A upanje je bilo kratkega daha.

Tablete so ji pomagale samo tri mesece.

Potem se je njen vidni svet spet zožil in spet je vse svoje delo opravljala z veliko težavo. Sreča je bila samo v tem, da je nekoč še videla dobro in je tako v možganih imela staro vidno predstavo, ki ji je veliko pomagala pri iskanju predmetov, pri vsakdanjem in službenem delu, pri domačih opravilih. Pri najtežjih so ji tako in tako najbolj stali ob strani starši, deloma pa mož. A treba je dodati, da se je z vrnitvijo na staro stanje ohladil tudi mož. Celo več! Tu in tam je bil tako zoprn, da ga je bilo težko prenašati.

Prvič je Tanja to opazila, ko je za njegov rojstni dan naredila torto. Kuhati je znala dobro, mami jo je naučila delati slaščice in potico, znala je tudi speči domačo torto. Ko je torto postavila na mizo, je možu dejala:

»Danes bomo praznovali!«

»Kaj pa bomo praznovali! Tvojo nesrečo?« ji je odvrnil zajedljivo.

Požrla je neumestno pripombo in nadaljevala:

»Tvoj rojstni dan vendar!«

»A se ti ne zdi neumno zapravljati denar za takšno bedarijo?!« je razdraženo nadaljeval, potem pa skozi zobe dodal: »Ali ne bi bilo bolje, da bi kaj pametnega kupila za hišo!«

»Ampak, Boris, torta sploh ni bila draga. Naredila sem jo sama, po maminem receptu …«

»Maminem receptu, maminem receptu!« jo je začel oponašati spačeno. »Denar za sestavine ti je dal oči, tisti tvoj slinasti oči, kajne?«

»Ne, sama sem vse kupila … In jo tudi sama naredila … Zate, za naju, za vse nas tri.« Mala Jana je komajda čakala, da bi skupaj upihnili lučke in se s torto skupaj posladkali.

Boris je skočil k torti, jo z rokami visoko dvignil v zrak in jo zabrisal po tleh, rekoč:

»Tu imaš tole tvojo torto … pa tvojo mamico in očija skupaj!«

To je rekel in odšel iz hiše ven, potem pa je tri dni ni niti pogledal. Tanja se je pozneje pozanimala pri zdravnikih, kaj je narobe z Borisovim značajem, da se vede tako čudaško. Povedali so ji, da gre za duševno motenega, impulzivnega človeka, ki je v normalnem stanju lahko povsem dober človek, če pa ga kdo vznemiri, lahko v trenutku podivja čez vsako mero.

In takšen se je pozneje izkazal velikokrat. Vmes je bil presenetljivo dober. Morda celo predober.

O tem je govoril naslednji dogodek.

Ko si je Tanja ob hčerkinem drugem rojstnem dnevu zaželela, da bi šla z Borisom po dolgem času plesat – na Jano sta seveda pazila starša – ji je rekel povsem mirno:

»Ti kar pojdi, meni nikoli ni bilo do plesa.«

»Kako da ne!« se mu je začudila. »Spoznala sva se prav na plesu, pred poroko si me tudi večkrat peljal na ples.«

»Plesat sem hodil po sili razmer,« ji je priznal tiho. »Ker sem vedel, koliko ti pomenijo. In koliko si prej preplesala s tvojim … bivšim. Zdaj mi res ni več do plesa …« Ko se je začela kujati, ji je na njeno veliko presenečenje predlagal: »Prav, peljal te bom na ples. Kamor koli si želiš. In te tudi zunaj počakal, da se naplešeš. Lahko pridem tudi pote. Ob dveh, treh ponoči. Kadar koli hočeš. Sam pa res ne bi plesal. Res ne.«

Tanja je menila, da se norčuje, zato mu je odvrnila:

»Prav, pa me samo pelji na ples … Pome pa pridi ob treh zjutraj … Tako bo res za oba še najbolje …«

