Dragi moj bratec Tonček, poslavljam se! Poslavljam od tebe, poslavljam od sestre Marije, poslavljam od matere, poslavljam od Muljave, poslavljam od svojih ljubih bralk in bralcev.

Verjetno me lahko razumeš: umreti pri sedemintridesetih ni lahko! A lažje je umreti doma kot na tuji zemlji. Lažje na rodni grudi kot v Ljubljani, Mariboru ali na Dunaju. A četudi bi umrl v Ljubljani, vedi, da bom odšel na drugi svet, med svoje prednike, z mislijo na rodni dom, na našo muljavsko zemljico.

Zdi se mi, dragi moj bratec, da je prav, da vsaj tebi povem, kakšno je bilo moje življenje. Predvsem pa moje pisanje. Resnica vedno osvobaja. Veliko pametnega in tudi marsikaj nesmiselnega bodo zapisali o mojem delu sila učeni učenjaki in tudi površni prostaki. A vedi, da je resnica samo ena. In prav to ti želim pred svojo neizbežno smrtjo razložiti čim bolj podrobno.

Kot veš, sem se rodil 4. marca leta 1844. Dve leti pred menoj se je rodila najina sestrica Marija, doma imenovana Mici. Dve leti za menoj si se rodil ti, v krstnih knjigah zapisan kot Anton, moj bratec Tonček. Do konca življenja boš zame Tonček, jaz pa zate Jožek, pa čeprav na vseh mojih knjigah in drugih spisih piše Josip.

Josip Jurčič!

Kako tuje mi to zveni! Kot da se ne bi rodil na mili dolenjski zemljici, kot da me ne bi rodila preprosta kmečka ženica, kot da ne bi še pred kratkim tekal v srajčici po Pajžbarjevi tratici, kot da ne bi bil del teh dobrosrčnih, hudomušnih in po svoje zvitih Dolenjčkov, mojih ljubih rojakov.

Rad imam te ljudi. Sam veš, da v naših ljudeh zapoje vsaka beseda, ki pride iz ust. Zdi se, da poje kot žaga, ko jo na hitro obesiš na klin, kot ptica, ki se veseli pomladi, kot izvirček med kamenjem, ko se po končani zimi končno znebi ledenega oklepa. Zdi se mi, da v meni še vedno brbota na tisoče besed, ki bi rade zagledale svet, ki bi se rade pridružile ljudem, ki bi jih rade objele s svojo mehkobo in milino kot zadnji topel vetrič na jesen. Zdi se mi, da v meni še vedno živijo pradavni oholi graščaki in nerodni kmečki prostaki, ki ne morejo najti skupnih poti. Zdi se mi, da mi pred oči še vedno stopajo ponosni kmečki veljaki in živahni vaški čudaki, ki se dnevno srečujejo, a se nikdar ne pogovorijo do konca. Iz gozda prihajajo čudni nočni strahovi in strašljivi nepotešeni duhovi, ki se plazijo med nami kot spomini v mesečini, a nikoli nikjer do konca ne najdejo svojega miru. Pred nami skačejo čudni nočni svatje, skrivnostni deseti bratje, korajžni tihotapci, živahni vinski bratci, občinski možiclji in mestni škrici, strogi uradniki in spačeni posamezniki, dobrotljive vile in druge nadnaravne sile, sumljivi zlati zakladi in skrivnostni skalnati skladi, stiški menihi in turški konjeniki …

Nedosegljiva sreča in v vetru usihajoča sveča …

Res, imel sem neizmerno veliko srečo, da se me je že v rani mladosti dotaknila domača beseda, da sem se napajal v slovenskih vezanih in nevezanih stihih, da me je dan za dnem, noč za nočjo, obiskovala vitka gospodična domišljija, da sem iz naše bogate preteklosti lahko črpal dramatičnost usode in opojnost vinske posode, da sem lahko z hudomušnostjo odganjal vse hudobne duhove in preganjal male in velike bogove.

Koliko vsega bi ti lahko povedal, dragi moj bratec, a se bom osredotočil samo na tisto, kar se mi zdi pomembno. In to zato, da me boš skušal razumeti vsaj ti: moj drugi obraz, moj muljavski izraz, moj dolenjski čas …

Moj prvi spomin seže v četrto leto, ko mi je oče rekel:

»Jožek moj, zdaj boš pa začel pasti krave A se bojim, da ne boš mogel obvladovati Rogate!«

Pri hiši smo imeli tedaj dve kravi: Šeko in Rogato. Šeka je bila mirna in pohlevna, Rogata pa tako razborita, da ni prenesla ob sebi nikogar, tudi med molžo je bila vedno vsa vznemirjena in razborita. Mati se je nanjo vedno jezila. Med pašo je kar naprej uhajala v sosedovo deteljo in zelje. A oče je imel vame veliko zaupanje. Najini sestrici Mariji je dejal:

»Še pred tvojim šestim letom te bo na paši zamenjal Jožek. Res je bolj krhke in slabotne postave, a kravi bo že znal spraviti v red.«

Rečeno drugače: od malih nog mi ni bila namenjena samo nižja, temveč celo višja pastirska šola. Dvojnost življenja pa mi je bila položena že v zibelko, razložena pa – s kravama! Po eni strani je na svetu veliko dobrega, po drugi pa tudi takega, kar je težko ugnati v kozji rog.

Ta dvojnost se je kazala tudi v samem imenu mojega rojstnega kraja, v Muljavi. Oče, ki je bil drugače pameten in podjeten mož, mi je nekoč – ko je videl, da me vse zanima – razložil:

»Nekdaj so bili tam doli pod vasjo veliki samostanski travniki. In ker so tam od spomladi do pozne jeseni krave mulile travo, so kraju stiški menihi, ki so bili njihovi lastniki, kraju rekli Travniki oziroma Muljava. Tam, kjer krave mulijo travo.«

Naslov: Prvi pomladni cvet; realistična romantika pisatelja Josipa Jurčiča
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Dušan Strnad in akademik prof. dr. Janko Kos
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 21; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-00-3
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS