kuješ,
daruješ jih na vse strani.

Nikdar sam ne samevaš,
če ljubiš družbo, ko nehaš s službo,
ko z nami spet prepevaš,
zares se luštno vsem zazdi.

Zato smo mladi še, naprej se sveti vrti,
ker z glasbo nam je lepo, ker važno vse drugo ni,
zato smo mladi še, naprej so še poti,
ker brez težav prav lahko pozabimo vse skrbi.

Glasba: Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Laufarji

SAMOTNO DREVO

Nekje na križpotju cest raste visoko, samotno drevo,
korenine kot močne so vezi z zemljo,
na obrežju sam stojim, ob življenja reki tam,
in v valove strmim iz dneva v dan.

Ko zima oklene deželo, se s snežnim viharjem bori,
upogiba k tlom veje z bolečino si,
drugič spet ga sonce žge, na vročini se suši,
brez opore vse bolj se krivi.

Včasih tudi človek je kot samotno to drevo,
brez prijateljskih vezi sam nekje živi.

Nekje na križpotju cest raste visoko, samotno drevo,
korenine kot močne so vezi z zemljo,
na obrežju sam stojim, ob življenja reki tam,
in v valove strmim iz dneva v dan.

Toda kdor prebiva sam, išče sreče si zaman,
sredi širnega sveta vedno bolj je sam.

Če drevo samotno boš, te podre vihar nekoč,
raje vsakomur roko vedno daj toplo.

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Marela

HEJ, USTAVI KONJE!

Povsod na ulicah srečujem
veliko znanih vsak dan ljudi,
na tihem v sebi premišljujem,
zakaj prav vsakdo tako hiti.

Nekoč bili smo dobri znanci,
nekoč bili smo prijatelji,
čez noč postali smo neznanci,
srce pa za vsakim kliče mi:

Hej, ustavi konje, kam se ti mudi,
na prijat’lje svoje ne pozabi mi!
Hej, ustavi konje, vse preveč hitiš,
srce ti le zapoje, ko v družbi posediš!

Vse bolj me stiska bolečina,
da svet prehitro se vrti,
a vsak srčno se rad spominja,
kako kot eno smo vsi bili.

Odšla so že mladostna leta,
pogoltnila nas je naglica,
a vsak si mnogo še obeta,
zato govori mi glas srca:

Hej, ustavi konje, kam se ti mudi,
na prijat’lje svoje ne pozabi mi!
Hej, ustavi konje, vse preveč hitiš,
srce ti le zapoje, ko v družbi posediš!

Glasba: Oto Pestner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Mesečniki

GALEBI

Dekle, steciva do srebrnega obzorja,
glej, zlato sonce se poslavlja nad vodo,
tone počasi med valove rdeča krogla,
s škrlatom oblekla je otok nalahno.

Tiho na skali fant igra na mandolino,
v zarji večerni zvoki milo zadrhte,
pesem zaplava o ljubezni tja v višino,
na nebu se s poletno sapo ulove.

Galebi, bele ptice nad vodo,
zapojte pesem o poletju,
saj zlato sonce kmalu bo zašlo,
zgubila pesem se v vetru bo ...

Bosa steciva do srebrnega obzorja,
odnesiva si domov prgišče lepih sanj,
ki sva jih spletla na peščini, polne sonca,
da bi ponesla jih v jesenski sivi dan.

S sabo vzemiva košček toplega poletja,
mehko modrino si nasujva med dlani,
zase z obrežja naberiva šopek cvetja,
shraniva pesem si valov za spomin.

Galebi, bele ptice nad vodo,
zapojte pesem o poletju,
saj zlato sonce kmalu bo zašlo,
zgubila pesem se v vetru bo ...

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

KJER LASTOVKE GNEZDIJO

Ko bila sem majhna deklica,
oče me objel je nalahno,
pod ostrešje doma našega
mi pokazal je z roko:

Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov,
ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov.

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
'z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja.

V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke ...
Ko spet prilete do naših trat,
vsak od nas presrečen je ...

Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov,
ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov.

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
'z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

DANES PRAZNUJEMO

Mladost vsem hitro nam odteka,
hitimo dan za dnem naprej,
ostaja vedno manj nam časa
za svojce, za prijatelje.
Vseeno vsako leto enkrat
ustavi čas se za vse nas,
ko zberemo doma vsi v rojstni hiši se,
srce široko se odpre.

Danes mi praznujemo, kot nekdaj vsi srečni smo,
prisrčna je zdravica, vsa nasmejana lica,
topli stiski naših rok, vmes veseli smeh otrok,
vsak od nas si želi še veliko takšnih dni!

Velika spet smo vsi družina,
čeprav smo zbrani z vseh vetrov,
vsak srčno rad v domače gnezdo
se vrača pod svoj rodni krov.
Zato je snidenje veselo,
ker vrneš v kraj mladosti se,
ko stečeš po stezah otroštva, zdi se ti,
da kanček sanj ujel spet si.

Danes mi praznujemo, kot nekdaj vsi srečni smo,
prisrčna je zdravica, vsa nasmejana lica,
topli stiski naših rok, vmes veseli smeh otrok,
vsak od nas si želi še veliko takšnih dni!

Stopimo skupaj vsi domači,
kozarce z vincem dvignimo,
da zdravi v krogu bi se zbrali vsaj takrat,
ko praznik naš praznujemo.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

KAKOR SEDAJ BO CVETEL ŠE MAJ

Pojdiva objeta prek polja,
kjer pod nebom slavček žgoli,
kjer se klasje z vetričem igra,
kjer o večnosti vse govori ...

Kakor sedaj bo cvetel še maj,
kakor sedaj bo dehtel ves gaj,
vse kot sedaj bo še lepo,
naju pa več ne bo ...

Kakor sedaj bo zlat klas zorel,
kakor sedaj bo lep dan žarel,
vse kot sedaj bo še lepo,
naju pa več ne bo ...

Kakor sedaj bo zlat klas zorel,
kakor sedaj bo lep dan žarel,
vse kot sedaj bo še lepo,
naju pa več ne bo ...

A ljubezen nikdar ne umre,
druga dva sem bosta prišla,
večna kot narava tale je,
bosta se ljubila kot midva?

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

KOŠČEK DOMOVINE

Vam, ki je tujina dala drugi dom,
vam, ki vračate se kdaj pod rodni krov,
vam, ki radi bi vrnili se domov,
našo pesem, rodni bratje, pojemo.

Vam, ki lastovka vaš večni je simbol,
vam, ki s sabo nosite vonj rodnih polj,
vam, ki v srcih skrivate si grenko bol,
našo pesem, rodni bratje, pojemo.

Prinašamo vam košček domovine,
ki je ujet med morje in gore,
šum reke, pesem ptic, odmev doline
si skrijte zase v ranjeno srce.

Vam, ki tuja roka reže kruh vsak dan,
vam, ki je prijatelj tujec vam neznan,
vam, ki skrivate v očeh solze zaman,
našo pesem, rodni bratje, pojemo.

Prinašamo vam košček domovine,
ki je ujet med morje in gore,
šum reke, pesem ptic, odmev doline
si skrijte zase v ranjeno srce.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

MOJA LJUBLJENA DEŽELA

Kje v nebo se modro vzpenjajo gore,
kje pozimi sneg obleče vse vrhe,
kje doline mirno sanjajo v meglah,
kje gozdovi so zeleni ob vodah?

Kje šumijo bistre reke kot kristal,
kje se v toplem soncu ziblje modri val,
kje so med gorami tiha jezera,
kje potoček bister žubori z gora?

To najdražja moja je dežela,
domovina moja ljubljena,
polna sonca, cvetja in zelenja,
to najlepši košček je sveta.

Kje spomladi bela češnja zacveti,
kje zorano polje kakor med diši,
kje zoreče klasje v vetru valovi,
kje na oknih so rdeči nageljni?

To najdražja moja je dežela,
domovina moja ljubljena,
polna sonca, cvetja in zelenja,
to najlepši košček je sveta.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

POMLAD JE ZNOVA TU

April je spet ozelenel,
v zelenje naš gozd je odel,
prek pravljičnih cvetočih trat,
odšla sem gozdni mir iskat.

Na jasi sred’ mehkih livad,
zastane mi tiho korak,
zaslišala sem glas - ku ku,
pomlad je znova tu.

Nam dedek povedal je rad,
da toliko vsak bo bogat,
kot cvenka v žepu pač ima,
ko oglasi se kukav’ca.

Mi ptica skrivnostna sred’ vej,
resnico zdaj svojo povej,
a ona pravi mi - ku ku,
pomlad je znova tu.

Pa kaj nam mar ves naš denar,
samo da bi vsak bil le zdrav,
živimo srečni brez strahu,
zapojmo s kukav’co - ku ku.

Pa kaj nam mar ves naš denar,
spomladi nihče ni več star,
odprimo vrata upanju,
si s kukav’co pojmo - ku ku.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

SANJE POLETNIH DNI

Odhajaš proti sončnemu zahodu,
le bleda senca si nekje v daljavi,
izginil skupaj boš z večerno zarjo,
stopinje bo prekril ti mrak sanjavi.

Utihnili so črički sredi rose,
'zgubile zvezde so sijaj poletja,
šume gozdovi žalostno v večeru,
umolknila je ptica sredi petja.

Le enkrat še tja pelji me, kjer spijo travniki,
le enkrat še zašepetaj mi nežno na uho,
le enkrat še naslonim naj na ramo ti glavo,
le enkrat še objemi me kot tiste srečne dni.

Noči poletnih sanj so ugasnile,
zamrla pesem je srca brez tebe,
ostala sredi sem dobrave sama,
srce napolnilo je hrepenenje.

Le enkrat še tja pelji me, kjer spijo travniki,
le enkrat še zašepetaj mi nežno na uho,
le enkrat še naslonim naj na ramo ti glavo,
le enkrat še objemi me kot tiste srečne dni.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

VRAČAM SE DOMOV

Med žitnimi polji stezica hiti
v naročje najdražje domače vasi,
cvetijo spet lipe, kakor tisto so pomlad,
ko v grenko tujino odšel sem še mlad.

Na brvi ob gozdu postanem za hip,
pozdravlja me potok, pozdravlja gozdič,
prijazni vaščani mi stiskajo spet roko,
domača beseda mi boža uho.

Presrečen se vračam domov,
kjer tekla je zibelka mi,
na rodni bom grudi ostal,
kar moje sanje so bile.
V objemu domače vasi,
v zavetju toplih dlani
za vedno nekoč bom zaspal
tiho, brez skrbi.

Sprehajal čez polja domača se bom,
čez travnike zlate, čez bistro vodo,
v planine bom hodil, saj najlepše so pri nas,
na sredi srca sem jih nosil ves čas.
Ko v vaškem zvoniku spet zvon bo zapel,
Na vas bom skup s fanti pod okno odšel,
zapeli najlepšo pesem bomo kot tedaj,
ko prvič spoznal sem, kako lep je maj.

Presrečen se vračam domov,
kjer tekla je zibelka mi,
na rodni bom grudi ostal,
kar moje sanje so bile.
V objemu domače vasi,
v zavetju toplih dlani
za vedno nekoč bom zaspal
tiho, brez skrbi.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

ZADNJA PLANIKA

V večerni zarji planine se bleste,
zlat žarek se na pečini je ujel,
stezica gamsja se spušča med skale,
na vrh obronka viharniki stoje.

Zaplava žalostna misel mi v gore,
ustavi se, kjer odpira se prepad,
prešine spet bolečina mi srce:
Tam gori fant moj poslednji dom ima.

Fant moj,
vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
ker ostal za vedno tam v kraljestvu si gora,
nosil več nihče mi ne bo planinskih rož,
saj krvava je planika zadnja roža bila.

Zaplava žalostna misel mi v gore,
ustavi se, kjer odpira se prepad,
prešine spet bolečina mi srce:
Tam gori fant moj poslednji dom ima.

Fant moj,
vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
čas zacelil srčno rano bo nekoč morda,
vem, da v objemu si planin zaspal lahno,
saj si vedno neizmerno ljubil svet gora.

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

ZAKLADI SLOVENIJE

Ozri se naokoli, tu najlepše je,
tu zakladi so Slovenije!

Ljubim naše sončne hribe, ljubim tihi gozdni mir,
ljubim žametne doline, ko preprede mrak večer,
ljubim vonj cvetoče lipe, ko ob kresu zadehti,
ljubim vonj morja peščine, ko poletje dozori.

