Ivan Sivec: In večno bodo cvetele lipe

Naslovnica knjige In večno bodo cvetele lipeRoman o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src.

Pripoved o komendskemu župniku iz 18. stoletja Petru Pavlu Glavarju, ki je bil umen čebelar, pisec pridig in dobrotnik ljudstva, postavljal je bolnišnice, cerkve in šole za nadarjene dečke. Predvidevajo, da je bil sin malteškega viteza in komendske dekle.

"Že krstna knjiga nekako namiguje na Testaferratovo očetovstvo. Priimek Glavar je do tedaj neznan…"
Viktorijan Demšar, komendski župnik in zgodovinar

Iz Uvodne besede, ob ponatisu po petindvajsetih letih:

Pred vami je ponatis knjige In večno bodo cvetele lipe oziroma – kot piše v podnaslovu knjige – romana o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src. Knjiga je prvič izšla jeseni leta 1990, torej pred več kot četrt stoletja. Napisal sem jo seveda že precej pred tem, še danes pa sem ponosen na spremno besedo komendskega dekana Viktorijana Demšarja in na uredništvo knjige, ki ga je prevzel nekaj let pred tem v Komendo priseljeni urednik Matija Remše. Prvi izid je omogočila v svoji redni zbirki za leto 1991 Mohorjeva družba in to kar v nakladi 26.000 izvodov. Tokratni ponatis je nastal na pobudo Marka Zadrgala (Malenškovega ata), izhaja pa v 600 izvodih. Tisk je plačala komendska občina, sam pa sem besedilo knjige in celotno delo v zvezi s ponatisom podaril novim bralcem iz komendske občine. Prav tako so podarili veliko svojega dela in tudi nekaj denarnih sredstev predvsem Marko Zadrgal, pa tudi Matija Remše in France Stele.

Namen ponatisa je, da bi se mnogi novi komendski priseljenci preko te knjige seznanili z izredno pomembno zgodovino komendske občine. Še posebej pa si vsi navedeni želimo, da bi se znova osvetlila Glavarjeva velika osebnost. Pri tem je treba poudariti izjemen prispevek komendskega dekana Viktorijana Demšarja (1904-1992). Kot duhovni pastir je prišel v Komendo leta 1946, pri nas pa je ostal vse do svoje smrti. Na komendskem pokopališču, takoj ob vhodu za obzidjem, je skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, tudi pokopan. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je prav dekan Demšar prvi z mnogimi članki v strokovnih revijah odstrnil znamenito podobo Petra Pavla Glavarja, iz njegovega dolgoletnega raziskovanja pa je pozneje nastalo tudi vse drugo, vključno z mojo knjigo. Naj kar na začetku napišem, da je bil dekan Demšar vzoren duhovni pastir, človek izredno širokega znanja in – kar je bilo v tem primeru še posebej pomembno – izjemno širokega duhà. Pri raziskovanju komendske preteklosti ga ni oviralo prav nič, tudi duhovniški poklic ne. O tem še posebej zgovorno priča njegova razprava Kri ni voda, v kateri je dokazal, da je Peter Pavel Glavar nezakonski sin visokega cerkvenega dostojanstvenika z otoka Malte. Da je kot duhovnik in zgodovinar vse življenje v Komendi in v povezavi z malteškimi visokimi osebnostmi deloval vneto in pošteno, med drugim potrjuje tudi visoko priznanje: naziv častnega viteza sv. Janeza Jeruzalemskega.

Ker sem rojen v Mostah pri Komendi, sem se seveda z dekanom Demšarjem prvič srečal kot z veroučnim učiteljem. Tedaj je bila učilnica še nad zakristijo. Spominjam se, da nam je rad izredno nazorno predočil marsikatero biblično dogajanje, na steno pa je dal namestiti skrinjico, v katero smo lahko oddajali vsakovrstna vprašanja. Pri naslednjih urah je na vsa odgovarjal strpno in odprto, brez lažnega sprenevedanja. Kaj kmalu sva našla globlji osebni stik. Nekoč me je vprašal, če bi rad postal duhovnik. Zagledan v njegovo poslanstvo, sem mu seveda takoj pritrdil. A življenje me je zapeljalo v povsem drugo smer. Z dekanom pa nisem nikoli izgubil stikov. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem ga redno obiskoval, takoj po izidu moje prve knjige pa sem mu začel nositi v dar in oceno vse svoje knjige. Pri tem sem spoznal, da je res velikan duhà, saj je odlično razumel tudi vse tisto moje pisanje, ki ga kakšen drug duhovnik morda ne bi. Pozimi leta 1984, ob 200-letnici Glavarjeve smrti, me je poklical k sebi in me – ker je bil sam precej hudo bolan – zaprosil, če bi nekaj več o Petru Pavlu Glavarju napisal v mesečnik Kamniški občan. Po eni strani sem bil zelo počaščen, hkrati pa sem bil prepričan, da v Občanu zaradi tedanjih političnih enosmernih pogledov na svet pisanja o Glavarju ne bodo objavili. Ko mi je Demšar zagotovil, da bo osebno govoril z urednico, sem seveda tudi sam dobil krila. Kar je obljubil, je res storil. Ko sem na Kamniškem občanu dobil zeleno luč, mi je gospod Demšar takoj predal veliko svojih razprav in člankov iz različnih revij, zbornikov in časopisov. Tako se mi je lahko pred očmi hitro izrisala podoba o Petru Pavlu Glavarju v vsej svoji veličini. Napisal sem svoj prvi daljši podlistek v štirih nadaljevanjih. V mislih pa je že začel nastajati moj prvi zgodovinski roman …




/ Odlomek iz romana IN VEČNO BODO CVETELE LIPE /

Stari Jeraj je še bolj začudeno gledal v panje, ko mu je njegov gospod razložil, da čaka iz panja, iz tistega, na katerega končnico je hudomušni podobar narisal hudiča, ki brusi ženski jezik na velikem mlinskem kamnu, prvi roj.

»Kako pa veste? Oprostite predrznosti, ampak saj ga niste mogli ves čas opazovati … Lahko je medtem kakšen roj že odletel …«

Glavarju se je razjasnil obraz in z velikim zadovoljstvom mu je razložil:

»Pritisnite uho k panju! No, kaj slišite Nič! Kajpada nič, ker bo z rojem verjetno še danes, tja do poldneva zagotovo, izletela stara matica … Veste, tisti znameniti pi-pi-pi, petje čebeljih matic, prihaja samo od mladih matic … To pomeni, da lahko slišite petje iz tistega panja, ki je enkrat že rojil ali pa nima več stare matice … V tem panju se kažejo vsi znaki rojenja, iz njega pa ne prijaha nobeno petje njihove matere … Iz tega panja bo prišel roj, imenovan prvec … Drugemu pravimo drujec, tretjemu pa tretjec … Če pa bi dobili iz stare čebelje družine nov roj z novo matico, pravimo roju kar pevec, zaradi petja matic … No, me zdaj razumete!«

Jeraj je le napol razumel, kar mu je pripovedoval razgreti komendski gospod. Tu, ob čebelah, je bil čisto drugačen kot pred oltarjem ali na prižnici. Z njegovega obraza sta veli posebna navdušenost in gorečnost. Kot bi bil sam mali kralj narave, ki jo zna lepo obračati v svoj prid.

»Ko je posijalo sonce na moj čebelnjak, sem takoj vedel, da bo tale moj jezičnik, kot ga imenujem zaradi podobe na njem, danes zagotovo rojil … Le poglejte, kako čebelice posedajo pred žrelom … Če bi bilo vse običajno, bi bile zdaj že na kriških in moščanskih poljih, v tunjiških in cerkljanskih gmajnah, na pšaških in suhadolskih dobravah … Eden od znakov za rojenje je tudi, da se nikogar ne bojijo … Tudi pikajo ne … Le poskusite se jih dotakniti s prsti, nič vam ne bodo naredile … In le poglejte jih, kako leno stegujejo pred panjem sprednje nožice in rožičke … Med pa nabirajo le malokatere od njih … Vse samo čaka na veliki dogodek …«

Kriški bajtar Jeraj je zamišljeno prikimal, češ gospod kaplan so to dobro preučili, res je tako.

»In še na nekaj bi moral pred rojenjem paziti vsak čebelar, ki naj priskoči na pomoč ob pravem trenutku …! Imeti bi moral pripravljene vse stvari za roj, od praznega panja do platnenih cunj za nakajanje čebel, od vžigalic do omelca za ometanje čebel, od nekaj medenih satičkov do nekaj matičnic za pripiranje tistih matic, ki so pri rojenju odveč, Tako, da ne boste mislili, da sem vas brez potrebe poklical v Komendo … Včasih mi je v pomoč kateri od hlapcev, ampak so vsi tako nerodni pri čebelah, da sem si prav zaželel imeti ob sebi mehko čebelarsko roko … Pa še koristilo vam bo …«

Nenadoma je Peter Pavel Glavar onemel. Časa za podrobnejšo razlago je v hipu zmanjkalo. Iz panja, po Glavarju imenovanega jezičnik, je prihitelo na ducate mladic, čebelic sive barve. Kar zavrele so iz panja, tako se jim je mudilo. Nekaj jih je letalo v krogu sem ter tja, nekaj jih je poplesavalo pred žrelom, vsem pa se je strašansko mudilo na prosto. Žrelo jezičnika je bilo v trenutku zamašeno s čebelami.

»Zdaj gre zares!« je poskočil Peter Pavel in oči so se mu zasvetile od veselja.

Iz panja je prihajalo vse močnejše šumenje in bučanje. Čebele so švigale sem ter tja, slišati je bilo praskanje in škrebljanje, kot bi hotele pregristi deske panja, nazadnje pa so puhnile na plano, kot bi jih nekdo z močno silo pognal ven. V hipu so se dvignile v zrak in se zapodile proti vejam jablane ob čebelnjaku. Peter Pavel je bil prepričan, da se bodo na prvi veji tudi ustavile, se združile v grozd okoli matice, skupaj z njo pa jih bo ogrebel v nastavljeni panj.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga In večno bodo cvetele lipe je:
 Zelo priporočljiva
 86%Zelo priporocljiva: 86%Zelo priporocljiva: 86%
 Solidna
 8%Solidna: 8%Solidna: 8%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 1%Se sprejemljiva: 1%Se sprejemljiva: 1%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 1221