(odlomek iz knjige)

Hudo se moti tisti, ki trdi, da je človek v resnici ustvarjen po božji podobi. Morda to velja na zunaj. A še to le deloma. V resnici je v vsakem človeku veliko več hudiča kot Boga, veliko več slabega kot dobrega, veliko več pohotnega kot svetega.

In prav o tem pripoveduje zgodba, ki jo že več kot štiri stoletja skriva v svojih nedrjih ilovnata zemlja Slovenskih goric, šepetajo jo vinogradi ob sončnem zahodu, prepevajo jo ptice ob deževnih dnevih. Ljudje pa o njej še vedno najraje molčijo. Molčijo, kot da se ni nikoli zgodila. Še posebej pri njih ne. Ali pa jo poltiho pripovedujejo ob dolgih večerih samo tistim, ki imajo vendarle še toliko srca, da razumejo krivico. Veliko krivico, ki se je pripetila dvema iskrenima zaljubljencema. Dvema človekoma, ki sta verjela v ljubezen. Dvema, ki niti na pragu smrti nista dojela, da ju lahko doleti takšna krivica, ki kriči do pekla in se pne do neba.

Vsi tisti, ki niso nikoli ljubili iz globin svojega srca, iz najbolj intimnih kotičkov duše, te zgodbe morda niti ne bodo razumeli. Ljubezen ne pozna sprenevedanja, ljubezen je mogočnejša od ljudi, ljubezen je močnejša od smrti.

Začelo se je leta Gospodovega 1598, slabi dve leti pred prelomnim letom, ko so v Rimu na grmadi zažgali krivoverca Giordana Bruna, filozofa in astronoma. Znanstvenika, ki je trdil, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je naš ubogi planet v vesolju ena sama uboga zvezdica. A tedaj niso zažgali samo Bruna, temveč so po vsej Evropi goreli na grmadah tudi drugi učenjaki. Predvsem pa čarovnice, na stotine čarovnic. Pravih in po krivici obsojenih.

Ena od njih je živela v srcu Slovenskih goric, nedaleč stran od trga Lenart, na gradiču Štralek. Tisti, ki je bil posredno kriv za njeno smrt, pa je prebival na bližnjem velikem gradu, imenovanem Hrastovec. Grad je bil resnično eden največjih na tem koncu Spodnje Štajerske. Enako mogočni so bili hrasti pod gradom. Tisti hrasti, po katerih je grad že pred stoletji dobil ime.

Še bolj mogočni so bili prebivalci gradu Hrastovec. To je bila mogočna plemiška rodbina Herberstein, s sedežem v Zgornji Štajerski. Svoje manjše gradove in dvorce je imela v Dornavi, Vipavi, Betnavi, na Ravnem polju pri Ptuju, na Vurberku, Viltušu, Turnišču in v Lupoglavu v Istri. Kdor se je le malo spoznal na štajersko plemstvo, je vedel, da stoji matični grad na Zgornjem Štajerskem že več kot tristo let ter da so bili Herbersteini povzdignjeni zaradi neminljivih zaslug v vojnah in zaradi veličastnega imetja že leta 1537 v barone. Močno so si tudi prizadevali, da bi jih v kratkem dosegla večna zgodovinska slava enih najbolj premožnih grofov.

Kdor koli je imel kdaj čast prestopiti prag gradu Herbersteinov na Zgornjem Štajerskem, vsak je potem tedne in mesece pripovedoval vsakomur, ki ga je hotel poslušati:

„Herbersteini imajo največji grad pod božjim svodom.“

Stal je res na taki vzpetini, da je že od daleč naredil globok vtis na vsakega popotnika.

„Tako lepe viteške dvorane nimajo nikjer drugje od Gradca do Dunaja.“

Mnoge je presenetilo, da so si Herbersteini izbrali mesto nedaleč stran od Gradca, pa vendar imajo vse še veliko lepše kot v samem mestu ob Muri. Z razkošno viteško dvorano vred.

„In kako lepo so oblečeni prav vsi, od grajskih dam do zadnjega hlapca.“

Herbersteini so bili namreč grofje, ki so veliko dali na svoje ime. Kako tudi ne, ko pa so imeli povsod tako velike gospoščine, tako velika posestva, da so si lahko privoščili tudi po tej plati samo najboljše.

V gradu Hrastovec sredi Slovenskih goric je bil grad zgrajen podobno kot mnogi drugi Herbersteinovi gradovi od Štajerske do Primorja. S to razliko, da so se v bližini Šent Lenarta pod gradom razprostirali izjemno razkošni vinogradi. Vmes je bilo tudi nekaj polja. Gozdov pa malo, tako rekoč samo za okras. Lep razgled se je prebivalcem gradu nudil tudi na sedem okoliških cerkvic in glavno cerkev sv. Lenarta v samem trgu ter na več manjših gradov in dvorcev v okolici.  Eden od njih njih je stal nedaleč stran, dobre četrt ure ježe. Stal pa je na tako sončnem griču, da ni bilo čudno, da mu je nekdo v davnini dal ime Štralek. Bržčas po žarkih sonca, ki so ga obsevali od jutra do večera.

Tiste pomladi leta 1598, ko se je pod gradom Hrastovec začelo prebujati novo življenje, so postali vznemirjeni tudi vsi trije glavni prebivalci gradu: gospodar baron Ivan Johann Herberstein, njegova soproga baronica Margareta ter njun sin edinec Friderik, bodoči lastnik gradu. Oče Ivan Johann je bil dober človek. Radi so ga imeli vsi: tako služinčad na gradu kot njegovi sosedje po gradovih in preprosti ljudje pod njimi. Njegova žena Margareta pa je bila pri gosposki dobro zapisana, pri ljudeh pa ne. Nosila se je precej vzvišeno, rada je vihala nos nad ljudsko preproščino, s preprosto rajo je imela nasploh malo stikov. Po svoje je bilo to razumljivo. V tišino in milino, v umirjenost in odmaknjenost Slovenskih goric, se je preselila iz Vincence. To italijansko mestece je ležalo le tri ure vožnje s kočijo od Benetk in pol dneva do Milana. V Vincenci se je odvijalo življenje precej bolj živahno kot na Hrastovcu. Veliko tudi zato, ker so bila polja okoli mesteca bogata z žitom, dobro pa je tekla tudi trgovina z Benetkami. Če je kdo vprašal baronico Margareto, odkod je doma, je vzela v roke pahljačo, si z njo najprej ohladila svoj zdolgočaseni obraz, potem pa vzvišeno odvrnila:

„Iz Vincence. No, tako rekoč iz Benetk. Saj menda veste, kje so svetovno znane Benetke! Prej sem se pisala Valmarana. Sem iz slavne družina Valmarana.“

Ko so sosednje grofice in nižje plemkinje ugotovile, da se z Margareto ne da kaj dosti pogovarjati, so jo pustile pri miru. To pa je za grofico z gradu Hrastovec pomenilo, da se je še bolj predajala dolgočasju in nečimrnosti. Še naprej je naročala obleke iz Benetk, si kupovala obutev na Dunaju ter si naročala verižice in zapestnice iz Dubrovnika. A čeprav je živela na veliki nogi in je imela vsega na pretek, še vedno ni bila zadovoljna z bivanjem v srcu Slovenskih goric.

Naslov: Zbogom, ljubezen moja; Pretresljiva ljubezenska zgodba med čarovnico Agato in grofom Friderikom iz Lenarta v Slovenskih goricah
Avtor: Ivan Sivec
Spremni besedi: Sašo Radovanovič in mag. Janez Kramberger
Fotografije: Ivan Sivec ter Arhiva Občine Lenart in Saša Radovanoviča
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Oblikovanje: Devet.design
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 27; Slovenske grajske zgodbe št. 8
ISBN: 978-961-7143-32-4
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

Sašo Radovanovič: Čarovniški procesi na Štajerskem

Konec 16. in praktično celotno 17. stoletje je Evropa doživljala pretrese, kot le redkokdaj v svoji zgodovini. Verski spori in spopadi, ki so se začeli že v začetku 16. stoletja, so dosegli svoj višek v 30-letni verski vojni (1618 – 1648). Prenaseljena mesta so znova in znova opustošile epidemije kužnih bolezni, še posebej bubonske kuge. V mestih, stisnjenimi na majhnem prostoru za mogočnimi obzidji, so bile hiše večinoma lesene in krite s slamo, kar je povzročilo številne katastrofalne požare, ki so mesta spremenili v prah in pepel. V drugi polovici 17. stoletja se je temu pridružil še vrhunec male ledene dobe, v katerih so poletja izostala in s tem žetve, kar je povzročilo v mnogih predelih Evrope lakoto in še povečalo umrljivost ljudi. Ljudje na slovenskem Štajerskem, ki je bilo tedaj praktično obmejno področje, so bili še dodatno izpostavljeni nenehni nevarnosti turških vpadov in ropanj. Temu so se v začetku 17. stoletja pridružili tudi Kruci, ogrski uporniki proti prevladi Habsburžanov na ostanku Ogrske. Le-ti so redno vpadali v obmejne habsburške dežele. Prebivalstvo se jih je še bolj balo kot Turkov in Tatarov. Od konca 16. do konca 17. stoletja so v bližnji Ogrski še vedno divjale vojne tudi med mogočno Osmansko državo in Habsburško monarhijo. Vojne so se sicer res omejevale na pohode in zavzetje nasprotnih trdnjav in novih ozemelj, veliko bolj pa so bila izpostavljena obmejna območja in to tako z ene kot druge strani. Vse to in še posebej dejstvo, da je bila slovenska Štajerska že tedaj izrazito vinorodna pokrajina, ki jo je mini ledena doba v drugi polovici 17. stoletja mnogo huje prizadela kot npr. severni del, t.i. Avstrijsko Štajersko, kjer so se prebivalci pretežno preživljali z živinorejo in kmetijstvom, je pripomoglo k temu, da je prav slovenska Štajerska in še posebej njen vinorodni predel Slovenskih goric postal središče enega najhujših preganjan čarovnic v 17. stoletju v Evropi.

In kdo so bile te čarovnice in čarovniki? Tako kot tudi danes, po več kot 300-letih, je bilo vedno dovolj naivnežev, ki verjamejo, da je njihova prihodnost zapisana v zvezdah, da njihovo usodo določa položaj zvezd, da je v usedlini kave ali v črtah na dlani zapisana njihova življenjska usoda. Če je za današnji dan težko razumljivo, da še obstajajo ljudje, ki verjamejo, da je Zemlja navadna ravna plošča, je bilo to za tiste čase nekaj povsem običajnega. Izobrazbe, kot jo poznamo danes, na tem prostoru praktično ni bilo. Zato so navadni, preprosti  ljudje, večinoma kmetje in viničarji, o življenju izven svoje sredine vedeli malo ali prav nič. Njihove predstave o življenju je oblikovala predvsem vera. In prav skozi vero, Cerkev in biblijske zgodbe je med ljudmi nastala vera v čarovništvo in seveda čarovnice in čarovnike. Pri tem je treba izvzeti ženske, ki so skupnosti koristile, to pa so bile predvsem zeliščarke, padarke, babice. Le-te so v tistih časih pomenile edino zdravniško oskrbo in pomoč večini ljudi. Zdravniki so delovali le v večjih mestih, njihove usluge so bile drage, metode zdravljenja pa velikokrat vprašljive. Po drugi strani pa so se predvsem zeliščarke (zeliščarji) naslanjali na večstoletno tradicijo zdravljena z zelišči in pripravki iz njih, ki so se izkazali večkrat kot dokaj učinkoviti.

Druga skupina so bili navadni prevaranti, ki so, enako kot danes, ljudem prodajali meglo oziroma prav tisto, kar so preprosti ljudje želeli slišati. Tako so obstajale napovedovalke usode s pomočjo kristalne krogle, vedeževalke, ki so s pomočjo zvezd napovedovale prihodnost itd. Ko k temu dodamo še vse magične moči, ki naj bi jih imeli razni uroki, zagovori, čarovnije, čudodelne maže itd., s katerimi so lahko zdravili bolezni živali in ljudi, dobimo predstavo o družbi, kjer je več kot 90% ljudi verjelo v magijo, čarovnije in s tem v čarovnice in čarovnike. Ob vseh zgoraj naštetih težavah (verske vojne, turške vojne, kužne bolezni, mini ledena doba, pogosta neurja s točo) so ljudje veliko bolj pozorno prisluhnili tistemu, kar so v mirnih časih preslišali. Namreč, v cerkvah so v tistih časih enako veliko kot o Bogu govorili o hudiču, ki so ga okrivili za vse težave ljudi. In od tod, do njegovih pomagačev na zemlji, čarovnikov in čarovnic, je bil le še korak. Prestrašeni in obupani ljudje so v svoji stiski v čarovnicah in čarovnikih prepoznali svojega glavnega sovražnika. Ljudski bes se je nenadoma obrnil proti obojim. Proti tistim, ki so jim koristili, kot tudi tistim, ki so jih le izkoriščali. Seveda je bilo tudi na naših tleh nekaj humanistično izobraženega plemstva in meščanstva, ki so se zavedali nesmisla preganjanja čarovnic. Po drugi strani pa je bil bes prestrašenih in večkrat obupanih ljudskih množic močan in splošno prisoten. V 17. stoletju na Štajerskem poznamo kar nekaj primerov pravega linča, ko so kmetje vzeli pravico v svoje roke in po kakšnem zelo hudem neurju s točo sami na grmadi zažgali »čarovnice«, ki so jih obtožili kuhanja toče ipd. Čarovniški procesi so se namnožili tudi zaradi pomirjanja kmečkih množic. Svoj višek so dosegli v drugi polovici 17. stoletja, ko se vsemu temu pridruži še čista finančna računica tistih, ki so skrbeli za izvedbo teh procesov. To pa so bili rablji, pisarji in predvsem krvni sodniki. Pri tem je potrebno povedati, da njihovo gonilo ni bilo izključna finančna dobrobit. Večina ali celo vsi so bili prepričani, da čarovnice in hudič obstajajo in da imajo res magično moč. K temu so samo še dodali izjemno finančno korist, ki so jo imeli od tega. Zanimivo je, da so na vrhuncu čarovniških procesov prvi glasovi proti njim prišli od velikega plemstva, ki so bili lastniki velikih zemljiških gospostev in tudi deželnih sodišč. Večina med njimi je imela svojega upravnika, ki je opravljal tudi običajne sodne posle, kot so spori med podložniki, manjši prekrški, kraje itd. Za hujše zločine: umore, rope, uboje pa so sodne procese vodili usposobljeni in pooblaščeni krvni sodniki. Tudi čarovniški procesi so spadali med t. i. krvne delikte. Sodnik in običajno tudi rablji, ki je izvrševal tudi mučenje in seveda na koncu usmrtitev obsojenca, so v večini primerov prihajali iz Gradca.

Čarovniški procesi v Lenartu oziroma na deželskem sodišču gospoščine Hrastovec so bili med odmevnejšimi na Slovenskem verjetno tudi zato, ker so jih povezovali s sekto skakačev. Leta 1625 je dal cesar Ferdinand II. uničiti zadnjo skakaško kapelo v Radehovi pri Lenartu v Slovenskih goricah. Verska sekta skakačev ali metalcev na tla se je okoli leta 1590 iz Kranjske razširila na skoraj vso Štajersko. Še posebej je bila razširjena med kmeti na Slovenskem Štajerskem. Tukaj je nastalo kar 6 skakaških kapel. Pripadniki te sekte so svojo božjo službo opravljali v poznih večernih urah, v času novega meseca. Po navadi so to počeli visoko na kakšnem hribu, v gozdu ali pa v grmovju kakšne doline. Ob tem so si svetili z gorečimi baklami ali pa pri plamenečem sijaju fosforenziranega lesa. Pridigi je sledil ekstatični ples, v katerem so se udeleženci divje zvijali in valjali po tleh ter na koncu trdno zaspali. V spanju so nato imeli vizije o Materi Božji in vseh možnih svetnikih. Ta kultni ples, ki je zelo spominjal na domnevna dogajanja na čarovniških shodih – sabatih, je vzbudil sum, da gre za molitev k hudiču. Pripadnike sekt so mnogi prej ko slej povezovali in imeli za hudičeve sledilce – sataniste. Tako je bila domnevna glavna darovalka sekti skakačev Maruša iz Gorice obtožena čarovništva in zaradi tega vržena v ječo. Leta 1596 so se v deželnem zboru pritoževali nad deželnoknežjim najemnikom na Ptuju, ker je dovolil zgraditi novo skakaško kapelo na Pesjakovem hribu (na območju vurberškega deželskega sodišča), ker naj bi se tam zbirali satanistični eksorcisti, ki so s čarovniškim poskakovanjem, kričanjem in valjanjem zganjali praznoverje. Eno leto pozneje, leta 1597, je deželni sekretar poročal o pritožbah nad kapelo skakačev v Brezju pri Mariboru, ker menda tam kmetje zganjajo praznoverje in se ukvarjajo s čarovništvom. Da je skakaštvo postalo eden od vzrokov za najhujše preganjanje čarovnic v Evropi, je zelo zaslužen tudi Jakob Bithner, protestant iz Saške, ki je leta 1580 postal deželni profos (neke vrste policijski nadzornik) na Štajerskem. Njegova naloga je bila, da očisti in napravi štajerske ceste varne pred potepuhi in še posebej pred ropajočimi nekdanjimi vojaki, ki so v večjih in manjših skupinah ropali in s tem močno ovirali trgovski promet. Iz njegovih poročil štajerskemu deželnemu zboru izhaja Bithnerjevo religiozno pogojeno sovraštvo do čarovnikov in čarovnic. Njegovo vztrajno iskanje in preganjanje slednjih ter nenehno pritoževanje nad deželskimi sodišči, ki so se v tistem času tovrstnih obtožb še otepala, to samo potrjuje. V 90- letih 16. stoletja je od dežele dobil nalogo, da poleg razbojnikov očisti deželo tudi skakačev. V njihovem nočnem plesu in božji službi je videl to, s čimer se je kot teolog ukvarjal v Jeni: čarovniške plese in čarovniške shode – sabate. Neškodljiva sekta skakačev je tako postala eden glavnih dokazov o množičnosti čarovnikov in čarovnic v Slovenskih goricah. K temu je pripomogla še epizoda, ko so skakači leta 1605 pregnali deželnega profosa, njegovih pet hlapcev, ko so zmotili njihovo službo božjo, pa hudo pretepli.

