Project Description

Slepa grofica

Presunljiva ljubezenska zgodba z dvorca Štatenberg; Slovenske grajske zgodbe, knj. 3

Izvirni roman pisatelja Ivana Sivca z naslovom SLEPA GROFICA, s podnaslovom Presunljiva ljubezenska zgodba z dvorca Štatenberg, posega z mnogimi zgodbami v častitljivo preteklost gradu in dvorca Štatenberg, hkrati pa prinaša osebno zgodbo sodobne Grofice (Tanje Šubelj) in Grofa (Cveta Sušnika) z vsemi razburljivimi vzponi in padci vred. V knjigi so poleg razgibanega ljubezenskega romana objavljeni tudi bogata spremna beseda Francija Kocipra, zgodovinska dejstva, uporabljena literatura ter dvaintrideset strani barvnih fotografij. Vsekakor gre za knjigo za vse čase in za bralce vseh starosti.

A upanje je bilo kratkega daha.

Tablete so ji pomagale samo tri mesece.

Potem se je njen vidni svet spet zožil in spet je vse svoje delo opravljala z veliko težavo. Sreča je bila samo v tem, da je nekoč še videla dobro in je tako v možganih imela staro vidno predstavo, ki ji je veliko pomagala pri iskanju predmetov, pri vsakdanjem in službenem delu, pri domačih opravilih. Pri najtežjih so ji tako in tako najbolj stali ob strani starši, deloma pa mož. A treba je dodati, da se je z vrnitvijo na staro stanje ohladil tudi mož. Celo več! Tu in tam je bil tako zoprn, da ga je bilo težko prenašati.

Prvič je Tanja to opazila, ko je za njegov rojstni dan naredila torto. Kuhati je znala dobro, mami jo je naučila delati slaščice in potico, znala je tudi speči domačo torto. Ko je torto postavila na mizo, je možu dejala:

»Danes bomo praznovali!«

»Kaj pa bomo praznovali! Tvojo nesrečo?« ji je odvrnil zajedljivo.

Požrla je neumestno pripombo in nadaljevala:

»Tvoj rojstni dan vendar!«

»A se ti ne zdi neumno zapravljati denar za takšno bedarijo?!« je razdraženo nadaljeval, potem pa skozi zobe dodal: »Ali ne bi bilo bolje, da bi kaj pametnega kupila za hišo!«

»Ampak, Boris, torta sploh ni bila draga. Naredila sem jo sama, po maminem receptu …«

»Maminem receptu, maminem receptu!« jo je začel oponašati spačeno. »Denar za sestavine ti je dal oči, tisti tvoj slinasti oči, kajne?«

»Ne, sama sem vse kupila … In jo tudi sama naredila … Zate, za naju, za vse nas tri.« Mala Jana je komajda čakala, da bi skupaj upihnili lučke in se s torto skupaj posladkali.

Boris je skočil k torti, jo z rokami visoko dvignil v zrak in jo zabrisal po tleh, rekoč:

»Tu imaš tole tvojo torto … pa tvojo mamico in očija skupaj!«

To je rekel in odšel iz hiše ven, potem pa je tri dni ni niti pogledal. Tanja se je pozneje pozanimala pri zdravnikih, kaj je narobe z Borisovim značajem, da se vede tako čudaško. Povedali so ji, da gre za duševno motenega, impulzivnega človeka, ki je v normalnem stanju lahko povsem dober človek, če pa ga kdo vznemiri, lahko v trenutku podivja čez vsako mero.

In takšen se je pozneje izkazal velikokrat. Vmes je bil presenetljivo dober. Morda celo predober.

O tem je govoril naslednji dogodek.

Ko si je Tanja ob hčerkinem drugem rojstnem dnevu zaželela, da bi šla z Borisom po dolgem času plesat – na Jano sta seveda pazila starša – ji je rekel povsem mirno:

»Ti kar pojdi, meni nikoli ni bilo do plesa.«

»Kako da ne!« se mu je začudila. »Spoznala sva se prav na plesu, pred poroko si me tudi večkrat peljal na ples.«

»Plesat sem hodil po sili razmer,« ji je priznal tiho. »Ker sem vedel, koliko ti pomenijo. In koliko si prej preplesala s tvojim … bivšim. Zdaj mi res ni več do plesa …« Ko se je začela kujati, ji je na njeno veliko presenečenje predlagal: »Prav, peljal te bom na ples. Kamor koli si želiš. In te tudi zunaj počakal, da se naplešeš. Lahko pridem tudi pote. Ob dveh, treh ponoči. Kadar koli hočeš. Sam pa res ne bi plesal. Res ne.«

Tanja je menila, da se norčuje, zato mu je odvrnila:

»Prav, pa me samo pelji na ples … Pome pa pridi ob treh zjutraj … Tako bo res za oba še najbolje …«

Na veliko Tanjino presenečenje se je to v resnici zgodilo. Spoznala je, da Boris ni samo čustveno neuravnotežena oseba, temveč, da je nasploh velik čudak. Ker so starši pazili na otroka in ker se je sama hotela po dolgem času res naplesati, se je vse odvilo tako, kot je predlagal mož. In ker je bila na zunaj še vedno izjemno lepa, živahno se je znala z vsakomur tako in tako pogovarjati od mladih nog naprej, se je tiste noči naplesala in nazabavala kot do tedaj že tri leta ne. Fantje in tudi poročeni moški so okoli nje brenčali kot muhe, sama je po dveh činarjih tudi vrgla vse skrbi čez rame. Najbolj presenetljivo pri tem je bilo, da jo je mož ob treh ponoči res prišel iskat in jo brez očitkov odpeljal domov.

Vse, kar je potem v kopalnici lahko zaupala svojemu angelu varuhu, je bilo, da mu je povedala:

»Za moža imam čudaka brez primere!«

Ko so ruske tablete za boljši vid povsem popustile, se je odprlo novo okno. Starša sta izvedela, da pigmentozo izjemno uspešno zdravijo v Nemčiji, v Tűbingenu. Se pravi, v mestu, kjer je dlje časa bival Primož Trubar. Ker je Tanja njegovo delo dobro poznala, jo je to mesto privlačevalo že od daleč.

Ko so Tanjini starši izvedeli za novo možnost zdravljenja, so skušali s tamkajšnjo kliniko navezati stike. Kmalu so dobili prijazen odgovor, da imajo pacientov že preveč, sicer pa je njihova metoda tako in tako šele v fazi razvoja. Veseli pa bodo, če jih bodo obiskali čez leto ali dve.

Tanjin oči je bil vedno človek hitre in smele odločitve. Ne da bi imela kakršno koli priporočilo ali napotnico, sta se s Tanjo z avtom podala naravnost v Tűbingen. Pravzaprav so bili v avtu trije: z njima je odšel še prevajalec, ki je odlično obvladal nemščino.

Ko so se peljali mimo Brezij, je Tanjin oči pogledal skozi okno in napol naglas dejal:

»Marija Pomagaj, sama vidiš, v kakšnem stanju je naša Tanja. Lepo prosim, pomagaj ji! Dobra ženska je in veliko zaupanje ima vate.«

V Tűbingenu so se nastanili v hotelu Katharina, brez težav so našli tudi Augenkliknik Tűbingen. Šlo je za veliko, svetlo stavbo, kjer je kar mrgolelo slabovidnih in slepih ljudi. Vsi trije so se usedli na konec čakalne vrste ter čakali, čakali, več kot pet ur čakali, da bi jih sploh kdo vprašal, po kaj so prišli.

Ko so jih le sprejeli, jih je čakalo presenečenje. Glavni zdravnik je bil Jugoslovan. Takoj jih je sprejel zelo prijazno, v naslednjih dneh je storil za Tanjo prav vse, kar je lahko. Izvedeli so, da njihovo zdravljenje poteka podobno kot v Moskvi, le da so sami prišli do nekoliko drugačnih zdravil, pomagajo pa šele po nekaj dneh, pri nekaterih šele po tednu dni. Seveda jim je zdravnik to razložil sila strokovno, razumeli so, da zdravilo povzroči to, da vidni živci ne pritiskajo več tako močno na zenico, s tem pa se zorni kot razširi sam od sebe.