Na veliko Tanjino presenečenje se je to v resnici zgodilo. Spoznala je, da Boris ni samo čustveno neuravnotežena oseba, temveč, da je nasploh velik čudak. Ker so starši pazili na otroka in ker se je sama hotela po dolgem času res naplesati, se je vse odvilo tako, kot je predlagal mož. In ker je bila na zunaj še vedno izjemno lepa, živahno se je znala z vsakomur tako in tako pogovarjati od mladih nog naprej, se je tiste noči naplesala in nazabavala kot do tedaj že tri leta ne. Fantje in tudi poročeni moški so okoli nje brenčali kot muhe, sama je po dveh činarjih tudi vrgla vse skrbi čez rame. Najbolj presenetljivo pri tem je bilo, da jo je mož ob treh ponoči res prišel iskat in jo brez očitkov odpeljal domov.

Vse, kar je potem v kopalnici lahko zaupala svojemu angelu varuhu, je bilo, da mu je povedala:

»Za moža imam čudaka brez primere!«

Ko so ruske tablete za boljši vid povsem popustile, se je odprlo novo okno. Starša sta izvedela, da pigmentozo izjemno uspešno zdravijo v Nemčiji, v Tűbingenu. Se pravi, v mestu, kjer je dlje časa bival Primož Trubar. Ker je Tanja njegovo delo dobro poznala, jo je to mesto privlačevalo že od daleč.

Ko so Tanjini starši izvedeli za novo možnost zdravljenja, so skušali s tamkajšnjo kliniko navezati stike. Kmalu so dobili prijazen odgovor, da imajo pacientov že preveč, sicer pa je njihova metoda tako in tako šele v fazi razvoja. Veseli pa bodo, če jih bodo obiskali čez leto ali dve.

Tanjin oči je bil vedno človek hitre in smele odločitve. Ne da bi imela kakršno koli priporočilo ali napotnico, sta se s Tanjo z avtom podala naravnost v Tűbingen. Pravzaprav so bili v avtu trije: z njima je odšel še prevajalec, ki je odlično obvladal nemščino.

Ko so se peljali mimo Brezij, je Tanjin oči pogledal skozi okno in napol naglas dejal:

»Marija Pomagaj, sama vidiš, v kakšnem stanju je naša Tanja. Lepo prosim, pomagaj ji! Dobra ženska je in veliko zaupanje ima vate.«

V Tűbingenu so se nastanili v hotelu Katharina, brez težav so našli tudi Augenkliknik Tűbingen. Šlo je za veliko, svetlo stavbo, kjer je kar mrgolelo slabovidnih in slepih ljudi. Vsi trije so se usedli na konec čakalne vrste ter čakali, čakali, več kot pet ur čakali, da bi jih sploh kdo vprašal, po kaj so prišli.

Ko so jih le sprejeli, jih je čakalo presenečenje. Glavni zdravnik je bil Jugoslovan. Takoj jih je sprejel zelo prijazno, v naslednjih dneh je storil za Tanjo prav vse, kar je lahko. Izvedeli so, da njihovo zdravljenje poteka podobno kot v Moskvi, le da so sami prišli do nekoliko drugačnih zdravil, pomagajo pa šele po nekaj dneh, pri nekaterih šele po tednu dni. Seveda jim je zdravnik to razložil sila strokovno, razumeli so, da zdravilo povzroči to, da vidni živci ne pritiskajo več tako močno na zenico, s tem pa se zorni kot razširi sam od sebe.

Tudi tokrat pregledi niso bili poceni, prav tako ne zdravljenje in zdravilo. Iz Tűbingena so kljub temu odšli polni novega optimizma in upanja. Še posebej, ker se je Tanji po pregledih vid še nekoliko poslabšal in naenkrat ni videla prav nič. Zdravnik ji je ob odhodu rekel:

»To je dober znak. Pomeni, da zdravilo deluje. Čez nekaj dni, najkasneje v tednu dni, se vam bo zdravstveno stanje bistveno izboljšamo. Če se vam morda ne bo, se lahko na moje stroške vrnete na našo kliniko. A se vam zagotovo bo.«

In res se je! Ko so se pripeljali iz karavanškega predora, so se na obcestnem počivališču za hip ustavili. Tam je Tanjin oči od daleč pokazal na brezjansko baziliko in Tanji rekel:

»Glej, Tanja, tamle stoji cerkev Marije Pomagaj! Če bo sreča mila, jo boš kmalu razločno videla!«

Tanja je stopila iz avta in se zagledala v daljavo. Res je od tam prihajala nekakšna svetloba. In ko je oči napela še bolj, je megleno, pa vendarle, zagledala pred seboj tudi očijevo roko, pa avtomobil, pa okolico …

»Oči, vidim, res vidim!« je zaklicala tako na glas, da so se vsi ozrli proti njej. »Čudež, Marija je naredila čudež!«

Čudež se je potem stopnjeval v boljši vid tudi doma. Naenkrat se ji je vid povrnil v tolikšni meri, da je vse svoje delo lahko spet opravljala skoraj normalno.  Oči je to res razumel kot veliki nadnaravni čudež, ki ga je storila Marija Pomagaj, zato se je kmalu zatem odpeljal na Brezje in daroval predstojniku skoraj tako veliko vsoto, kot so jo porabili v Tűbingenu. Kaj denar, kaj vsi stroški, glavno je, da Tanja spet bolje vidi! Celo precej bolje kot tedaj, ko je prišla iz Moskve.

Na Tanjino smolo je čudež trajal znova samo nekaj mesecev. Kljub temu se je nekako privlekla do leta 1988, ko je že ob novem letu spoznala, da je znova noseča. In potem je, približno v enakem letnem času kot Jano, rodila sina. 30. julija 1988 je na svet privekal sin Nejc. Privekal, jokala pa je tudi sama. Neutolažljivo jokala. Za njen jok so bili najbolj krivi – zdravniki!

Preden je šla rodit, je bilo v njeni kartoteki z velikimi črkami napisano:

»ZARADI MOŽNOSTI POSLABŠANJA VIDA MORA PORODNICA NUJNO RODITI S CARSKIM REZOM!«

S CARSKIM REZOM je bilo trikrat podčrtano.

Porodničarji so pomotoma med seboj zamenjali dve porodnici in je s carskim rezom rodila neka ženska, ki tega namena sploh ni imela. Tanja pa je rodila po normalni poti. Da je prava porodnica, ki mora nujno roditi s carskim rezom, v resnici Tanja, so zdravniki šele ugotovili, ko je bila ona že do konca odprta …

Tako je rodila po normalni poti, zaradi velikega naprezanja na porodu pa je – do konca oslepela! Da, do konca oslepela! Pred njenimi očmi je bila samo še tema, neskončna tema. Sina je lahko samo otipala, videla pa ga ni …

Sreča je velikokrat popolnoma slepa.

Naslov: Slepa grofica; presunljiva ljubezenska zgodba z dvorca Štatenberg
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Franci Kociper
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2020
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 17; Slovenske grajske zgodbe št. 3
ISBN: 978-961-7069-10-5
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

Franc Kociper: ATTEMSOV BAROČNI DVOREC ŠTATENBERG, BISER ARHITEKTURE V SREDNJI EVROPI

SLEPA GROFICA

Nedeljsko popoldne, prva nedelja v avgustu 2015. Po notranjem dvorišču dvorca Štatenberg sem ravnal pesek, obiskovalcev ni bilo. Nenadoma pripelje na dvorišče rdeči, starodobni avtomobil, v njem pa čudno oblečena moški in ženska. Le od kod sta prišla? In tukaj, sredi dvorišča, ki je „intimen“ prostor dvorca! Z mešanimi občutki ju pozdravim.

Moški z lasuljo in kostumom iz bogsigavedi katerega časa pravi: „Dober dan! Midva sva prišla domov!“ Skozi možgane mi šine: grof Attems? Baron von Dyhrn? Žid Neuman? Družina Conradi?

„Ali imate pripravljeno kopalnico, kot smo se dogovorili po telefonu?“ nadaljuje moški. Aha, tukaj nekaj ne „štima“! Mi imamo na dvorcu samo kopalnico v hišniškem stanovanju, drugod imamo tuše. Tu se pa nekdo šali! „Seveda,“ odgovorim in takoj „padem“ v dogajanje. „Kopalnica je pripravljena, čajne svečke prižgane, kamin zakurjen. In katero penino bo gospoda, srebrno ali zlato?“

Takrat pa se tudi obiskovalca nasmejita in se predstavita. Florjan Sušnik iz Lukovice pri Domžalah in Tanja Šubelj iz Ljubljane. Sta ljubitelja umetnosti in v prostem času obiskujeta slovenske gradove in dvorce. Slučajno sta zavila na ta dvorec in bi si ga rada ogledala, če je možno. Seveda sem takoj rekel, da lahko. Odložil sem grablje in ju popeljal po stopnicah v prvo nadstropje, pred vhod v viteško dvorano. Od tukaj je lep razgled po celotnem dvorcu na notranje, štirikotno dvorišče, obkroženo s tremi pročelji ter stopnicami, ki vodijo v glavno (viteško) dvorano. Gospa se je držala gospoda trdno pod roko, kasneje sem izvedel, da je skoraj popolnoma slepa.

Nato sem jima povedal zgodbo o nastanku dvorca:

„Ta dvorec so zgradili grofje Attemsi, Dizma Marija Attems okrog leta 1690. Pred tem so bili lastniki starega gradu Štatenberg, ki je bil zgrajen že v 13. stoletju (prvič omenjen leta 1250 kot „castrum Stetenburch“) na visokem, zelo strmem in težko dostopnem hribu, 4 km južno od današnjega dvorca, na desni strani reke Dravinje v Halozah.

Legenda govori o tem, da so Attemsovega sina Dizma ugrabili razbojniki, ki jih je vodila ženska, po imenu Špelka. Grof Franc Marija Attems je rešil sinčka, razbojnike pa pobil. Na sinovo željo so začeli graditi v dolini, na rahli vzpetini nad Makolami, na levi strani Dravinje, nov baročni dvorec Štatenberg. Ponaša se s posebno arhitekturo, z najlepšimi baročnimi štukaturami ter freskami v glavni dvorani in v vseh petih salonih v levem traktu v prvem nadstropju.

Grofje Attemsi so bili lastniki tega dvorca do leta 1809, ko ga je kupil Ludvik Blagotinšek pl. Kaiserfeld. Nato se je menjalo veliko plemiških družin. Zadnji lastnik, vpisan v zemljiško knjigo, je bila židovska družina Neuman iz Zagreba. Tej družini je FLRJ  leta 1946 nacionalizirala dvorec. Po ustnem izročilu Maria von Dyhra, ki živi v Švici, sta bila njegova pradedek in prababica, Franz in Ana Maria von Dyhrn, najprej upravitelja, potem pa lastnika tega dvorca. Kupoprodajna pogodba med družinama von Dyhrn in Neumanovih ni bila nikoli notarsko overjena in je tako rekoč neveljavna.