V Slovenskih goricah se je samo v 17. stoletju odvijalo več kot 300 čarovniških procesov, za katere danes vemo in je ohranjeno dokumentirano gradivo. Vsekakor je bilo teh procesov še veliko več, vendar se o njih ni ohranilo arhivsko gradivo. Prenekateri tovrstni proces pa se je ohranil samo skozi ljudsko izročilo. Lep primer tega je zgodba o nesrečni ljubezni Agate in Friderika Herbersteinskega, ki sta ji čas in ljudska domišljija marsikaj dodala in jo ustrezno ljudski predstavi zavila v romantično pripoved. Korenine ima vsekakor v resničnih dogodkih oziroma ima resnično podlago v histeriji preganjanja čarovnic na slovenskem Štajerskem na prelomu iz 16. v 17. stoletje.

                                                                                       Sašo Radovanovič

mag. Janez Kramberger: Knjigi na pot

Beseda kultura izhaja iz latinske besede cultura, ki je izpeljana iz besede colere, kar pomeni gojiti. Ljudje gojimo lepo, dobro, plemenito, kar daje življenju smisel, spodbuja pozitivna čustva in energijo, nam bogati duha.

Z znanjem, ustvarjalnostjo, razumom in domišljijo smo v teku razvoja postali to, kar smo danes: ljudje s  sončnimi in senčnimi stranmi. Tudi zaradi kulture, umetnosti, ustvarjalnosti razlikujemo med lepim in dobrim, slabim in zlim. Duhovno bogastvo stoletij in tisočletij, ki so ga ustvarili naši predniki, izvira iz človeka, govori zgodbo človeka in je namenjeno ljudem.

Tudi v Občini Lenart imamo srce in duha odprta za kulturo v žlahtnem pomenu, kajti brez kulture bi bil svet pust in siromašen. Prirejamo številne kulturne dogodke, prireditve najrazličnejših zvrsti, ki ljudem popestrijo življenje. Veseli smo bogate kulturne ustvarjalnosti v naših društvih, osnovnih šolah, glasbeni šoli in pri številnih posameznikih, ki soustvarjajo  kulturni utrip v naši občini.  Pisana beseda pusti sledi prihodnjim  rodovom, zato smo izdali več knjig, posvečenih zgodovini in življenju  v  Lenartu in drugih krajih naše občine.  Varuh pozitivnih vrednot, vsega dobrega, vinogradov in polj je naš Ovtar, kulturno – etnološki simbol Slovenskih goric in del naše kulturne dediščine, ki prinaša sporočilo tudi za današnji čas.

Ponosen sem, da naše mesto, občina in župnija nosijo ime Lenart. Prvič je Sv. Lenart v Slovenskih goricah omenjen že 1196. leta. Od tedaj je preteklo že 828 let, kar je v resnici lepa in dolga doba. V tem času so ljudje ustvarili veliko zgodb in tudi mnogo duhovnega  in materialnega bogastva, kar bogati tudi današnji Lenart. Mi vsi smo dediči njihovega dela in ustvarjalnosti.