Tudi tokrat pregledi niso bili poceni, prav tako ne zdravljenje in zdravilo. Iz Tűbingena so kljub temu odšli polni novega optimizma in upanja. Še posebej, ker se je Tanji po pregledih vid še nekoliko poslabšal in naenkrat ni videla prav nič. Zdravnik ji je ob odhodu rekel:

»To je dober znak. Pomeni, da zdravilo deluje. Čez nekaj dni, najkasneje v tednu dni, se vam bo zdravstveno stanje bistveno izboljšamo. Če se vam morda ne bo, se lahko na moje stroške vrnete na našo kliniko. A se vam zagotovo bo.«

In res se je! Ko so se pripeljali iz karavanškega predora, so se na obcestnem počivališču za hip ustavili. Tam je Tanjin oči od daleč pokazal na brezjansko baziliko in Tanji rekel:

»Glej, Tanja, tamle stoji cerkev Marije Pomagaj! Če bo sreča mila, jo boš kmalu razločno videla!«

Tanja je stopila iz avta in se zagledala v daljavo. Res je od tam prihajala nekakšna svetloba. In ko je oči napela še bolj, je megleno, pa vendarle, zagledala pred seboj tudi očijevo roko, pa avtomobil, pa okolico …

»Oči, vidim, res vidim!« je zaklicala tako na glas, da so se vsi ozrli proti njej. »Čudež, Marija je naredila čudež!«

Čudež se je potem stopnjeval v boljši vid tudi doma. Naenkrat se ji je vid povrnil v tolikšni meri, da je vse svoje delo lahko spet opravljala skoraj normalno.  Oči je to res razumel kot veliki nadnaravni čudež, ki ga je storila Marija Pomagaj, zato se je kmalu zatem odpeljal na Brezje in daroval predstojniku skoraj tako veliko vsoto, kot so jo porabili v Tűbingenu. Kaj denar, kaj vsi stroški, glavno je, da Tanja spet bolje vidi! Celo precej bolje kot tedaj, ko je prišla iz Moskve.

Na Tanjino smolo je čudež trajal znova samo nekaj mesecev. Kljub temu se je nekako privlekla do leta 1988, ko je že ob novem letu spoznala, da je znova noseča. In potem je, približno v enakem letnem času kot Jano, rodila sina. 30. julija 1988 je na svet privekal sin Nejc. Privekal, jokala pa je tudi sama. Neutolažljivo jokala. Za njen jok so bili najbolj krivi – zdravniki!

Preden je šla rodit, je bilo v njeni kartoteki z velikimi črkami napisano:

»ZARADI MOŽNOSTI POSLABŠANJA VIDA MORA PORODNICA NUJNO RODITI S CARSKIM REZOM

S CARSKIM REZOM je bilo trikrat podčrtano.

Porodničarji so pomotoma med seboj zamenjali dve porodnici in je s carskim rezom rodila neka ženska, ki tega namena sploh ni imela. Tanja pa je rodila po normalni poti. Da je prava porodnica, ki mora nujno roditi s carskim rezom, v resnici Tanja, so zdravniki šele ugotovili, ko je bila ona že do konca odprta …

Tako je rodila po normalni poti, zaradi velikega naprezanja na porodu pa je – do konca oslepela! Da, do konca oslepela! Pred njenimi očmi je bila samo še tema, neskončna tema. Sina je lahko samo otipala, videla pa ga ni …

Sreča je velikokrat popolnoma slepa.

Naslov: Slepa grofica; presunljiva ljubezenska zgodba z dvorca Štatenberg
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Franci Kociper
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2020
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 17; Slovenske grajske zgodbe št. 3
ISBN: 978-961-7069-10-5
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu