Project Description

Vse generalove skrivnosti

VELIKA SENZACIJA!

ODKRILI SMO PRVEGA SLOVENSKEGA GENERALA – JERNEJA BASAJA (1719 – 1784), TOREJ GENERALA IZ 18. STOLETJA.

Pisatelj IVAN SIVEC nam s pomočjo dveh pomembnih slovenskih zgodovinarjev – doc. dr. Miha Šimca in dr. Rajmunda Lamprehta – v obliki biografskega romana do podrobnosti razkriva doslej neznanega, a izjemno pomembnega slovenskega junaka – Jerneja Basaja (1719-1784), prvega slovenskega generala. O njem je bilo do izida tega romana napisanega le nekaj vrstic, s pomočjo doktorjev znanosti in lastnega srčnega odkrivanja preteklosti pa avtor pred nas razgrne njegovo trnovo pot vse od kmečkega fantiča do vzpona na mesto generala v Vojni krajini. Roman je pripet na izjemno živahno vojaško ozadje osemnajstega stoletja, prepleten pa je tudi z Basajevo osebno zgodbo, ki se razteza od prve nepremišljene ljubezni do fantovskega življenja, od vojaka začetnika do ženitve in smrti v objemu svojega pobratima Petra Pavla Glavarja.

Odlomek iz zapisa o izjemnem odkritju v dunajskem arhivu:

Začnimo s staršema bodočega generala Jerneja Basaja! Jernejev oče Jernej in mati Marija sta si ustvarila veliko družino. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet hčerk in šest sinov. Od enajstih otrok so štirje umrli že v otroških letih. Posebej bi omenil le sina Jerneja Basaja, rojenega leta 1719, o katerem bom več pisal v nadaljevanju.

Leta 1721 sta Jernej in Marija vzela v rejništvo Petra Pavla Glavarja. O njem bom prav tako nekaj več napisal v nadaljevanju. Peter Pavel je postal del družine in starša sta zanj skrbela enako skrbno kot za svoje biološke otroke …

dr. Rajmund Lampreht

Odlomek iz daljše znanstvene študije, objavljene prav tako v knjigi:

Življenje Jerneja Basaja je torej teklo med skrbjo za družinske člane in skrbjo za vsakdanje razmere na področju polka. Basaj je v vojski do leta 1771 služil že več kot 33 let, kar ga je uvrščalo med tiste častnike, ki so na podlagi službenih let in vojaškega udejstvovanja lahko zaprosili cesarski dvor za povzdig v plemstvo. To je storil poleti leta 1771 in v svoji prošnji orisal svojo življenjsko pot in napredovanja, kar je potrdil s prilogami različnih pričevanj njegovih poveljnikov in drugih dokumentov. Dne 24. avgusta 1771 je vladarica Marija Terezija polkovnika Jerneja Basaja povzdignila med plemiče in je tako postal Jernej pl. Basaj (Bartholomaeus von Bassee). Kot poplemeniteni polkovnik je v Ogulinskem krajiškem polku deloval vse do pomladi 1775, ko je bil deležen novih časti in slave. Dne 24. aprila 1775 je dosegel čin generala in bil ob tem premeščen v poveljstvo karlovškega generalata v Karlovec. Zanimivo pa je, da se v Karlovec ni preselil takoj, saj je njegova soproga še leta 1777 pisala, da so se sprva preselili v Brinje, od koder se je družina v Karlovec preselila šele v naslednjem letu.

Doc. dr. Miha Šimac

Iz spremne besede župana Občine Cerklje na Gorenjskem:

Jernej Basaj je bil rojen v Vopovljah, po domače pri Jerasovih, v Občini Cerklje na Gorenjskem. General Basaj je bil doslej povsem neznana osebnost, na srečo pa so zgodovinarji in pisatelj Ivan Sivec kot prvi prišli do odkritij, kako pomembna osebnost je bil. Na Dunaju so odkrili veliko podrobnosti o rojaku iz cerkljanske fare, o tem, kako je šel k vojakom, kako je napredoval v majorja, kako se je izkazal v mnogih bitkah in na koncu, kako je prišel do naziva general in do plemiškega naslova.

Pisatelj Ivan Sivec je sestavil iz zgodovinskih dejstev živahno in berljivo pripoved, ki večplastno prikazuje našega rojaka Jerneja Basaja kot visokega vojaškega častnika in pomembnega človeka. Slovenci smo bili v preteklosti odlični vojaki in celo generali. Vsa Slovenija je s to knjigo obogatena z novim pogledom na našo bogato preteklost. Za dragocen zgodovinski prispevek k ohranjanju bogate zgodovine naše občine izrekam pisatelju Ivanu Sivcu iskreno zahvalo.

Župan Franc Čebulj

Začetek romana o Basaju

Življenje bi bilo lahko lepo, če ne bi bilo tako pogosto posejano s smrtmi najbližjih. Posebno lepo bi bilo lahko tam, kjer so žitne njive nadvse radodarne s pridelkom, kjer se na dobravah pase veliko krav in drobnice, kjer v hlevu stojijo močni voli in trpežni konji. Predvsem pa tam, kjer ljudje radi delajo, kjer gre poštenje iz roda v rod, kjer so ljudje od pamtiveka naprej bogaboječi. Najlepše bi jim bilo tam lahko tudi zato, ker jim ujme ne uničujejo prevelikokrat njihovega prizadevanja. Posebno lepo, ker človeške roke in zdrava kmečka pamet še vedno poznajo tiste obče človeške vrednote, ki človeka plemenitijo ter se že stoletja pretakajo od družine do družine, iz roda v rod.

Pod Krvavcem so bile po sončnih bregeh, na robu gozdov in delno tudi na ravnini, na manj plodni zemlji, posejane najbolj ljubke vasice pod božjim svodom. Ponosnih domačij in s slamo kritih koč je bilo ravno toliko, da jih je lahko zemlja preživela brez hujših pretresov. Po drugi strani so bile poti speljane tudi na vse strani neskončnega neba: navzgor proti mestecu Kranju, v hribe pod Krvavec in na Štefanjo goro. Še pogosteje so vodile navzdol, proti Komendi in Mengšu. Največkrat prav do Ljubljane in mnogokrat vse tja do sončne Vipavske doline in celo do tako velikega mesta, kot je bil Trst ob modrem morju.

Vopolje so bile tedaj še zelo majhna vas na robu cerkljanske fare. Sredi osemnajstega stoletja so obsegale komaj slab ducat kmečkih hiš in še precej manj bajt. Ime kraja je bilo tako lepo nazorno, da celo tuji, nemško govoreči pisarji, gluhi za slovensko besedo, niso mogli zapisati kraj drugače kot vasica, ki leži V polju. Sredi polja. Blizu gozdiča, a vendar na ravnini in obdana z rodovitnimi njivami, z dragocenim poljem, s poljem, ki je v tistem času pomenilo – življenje!

Vopolje bi morda ostale za vedno obrobna vasica, nepomemben kmečki kraj, vaški zaselek, ki se je držal bolj znanega Spodnjega Brnika, če se ne bi leta Gospodovega 1719 tu rodil – slovenski general! Prvi slovenski general! General, ki mu je svetovno znana vladarica Marija Terezija dodala naziv Plemeniti in ga pozneje povzdignila celo v barona. Nekaj let pred svojo smrtjo pa mu je podelila tudi naziv Blagorodni. General, ki ga je poznala vsa Vojna krajina. General, ki je bil poveljnik mnogih regimentov in celo glavne vojaške trdnjave v Vojni krajini, v Karlovcu. General, kateremu je življenje naklonilo veliko lepega, vmes pa tudi mnogo trpkega. General, ki se je znašel v mladosti v takem vrtincu ljubezni, da ga je potem obžaloval vse življenje. In general, ki je poleg štirih hčera v svoji hiši spravil v ponosni vojaški stan kar dva sinova.

In prav temu velikemu generalu je stekla zibelka v kmečki hiši v Vopoljah, pod Krvavcem, na slovenskih tleh.

Pri hiši se je reklo pri Jerasovih, pisali so se Basaj. Šlo je za starodavni rod, ki je imel dokaj veliko kmetijo od gosposke v zakupu že stoletja. Prav vsi Basaji so bili tako dobri gospodarji, da so brez težav odrajtali gosposki vso desetino in čez vse leto zgledno opravili tudi vso tlako. Pri tem jim je vedno ostalo še precej cvenka za svoje priboljške, za dokup te ali one dobrobiti, predvsem pa za ohranjanje ugleda v mnogih vasicah pod Krvavcem. Celo v Cerkljah, kjer se je ob cerkvi Marijinega Vnebovzetja vedno zbralo veliko uglednih Gorenjcev, so možje brez kakršne koli zavisti drug drugemu priznavali.

„Ja, Jeras je pa res dober gospodar!“

Mnogi so ob tem povzdigovali tudi Jerasovko.

Naslov: Vse generalove skrivnosti; razburkano življenje in pretresljiva smrt prvega slovenskega generala Jerneja Basaja
Avtor: Ivan Sivec
Spremne besede: doc. dr. Miha Šimac, dr. Rajmund Lampreht in župan Občine Cerklje na Gorenjskem Franc Čebulj
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 25; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-22-5
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.