Ivan Sivec: In veno bodo cvetele lipe 
Ivan Sivec: In veno bodo cvetele lipe

Naslovnica knjige In veno bodo cvetele lipeRoman o Petru Pavlu Glavarju, upniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove lovekih src.

Pripoved o komendskemu upniku iz 18. stoletja Petru Pavlu Glavarju, ki je bil umen ebelar, pisec pridig in dobrotnik ljudstva, postavljal je bolninice, cerkve in ole za nadarjene deke. Predvidevajo, da je bil sin maltekega viteza in komendske dekle.

"e krstna knjiga nekako namiguje na Testaferratovo oetovstvo. Priimek Glavar je do tedaj neznan…"
Viktorijan Demar, komendski upnik in zgodovinar

Iz Uvodne besede, ob ponatisu po petindvajsetih letih:

Pred vami je ponatis knjige In veno bodo cvetele lipe oziroma – kot pie v podnaslovu knjige – romana o Petru Pavlu Glavarju, upniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove lovekih src. Knjiga je prvi izla jeseni leta 1990, torej pred ve kot etrt stoletja. Napisal sem jo seveda e precej pred tem, e danes pa sem ponosen na spremno besedo komendskega dekana Viktorijana Demarja in na urednitvo knjige, ki ga je prevzel nekaj let pred tem v Komendo priseljeni urednik Matija Reme. Prvi izid je omogoila v svoji redni zbirki za leto 1991 Mohorjeva druba in to kar v nakladi 26.000 izvodov. Tokratni ponatis je nastal na pobudo Marka Zadrgala (Malenkovega ata), izhaja pa v 600 izvodih. Tisk je plaala komendska obina, sam pa sem besedilo knjige in celotno delo v zvezi s ponatisom podaril novim bralcem iz komendske obine. Prav tako so podarili veliko svojega dela in tudi nekaj denarnih sredstev predvsem Marko Zadrgal, pa tudi Matija Reme in France Stele.

Namen ponatisa je, da bi se mnogi novi komendski priseljenci preko te knjige seznanili z izredno pomembno zgodovino komendske obine. e posebej pa si vsi navedeni elimo, da bi se znova osvetlila Glavarjeva velika osebnost. Pri tem je treba poudariti izjemen prispevek komendskega dekana Viktorijana Demarja (1904-1992). Kot duhovni pastir je priel v Komendo leta 1946, pri nas pa je ostal vse do svoje smrti. Na komendskem pokopaliu, takoj ob vhodu za obzidjem, je skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, tudi pokopan. Brez pretiravanja lahko reemo, da je prav dekan Demar prvi z mnogimi lanki v strokovnih revijah odstrnil znamenito podobo Petra Pavla Glavarja, iz njegovega dolgoletnega raziskovanja pa je pozneje nastalo tudi vse drugo, vkljuno z mojo knjigo. Naj kar na zaetku napiem, da je bil dekan Demar vzoren duhovni pastir, lovek izredno irokega znanja in – kar je bilo v tem primeru e posebej pomembno – izjemno irokega duhà. Pri raziskovanju komendske preteklosti ga ni oviralo prav ni, tudi duhovniki poklic ne. O tem e posebej zgovorno pria njegova razprava Kri ni voda, v kateri je dokazal, da je Peter Pavel Glavar nezakonski sin visokega cerkvenega dostojanstvenika z otoka Malte. Da je kot duhovnik in zgodovinar vse ivljenje v Komendi in v povezavi z maltekimi visokimi osebnostmi deloval vneto in poteno, med drugim potrjuje tudi visoko priznanje: naziv astnega viteza sv. Janeza Jeruzalemskega.

Ker sem rojen v Mostah pri Komendi, sem se seveda z dekanom Demarjem prvi sreal kot z verounim uiteljem. Tedaj je bila uilnica e nad zakristijo. Spominjam se, da nam je rad izredno nazorno predoil marsikatero biblino dogajanje, na steno pa je dal namestiti skrinjico, v katero smo lahko oddajali vsakovrstna vpraanja. Pri naslednjih urah je na vsa odgovarjal strpno in odprto, brez lanega sprenevedanja. Kaj kmalu sva nala globlji osebni stik. Neko me je vpraal, e bi rad postal duhovnik. Zagledan v njegovo poslanstvo, sem mu seveda takoj pritrdil. A ivljenje me je zapeljalo v povsem drugo smer. Z dekanom pa nisem nikoli izgubil stikov. Ko sem hodil v srednjo olo, sem ga redno obiskoval, takoj po izidu moje prve knjige pa sem mu zael nositi v dar in oceno vse svoje knjige. Pri tem sem spoznal, da je res velikan duhà, saj je odlino razumel tudi vse tisto moje pisanje, ki ga kaken drug duhovnik morda ne bi. Pozimi leta 1984, ob 200-letnici Glavarjeve smrti, me je poklical k sebi in me – ker je bil sam precej hudo bolan – zaprosil, e bi nekaj ve o Petru Pavlu Glavarju napisal v mesenik Kamniki oban. Po eni strani sem bil zelo poaen, hkrati pa sem bil preprian, da v Obanu zaradi tedanjih politinih enosmernih pogledov na svet pisanja o Glavarju ne bodo objavili. Ko mi je Demar zagotovil, da bo osebno govoril z urednico, sem seveda tudi sam dobil krila. Kar je obljubil, je res storil. Ko sem na Kamnikem obanu dobil zeleno lu, mi je gospod Demar takoj predal veliko svojih razprav in lankov iz razlinih revij, zbornikov in asopisov. Tako se mi je lahko pred omi hitro izrisala podoba o Petru Pavlu Glavarju v vsej svoji veliini. Napisal sem svoj prvi dalji podlistek v tirih nadaljevanjih. V mislih pa je e zael nastajati moj prvi zgodovinski roman …




/ Odlomek iz romana IN VENO BODO CVETELE LIPE /

Stari Jeraj je e bolj zaudeno gledal v panje, ko mu je njegov gospod razloil, da aka iz panja, iz tistega, na katerega konnico je hudomuni podobar narisal hudia, ki brusi enski jezik na velikem mlinskem kamnu, prvi roj.

»Kako pa veste? Oprostite predrznosti, ampak saj ga niste mogli ves as opazovati … Lahko je medtem kaken roj e odletel …«

Glavarju se je razjasnil obraz in z velikim zadovoljstvom mu je razloil:

»Pritisnite uho k panju! No, kaj sliite Ni! Kajpada ni, ker bo z rojem verjetno e danes, tja do poldneva zagotovo, izletela stara matica … Veste, tisti znameniti pi-pi-pi, petje ebeljih matic, prihaja samo od mladih matic … To pomeni, da lahko sliite petje iz tistega panja, ki je enkrat e rojil ali pa nima ve stare matice … V tem panju se kaejo vsi znaki rojenja, iz njega pa ne prijaha nobeno petje njihove matere … Iz tega panja bo priel roj, imenovan prvec … Drugemu pravimo drujec, tretjemu pa tretjec … e pa bi dobili iz stare ebelje druine nov roj z novo matico, pravimo roju kar pevec, zaradi petja matic … No, me zdaj razumete!«

Jeraj je le napol razumel, kar mu je pripovedoval razgreti komendski gospod. Tu, ob ebelah, je bil isto drugaen kot pred oltarjem ali na prinici. Z njegovega obraza sta veli posebna navduenost in gorenost. Kot bi bil sam mali kralj narave, ki jo zna lepo obraati v svoj prid.

»Ko je posijalo sonce na moj ebelnjak, sem takoj vedel, da bo tale moj jezinik, kot ga imenujem zaradi podobe na njem, danes zagotovo rojil … Le poglejte, kako ebelice posedajo pred relom … e bi bilo vse obiajno, bi bile zdaj e na krikih in moanskih poljih, v tunjikih in cerkljanskih gmajnah, na pakih in suhadolskih dobravah … Eden od znakov za rojenje je tudi, da se nikogar ne bojijo … Tudi pikajo ne … Le poskusite se jih dotakniti s prsti, ni vam ne bodo naredile … In le poglejte jih, kako leno stegujejo pred panjem sprednje noice in roike … Med pa nabirajo le malokatere od njih … Vse samo aka na veliki dogodek …«

Kriki bajtar Jeraj je zamiljeno prikimal, e gospod kaplan so to dobro preuili, res je tako.

»In e na nekaj bi moral pred rojenjem paziti vsak ebelar, ki naj priskoi na pomo ob pravem trenutku …! Imeti bi moral pripravljene vse stvari za roj, od praznega panja do platnenih cunj za nakajanje ebel, od vigalic do omelca za ometanje ebel, od nekaj medenih satikov do nekaj matinic za pripiranje tistih matic, ki so pri rojenju odve, Tako, da ne boste mislili, da sem vas brez potrebe poklical v Komendo … Vasih mi je v pomo kateri od hlapcev, ampak so vsi tako nerodni pri ebelah, da sem si prav zaelel imeti ob sebi mehko ebelarsko roko … Pa e koristilo vam bo …«

Nenadoma je Peter Pavel Glavar onemel. asa za podrobnejo razlago je v hipu zmanjkalo. Iz panja, po Glavarju imenovanega jezinik, je prihitelo na ducate mladic, ebelic sive barve. Kar zavrele so iz panja, tako se jim je mudilo. Nekaj jih je letalo v krogu sem ter tja, nekaj jih je poplesavalo pred relom, vsem pa se je straansko mudilo na prosto. relo jezinika je bilo v trenutku zamaeno s ebelami.

»Zdaj gre zares!« je poskoil Peter Pavel in oi so se mu zasvetile od veselja.

Iz panja je prihajalo vse moneje umenje in buanje. ebele so vigale sem ter tja, sliati je bilo praskanje in krebljanje, kot bi hotele pregristi deske panja, nazadnje pa so puhnile na plano, kot bi jih nekdo z mono silo pognal ven. V hipu so se dvignile v zrak in se zapodile proti vejam jablane ob ebelnjaku. Peter Pavel je bil preprian, da se bodo na prvi veji tudi ustavile, se zdruile v grozd okoli matice, skupaj z njo pa jih bo ogrebel v nastavljeni panj.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga In veno bodo cvetele lipe je:
 Zelo priporočljiva
 84%Zelo priporocljiva: 84%Zelo priporocljiva: 84%
 Solidna
 11%Solidna: 11%Solidna: 11%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 1%Se sprejemljiva: 1%Se sprejemljiva: 1%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 1291