Danes je lastnik tega dvorca zasebna družba Štatenberg d.o.o. (direktor je Vladimir Leskovar), ki je hčerinska firma v stoodstotni lasti podjetja Impol 2000 d. d.. Na dvorcu so naslednji najemniki oz.  souporabniki: od leta 2001 Društvo vinogradnikov Makole (dolgoletni predsednik je Ivan Skledar), ki so s prostovoljnim delom uredili vinsko klet z vinoteko ter vinogradniškim muzejem, od leta 2010 „domuje“ na dvorcu Turistično društvo Štatenberg (predsednica je Štefka Skledar), ki je uredilo dvorano v pritličju, desno ob glavnem vhodu, turistično informacijsko pisarno s spremljajočimi prostori v pritličju, levo ob glavnem vhodu, etnološko zbirko, očistilo večina prostorov v pritličju in sobe v drugem nadstropju v levem in desnem traktu ter okolje okrog dvorca,  dd jeseni leta 2010 je najemnik gostinskega dela sin Peter Kociper (kot samostojni podjetnik), ki organizira poroke, družinska in druga slavja ter skrbi za urejenost prostorov, notranjega dvorišča in bližnje okolice, od leta 2012 imajo na dvorcu svoje društvene prostore tudi člani motorističnega kluba Attems (predsednik je Agim Bahtijaraj), ki radi sodelujejo pri čistilnih akcijah, ki jih organiziramo dva do štirikrat na leto. V kolikor ne bi entuziasti skrbeli za dvorec in s prostovoljnim angažiranjem za njegovo okolico, ne bi ta lokacija danes bila tako želena destinacija za turiste.

Leta 2014 ie bila ustanovljena Fundacija za ohranitev dvorca Štatenberg (ustanovitelj in direktor je Peter Kociper), ki danes izvaja vodene oglede po dvorcu in bližnji okolici ter organizira kulturne in druge prireditve. V prihodnosti bo ta fundacija združevala ljudi, ki jim je mar za ohranitev in oživitev tega kulturnega spomenika.

Nato sem oba gosta popeljal v slavnostno (viteško) dvorano ter po devetih salonih. Takrat je bilo izredno malo pohištva in opreme. Skupaj so bile 4 spalnice, ena jedilnica, ena sedežna in miza s stoli v poročni dvorani. Pokazal sem jima čudovite štukature, freske in ohranjene dvorne peči. Z velikim zanimanjem sta si vse ogledovala in veliko spraševala. Z mano sta se povzpela tudi v drugo nadstropje, v levem traktu, kjer smo uredili sobe za prenočevanje. Gospoda je zanimalo tudi podstrešje, v katerega sva se povzpela. Povedal sem, da je zadnja prenova dvorca bila leta 1950 in takrat se je obnovilo tudi ostrešje, ki je v dobri „kondiciji“.

V pritličju sem jima razkazal še našo turistično informacijsko pisarno, nato prostor, v katerem je 34 m globok vodnjak, katerega sta skopala dva zapornika. Ogledali smo si tudi kapelo, ki je bila očiščena in odprta za javnost šele leta 2012. Pogorela je namreč že 1910 leta in od takrat ni bila obnovljena. Po drugi svetovni vojni, ko je bil dvorec „Letovišče težke industrije Jugoslavije“, je bila v njej drvarnica. Takrat so imeli na razpolago 5 razkošnih baročnih apartmajev, 99 ležišč v 29 sobah, tri kočije, tenis igrišče na travi, naravno kopališče v štatenberških ribnikih s čolnom na vesla ter kabinami za preoblačenje in lesenim podestom za sončenje, ločenim bazenom za malčke, urejen park s potkami in številnimi klopmi. Po prenehanju obratovanja sob za prenočevanje, po letu 1975, je bila kapela le prostor za odlaganje raznega odpadnega materiala in je bila zaprta (vrata zabita) za javnost.

Leta 2012 je kulturni ambasador Miha Pogačnik preko mednarodnega gibanja „Art of hosting“ pripeljal tujce, k so dali pobudo in z nami domačini očistili kapelo. Takrat so bile le gole stene, brez opreme, stropa in oken. Še več! Ob vsakem dežju je namakalo ob levem stranskem oltarju. V prostoru na desni strani kapele sem jima razkazal etnološko zbirko, ki jo je postavilo turistično društvo Štatenberg že leta 2011.