Ozri se naokoli, tu najlepše je,
tu zakladi so Slovenije!
V deželi mali sončni sreča naj cvete,
le nikoli ne pozabi je!

Ljubim te ljudi prijazne, delovne vse svoje dni,
zmeraj v srcu nasmejane in odprtih le dlani,
ljubim misel daljnih dedov, vsak zato ima nas rad,
ker vsi kujemo si srečo, vsakdo išče si zaklad.

Ozri se naokoli, tu najlepše je,
tu zakladi so Slovenije!
V deželi mali sončni sreča naj cvete,
le nikoli ne pozabi je!

Glasba in priredba Franc Mihelič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Franca Miheliča

ČAROBNA BESEDA

PROSIM se nekje je zgubil,
HVALA pod klopjo leži,
DOBER DAN se ni še zbudil,
ŽIVJO komajda živi.

Čarobna beseda komaj čaka,
da do tebe poleti,
čarobna beseda je nitka zlata,
ki poveže vse ljudi.

DOBER TEK za mizo čaka,
NA POMOČ je klic ljudi,
a če kihneš: VSEM NA ZDRAVJE,
LAHKO NOČ je dar noči.

Čarobna beseda komaj čaka,
da do tebe poleti,
čarobna beseda je nitka zlata,
ki poveže vse ljudi.

Glasba in priredba Tomaž Habe
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Mladinski pevski zbor

ZELENA ŠTAJERSKA

Pridi, prijatelj moj, k nam spet na zeleno Štajersko,
nič se nikdar ne boj, veš, z nami luštno bo,
takšni smo Štajerci, nič nas res ne skrbi,
polne naše so kleti za dobre ljudi.

Pridi, prijatelj moj, k nam spet na zeleno Štajersko,
z nami takoj zapoj, svet lep je s pesmijo,
takšni smo Štajerci, da vsak dan peli bi,
naša srca polna so veselja vse dni.

Mi tam smo doma, kjer je zelena Štajerska,
nas vsakdo pozna, da mladi smo prijatelji,
mi tam smo doma, kjer muzika vse dni igra,
kjer sredi srca vesela pesem se iskri.

Pridi, prijatelj moj, k nam spet na zeleno Štajersko,
sam več doma ne stoj, tu zmeraj je lepo,
takšni smo Štajerci, da sam nihče rad ni,
le v veseli druščini prav vsak oživi.

Mi tam smo doma, kjer je zelena Štajerska,
nas vsakdo pozna, da mladi smo prijatelji,
mi tam smo doma, kjer muzika vse dni igra,
kjer sredi srca vesela pesem se iskri.

Glasba in priredba Rudi Kraner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Mladi prijatelji

AJDA NA POLJU

Ko ajda na polju zacveti,
me zmeraj v srcu zaboli,
saj vem, da prihaja spet jesen,
megleni dan, mraz in dež leden.

Ko ajda na polju dozori,
se sonce na hitro poslovi,
v deželi je mrzla spet jesen,
ki sanje odnese vsem ljudem.

Kot ajda na polju je naše življenje,
od cvetja do zime korak je samo,
v žalost obrne se vsako veselje,
a vendar živeti je lepo ...

Ko ajda na polju zacveti,
se zadnje mi upanje rodi,
a kmalu prekrije ga jesen,
le zima je bližnja dan za dnem.

Kot ajda na polju je naše življenje,
od cvetja do zime korak je samo,
v žalost obrne se vsako veselje,
a vendar živeti je lepo ...

Glasba in priredba Brane Klavžar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Modrijani

KAKO JE LUŠTNO

Koliko ljudi srečujem,
ki imajo sto težav,
a le tiste občudujem,
ki jim zmeraj vse je prav.
Mídva pa po svoji poti
gréva noč in dan naprej
níkdar naju nič ne zmoti,
vse enako je kot prej.

Kako je luštno,
ker rada se imava
in nič sovraštva
nikoli ne poznava!
Kako je luštno,
ko se poljubiva
in se v objemu
znova znajdeva!

Koliko ljudi sameva
brez potrebe dan za dnem,
a dovolj je že beseda,
da življenje lepše gre.
Mídva pa sva se ujela
v skupno mrežo lepih sanj,
ker oba sva res verjela,
da zaklad je vsak lep dan.

Kako je luštno,
ker rada se imava
in nič sovraštva
nikoli ne poznava!
Kako je luštno,
ko se poljubiva
in se v objemu
znova znajdeva!

Glasba in priredba Rok Švab
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Modrijani

MI SMO ZA POLKO

Daj star klobuk na glavo,
očetov suknjič teman,
pisano staro srajco,
v uho pa zlati uhan.
Belo namaži lice,
kot stena bled bo obraz,
glavo frizer obrije,
pusti le šopek naj las.

Pank presneti povsod pri nas razgraja,
moderni vsi bi radi bili,
v disku malem mladina raje,
poje, skače, kriči.
Pank presneti po naših logih pleše,
da se za glavo mama drži,
punce, fante v ritmu meče
na vse štiri strani.

Mi smo za polko,
Slovenci pravi smo,
vsi jo okroglo
najraje plešemo.
Mi smo za polko,
za drugo mar nam ni,
kot bi z majolko
v objemu rajali ...

Glasba: Vito Muženič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Vita Muženiča

NA BOŽIČ NIHČE NI SAM

Na nebu sveti zvezda,
ožarja temno noč,
v daljavo vabi cesta,
ljudem gre na pomoč.

A jaz sem sam na svetu,
nihče me ne pozna,
kot bilka sem v vetru,
ki v mrazu trepeta.

Na božič nihče ni sam,
nekdo se zate je rodil,
na božič vstaja nov dan, nov dan,
ki tvojo pot krasi.

Za zvezdo odhiteli
ljudje so sred noči,
da srečo bi ujeli,
brez nje življenja ni.

A jaz doma samevam,
zavržen, sam, ubog,
vso noč le sam posedam,
nihče ne da mi rok.

Na božič nihče ni sam,
nekdo se zate je rodil,
na božič vstaja nov dan, nov dan,
ki tvojo pot krasi.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Nagelj izpod Kamniških planin

VALENTINOVO

Ko spet zadiši po pomladi,
ko ptički imajo se radi,
je praznik vseh zaljubljencev sveta,
praznujeva ga tudi še midva.

Valentinovo, valentinovo
je praznik mladih ljudi,
ki lepe želje budi.
Valentinovo, valentinovo
naj celo leto velja
na vseh straneh sveta.

Ko mačice mehke vzbrstijo,
podaj mi roko ljubeznivo,
je praznik vseh zaljubljencev sveta,
pogled pa vse skrivnosti ti izda.

Valentinovo, valentinovo
je praznik mladih ljudi,
ki lepe želje budi.
Valentinovo, valentinovo
naj celo leto velja
na vseh straneh sveta.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Nagelj izpod Kamniških planin

PASTIR JE KRALJ PLANIN

S prvim svitom prebudi se,
vsa planina se blešči,
ves očaran zrem obrise,
ki jih zarja pozlati.

Koče iz lesa še spijo,
veter boža dimnike,
mlado jutro čez planino
mi raztrese bisere.

Pastir je kralj planin,
saj ves zaklad pred njim leži,
vsak dan je lep spomin,
ki ga narava podari.
Pastir je kralj planin,
ko vrh skalovja sam stoji,
kot ptica sred' višin
na vrh gora živi.

Ko zvečer se h koči vrne,
dim čez strehe se suklja,
svetla zvezda se utrne,
pade za vse nas z neba.

Čreda milo mi pozvanja,
čez planino lega mir,
gorska vila mi poklanja
iz škrlata stkan večer.

Pastir je kralj planin,
saj ves zaklad pred njim leži,
vsak dan je lep spomin,
ki ga narava podari.
Pastir je kralj planin,
ko vrh skalovja sam stoji,
kot ptica sred' višin
na vrh gora živi.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Nagelj izpod Kamniških planin

PLANINSKI KRST

Na vrh strmin nas vleče čar planine,
nad tisoč metri je drugačen svet,
planinski krst vse dela nam skomine,
med nami spet zelencev je kar pet.

V planinski koči običaj pričnemo,
še preden se začne planinski ples,
po zadnji plati treba bo pošteno
zelenca vsakega z vrvjo počez.
Čeprav že v koči pozna ura bije,
čeprav bo z jutrom treba it na pot,
veselje do življenja nam posije,
ker v družbi smo ljudje od vsepovsod.

V planinski knjižici nov žig se sveti,
prelep spomin na vse prehojene poti,
podali bomo skupaj se poleti
z zelenci novimi na vrh strmin.

Jodlanje ... V planinske višave,
Jodlanje ... me vleče srce,
Jodlanje ... vse drobne težave
Jodlanje ... odvržem smeje.
Jodlanje ... Planinec sem pravi
Jodlanje ... vesel korenjak,
Jodlanje ... z menoj se odpravi
Jodlanje ... po gorskih stezah!

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Nagelj izpod Kamniških planin

ZDRAVICA LOJZETU

Skromno skorjico le kruha
ti dajala je mladost,
vendar z delom, polno truda,
si premagal vso bridkost.
Brhko našel si družico,
spletla sta si gnezdece,
si ustvarila družino,
spet življenje steklo je.

Lojze, bodi zdrav in dobre volje,
zdravje tvoj največji je zaklad,
Lojze, v kupici je zlato sonce,
z nami jo izprazni še enkrat!
Lojze, bodi zdrav in dobre volje,
vse dni vedno nasmejan,
Lojze, naj objamem te kot morje,
lep je vsak ljubezni dan.

Rad lepoto občuduješ,
z vsakomur rad pokramljaš,
vse ljudi močno spoštuješ,
sto prijateljev imaš.
Kar v življenju drugim daješ,
se povrne stokrat ti,
sam na svetu ne ostaneš,
k tebi vodi sto poti.

Lojze, bodi zdrav in dobre volje,
zdravje tvoj največji je zaklad,
Lojze, v kupici je zlato sonce,
z nami jo izprazni še enkrat!
Lojze, bodi zdrav in dobre volje,
vse dni vedno nasmejan,
Lojze, naj objamem te kot morje,
lep je vsak ljubezni dan.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Nagelj izpod Kamniških planin

NA LEPIH PRTIČKIH

»Kjer rože ljubezni cvetijo,
ni treba veliko besed.«
»Kjer z jutrom se ptice zbudijo,
doma so najboljši ljudje.«

»Kjer starši se radi imajo,
otroci so vredni zlata.«
»Kjer praznik v hiši poznajo,
se sreča vse dneve smehlja.«

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
izvezeno je mnogo modrosti sveta,
vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

»Kjer v domu živi spoštovanje,
vsak dela z veseljem vse dni.«
»Kdor z delom ustvarja si sanje,
brez vsakih dolgov le živi.«

»Kdor nima nič grehov na duši,
na véčer brezskrbno zaspi.«
»Kdor zjutraj zbudi se s poljubi,
ljubezen mu kaže poti.«

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
izvezeno je mnogo modrosti sveta,
vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Glasba in priredba: Tine Lesjak
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nemir

RAD BI PREBUJAL SE S TEBOJ

Dnevi tečejo kot sanje,
ker oba verjameva še vanje kot nekdaj,
jutra so še vedno sončna,
na poljanah najinih se rosa lesketa.

Senca ni še zagrnila,
kar mladost je nama naklonila skupnega,
duši sta spojeni v eno,
v skupno pot spleteno le za naju dva.

Rad bi prebujal zmeraj se s teboj,
rad bi poljubljal lepe ti oči,
ob strani mi vse dneve vedno stoj,
ljubezen tvoja najin dan zlati.

Rad bi prebujal zmeraj se s teboj,
rad bi te z jutrom nežnim ljubkoval,
ostani vse življenje le z menoj,
za naju dva sončno pot bom iskal.

Glasba in priredba Alfi Nipič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alfi Nipič z orkestrom

ZAPLEŠIVA MED SPOMINE

Včasih večkrat sem te peljal plesat,
stiskal k sebi sem te v množici, da te ne zgubim,
včasih pred ljudmi sva se objela,
da bi vsakdo videl, da sva iz pravljice.