Sveti  Lenart je živel v šestem stoletju na ozemlju današnje Francije, je zavetnik jetnikov, kmetov, živine, porodnic in priprošnjik za dober porod … Upodabljajo ga z razbitimi verigami in knjigo. Kako pomenljivo in simbolno! Tudi mi smo danes ujetniki sodobnih tehnologij, časovne stiske, stresa… Knjiga pa osvobaja duha, misli in odpira nova obzorja.

Na svetu  je več kot 1200 krajev, poimenovanih po svetem Lenartu. V mestu St. Leonard – de – Noblat v Franciji, kjer je umrl sv. Lenart in so njegove relikvije, ima sedež  Mednarodna federacija združenj in krajev, posvečenih svetemu Lenartu. Tudi Mesto Lenart in Župnija sv. Lenarta v Slovenskih goricah sta se v lanskem letu pridružila tej federaciji. Delegacija Občine Lenart in Župnije sv. Lenart sta se  maja 2023 v tem francoskem mestu udeležila Ostenzij sv. Lenarta, verskega festivala s 1000-letno tradicijo, ki se odvija vsakih sedem let.

Sveti Lenart, rodbina Herberstein, grad Hrastovec, Agata in Friderik … vse to je naša bogata zgodovina, vse to so naše zgodbe in legende, ki so v naših krajih in ljudeh pustile pečat in sledi vse do danes in so še vedno žive med ljudmi.

Legendo o ljubezni med Agato in Friderikom je leta 1928 v zgodovinski povesti Črni križ pri Hrastovcu prvi zapisal pisatelj dr. Ožbalt Ilaunig. Knjiga je ponovno »ugledala luč sveta« leta 1988.V sodobni knjižni slovenščini jo je Občina Lenart izdala leta 2006. Ponatis knjige pa je izšel leta 2013.

Legenda o Agati in Frideriku je zaživela tudi v gledaliških predstavah že pred drugo svetovno vojno, v petdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja. Uprizorila so jo domača kulturna društva. Vse uprizoritve so navdušile občinstvo. Po letu 2010 so se v spomin zapisale Agatine skrivnosti in Pobeg v zgodovino čarovništva, uprizorjeni v naravnem okolju gradu Hrastovec in na drugih lokacijah, kjer se dogaja zgodba. Uprizoritev igre Agata, ki jo je leta 2019 pripravilo Kulturno društvo Delavec Lenart, je legendarna, briljantna dih jemajoča predstava.

Spoštovani bralec! V rokah držiš novo knjigo, namenjeno vsej slovenski javnosti. Povabilo je namenjeno vam, ki prihajate iz drugih območij Slovenije. Vsem kličemo:  dobrodošli v Slovenskih goricah! Tukaj živijo delovni, pošteni in ponosni ljudje. Podajte se po poteh Agate in Friderika, odkrijte mogočni grad Hrastovec, Agatin Štralek pri Voličini, slikovito Radehovo, skrivnostni Črni les, doživite lepote jezera Komarnik, postojte ob spomeniku Črni križ, posvečenem Agati.

Agata in Friderik sta znova  oživela v knjigi, tokrat izpod peresa uglednega in cenjenega pisatelja mag. Ivana Sivca. V veliko veselje in čast mi je, da je pisatelj zgodbo razširil, poglobil in ji dal pridih današnjega časa.

Na svetu je veliko zla, trpljenja, sovraštva, nestrpnosti. Lahko rečemo, da v nekem smislu mnogi še vedno preganjajo čarovnice. Ta knjiga nosi drugačno sporočilo, saj je poudarek na ljubezenski zgodbi.

Ljubezen je najgloblja srčika življenja. Tam, kjer je ljubezen, tam je življenje, je ljubezen večna. Iz ljubezni smo se rodili, zaradi ljubezni smo ljudje. Pisatelj Ivan Sivec je občutljiv raziskovalec življenja, zato nas v tej zgodbi o ljubezni vodi v najbolj intimne in skrivne pokrajine človeške duše.

Hvala pisatelju, da je na njemu lasten način odkril lepoto, sporočilnost, brezčasnost in vrednote ljubezenske zgodbe o Agati in Frideriku, dal knjigi novo življenje, globino, energijo in svežino.

Lenart, v januarju 2024     

mag. Janez Kramberger, dr. vet. med.

župan Občine Lenart