Po končanem ogledu in po pogovoru, da bi bilo prelepo, da bi se dvorec zopet opremil s starinskim pohištvom, sta mi rekla: „Midva bova opremila vse sobane z najinim pohištvom in jim dala nove vsebine tako, da bo dvorec še bolj zanimiv za obiskovalce. O tem se bova dogovorila z lastnikom, podjetjem Impol.“

„Potem pa kar pripeljite pohištvo, lahko že jutri,“ sem rekel, a ju nisem jemal resno. Saj veste, navadno kaj odpeljemo v Ljubljano, na podeželje pa bolj malo. Oprema dvorca je bila moja skrita želja. Do takrat smo s podarjenim pohištvom opremili tudi večino sob za prenočevanje. Ljudje so nam podarili razno staro pohištvo, ki smo ga očistili, popravili in namestili po praznih sobah.

A „Ljubljančana“, tako smo jima najprej pravili domačini, sta držala besedo. Naslednji teden sta šla v Impol, h g. Vladimirju Leskovarju in se dogovorila o možnosti namestitve njunega pohištva na dvorec. Izjavila sta, da bosta na svoje stroške očistila in uredila posamezne sobane in druge prostore ter namestila starinsko pohištvo in ostalo opremo ter razne zbirke.

In res! Čez dva tedna je pripeljal prvi kamion pohištva, to je bila beneška jedilnica. Začelo se je čiščenje sobane za sobano ter oprema: beneška jedilnica in spalnica, moški in damski salon, slavnostna dvorana, grofov salon oziroma knjižnica, glasbeni salon, trije saloni Habsburške monarhije (cesar Franc Jožef, cesarici Marija Terezija in Sisi). Nato je sledila obnova in oprema vhodnega in severnega trakta: oblačilnica z razstavo baročnih, beneških in drugih oblek, apoteka 19 stoletja, Attemsova galerija, spominski sobi podjetja Impol, soba tajnice, soba fotografije, skrita knjižnica, soba družine von Dyhrn, soba presenečenja in ruska soba v prvem nadstropju. V pritličju se je uredila muzejska trgovina naših babic, kolesarnica, delavnica, stara tiskarna in „spovednica“.

„Grof in Grofica“ sta se nato lotila še obnove kapele, pri čemer je finančno pomagal tudi lastnik, podjetje Impol. Pri tej obnovi so nastala težave z „varuhi kulturne dediščine“, z zavodom za varstvo kulturne dediščine. Predvsem zato, ker si za obnovo nismo predhodno priskrbeli ustreznih papirjev. Kakorkoli, kapela je danes zaščitena pred nadaljnjim propadanjem, opremljena je za izvajanje cerkvenih porok, krstov in maš. Leta 2017 jo je upokojeni nadškof Uran, posvetil „Angelom in  nadangelom“. Obnovila se je tudi klet pod kapelo, kjer Turistično društvo Štatenberg vsako leto postavi božične jaslice.

Zadnji „poseg“ sta „Grof in Grofica“ naredila pri obnovi dvornega ribnika (mlake) v parku pred dvorcem. Ta ribnik že več kot trideset let ni bil očiščen in je bil potencialna nevarnost za obiskovalce, saj je bilo v njem še samo okrog 20 cm vode, ostalo pa je bil mulj oziroma „živo blato“. Vse se je očistilo, okrog ribnika se je postavila nizka lesena ograja, do sredine pa je vodil leseni mostovž. Postavile so se svetilke, ki so napravile ta kotiček parka zelo romantičen tudi v nočnem času. Na žalost, so tukaj nastopili „varuhi naravne dediščine“ in z odločbo naložili, da je potrebno vse podreti in spraviti v prejšnje stanje, ker je to del zaščitenega krajinskega parka Štatenberg (zaščiten z odlokom iz leta 1992) in brez njihovega dovoljenja ni možno nič spreminjati. To se je uredilo jeseni 2018 in je danes ribnik tako skoraj kot nekoč, razen da v njem ni več nevarnega  mulja.