Včasih večkrat sem te čakal v temi,
ti govoril, da živeti več sam nikjer ne znam,
toda danes pa ne morem več verjeti niti sebi,
kakor veter mimo vseh ljudi le divjam.

Zaplešiva v soju sveče med spomine,
vsi trenutki so v življenju le enkrat,
sreča te samo obišče, potlej druge spet poišče,
toda vedi: kakor včasih te rad imam!

Glasba in priredba Alfi Nipič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Alfi Nipič z orkestrom

ČEZ PRAZNIKE SPET BOM DOMA

Ko grem domov čez travnike, sneg naletava,
prek zmrznjenih domačih brazd stopa korak,
v zimski sen pogreza se moja dobrava,
hiša prijazna pred mano že stoji,
vabi čez najdražji prag.

Čez praznike spet bom doma,
v naši tihi vasi, kjer življenje gre počasi,
ura ustavi pozimi se.
Čez praznike spet bom doma,
kjer le najdem svoj mir, kjer uživam večer,
iščem čar otroških dni.

Ponoči bo zamedel sneg steze do mesta,
zaspala bo domača vas pod biseri,
le ozka gaz med hišami bo cesta,
v izbi prijetno po lesu zadiši,
v temi iskra zagori...

Čez praznike spet bom doma,
v naši tihi vasi, kjer življenje gre počasi,
ura ustavi pozimi se.
Čez praznike spet bom doma,
kjer le najdem svoj mir, kjer uživam večer,
iščem čar otroških dni.

Glasba in priredba Toni Kapušin
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Obvezna smer in Ansambel Nemir

SRCE JE POPOTNIK

Potujem v daljave po krajih domačih, po malih slovenskih vaseh,
prepevam vse dneve s kitaro ob sebi o svojih najdražjih ljudeh,
potujem kot pevec, ki rad bi pričaral vsaj kanček veselja v očeh,
prepevam o sreči, ki nosi ljubezen jo v nežnih prelepih dlaneh.

Postoj, postoj,
nocoj z menoj!

Srce je popotnik,
povsod se razdaja,
nikjer ni mu kraja,
v ljubezni opaja
do konca se ...

Postoj, postoj,
nocoj z menoj!

Potujem v daljave po stezah neznanih, od hribov pa tja do morja,
prepevam vse dneve o malih lepotah, ki vsakdo jih v sebi ima.

Postoj, postoj,
nocoj z menoj!

Srce je popotnik,
povsod se razdaja,
nikjer ni mu kraja,
v ljubezni opaja
do konca se ...

Glasba in priredba Toni Kapušin
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Ansambel Obvezna smer, Marjana Deržaj

Č U D O V I T   R A Z G L E D

Sprehajam rada se sama čez sončne hribe,
kjer rdeči macesni žarijo ob poti,
pozdravljajo spet me v rebri tri domačije,
ki spodaj v samoti stojijo molče.

Ustavljam rada se sredi planine tihe,
pod mano doline v meglice so skrite,
privabljajo spet me senčnate košenine,
na vrhu strmine mi vriska srce.

Čudovit razgled odpre se vrh planine,
s hribov vsak pogled med lepe gre spomine.
Čudovit razgled lepote vse razkrije,
ki jih v nedra skriva mati Slovenija.

Usedem se sred trav, k lepi planinski roži,
da bi začutila, kako spi divjina,
tam preko belih skal orel planinski kroži -
vsi trije smo kralji samotnih gora.

Čudovit razgled odpre se vrh planine,
s hribov vsak pogled med lepe gre spomine.
Čudovit razgled lepote vse odkrije,
ki jih v nedra skriva mati Slovenija.

Glasba: Jože Burnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Obzorje

POLJANSKA DOLINA

Poljanska dolina, mladosti milina,
tu leta otroštva sva s Soro užila,
kot fantič posedal sem sredi bregov,
želel sem oditi v daljave s teboj.

Tu mati me peti je pesmi učila,
še danes zveni mi v ušesih premila,
oglaša kot zvon se na hribu zvečer:
v domačih boš krajih spet našel svoj mir...

Poljanska dolina, moj košček sveta,
od nekdaj najdražja zame si bila,
domov me privablja tvoj mili obraz,
med hribe me kliče srebrni tvoj glas.

Si lepa spomladi, ko češnje cvetijo,
prekrasna poleti, ko polja zorijo,
jesen te obleče v zlato in škrlat,
blestiš se pozimi kot biserni grad.

Poljanska dolina, moj košček sveta,
od nekdaj najdražja zame si bila,
domov me privablja tvoj mili obraz,
med hribe me kliče srebrni tvoj glas.

Glasba: Jože Teran
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Oglarji

KADAR SLOVENEC ZAPOJE

Kadar Slovenec zapoje,
množica onemi,
pesem prijetna, domača
skrite strune vzbudi.
Kadar Slovenec zapoje,
vsak prisluhne mu rad,
v pesmi sila neznana
mu odkriva zaklad.

Pesem slovenska zveni
kakor šumenje morja,
kot tišina doline
in sanjavost ravnine.
Pesem slovenska zveni
kakor lepota gora,
kot šumenje gozdičev,
šepetanje voda.

Kadar Slovenec zapoje,
tujec dvigne oči,
pesmi otožne in mile
takšne slišal še ni.
Kadar Slovenec zapoje,
se objamemo vsi,
nas v vrtinec potegne,
vse vesele ljudi.

Pesem slovenska zveni
kakor šumenje morja,
kot tišina doline,
in sanjavost ravnine.
Pesem slovenska zveni
kakor lepota gora,
kot šumenje gozdičev,
šepetanje voda.

Glasba in priredba Vili Petrič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Vilija Petriča

NAŠI BABICI

Ko k babici pot nas pelje,
smo vedno veseli vsi,
prijazne oči so njene,
dobrota iz njih žari.
Na pragu nas zmeraj sprejme,
težko pričakuje nas,
domačnost nas njena greje,
presrečna je, ko smo pri njej.

Namesto besed v zahvalo,
namesto bogatih daril
za lepše dni pesem malo
podarjamo babica ti.
Naj v sreči srce ti poje,
in zdravja obilo še,
pa vnukom še mnogo pravljic
povej, kot jih znaš ti samo.

Ko k babici pot nas pelje,
smo vedno veseli vsi,
prijazne oči so njene,
dobrota iz njih žari.
Na pragu nas zmeraj sprejme,
težko pričakuje nas,
domačnost nas njena greje,
presrečna je, ko smo pri njej.

Namesto besed v zahvalo,
namesto bogatih daril
za lepše dni pesem malo
podarjamo babica ti.
Naj v sreči srce ti poje,
in zdravja obilo še,
pa vnukom še mnogo pravljic
povej, kot jih znaš ti samo.

Glasba in priredba Vili Petrič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Vilija Petriča

PESEM NAMESTO ROŽ

Dnevi vrtijo hitro se nam
skozi vsakdanje male skrbi,
brž se obrne nam dan,
čas le naprej nam hiti.
Tisočkrat spomnim vmes se na te,
rada bi k tebi stisnila se,
rada bi zvedela spet,
ali kaj ljubiš me še.

Pesem namesto žametnih rož
prinašam moj dragi ti,
da z mano presrečen boš,
srce spet šepeče mi.
Pesem namesto žametnih rož
podarjam preljubi ti,
ostani moj dobri mož
vse najine skupne dni.

Malo imava časa zase,
ker vse preveč je drugih poti,
vse bolj le čakam nate,
tvoje ljubeče dlani.
Tisočkrat spomnim vmes se na te,
rada bi k tebi stisnila se,
rada bi zvedela spet,
ali kaj ljubiš me še.

Pesem namesto žametnih rož
prinašam moj dragi ti,
da z mano presrečen boš,
srce spet šepeče mi.
Pesem namesto žametnih rož
podarjam preljubi ti,
ostani moj dobri mož
vse najine skupne dni.

Glasba in priredba Vili Petrič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Vilija Petriča

CIGANSKA KRI

V meni tečejo pradavne reke,
ki v tujih dveh svetovih so doma,
v meni je otožnost daljne stepe,
ki mati jo narava le pozna.

V meni še gorijo strašni ognji,
ki kakor oglje mi v očeh žare,
v meni še divjajo divji konji,
ki na pomlad iz staje se spuste.

Ciganska kri me vleče naprej,
v zvezdah je zapisana moja usoda,
ciganska kri, nemirna, brez mej
je kruta moja večna usoda.

V meni se pretakajo povesti,
ki jih ob ognjih starke pravijo,
v meni je na tisoče ljubezni,
ki kakor plamen venkaj bruhajo.

V meni črnolasa so dekleta,
ki bosih nog po produ plešejo,
v meni je poema neizpeta,
ki v vetru duši prisluškujejo.

Ciganska kri me vleče naprej,
v zvezdah je zapisana moja usoda,
ciganska kri, nemirna, brez mej
je kruta moja večna usoda.

Glasba in priredba: Oto Pestner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja: Oto Pestner z orkestrom

ZA SLOVENIJO Z LJUBEZNIJO

Kjer stoje pradavna nam selišča,
raste zdrav nam rod iz korenin,
kjer diše prijetna vsem ognjišča,
srečna sta slovenska hči in sin.
Kjer nas čuva Triglav iz daljave,
pridne so roke vse dni doma,
kjer poštenje pride do veljave,
v modrem morju dan se lesketa.

Za Slovenijo z ljubeznijo
prihodnost skupaj si ustvarimo,
da slovensko drevo
spet vzcvetelo nam bo.
Za Slovenijo z ljubeznijo
vse skrite sanje v srcu čuvamo,
da odslej bi bilo
vsem ljudem tu živeti lepo.

Kjer zori poleti zlato klasje,
še diši domači kruh vse dni,
kjer nas vabi zrelo grozdje z brajde,
v kleti zlato vince se iskri.
Kjer po delu pesem še odmeva,
med ljudmi veselje je doma,
kjer zvečer še vsakdo rad prepeva,
sreča na obrazih se pozna.

Za Slovenijo z ljubeznijo
prihodnost skupaj si ustvarimo,
da slovensko drevo
spet vzcvetelo nam bo.
Za Slovenijo z ljubeznijo
vse skrite sanje v srcu čuvamo,
da odslej bi bilo
vsem ljudem tu živeti lepo.

Glasba in priredba Oto Pestner
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Oto Pestner z orkestrom

PRAZNIČNI ŠOPEK

Danes je spet tvoj najlepši dan,
prav za tebe s soncem obsijan,
v pisan šopek tvojih zrelih let
bo dodan še en najlepši cvet.

V vsakem cvetu mnogo je želja,
prvi mnogo zdravja ti doda,
šopek rožic pa ti govori,
sreča le iz drobnih je stvari.

Praznični šopek na mizi
podarja ti tisoč želja,
v vsakem je cvetu ljubezen,
ki zrasla je sredi srca.
Praznični šopek na mizi
naj dolgo tvoj praznik krasi,
ti pa najlepši si cvet v družini,
ki nikdar nam ne oveni.

Vsako leto nov je cvet dodan,
poln novih neizpetih sanj,
a živeti vendar je lepo,
ker v prihodnost vsi verjamemo.

Praznični šopek na mizi
podarja ti tisoč želja,
v vsakem je cvetu ljubezen,
ki zrasla je sredi srca.
Praznični šopek na mizi
naj dolgo tvoj praznik krasi,
ti pa najlepši si cvet v družini,
ki nikdar nam ne oveni.

Glasba: Bojan Lugarič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Trio Pogladič

HVALA, MAMI

Mami – prvič sem rekel ti,
ko sem spančkal še v zibelki,
mami – prva si dala mi
sto nasvetov za mlade dni.
Mami – tvoja ljubeča dlan
stkala zmeraj je sončen dan,
mami – tvoje so pravljice
zmeraj me v sen zazibale.

Hvala, mami, za življenje,
hvala za vse lepe dni,
hvala, mami, za trpljenje,
naj ti cvetje pot krasi!
Hvala, mami, za ljubezen,
radi te imamo vsi,
hvala, mami, s tabo srečen
bom otrok vse dni.

Mami – zmeraj pokličem te,
ko zgodi se mi kaj hudega,
mami – zmeraj poiščem te,
ko zgodi se mi kaj lepega.
Mami – kmalu bom velik sin,
toda v srcu z mano boš ti,
mami – pesem naj za spomin
v tvoji duši pusti sledi.

Hvala, mami, za življenje,
hvala za vse lepe dni,
hvala, mami, za trpljenje,
naj ti cvetje pot krasi!
Hvala, mami, za ljubezen,
radi te imamo vsi,
hvala, mami, s tabo srečen
bom otrok vse dni.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Pogum

POLJUBI KOŠČEK KRUHA

Ko mati kruh je dala
na mizo iz peči,
otrokom se smehljala
sijočih je oči.
Prekrižala je hlebec,
spoštljivo odrezala,
prijazno vsem je rekla:
»Poglejte dar neba!«

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda,
veliko upanja.
Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
da nas usoda kruta
ne bo več srečala.

Zdaj draga naša mati
prijazno smeje se,
vsi njeni vnuki zlati,
ji božajo srce.
Prisluhnejo besedam,
da kruh je kot zlato,
brez njega ni življenja,
ravnajmo z njim lepo.

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda,
veliko upanja.
Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
da nas usoda kruta
ne bo več srečala.

Glasba in priredba Tine Lesjak
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Pogum

ZA BOŽIČ PRIDEMO DOMOV

Za Božič pridemo domov,
pod naš najdražji mili krov …
Na vseh straneh sveta živimo,
vse dni za delom le hitimo,
ko pride pa adventni čas,
nemir naseli se v nas.
Ob jaslicah bi radi zbrani
doma vsi skupaj praznovali,
božična zvezda vabi nas,
pokliče nas neslišni glas.

Za Božič pridemo domov,
pod naš najdražji mili krov,
tako kot v starih dobrih dneh
gori nam iskrica v očeh.
Za božič pridemo domov,
pokliče pesem nas zvonov,
skrivnost božične nas noči
v duši znova prerodi.

V mrazu plešejo snežinke,
nestrpne male potepinke,
toplina doma greje nas,
ustavil se je hitri čas.
Iz duše sreča se preliva,
otroštva radosti uživa,
kot ena spet družina smo,
ko Sveto noč zapojemo.

Za Božič pridemo domov,
pod naš najdražji mili krov,
tako kot v starih dobrih dneh
gori nam iskrica v očeh.
Za Božič pridemo domov,
pokliče pesem nas zvonov,
skrivnost božične nas noči
v duši znova prerodi.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Pogum

ANGEL

Vsak človek se samo zato rodi,
da drugemu kaj dobrega stori,
vsak človek je kot angel iz nebes,
ki poleti nad krošnjami dreves.

A Bog človeka dobro je poznal,
zato le eno krilo mu je dal,
čeprav še bolj se trudi noč in dan,
v nebo ne more poleteti sam.

Vsak človek je samo pol angela,
samo par zares dvoje peruti ima,
objemi me zato z ljubeznijo,
da skupaj poletiva v nebo.

Vsak človek bil bi večni samotar,
če drugemu ne bil bi božji dar,
Na srečo je tako ustvarjeno,
da ti lahko v pomoč podam roko.

Vsak človek je samo pol angela,
samo par zares dvoje peruti ima,
objemi me zato z ljubeznijo,
da skupaj poletiva v nebo.

Glasba: Franci Lipičnik
Priredba: Dušan Zore
Besedilo: Ivan Sivec
Poje Franci Pušnik z Viktorijo

KADAR SREČAM TVOJO HČERKO

Kadar srečam tvojo hčerko, spomnim se na dni,
ko sva rada se imela jaz samo in ti,
a drugače so želele zvezdnate poti,
hčerka pa tako je lepa, kot bila si ti.

Kadar srečam tvojo hčerko, v meni vse vzdrhti,
v vsej lepoti svoji nežni si mi pred očmi,
a usoda ni hotela združiti poti,
hčerka pa tako je lepa, kot bila si ti.

Kadar srečam tvojo hčerko, solzne so oči,
kje so najina vsa leta sanj in nežnosti,
sredi zrelega poletja sam živim vse dni,
hčerka pa tako je lepa, kot bila si ti.

Glasba: Rudi Poljanšek
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Poljanšek

OBA SVA ABRAHAMA

Ko bil sem še deček mlad,
poslušal ljudi sem rad,
so rekli, da tisti je star,
ki let petdeset že ima.
Življenje je šlo naprej,
za želje nikjer ni mej,
še preden sem ves svet spoznal,
mi Abraham roko je podal.

Oba sva srečala že Abrahama,
poveva rada vsem ljudem na glas,
oba se smejeva: saj nisva stara,
za vse radosti je ostal še čas.
Oba sva srečala že Abrahama,
na glavci sveti se srebrni las,
v srcu se počutiva še mlada,
na njivi najini gre žito v zlati klas.

Nazaj se oziram rad,
lepo je, ko fant si mlad,
a tudi sedaj je lepo,
ko pijeva skup kupico.
Pozabi se vse hudo,
samo da je proč odšlo,
zdaj veva: bilo ni zaman,
ljubezen polepša vsak dan.

Oba sva srečala že Abrahama...

Glasba: Rudi Poljanšek
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel bratov Poljanšek

JESEN PRIHAJA

Prve nemirne ptice nam prinašajo jesen,
kaplje dežjà na šipe trkajo nam dan za dnem,
sama v sobi sediva, nemo gledava v nebo,
v sivo daljavo strmiva, noč pokrila bo zemljo.

Zadnje rumeno listje tiho padlo je z dreves,
mrzel piš čez planine z burjo je odšel na ples,
ogenj v kaminu prebuja male svetle iskrice,
lepe spomine obuja, z njimi toplo upanje.

Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
prav v vsako rožo je lep spomin ujet,
jesen prihaja, na srečo pa nama ostaja
v duši shranjen najine ljubezni cvet.
Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
vse manj razdaja z barvami se po bregeh,
jesen prihaja, vse bolj naju strah obdaja,
kdaj po doleh bo zapadel prvi sneg.

Kmalu bo odletela zadnja drobna lastovka,
siva meglà objela bo z nočjo naš mali dom,
spet te želél bom objeti, šepniti ti na uho:
dobro veš, da mi živeti je vse dni s teboj lepo!

Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
prav v vsako rožo je lep spomin ujet,
jesen prihaja, na srečo pa nama ostaja
v duši shranjen najine ljubezni cvet.
Jesen prihaja, moja ljubljena draga,
vse manj razdaja z barvami se po bregeh,
jesen prihaja, vse bolj naju strah obdaja,
kdaj po doleh bo zapadel prvi sneg.

Glasba in priredba Andrej Baša
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Prifarski muzikanti

SEDEM MORNARJEV

(parlando, ob spremljavi kitare: To je resnična zgodba z Jadranskega morja. O njej ob samotnih večerih šepetajo valovi, o njej kričijo galebi nad razburkanim morjem, o njej ječijo oljke na obali. O njej pa tudi tiho prepevajo mornarji, ki so se rešili iz penečih valov.)

Sedem mornarjev po morju je plulo,
barko krmaril je mlad kapitan,
ko jih zajelo neurje je hudo,
klici obupa bili so zaman.
Sedem mornarjev je v morju utonilo,
vse je pogoltnil strašanski vihar,
barka leži zdaj pod modro gladino,
vrnil se tudi noben ni mornar.

Sedem parov žalostnih oči
vsako noč se v morju zablesti,
na obali pa dekle sedi,
na mornarja čaka v temi.
Pravijo, da čas zacelil bo
njeno dušo ranjeno,
njej pa zdi se, kot posipal bi
ji na rano vse več in več soli …

Sedem mornarjev pod morsko gladino
nášlo v modrini je zadnji objem,
ko potapljači so vdrli v kabino,
spali mornarji svoj večni so sen.
Le kapitan je še držal krmilo,
s kapo na glavi kot prvega dne,
nemo je zrl v modro gladino,
prstan krasilo je njeno ime.

Sedem parov žalostnih oči
vsako noč se v morju zablesti,
na obali pa dekle sedi,
na mornarja čaka v temi.
Pravijo, da čas zacelil bo
njeno dušo ranjeno,
njej pa zdi se, kot posipal bi
ji na rano vse več in več soli …

Njej pa zdi se, kot posipal bi
ji na rano vse več in več soli …

Glasba in priredba Andrej Baša
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Prifarski muzikanti

VEJICA ROŽMARINA

Na plesišču bosa sva plesala,
na peščini prvi si poljub mi dala,
ko galebi zjutraj so zapeli,
po kamniti stezi si odšla.

Pod borovci ob ogradi si obstala,
drobno vejico mi rožmarina dala,
vsi valovi so z menoj vzdrhteli,
pótlej sam ostal sem sred' morjà.

Drobna vejica rožmarina
noč in dan le náte me spominja,
vem, da kmalu ovenel bo rožmarin,
a na tebe vedno bo ostal spomin.

V naše kraje kmalu spet prišla bo zima,
v moji duši pa še poje mandolina,
pesem mila v duši se razliva,
tvojega objema si želi.

Vsako noč pri meni zadiši po morju,
po dišečem rožmarinu v vročem soncu,
ribiči se vračajo v pristane,
tvojega pa pisma nič več ni.

Drobna vejica rožmarina
noč in dan le náte me spominja,
vem, da kmalu ovenel bo rožmarin,
a na tebe vedno bo ostal spomin.

Glasba Andrej Baša, priredba Toni Obranovič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Prifarski muzikanti

ZA TVOJ NAJLEPŠI DAN

Za goro vstal je dan, bleščav in ves svetal,
poljubil je ravan, se z rosno travo poigral ...
To ni navaden dan, ves krmežljav, zaspan,
mehko odpira dlan za tvoj najlepši dan ...

Pod oknom svoj napev ti slavček je zapel,
da jutro je bilo polepšano ti s pesmijo ...
A tudi drugi zdaj voščili radi bi,
želje nam vro na plan za tvoj najlepši dan.

Da zmeraj bi ostal kot danes trdno zdrav,
da zmeraj obsijan bi z zlatim soncem bil tvoj dan,
da zmeraj s pesmijo bi z nami praznoval,
da zmeraj s kupico bi prazniku veselja dal!

Na vrtu tisoč rož cveti za praznik tvoj,
kristalno je nebo, blag vetrič poje ti lahno ...
Smo zbrali se prav vsi s teboj prijatelji,
da spet nazdravimo za tvoj najlepši dan.

Da zmeraj bi ostal kot danes trdno zdrav,
da zmeraj obsijan bi z zlatim soncem bil tvoj dan,
da zmeraj s pesmijo bi z nami praznoval,
da zmeraj s kupico bi prazniku veselja dal!

Glasba in priredba Marjan Ogrin
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Razpotniki

HRIBOVSKA MORNARICA

France doma je na Gorenjskem,
a vendar ljubi plavi naš Jadran,
lepo zares je na Slovenskem,
je blizu s hribov do morja.
Na morje čoln si s sabo vzame,
da luštno bi se vozil sem ter tja,
ga dolga plovba vsa prevzame,
poznan mu je prav vsak pristan.

France naš zgodaj vsak dan vstaja,
da pelje nas po morju naokrog,
nalašč pritisne plin do kraja,
da hvalimo ga vsepovsod.
Pred drugimi se rad postavi,
še malo mar mu ni za drag bencin,
za vince dajemo prijat’lji,
da vsak se malo oddolži.

Mi smo hribovska mornarica,
izpod gorenjskih smo planin doma,
ko od doma odplujemo, barko dolgo vozimo.
Mi smo hribovska mornarica,
izpod gorenjskih smo planin doma,
v vsaki luki je naš dom,
a do doma dolga pot.

Ko zberemo možje se pravi,
po morju dolgo se vozarimo,
nobena stvar nas ne ustavi,
prav v vsaki luki tankamo.
Doma nas čakajo ženice,
kosilo spet se ohladilo bo,
a to nam nič ne gre na živce,
v daljave sinje plujemo ...

Glasba in priredba Ivan Rupar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ivana Ruparja

LEPO JE BITI DOMA

Za mizo zberemo se ob naših praznikih,
veseli, srečni smo, kot nekdaj smo bili.
V izbi kruh diši, ki ga mama spekla je,
med svojimi ljudmi so lepe urice.

Kramljamo vsepovprek in si spet nazdravljamo,
povsod veselje, smeh, v domači hiši smo,
čeprav življenje je nas raztreslo tu in tam,
pod starim krovom le je luštno zmeraj nam.

Lepo je tamkaj biti, kjer človek se rodi,
spomini lepi, skriti so kot srca izvir,
kot ptica v staro gnezdo se vračamo domov,
nikjer pod tujo zvezdo ne najdeš domek svoj.

Vrnili kmalu se vsi bomo praznovat,
čeprav dom skromen je, za nas je ljubek grad,
da starši zdravi bi še naprej tako bili,
želimo vedno jim še mnogo mnogo dni.

Lepo je tamkaj biti, kjer človek se rodi,
spomini lepi, skriti so kot srca izvir,
kot ptica v staro gnezdo se vračamo domov,
nikjer pod tujo zvezdo ne najdeš domek svoj.

Glasba in priredba Ivan Rupar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ivana Ruparja

NAJ ŽIVI VESELA DRUŽBA

Med prijatelji nam je lepo,
radi k vam zato prihajamo,
skupaj z vami vedno srečni smo,
ko igramo vam in pojemo.

Med prijatelji je kratek dan,
vsak nasmeh je s soncem obsijan,
če je treba, z vami v dolgo noč,
smo za dobro voljo vam v pomoč.

Naj živi vesela družba, glasba naj odpre srce,
glej, že smeje deklica se luštna,
čaka da spet plesat gre,
naj živi vesela družba, veselica ni vsak dan,
naj kar čakajo skrbi in služba,
danes praznik pravi svoj imam.

Med prijatelji prihodnjič spet
naj zbero se fantje, cvet deklet,
pesem greje kakor sonček zlat,
saj je vašega srca zaklad.

Med prijatelji nam je lepo,
radi k vam zato prihajamo,
skupaj z vami vedno srečni smo,
ko igramo vam in pojemo.

Naj živi vesela družba, glasba naj odpre srce,
glej, že smeje deklica se luštna,
čaka, da spet plesat gre,
naj živi vesela družba, veselica ni vsak dan,
naj kar čakajo skrbi in služba,
danes praznik pravi svoj imam.

Glasba in priredba Ivan Rupar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ivana Ruparja

OČKU ZA PRAZNIK

Očka, danes vsaj postoj,
ko slavimo praznik tvoj,
preveč si za nas že pregaral,
veliko si prestal.
Očka, bodi vedno zdrav,
da boš nasmejan ostal,
spočij si utrujene roke,
naprej naj hudo gre!

Očka, spet nam zdaj povej,
svet preveč hiti naprej,
kje zdaj je prelepi zimski čas,
še slišimo tvoj glas ...
Očka, z nami se nasmej,
nič na leta zdaj ne glej,
naš trden, pošten slovenski rod
živel bo zmeraj tod.

Očku za praznik zapojmo lepo,
skupaj za mizo spet zbrani smo,
v pesmi je šopek najlepših želja,
tiho darilo srca.

Očka, spet nam zdaj povej,
svet preveč hiti naprej,
kje zdaj je prelepi zimski čas,
še slišimo tvoj glas ...
Očka, z nami se nasmej,
nič na leta zdaj ne glej,
naš trden, pošten slovenski rod
živel bo zmeraj tod.

Zdravica naša ti iskreno govori,
ponosni nate smo povsod, bila je prava tvoja pot.
Zdravica naša naj pove skrivaj ti zdaj:
šel z nami tvoj je dober glas, imajo radi nas …

Glasba in priredba Ivan Rupar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Ivana Ruparja

MORJE VALOVI

Prgišče sanj
je le ostalo na zlatem pesku pod šumečimi borovci,
poletni dan
jih na obalo prinesel skupaj je z valovi iz srebra,
nasula vanj
sva barko malo,
čar šepetanja, nočna mala potovanja,
srebrnino morja, blago svitanje obzorja,
bledi mesec na gladini, plavajoč sredi morja.

Morje valovi,
daleč so noči, ki prinesle so dan svetal,
v meni še živi
vsa lepota dni, ki tedaj si mi ti jo dal,
morje valovi,
kot izvir moči, ki do konca dni bo ostal,
tvoje so dlani
delček te moči, in zato mi ni nikdar žal.

V spominu bo
vse dni ostalo, ko sva kot v raju se kopala v mesečini,
ko je morje
obema dalo iz svojih neder moč ljubezni med dlani,
ko se srce
ni sreče balo,
ko zlila v eno sva na mehki se peščini,
ko začutiš v sebi: glavno je, da si ob meni,
vse mi daješ, vse si vzemi,
rasteš kot dan iz noči.

Morje valovi,
daleč so noči, ki prinesle so dan svetal,
v meni še živi
vsa lepota dni, ki tedaj si mi ti jo dal,
morje valovi,
kot izvir moči, ki do konca dni bo ostal,
tvoje so dlani
delček te moči, in zato mi ni nikdar žal.

Glasba in priredba Marjan Ogrin
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Rž

OB ZBILJSKEM JEZERU

Pojdi z menoj pod roko ob Zbiljskem jezeru,
nič se ne boj, gladina srebrna spi kot v snu.
Rada bi šla, a vendar ne vem nič, kakšen si,
s tistim bom šla, ki ljubil me bo vse žive dni.

Dolge noči že mislim samo na tvoj obraz,
tvoje želje so vedno bile le moj ukaz.
Če res imaš neskončno me rad, pa pojdiva,
v tvojih očeh poštenje se pravo lesketa.

S čolnom skupaj zaveslajva preko mavričnih valov,
v zarji rdi večerno cvetje in zelenje s teh bregov,
midva, mlada in zaljubljena, veslava v lep večer,
srci je objel skrivnostni tih ljubezni mir.

Vedno z menoj ostani na vseh poteh sveta,
tiho zapoj, kar samo srce ti šepeta.
Srčno želim, da ne bi nikdar minil ta dan,
dolgo zares čakala sem vsa samotna nanj.

S čolnom skupaj zaveslajva preko mavričnih valov,
v zarji rdi večerno cvetje in zelenje s teh bregov,
midva, mlada in zaljubljena, veslava v lep večer,
srci je objel skrivnostni tih ljubezni mir.

Glasba in priredba Marjan Ogrin
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Rž

MILIJON JE ZVEZDIC NA NEBU

Milijon je zvezdic na nebu.
po svoje vsaka žari,
prižge se proti večeru,
kot upanje gori.
Milijon je zvezdic na nebu,
enako kot tistikrat,
ko sem še bila
mlada naivna deklica.

Milijon je zvezdic na nebu.
le one so še z menoj,
a sanje v toplem poletju
odšle so vse s teboj.
Milijon je zvezdic na nebu,
le ena skriva se mi,
a tvoje ime
vedno imela bo vse dni.

Milijon je zvezdic na nebu,
zaman pa gledam v nebo,
kot drobna roža v vetru
drhtim noč za nočjo.
Milijon je zvezdic na nebu,
na klopci sama sedim,
le kje si zdaj ti,
kje so zdaj najine noči?

Milijon je zvezdic na nebu,
samotne vse so noči,
preveč sem sama na svetu
brez tvoje pomoči.
Milijon je zvezdic na nebu,
pod srcem nova živi,
ko prideš nazaj,
videl boš drobcene oči …

Glasba: Slavko Avsenik
Priredba: Klemen Leben
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ta prava godba

LE LUNCA VE

O, ne odhajaj mi, predragi moj, prehitro proč,
dan se šele budi, še daleč je do jutra ...

S teboj bila res je lepa noč,
kot takrat - prvikrat -
ko sva spoznala ljubezni moč,
to srečo imaš le enkrat.

Le lunca ve za najino ljubezen ...
Včasih v daljavi se smehlja,
včasih pod okno privesla.

Le lunca ve za najino ljubezen,
takšno opojnost ti
ljubezen le stori.

Ko te na pragu spet poljubim še lahno v slovo,
rada odšla s teboj bi preko polj objeta ...

Predraga, vrnil se kmalu bom
in tedaj, bo tako,
kot si želiva oba srčno,
življenje bo steklo lepo.

Le lunca ve za najino ljubezen ...
Večkrat smehlja se skozi mrak,
večkrat se skrije za oblak.

Le lunca ve za najino ljubezen ...
Midva vsa zaljubljena
greva na kraj sveta ....

Glasba in priredba Boris Kovačič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Savinjskih sedem

LOVSKI KRST

Se bratovščina spet zbrala je,
na zadnji se pogon pripravlja,
pripravnikom pa za nohte gre,
Diana kliče jih predse.

Se zbral zeleni je lovski zbor,
napeto kakor lok postaja,
ker Hubert tistega rad ima,
ki dobro se na lov spozna.

Povej nam, zakaj, z levico mi nazdravljamo?
Prekršek velik bo, če pil boš le vodo!
Ker pač zelenec si, povedal še nihče ti ni:
Z desnico mi trepljamo kelnarco.

Pripravnik kliče že na pomoč
obrambo svojo si zgovorno,
dokazi stiskajo ga v obroč,
ker pač doma ni spal vso noč.

Veš tole morda, kdaj lovec ga pod kapo ima?
Pomagat se ne da, nalit je do vrha!
Pijan je vendar ta, ki psa v nahrbtniku ima,
a zajca pa na vrvici pelja.

Pripravnik s pal'co jih bo dobil,
do zore spet bo teklo vince,
med bratovščino se vsepovsod
oglasil lovski bo ropot ...

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

MARTINOVO

Ko sred goric nas obišče jesen,
grozdje gre vsak spet obirat vesel,
brente navzgor v vinski hram nosimo,
vinski spet mošt stiskamo.

Vince zavre v naših polnih kleteh,
vse bolj iskri se v okroglih sodeh,
vsakdo težko čaka, da dozori,
praznik takrat se slavi.

Zlati vinček dela Martin,
konec zdaj je naših skrbi,
vince se na mizi smeji,
vsak do vrha si čašo nalij.

Vabi spet zdaj nas martinova gos,
kdo le dobrotam vsem bil bi kos,
a za povrh pa kozarčka vsaj dva,
da nam spet moč pravo da.

Zlati vinček dela Martin,
konec zdaj je naših skrbi,
vince se na mizi smeji,
vsak do vrha si čašo nalij.

Vince zavre v naših polnih kleteh,
vse bolj iskri se v okroglih sodeh,
vsakdo težko čaka, da dozori,
praznik takrat se slavi.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

NAJINO PRAZNOVANJE

Glej, pred hišo se nekdo je ustavil,
znan korak pred vrati je obstal,
prav nobeden naju ni pozabil,
stisne vsak toplo roko v pozdrav.

Najino je praznovanje lepše,
če se v hiši stari zberemo,
v srcu zaželiva si goreče,
da ostalo vedno bi tako.

To so najini sinovi zlati,
to so hčerke zlate najine,
v hipu vrnejo se stari časi,
vsak prisrčno spet nasmeje se.

Najino je praznovanje lepše,
če na mizi je le šopek rož,
vanj so skrite želje vse ljubeče,
da bila bi srečna kot nekoč.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

NAŠA DOMOVINA

Tu je naša domovina ...

Ustavil se pred davnimi je leti
ob bistri vodi sivolas pastir,
pokimal si z glavo je in nasmehnil,
pregnal z oči popotni si nemir.

Pokazal z roko je navzgor k planinam,
objel s pogledom širno je polje,
kjer pot utrla si je reka sinja,
sinovom svojim modro rekel je:

Tu bo naša domovina,
tu za zmeraj bo naš dom,
tu pognala korenina,
bo za naš ponosni rod.
Tu bo vedno naša zemlja,
tu bo sonce gospodar,
tu svobode zarja svetla
naj obsije vsakogar.

Ko prve brazde je zoral v ledino,
postavil dom ob robu si polja,
izbral ime si je za domovino:
moj ljubi dom naj bo Slovenija.

Tu bo naša domovina,
tu za zmeraj bo naš dom,
tu pognala korenina,
bo za naš ponosni rod.
Tu bo vedno naša zemlja,
tu bo sonce gospodar,
tu svobode zarja svetla
naj obsije vsakogar.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

PLANINSKA ROŽA

Jaz sem planinska roža,
skrita med skalovjem,
le žarek me poboža,
dežek lahno škropi.
Prgišče suhe zemlje
skromni je moj domek,
mi kratko je življenje,
saj le trenutek živim.

Jaz sem planinska roža,
bivam nad prepadom,
moj cvet je poln sonca,
modri odsev neba‮.
V pajčolan meglica
me pred mrazom skrije,
potoček bister s hriba
tople pozdrave šumlja.

Ne trgaj mojih sestra,
bahavo naj se razcvete,
prelepa je gorska steza,
če jo cvetlice okrase.
Ne trgaj mojih sestra,
saj vsaka rada še živi,
lepoto ohrani na dnu srca,
najlepše v njem cveti.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

PO ROŽAH SE POZNA

Po rožah se pozna, kje je dekle doma,
kjer je cvetoč balkon, je moj najlepši dom,
kjer nageljni cveto, zaliva jih nekdo,
ki rože rad ima in nanje se spozna.

Po rožah se pozna, kje je srce doma,
saj le z ljubeznijo vzgoji vsak cvet lahko,
najlepše zacveti, ko družbo si želi,
najlepše se odpre, ko pride fant po nje.

Po rožah se pozna, če kdaj je žalostna,
če s sklonjeno glavo ozira se v goro,
zapoje si takrat, ko pridem preko trat,
v pozdrav mi šopek da, me v sobico pelja.

Po rožah se pozna, če rada me ima,
vsa srečna podari izbrano rožo mi,
poglej, kako je lep ta moj najlepši cvet,
skrbno ga hrani zdaj, v njem je moj smehljaj.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

POSTOJNSKA JAMA

V nedrju dežele kraške
skrito tisoč je lepot,
sredi kamenja življenje
našlo je skrivnostno pot.

V pravljični se svet popelješ,
kjer iskre se kapniki,
kamor seže ti pogled:
zlato in biseri.

Postojnska jama iz kamna izklesana,
srebrna reka te kleše tisoč let,
na sredi Krasa, prekrasna in bogata,
brez sonca, cvetja tvoj tihi svet je lep.

Daleč pod zemljo je mesto,
kjer se lesketa briljant,
tu čarobno je kraljestvo,
kjer vsak cvet je izklesan.

V pravljični se svet popelješ,
kjer iskre se kapniki,
kamor seže ti pogled:
zlato in biseri.

Postojnska jama iz kamna izklesana,
srebrna reka te kleše tisoč let,
na sredi Krasa, prekrasna in bogata,
brez sonca, cvetja tvoj tihi svet je lep.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

SLAVLJENCU

Imeti je lepo prijatelje ob sebi,
mogoče danes bo potrkal kdo pri meni,
brez njih ni praznika in prave ni zdravice,
le v družbi takšen dan najbolj je razigran.

Brž vince daj na mizo, poglej, prišli smo vsi,
ti segli v roke nismo že dolgo dolgo dni ...
Življenje brez zdravice bi žalostno bilo,
izpijmo čaše z vincem, živimo let naj sto!

Obrazi naši so kot sonce nasmejani,
živeti je lepo, ker se imamo radi,
trenutek vsak je lep, če skup ga preživimo,
kot mavrica je svet, ko se dobimo spet.

Navada stara pravi, da spet se snidemo,
vsi bomo praznovali, ko leto bo okrog,
kozarce zdaj nalijmo, naj družba ta živi,
do dna jih vsi izpijmo na mnogo zdravih dni!

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

SREČNO, MLADA SLOVENIJA

Srečno, mlada Slovenija!

Pride čas, ko vino dozori,
ko se v polnih sodih zaiskri,
pride čas, ko odide fant na vas,
ko dekletu zažari obraz.

Pride čas, ko ptica poleti,
ko domače gnezdo zapusti,
pride čas, ko žetev dozori,
ko se zlato klasje zablesti.

Srečno, mlada Slovenija, Slovenec in Slovenka,
tebi vdano nazdravljamo, naša lepa mladenka,
vse najlepše, prijatelji, naj zazveni zdravica,
Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti!

Holjadidje, fantje in možje,
holjadidje, dekleta in žene,
hojladidje, jutro se budi,
mlada se nam Slovenija rodi!

Pride čas, ko vzide svetel dan,
ki je lepši od stoletnih sanj,
pride čas, ko želje dozore,
ki smo zibali jih dan za dnem.

Srečno, mlada Slovenija, Slovenec in Slovenka,
tebi vdano nazdravljamo, naša lepa mladenka,
vse najlepše, prijatelji, naj zazveni zdravica,
Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti!

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

VAŠKI ZVON

Vaški zvon vabi te nazaj,
vrni se mi v domači kraj,
kjer živel ob dragih si lepo,
čaka te tvoj mili dom.

Vaški zvon ti mehko zveni,
pa čeprav stran od doma si,
mestni hrup z mehkobo preglasi,
vrača te v minule dni.

Le zapoj mi, vaški zvon, premili,
tvoja pesem kliče v rodno vas,
kjer doma otroštva so spomini,
tam se ziblje v polju zlati klas.

Vaški zvon poje vam na glas:
„Pridite, čakam še na vas,
sreča je med polji, travniki,
tam, kjer še vaš dom stoji.“

Le zapoj mi, vaški zvon, premili,
tvoja pesem kliče v rodno vas,
kjer doma otroštva so spomini,
tam se ziblje v polju zlati klas.

Glasba Lojze Slak, priredba Niko Zlobko
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Lojzeta Slaka

NAJINA PRAVLJICA ŽIVLJENJA

Ko sem prvič srečal te,
vsa očarala si me,
tvoje modre so oči,
čar neba in nežnosti.
Pred oltar stopila sva,
dahnila si večni: da,
kmalu sem v tujino šel,
tebe v mislih le imel.

Leta tekla so naprej,
rekla si mi, let ne štej,
glavno je, da srečna sva,
ko doma se snideva.
Podarila si mi ti
dve prelepi zvezdici,
sem po svetu služil kruh,
a poplačan je ves trud.

Najina pravljica življenja šteje zdaj že mnogo let,
polna nežnosti in sreče raste kakor beli cvet,
najina pravljica življenja – ona raste sred' srca,
polna radosti, veselja, naj se nikdar ne konča.

Spet z opojno kupico
ti nazdravljam z družbo to,
draga moj, ljubljena,
ljubim te iz dna srca.
Kjer bo tekla moja pot,
z mano vedno boš povsod,
vsaka pa obletnica
sreča je za naju dva.

Najina pravljica življenja šteje zdaj že mnogo let,
polna nežnosti in sreče raste kakor beli cvet,
najina pravljica življenja – ona raste sred' srca,
polna radosti, veselja, naj se nikdar ne konča.

Glasba in priredba Jože Skubic
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Slapovi

ROŽE Z DOMAČEGA VRTA

Dolgo smo skupaj živeli,
iskreno se radi imeli,
potlej od nas si odšla,
v mestu si srečo našla.
Naša velika družina
se vedno te rada spominja,
še lepše tedaj se nam zdi,
ko s tabo se srečamo vsi.

Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj cvet na srce ti potrka,
ti lepe občutke zbudi.
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi izvezenega prta
začutila boš naše srce.

Vsakdo se redko oglaša,
saj vedno premalo je časa,
življenje vsem hitro beži,
skoz prste nam mnogo spolzi.
Komaj bilo je poletje,
osulo se lepo je cvetje,
a vendar smo v mislih s teboj,
naj boža te cvetja opoj.

Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj cvet na srce ti potrka,
ti lepe občutke zbudi.
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi izvezenega prta
začutila boš naše srce.

Glasba in priredba Jože Skubic
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Slapovi

LE TEBE BOM LJUBIL

Spominjam se toplih poletnih noči,
sprehodov ob morju, peščenih poti.
Objemaš me nežno, v uho šepetaš,
kako neizmerno me rad le imaš:

Le tebe bom ljubil,
verjemi, predraga mi,
kjerkoli bom hodil,
boš vedno z menoj le ti.

Le tebe bom ljubil,
čeprav grem na kraj sveta,
pogled tvoj me vodil
bo v luko, kjer sem doma.

Jesen se začenja, prinaša meglo,
pristani so prazni, obzorje črno.
Na klopci posedam, čez morje strmim,
v ušesih mi z vetrom tvoj glas le zveni.

Le tebe bom ljubil,
verjemi, predraga mi,
kjerkoli bom hodil,
boš vedno z menoj le ti.

Le tebe bom ljubil,
čeprav grem na kraj sveta,
pogled tvoj me vodil
bo v luko, kjer sem doma.

Glasba Jože Galič, priredba Cita Galič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Slovenija

VREDNOTE ŽIVLJENJA

Večkrat premišljujem: mnogo si mi dal,
vse te bolj spoštujem, ker si moj ostal,
vse bolj občudujem pota do srca,
ki sva jih sred množice našla sama.

Ko odkrila skupaj sva vrednote življenja,
se je odprl svet kot čudoviti cvet,
ko se prva spolnila je najina želja,
sva si zaupala: vsak je bogat za dva.

Prav zato življenje ne uhaja nam,
spremlja ga poštenje, čisto kot nov dan,
z novim hrepenenjem jutro se rodi,
ki najbolj poznava ga le jaz in ti.

Ko odkrila skupaj sva vrednote življenja,
se je odprl svet kot čudoviti cvet,
ko se prva spolnila je najina želja,
sva si zaupala: vsak je bogat za dva.

Glasba in priredna Primož Kosec
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Slovenski kvintet

DRAGI MIKLAVŽEK MOJ

Ko sem bil še čisto majhen fantìč,
o življenju vedel nisem prav nič,
vsi so govorili mi dan za dnem,
bodi priden, pa bo prav vsem ljudem.

Ko prišel je tihi adventni čas,
parkeljni zvečer prišli so na vas,
stiskal sem prestrašen se za pečjo,
molil, prosil sem k Miklavžu glasno:

Dragi Miklavžek moj, prinesi tisoč mi dobrot,
vem, da prideš nocoj, le ti si pravi dobri mož,
dragi Miklavžek moj, krivice vse brž poravnaj,
v slamnati peharček zdaj veliko daril mi daj!

Kakor reka gre življenje naprej,
zdi se, da je vse drugače kot prej,
najin sinko pa za mizo sedi,
kakor mídva si Miklavža želi:

Dragi Miklavžek moj, prinesi tisoč mi dobrot,
vem, da prideš nocoj, le ti si pravi dobri mož,
dragi Miklavžek moj, krivice vse brž poravnaj,
v slamnati peharček zdaj veliko daril mi daj!

Glasba: Bojan Lugarič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Slovenski zvoki

ŽEJA JE HUJŠA KOT PA DOMOTOŽJE

Sem hodil po tujini,
so rekli: polko zaigraj,
na zdravje domovini
še ti za dva bokala daj!

Sem bil na veselici,
tiščale ženske so domov,
sem rekel: Si al' nisi?
Brez vinca je doma hudo!

Žeja je hujša kot pa domotožje,
zato ne gremo, ne gremo še domu,
povsem ustreza tole mi okolje,
izpij, prijatelj, kozarček brez strahu!

Garal sem kot živina,
da mi kapljalo je z nosu,
po delu posvetiva
s kolegom se še likofu.

Žeja je hujša kot pa domotožje,
zato ne gremo, ne gremo še domu,
povsem ustreza tole mi okolje,
izpij, prijatelj, kozarček brez strahu!

Glasba: Bojan Lugarič
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Slovenski zvoki

Š K O R O M A T I

Ko pomlad na duri potrka,
se poslavlja zima mrka,
škoromati nam pred vrati
srečo nosijo prav vsi.
Poberijo si naredijo,
vsi zvončarji ponorijo,
glavni pa je škopit črni
z dolgimi res kleščami.

Škoromati vam želijo
letino povsod obilno,
da bi zdravje v hiši le bilo,
da bi dobro vam v življenju šlo.
Škoromati vam želijo
srečo za vso družino,
naj poleti dobra žetev bo,
na jesen pridelkov sto.

Škoromat dekle si ujame,
s kleščami jo vso objame,
če jo s sajami namaže,
se brž omožila bo.
Na večer pa skupaj vaščani
z mačkarami vsi so zbrani,
z dobro voljo vsi obdani
tja do jutra plešejo.

Škoromati vam želijo
letino povsod obilo,
da bi zdravje vsepovsod bilo,
da bi dobro vam v življenju šlo.
Škoromati vam želijo
srečno za vso domačijo,
naj poleti dobra žetev bo,
na jesen pridelkov sto.

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Snežnik

KOROŠKA, MOJA BOLEČINA

Rad se zmeraj vračam na koroško stran,
med globače in gozdove pod vrhe,
v senožetih stiska se pastirski stan,
na dobravah gozdne koče še stoje.

Stopam po stezicah tja do jezera,
kjer na robu polja moja vas stoji,
v hiši iz lesa je tekla zibelka,
mama pela nam je pesmi davnih dni.

Koroška, moja bolečina,
rad bi se tvoje lepote napil,
Koroška, moja domovina,
kdaj se bom tvoje mehkobe naužil?
Koroška, moja bolečina,
kjer še živijo dobri ljudje,
Koroška, ljubi sina,
ki mu še bije slovensko srce.

Rad sprehajam se čez polja v sončnih dneh,
kadar ajda pred jesenjo zacvete,
veter pravljice raznaša po logeh,
kralj Matjaž navzdol ozira s Pece se.

Koroška, moja bolečina,
rad bi se tvoje lepote napil,
Koroška, moja domovina,
kdaj se bom tvoje mehkobe naužil?
Koroška, moja bolečina,
kjer še živijo dobri ljudje,
Koroška, ljubi sina,
ki mu še bije slovensko srce.

Glasba in priredba Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Stoparji

VSAK NE MORE BITI MUZIKANT

Ko nisem drgnil šolskih še klopi,
sem vsak dan spraševal se: Kaj bom bil?
Poti speljane so na vse strani,
povsod ponuja se življenje ti.
Jaz bom postal najboljši kapitan,
vsa morja z ladjo prekrižaril bom.
Jaz kot pilot bom letal noč in dan,
visoko nad oblaki bo moj dom.

Zdravnica bom postala jaz nekoč,
ljudem bom pomagala dneve vse.
Jaz pekel bom pogače dan in noč,
najboljše preste za prijatelje.
Jaz pa šivala bom obleke vam,
na svetu lepših res ne bo nikjer.
A jaz postal bom pravi muzikant,
na vas s harmoniko bom šel zvečer.

Vsak ne more biti muzikant,
vsak pač ni tako postaven fant,
lepa pesem je najlepša stvar,
ki lahko jo daš nekomu v dar.

Frizerka bom najboljša v treh vaseh,
hodile k meni bodo dame vse.
Jaz rož'ce bom sadil v pomladnih dneh,
z ljubečo jih roko zalival le.
Jaz torte bom najboljše delala,
otrokom jih delila vsaki dan.
Veselje v mojem srcu je doma,
ko ded na meh poskočno zaigra.

Vsak ne more biti muzikant,
vsak pač ni tako postaven fant,
lepa pesem je najlepša stvar,
ki lahko jo daš nekomu v dar.

Glasba in priredba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Stoparji

N A Š A   D E Ž E L A

Bela cesta čez doline
pelje prek voda me v širni svet,
v lepa mesta pod planine,
ki blestijo se kot gorski cvet.
Širna polja, plodne njive,
vmes pa trta, pripeta v breg,
in na koncu mi šumlja košček modrega morja:
najlepši je naš slovenski svet.

Naša je dežela lepša kakor raj,
dragulj je vsak najmanjši naš slovenski kraj,
tu razsuta je lepota sred gora,
vsaka ped zemlje je iz zlata.

Ob gozdovih ljubke hiše
so raztresene med travniki,
pod vrhovi žarek riše
slike pravljične vse sončne dni.
Sredi jase srna pase
na dobravi se pod večer,
ptica v zarji jutranji mi o sreči zažgoli:
najlepši se dan pri nas rodi.

Naša je dežela lepša kakor raj,
dragulj je vsak najmanjši naš slovenski kraj,
tu razsuta je lepota sred gora,
vsaka ped zemlje je iz zlata.

Glasba: Marjan Pangos
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Jožica Svete z orkestrom

MORAVČE SO NAJLEPŠE

Sred' pravljične doline pod Limbarsko goro
ležijo lepe njive, gozdovi za vodo,
po hribih posejanih veliko je vasi,
v Moravče je speljanih na ducate poti.

Na griču razprostira se trg stoletja že,
tu svetega Martina spoštujejo ljudje,
na trgu pod zvonikom sto ljubkih hiš stoji,
pod staro vaško lipo ponosen rod živi.

Moravče so najlepše, tu dobri so ljudje,
le tu je dneve srečne uživalo srce.
Moravče so najlepše, ostalo bo tako,
doma vse dni ljubeče mi urice teko.

Domov po beli cesti rad vedno pohitim,
hlade gozdovi senčni v vročini me vse dni,
na njivah pridna roka od daleč se pozna,
po hišah dobra volja odpira vrata vsa.

Za praznik, v nedeljo vsak rad še v cerkev gre,
ker dajo domačije na dobro še ime,
si s pesmijo popoldne polepša vsakdo rad,
veliko dobre volje prinese vinček zlat.

Moravče so najlepše, tu dobri so ljudje,
le tu je dneve srečne uživalo srce.
Moravče so najlepše, ostalo bo tako,
doma vse dni ljubeče mi urice teko.

Glasba in priredba Milan Kokalj
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Svetlin

MI, KOVAČI, KUJEMO

Mi, kovači, kujemo, binka - benka - bunk,
vedno dobre volje smo, tinka - tenka - tunk,
pa čeprav je težak naš kovaški stan,
vsak od nas rad smeje se, povsod po tem je znan.

Dober kovač nobeden ni bogat,
vendar nekaj cvenka mu v žepih cinglja,
kadar spozna, da družba kaj velja,
hitro za štefan najboljšega da.

Ko zapiha stari meh, hipa - hupa -ho,
zleze v lica nam nasmeh, hipa - hupa - ho,
zdavnaj že odšli stari časi vsi,
dobro danes se godi, če priden si kot mi.

Dober kovač nobeden ni bogat,
vendar nekaj cvenka mu v žepih cinglja,
kadar spozna, da družba kaj velja,
hitro za štefan najboljšega da.

Naša pesem naj zveni, drinka - drenka - drunk,
preko logov in vasi, trinka - trenka - trunk.
Komur je prav tako kakor včasih všeč,
naj zapleše naokrog, če ni preveč boječ.

Dober kovač nobeden ni bogat,
vendar nekaj cvenka mu v žepih cinglja,
kadar spozna, da družba kaj velja,
hitro za štefan najboljšega da.

Glasba in priredba Franc Šegovc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Štirje kovači

PESEM ZVONOV

Jutro življenja mi je pobožal zvon,
jutro je polno sanj,
klic hrepenenja nežno pregnal je dvom,
jutro rodi nov dan.
Ko sem še tekal bosih nog sredi trav,
rad sem prisluhnil zvonjenju prek dobrav.

Tja pred oltar sem peljal izvoljenko,
tisti dan še živi,
peli zvonovi nama so prelepo.
v srcu spomin budi.
Ko me pokliče k počitku v poslednji dom,
bim-bam-bom,
v zemljo domačo pospremi mili me zvon.

Pesem zvonov
od davnih že rodov
nam boža dan in noč uho,
v duši zveni
odmev vseh lepih dni,
ko so pri nas spet prazniki,
na svoj dom
nas kliče prek bregov
pod stari naš domači krov,
prijazno kot nekdaj v zibelki.

Pesem zvonov
prek polja in gozdov
kot ptica poleti v nebo,
v duši zveni
napev iz vaških lin
kot žametni zvečer spomin,
na svoj dom
nas vabi nalahno z ljubeznijo tja pod goro,
vse dni doni kot pesem iz davnin, ki več je ni.
Vse dni doni …

Glasba in priredba Robert Smolnikar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Štajerskih sedem

SLOVENSKI KRUH

Od Dravskega polja pa tja do Primorja
pšenica na njivah v poletjih zori,
iz zemljice črne kipi tja do sonca
kot zlatorumeno morje valovi.

Najlepši je praznik v hiši domači,
ko mama prinese svež kruh iz peči,
ob hlebčku zasijejo vsem nam obrazi,
opojno vabljivo okrog zadiši.

Slovenski kruh največja je dobrota,
saj zrastel je iz žuljev in skrbi,
slovenski kruh - darilo zemlje, sonca,
nikjer na tujem takšnega ni.

Ko skorjo rumeno z očmi občudujem,
zavedam se dela in mnogih želja,
ko v mislih po njivah pšeničnih potujem,
ob kruhu se srečen ustavljam doma.

Ko v ustih topi se mi bela sredica,
pred mano spet mati ob kruhu stoji,
hvaležno jo gleda vsa naša družina,
prijazno nas božajo njene oči.

Slovenski kruh največja je dobrota,
saj zrastel je iz žuljev in skrbi,
slovenski kruh - darilo zemlje, sonca,
nikjer na tujem takšnega ni.

Glasba in priredba Robert Smolnikar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Štajerskih sedem

VEM, DA ME RADA IMAŠ

Vem, da me rada imaš,
tudi ko se ti smejem,
vendar me dobro poznaš,
dušo s teboj si ogrejem.
Vem, da me rada imaš,
ko sem ljubezni žejen,
v tvojih nebeških očeh
nič ni na svetu greh.

Vem, da me rada imaš
tudi ko te ne kličem,
vendar me dobro poznaš,
da sem do tebe pravičen.
Vem, da me rada imaš,
ker je moj svet resničen,
znano vsem je ljudem,
da sem s teboj iskren.

Vem, da me rada imaš,
ko se od daleč vrnem,
ko se v stiski zvečer
nate zaupno obrnem.
Vem, da me rada imaš,
tudi ko mi obljubljaš,
da boš od mene odšla,
drugega si našla.

Glasba in priredba Robert Smolnikar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Štajerskih sedem

VSE ROŽE SVETA

Tvoje življenje se je začelo
v hiši kamniti pod našo goro,
kakor studenec k nam je privrelo
v čistih brzicah čez skale navzdol.
S prvim korakom se oprijelo
grude domače je s pridno roko,
v duši slovenski milo zapelo,
ko je spet praznično jutro prišlo,
v srcu bi rado prav vse objelo,
kar je v življenju lepo.

Vse rože sveta za tvoj dan
ti od srca danes dam,
naj vsaka pove, kar čuti srce
od prvega dne.
Vse rože sveta za tvoj dan
ti od srca danes dam,
iz vsake drhte za tvoje ime
najlepše želje.

Tvoje življenje vsak dan je pilo
skrite moči iz nekdanjih rodov,
v zemlji domači našlo je silo,
tihe dobrave o sreči pojo.
Sanje mladosti pod našo goro,
črni lesovi so šepetali
stare povesti sredi bregov,
skupaj v bolesti, skupaj v ljubezni
smo si zapeli lepo.

Vse rože sveta za tvoj dan
ti od srca danes dam,
naj vsaka pove, kar čuti srce
od prvega dne.
Vse rože sveta za tvoj dan
ti od srca danes dam,
iz vsake drhte za tvoje ime
najlepše želje.

Glasba in priredba Robert Smolnikar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Štajerskih sedem

JUTRO DIŠI PO TEBI

Čeprav dekle sem še mlada,
imam že svojega fanta,
moj svet drugačen je zdaj,
vse dni cveti rožni maj.

Ko greva preko livade,
poljub skrivaj mi ukrade,
ob misli nanj spet zaspim,
ob misli nanj se zbudim.

Jutro diši po tebi,
po tvojih lepih laseh,
zvečer boš znova ob meni,
ljubezen ti sije v očeh.
Jutro diši po tebi,
stkano iz tvojih besed,
iskreno mi verjemi:
ti si ves moj svet!

Me večkrat kakšen fant vpraša,
zakaj tako sem drugačna,
odkrito brž mu povem,
da ga ljubiti ne smem.

Moj fant najbolj je postaven,
prijazen, vljuden, zabaven,
zapisan je sred srca,
iskreno rad me ima.

Jutro diši po tebi …

Glasba: Franci Lipičnik
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Unikat

PREPELICA

Pet pedi, pet pedi, pet pedi,
nam prepeva prepelica,
toplo poletje je, klasje je zrelo vse,
pet pedi, pet pedi, pet pedi,
se oglaša sredi žita,
na{e veselje se z novo žetvijo spet začne.

Pet pedi, pet pedi, pet pedi,
nas pokliče drobna ptica,
skrita med njivami, plašna nekje žgoli,
pet pedi, pet pedi, pet pedi,
dozorela je pšenica,
zrnje nabreklo je, kot zlato v soncu sveti se.

Ko pšenico zrelo požanjemo,
klasje bogato rodi,
kruh v domači peči si spečemo,
prav po vsej izbi diši.
Ko p{enico zrelo požanjemo,
mama prinese nam kruh,
vsi za mizo skupaj se usedemo,
zdaj je poplačan ves trud.

Pet pedi, pet pedi, pet pedi,
spet prepeva prepelica,
pojdi, prijatelj, žet, svoje zlato objet,
pet pedi, pet pedi, pet pedi,
zdaj iz moke bo potica,
konec je vseh skrbi, kadar zrnje se zablesti.

Ko pšenico zrelo požanjemo,
mama prinese nam kruh,
vsi za mizo skupaj se usedemo,
zdaj je poplačan ves trud.

Glasba: Jože Umek
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Vasovalci

KRUH PONOČI SPI

Kruh ponoči spi,
so rekli mati mi,
ko sem za skromno skorjico
jih prosil na večer.

Kruha pa bilo
je malo za vse nas,
zato vsem je dišal lepo
pod streho slamnato.

Kruh ponoči spi,
so rekli mati mi,
zvečer pokrili ga skrbno,
da je zaspal mehko.

Mi pa žalostni
k počitku smo odšli,
ker vedeli pač nismo še
za solze mamine.

Kruh ponoči spi,
so besede tri,
ki so mi kljub revščini
drag spomin na mlade dni.

Kruh ponoči spi,
so besede tri,
svetle kakor biseri,
spoštoval jih bom vse dni.

Glasba in priredba Toni Verderber
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Tonija Verderberja

VELIKA BELA PTICA

Rad spominjam se otroštva,
moje ljube matere,
ko vrnila se je štorklja,
mi z veseljem rekla je:
„Sinko moj, pomlad prinaša
bela ptica iz daljav,
znova se življenje vrača,
v naši hiši rod je zdrav!“

Velika bela ptica
prinaša vsem nam sončne dni,
ko spletla si bo gnezdo,
življenje novo se rodi.
Velika bela ptica
ljudem prežene vse skrbi,
podarja lepe sanje
nam vsem v Beli krajini.

Marsikaj se spremenilo
v mojem je življenju zdaj,
a veliko belo ptico
občudujem kot nekdaj.
Vnukom štorkljo rad pokažem,
pravljico o njej povem,
o pomladnem plesu našem,
o slovesu na jesen.

Velika bela ptica
prinaša vsem nam sončne dni,
ko spletla si bo gnezdo,
življenje novo se rodi.
Velika bela ptica
ljudem prežene vse skrbi,
podarja lepe sanje
nam vsem v Beli krajini.

Glasba in prir. T. Verderber
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajajo Marjan Zgonc in Ansambel Tonija Verderberja

NA PRIMOŽA

Še pred prvim sončnim svitom nad goró
iz meglé na Primoža odrinemo,
tamkaj od Ljubljane pa do Kamnika
zbrana naša je planinska druščina.

Kjer sta sveti Primož in svet' Felic'jan,
čaka starodavna cerkev nas vsak dan,
streže pa nam Peter, spreten kot študent,
vmes pa žlobudra naš gorski parlament.

Na Primoža gremo,
vsi dobre volje smo,
za zdravje hodimo,
saj vsak bi rad -
dočakal let vsaj sto!

Kdor rad doživél bi mnogo avantur,
zvabi Primož ga za štiriindvajset ur,
kdor pa se povzpne tja gor vsaj tristokrat,
zlata mu medalja bo krasila vrat.

Primožev pohod je super obiskan,
dobrodelnost je za dušo kot balzam,
ko pa zraven še Viharnik zaigra,
se veselje sred planin sploh ne konča.

Na Primoža gremo,
vsi dobre volje smo,
za zdravje hodimo,
saj vsak bi rad -
dočakal let vsaj sto!

Glasba: Martin Vodlan
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Viharnik

NA TRNOVSKI PLANOTI

Kjer podajata roke si planina in morje,
kjer se meša piš vetrov, se blešči moj rodni krov.
Kjer tja na Vipavsko stran vrata burji se odpro,
kjer v travah spi mladost, mi šumi Trnovski gozd.

Kjer sekira poje nam po gozdovih noč in dan,
kjer se pase še srnjak, se sprehajam srčno rad.
Kjer v globokih jamah led do poletja je ujet,
kjer v vrtačah ždi skrivnost, mi šumi Trnovski gozd.

Zmeraj na Trnovski planoti bom ostal,
tu sem korenine med kamenjem pognal,
sreča na Trnovski planoti je doma,
veter mi o njej le šepeta.

Kjer ovčarji brez skrbi pasli so nekdanje dni,
kjer oglarji peli so, se spomini vračajo.
Kjer v daljavi se blešči modro morje z biseri,
kjer je lepa še starost, mi šumi Trnovski gozd.

Zmeraj na Trnovski planoti bom ostal,
tu sem korenine med kamenjem pognal,
sreča na Trnovski planoti je doma,
veter mi o njej le šepeta.

Glasba in priredba Andrej Plesničar
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Vrtnica

JOŽETU

Po dolgem smo času se zbrali,
da skupaj bi spet praznovali,
naš Jože se tiho smehlja,
ker danes svoj praznik ima.

Na mizah smeje se kozarci,
ob vincu postanemo bratci,
naj spije zdravico do dna,
naš slavljenec, da kaj velja.

Jože, sprejmi čestitke iskrene,
mnogo zdravih, veselih še dni,
rože lepše nikjer ni nobene,
kakor vinska jo trta rodi.

Prehitro hitijo kazalci,
do jutra ostali bi radi,
počakajo naj le skrbi,
nikomur ni zanje nič mar.

Ko meh se široko zasmeje,
nam srca z veseljem ogreje,
zasučejo spet se pete,
kozarci povsod zazvene.

Jože, sprejmi čestitke iskrene,
mnogo zdravih, veselih še dni,
rože lepše nikjer ni nobene,
kakor vinska jo trta rodi.

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nika Zajca

LJUBEZEN NI LE BESEDA

Ljubezen ni le beseda, davno pozabljena,
ljubezen je kita cvetja nežnih želja srca,
ljubezen ni le beseda, krhka kot prvi cvet,
ljubezen je dih poletja, sonce zrelejših let.

Ljubezen ni le beseda, tiha in skrita vez,
ljubezen je svetla zvezda najinih večnih cest,
ljubezen ni le beseda, praznični spev srca,
ljubezen je neizpeta pesem za naju dva.

Hvala za vse, kar daješ mi vsak dan,
brez ljubezni bi bilo v življenju vse zaman,
hvala za vse, kar doživela sva,
srečna na poteh ostaniva!

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nika Zajca

NA ZDRAVJE, SOSED

Star naš pregovor tako govori,
sosed ti ni nikdar izbran,
kdor vse s teboj v življenju deli,
dan je za to, da nisi sam.

Rad bi povedal z veseljem na glas:
dober si ti sosed kot kruh,
zmeraj pokažeš nam veder obraz,
za vse želje imaš posluh!

S srcem nam nudiš prijazno pomoč,
v stiski roko rad nam podaš,
naj bo podnevi, naj bije polnoč,
vedno za nas svoj čas imaš.

Na zdravje, sosed, mnogo let,
bodi kot rože cvet,
na zdravje, sosed, lep je svet,
v skupne želje ujet,
z ljubeznijo vsak dan prežet.

Na zdravje, sosed, mnogo let,
hvala za sto stvari,
dobrota leta preživi!

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nika Zajca

OB ZLATI POROKI

Kje tisti je čas, ko sama doma
svojega najdražjega fanta si še čakala?
Kot mlado dekle želela si le,
da prinesel prstan zlat bi postaven fant.

Kje tisti je čas, ko bil si še sam,
ko na vas odhajal si, ljubil zvezdnate noči?
Pod oknom si stal in z njo si kramljal,
ji obljubljal, da lepo vama skupaj bo.

Poroko zlato že slavita z nami zdaj,
a v srcih je ostal tisti vajin lepi maj.
Poroka zlata naj moči naprej še da,
da sadove svoje bi dolgo uživala!

Kje tisti je čas, ko srečna bila
vse nedelje lepe sta, skupne sanje spletala?
Ko sta pred oltar stopila vidva,
drobna zlata prstana si izmenjala.

Poroko zlato že slavita z nami zdaj,
a v srcih je ostal tisti vajin lepi maj.
Poroka zlata naj moči naprej še da,
da sadove svoje bi dolgo uživala!

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nika Zajca

V VOLJČEM POTOKU

Bil je lep pomladni dan,
ko sem se sprehajal sam,
v srcu je bilo pusto,
rad bi komu dal roko.

Sredi parka sem obstal,
tebe sem zagledal tam,
nasmehnila si se mi,
lep nasmeh sem vrnil ti.

V Volčjem sem Potoku te spoznal,
tam, kjer se v vetru ziblje tisoč rož,
najlepša si med rožami bila,
vabljiva, kakor cvet in krhka vsa.

Tu se spet sprehajava,
pesem veter šepeta,
da nikdar ne bo odšla
lepa najina pomlad.

Sredi parka sem obstal,
tebe sem zagledal tam,
nasmehnila si se mi,
lep nasmeh sem vrnil ti.

V Volčjem sem Potoku te spoznal,
tam, kjer se v vetru ziblje tisoč rož,
najlepša si med rožami bila,
vabljiva, kakor cvet in krhka vsa.

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Ansambel Nika Zajca in Ansambel Pogum

ZDRAVICA JANEZU

Janez, ime slovensko sliši se tisočkrat,
vendar drugačen vsak zase je korenjak.
Janez, okrog je leto, praznik spet svoj imaš,
zmeraj takrat se v družbo podaš, liter na mizo daš.

Janez, na zdravje tvoje spijmo kozarca dva,
prvi za tebe je, drugi za nas vse,
Janez, s teboj zapoje vsakdo prešerno rad,
pesem je mali srčni zaklad, z njo ti ostajaš mlad.

Janez, naprej nam bodi kaveljc vse svoje dni,
delati vredno ni, če ne oddahneš si!
Janez, naj sreča vodi tvoje povsod poti,
mnogo užij še lepih stvari vse svoje žive dni.

Vsak dan darilo je, sprejemaj ga smeje,
prav nič ne vrne se, kar je odšlo,
mladost le ena je, izteče hitro se,
vsak nov dan lep naj bo!

Glasba in priredba Niko Zajc
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Nika Zajca

USPAVANKA ZA VNUKINJO

Zate, draga moja mala vnukinja
tale nežna je uspavanka,
moja pesem naj poboža ti oči,
v lepih sanjah tiho jih zapri.

Vse najlepše v življenju ti želim,
pesem pa naj bo ti v lep spomin,
zrasti v dobro in pošteno deklico,
kot v sanjah naj ti bo lepo.

Dragi dedek, hvala ti za vse skrbi,
srečna sem, ker si ob meni ti,
vem, da tudi večkrat z mano vred trpiš,
vem, da z mano vred se veseliš.

Mnogo zdravja ti v življenju še želim,
tvoj nasvet je zame opomin,
o ljudeh mi mnogo lepega povej,
dneve vse tako me rad imej.

Sivi dedek in pa mala vnukinja,
to sva midva, polna vseh želja,
vsak po svoje greva tja na kraj sveta,
a enako v srcu čutiva.

Svet samo zato naprej se še vrti,
ker med nami stkane so vezi,
najine vezi se ne pretrgajo,
ker so zvezane z ljubeznijo.

Glasba in priredba Andrej Baša
Besedilo: Ivan Sivec
Izvajata Marjan Zgonc in Sara Briški z orkestrom

NAŠA DEŽELA PRAZNUJE

Naša dežela je vsa v cvetju,
lipe dišijo vsepovsod,
rada rokó bi dala vetru,
preko trate plesala bi bosih nog.

Danes je moja domovina
en sam prekrasen beli cvet,
rada bi tiho ji voščíla,
mlada kot jaz je osemnajst rosnih let.

Naša dežela je vsa v soncu,
Triglav jo váruje skrbno,
rada bi rekla ji ponosno:
skupaj danes praznujva obletnico!

Vendar pa skrita bolečina
znova presune me močno,
lepa zato je domovina,
ker moj očka življenje je dal za njo …

Lepa zato je domovina,
ker moj očka življenje je dal za njo …

Glasba: Rok Žlindra
Besedilo: Ivan Sivec
Izvaja Ansambel Roka Žlindre