Hvaležen sem, da sta „Grof in Grofica“ po naključju prišla na „naš“ dvorec in s svojim doprinosom nadgradila prizadevanje nas domačinov v smeri doživljajskega turizma. Tako dvorne sobane niso same sebi namen, vsaka ima svojo zgodbo, z različnimi inštrumenti, gramofoni pa lahko dodatno animiramo obiskovalce, da doživijo nekaj nevsakdanjega. Posebej imajo radi, da dvorec predstavim kot „stanovanje Grofa in Grofice“, kjer lahko povsod sedejo, se fotografirajo, se dotikajo, skratka, podoživijo tisti čas. Nikjer nobene vrvice, nobene prepovedi, le z željo, po kulturnem odnosu do razstavljenih predmetov.

Zadnja „pridobitev“ dvorca pa je odprtje poročnega salona Bela grofica, ki ga vodi Vesna Kociper. Tu si lahko bodoče neveste pomerijo in izberejo poročne obleke, čevlje in druge potrebne predmete za poroko. Nudi jim tsvetovanje o poteku celotnega poročnega dne z namenom, da ima bodoči poročni par čim manj skrbi in da ta nepozaben dan poteka po določenem protokolu.

In kako naprej?

Dela na dvorcu je še vsaj za eno človeško življenje, če ne za več. V naslednjih letih bi radi odprli zakristijo, dvorni hostel, pokazali dvorni vodnjak, pekarno in še kaj. Radi bi uredili park okrog dvorca, dovozno cesto, ustrezno razsvetljavo, pripeljali konje v pristavo, naredili zeliščni, rožni in zelenjavni ter permakulturni vrt, razširili otroško igrišče, naredili dodatna parkirišča, tudi za avtodome.

Na dvorcu bo potrebna velika investicija za obnovo strehe in fasade, da bo zopet „mir“ za eno generacijo. Impol kot lastnik je obljubil, da naj bi se to uredilo v naslednjih letih. Morda nam bo „priskočila“ na pomoč tudi država oz. ministrstvo za kulturo. Prepričan sem, da si takšen biser, kot je ta dvorec, zasluži svojo obnovo, saj smo lahko vsi Slovenci ponosni nanj.

Dvorec je vitalni del zaščitenega krajinskega parka Štatenberg in v tem parku vidimo nujno potrebno zaledje dvorca: pohodne, učne in trimske poti, tematske kotičke za razne delavnice, naravno kopališče v ribnikih, labirint, igrišče za odbojko na mivki, badminton, balinanje.

Kot ljubitelj knjig (moja prva ljubezen) sem zelo vesel, da bo naš najbolj plodoviti pisatelj, g. Ivan Sivec, napisal knjigo o dvorcu Štatenberg, o Grofu in Grofici, o vseh tistih, ki si zadnje čase prizadevamo, da se ta baročni biser ohrani, oživi in postane kraj za kulturni in doživljajski turizem. Verjamem, da bomo s skupnim prizadevanjem vseh akterjev na dvorcu naredili ta dvorec še bolj prepoznaven za obiskovalce in goste. V sodelovanju in medsebojnem spoštovanju je ključ do napredka ter uspeha.

Želim, da je ta knjiga hkrati ob zgodbi o „Grofu in Grofici“ tudi zapis o prizadevanja nas domačinov, da ohranimo ta baročni biser za bodoče rodove. To je naša dolžnost tako do tistih, ki so ga zgradili, do tistih, ki so za njega skrbeli do danes in tudi do tistih, ki prihajajo za nami, da bodo lahko občudovali nekdanjo arhitekturo in umetnost.

Ob koncu zahvala vsem, ki ste v zadnjem obdobju na kakršenkoli način pomagali pri obnovi in oživitvi dvorca Štatenberg.

Na dvorcu Štatenberg, november 2019

Franc Kociper