Project Description

Vitezi jutranje zarje

O Bernardu Turnškem in žovneških svobodnih gospodih

VITEZI JUTRANJE ZARJE
O Bernardu Turnškem in žovneških svobodnih gospodih

Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 7

Začetniki veličastnih celjskih grofov in knezov so bili svobodni žovneški vitezi z obrobja savinjske doline. Največ koristi so imeli od mitnin, dobro vzdrževane najemniške vojske in posojanja denarja. Med žovneškimi svobodnjaki je bil tudi evropsko priznan pesnik Konrad I. Žovneški.

Kronist Modest pa ne opisuje samo žovneških gospodov, temveč tudi oprodi Bernarda in Lenarta, znameniti breški viteški turnir, napad ob prvem svitu, pravico prve noči in dvojni uboj. Predvsem pa vzpon navadnega podložnika od paža do oprode in viteza. Mu bo sploh uspelo?

Roman Vitezi jutranje zarje je del pentalogije o Celjskih grofih in knezih:

Prof. Franc Kralj je v spremni besedi NEKAJ MISLI O ŽOVNEŠKO-CELJSKIH med drugim zapisal:

“Knjiga pisatelja Ivana Sivca »Vitezi jutranje zarje« je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin. Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranje mitnin, vojaški spopad) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.

Večina opisanih dogajanj je povezana s pesnikom Konradom I. Žovneškim, ki je zelo hvaležna tema. Poleg tega so dogodki povezani z ljubeznijo in zaljubljenostjo prikazanih junakov in so zato zanimivi za bralce, ki so ljubitelji lepe in s čustvi povezane bogate zgodbe.”

/ začetek prvega romana /

Veliko semen je posejanih v zemljo. A mnogo jih nikoli ne vzklije. Marsikatero seme med prstjo samo na hitro zgnije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat velike razlike v rasti, cvetenju, plodovih. Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih.

Med tistimi, katerih seme je zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi v opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

In ker človek za svoj obstoj ne potrebuje samo zajetne zagozde kruha, nekaj korcev vode (in polič vina), nekaj prgišč oluščenega prosa, pa tudi ne samo veliko zraka za dihanje in udobne stelje za počitek, temveč tudi zgodbo, pripoved, izkušnjo drugega, zdaj polagam pred vas ljudsko kroniko o velikih Celjanih. Vsa druga zemeljska bitja namreč lahko živijo brez zgodbe, mi pa jih potrebujemo bolj kot kruh, vodo in kašo. In ker se zavedam, da radi prisluhnete taki pripovedi, iz katere bi se lahko tudi kaj naučili, sem jo pravkar začel pisati posebej samo za vas, o, ljudje moji.

Ponižno priznam, da to izvira tudi iz tega, ker sem naredil neumnost. Veliko neumnost. Čeprav sem menih, sem se nameraval – oženiti! Na stara leta oženiti. Vsi dobro poznate Stržajevo Minko, dobro ohranjeno vdovo iz ulice Ob stolpu. Bil sem njen spovednik, pa …

Ne bom vam pisaril podrobnosti! Sami imate dovolj domišljije, da si lahko predstavljate, kaj se zgodi, ko se srečata dva človeka enakih poželenj. Ko sem pred Minko v marsikaterih meniških načelih popustil, sem bil tudi sam prepričan, da pri svojih dobrih štiridesetih še nisem človek za odpis. Pa sem opata zaprosil, da bi izstopil iz našega minoritskega reda in se oženil. On in njegovi pomočniki pa so staknili glave in me na hitro proglasili za norega. Potem pa so me kot kakšnega pouličnega razbojnika z zvezanimi rokami z vrvjo odvlekli v Friderikov stolp. V prav tisti stolp, v katerem se je v času svojega neugnanega življenja medil tudi eden od zadnjih velikih Celjanov.

Rekli so mi:

»Glavo si boš najlažje ohladil s pisanjem kronike o Celjanih. Si prvi v svojem rodu, ki je postal menih, in zadnji, ki zna napisati kaj dobrega o Celjanih. Poznal si še osebno starega grofa Hermana pa gospoda Friderika pa Barbaro pa Veroniko pa Ulrika. A le glej, da boš vrgel na papir o njih samo najlepše. Drugače ti bodo nasledniki Celjanov odrobili glavo, še preden boš lahko legel k počitku kot spokorjeni menišek.«

Opatov pomočnik pa je še pristavil:

»In začni na začetku, pri Žovneških. Rad si razlagal, da so tvoji predniki odločilno vplivali na vzpon in slavo celjskih grofov in knezov.«

Ob tem so mi dali neskončne gore pergamenta, celo butaro gosjih peres, eno golido črnila in … In očitno neskončno časa. Časa vse do smrti.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 288 strani
Format: 17 x 24 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

prof. Franci KRALJ: VITEZI JUTRANJE ZARJE

 

NEKAJ MISLI O ŽOVNEŠKO-CELJSKIH

Brez dvoma so bili Žovneško-Celjski najpomembnejša in edina plemiška družina, ki je v srednjem veku stalno bivala na sedanjem slovenskem območju. Ohranjene listine dokazujejo, da so tu dokazano živeli več kot tristo let, vsaj od leta 1130 do atentata na kneza Ulrika II. Celjskega leta 1456.

Kdo so bili Žovneško-Celjski? Najprej moramo ugotoviti, da jih v listinah srečamo najprej kot Savinjske (imenovane po reki Savinji), nato kot Žovneške  – imenovane po gradu Žovnek in končno kot Celjske – imenovane po bivanju na gradu in v trgu Celje. Skoraj 200 let so se imenovali Žovneški, le dobrih sto deset let so bili Celjski, zato je upravičena uporaba naziva (priimka) Žovneško-Celjski. Žal ni znan čas, v katerem so uporabljali naziv Savinjski. V znanih listinah je to le okoli petdeset let, a so v Savinjski dolini nedvomno bivali že pred prvimi znanimi navedbami v ohranjenih listinah.

Ugotovitev izvora Žovneških je zelo zahtevna naloga, ki je do sedaj še ni nihče uspešno rešil. Poskusov, da bi ugotovili začetek žovneškega rodu, je bilo že veliko, vendar pravega uspeha pri tem ni bilo. Nesporno ostaja le dejstvo, da je družina, ki je bila začetnica tistega mogočnega rodu, ki se je končal s knezi Celjskimi, živela v gradu na zahodni strani Savinjske doline pod Dobrovljami v bližini Braslovč.

Nekateri zgodovinarji povezujejo izvor Žovneških z Viljemom I., ki je bil mejni grof Savinjske mejne grofije (marke), in z njegovo ženo Hemo (Ema) po rodu Selško-breško s Koroške, rojeno v Selčah na Koroškem. S porokama z Vovberžankama so se kasneje s to družino Žovneški dejansko tudi povezali.

Brez osnove nista tudi teoriji, da naj bi Žovneški izvirali iz družine kneza Braslava, ki je živel koncem devetega in mogoče še del desetega stoletja, ali da naj bi izvirali iz družine Preslava, ki je živel okoli leta 1040. Braslav in Preslav bi lahko bila sorodnika, a je bila med njima starostna razlika okoli 150 let.

Omeniti je treba tudi poskuse, da bi izvor Žovneških povezali z Askvinom, sorodnikom Eme Krške, ki je po Emini smrti dedoval veliko ozemlje na območju Trbovelj, Radeč in Laškega ter manjše dele v vzhodnem delu Spodnje Savinjske doline.

Najkasneje med letoma 1123 in 1130 pa so se Žovneški (takrat še kot Savinjski) prvič listinsko pojavili in od takrat dalje o njih ni nobenega dvoma več. Zanimivo je, da je že prva listinska omemba v zelo ugledni družbi. Prav dejstvo, da Žovneške že zgodaj srečujemo listinsko izpričane v bližini uglednega cerkvenega ali posvetnega plemstva, daje osnovo za trditev, da jih lahko upravičeno uvrščamo med tiste, ki so imeli v takratnem času izjemno velik ugled. Že v prvih listinah so vedno navedeni na zelo visokem mestu, takoj za najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki in med posvetnimi dostojanstveniki takoj za grofi.

Prvi znani predstavnik žovneškega rodu je bil Gebhard I., v listini napisani med letoma 1123 in 1130 naveden kot Savinjski. Živel je vsaj še leta 1144. Gebhard II. je bil leta 1173 že naveden kot Žovneški in je živel vsaj še leta 1228. Žovneško družino je nadaljeval Konrad I., sin Gebharda II.. Konrad I. je bil rojen okoli leta 1200, saj je bil leta 1202 naveden kot otrok in je živel vsaj do leta 1241. Družino so nadaljevali Konradov sin Ulrik I., za njim Ulrikov sin Ulrik II., in za njim Friderik I., ki je bil zadnji s priimkom Žovneški in prvi kot Celjski.

Ali je bilo prvotno žovneško bivališče na sedanjem območju gradu Žovnek, ni zanesljivo znano. Prvotni »gradovi« namreč niso bili taki, kot jih sedaj poznamo. Bile so to zidane, ali delno zidane, ali celo samo lesene stavbe, pogosto pa le štirioglati, redkeje tudi okrogli stolpi. Imeli so že obrambne jarke, običajno dostope preko mostov in postavitev na težko dostopnem mestu. Prvotni žovneški grad ali stolp je bil mogoče zato nekaj sto metrov vzhodno od sedanjega gradu na istem grebenu, a na nekoliko manjši nadmorski višini. Tu je še nekaj ohranjenih ruševin, ki bi bile lahko ostanek prvotnega žovneškega gradu.

V zvezi s postavitvijo gradu Žovnek in morebitnim njegovim predhodnikom ne moremo izključiti povezanosti s trgovskimi potmi, ki so v preteklosti potekale med sedanjo Severno in Južno Evropo. Tu nekje so se poti cepile na ono, ki je vodila proti jugu na skrajni južni del Evrope, tudi do Grčije, in tisto, ki je zavila proti zahodu v severnoitalijanske nižine. Z veliko gotovostjo se da trditi, da je tu potekala tudi znamenita »jantarska pot«. Mimo so potekale poti, po katerih so različna ljudstva z vzhoda vdirala proti zahodu. Tudi v zgodnjem srednjem veku še ohranjena rimska cesta ni bila daleč proč. Z gradu je ta bila dobro vidna, zato so Žovnečani brez težav kontrolirali dogajanja na njej. Promet je potekal počasi, sploh pa, če je bil ta z vozovi ali celo peš. Dodatno pa so imeli grad Ojstrico, ki je kontroliral prehod iz Savinjske doline preko Posavskega hribovja na Dolenjsko, z odcepom proti zahodu preko Trojan v Ljubljansko kotlino. Podobno nalogo pa je imel Liebenstein ob poti, ki je vodila na preval Vrhe in od tam k Savi, in Šenek ob poti proti severu proti Koroški in Zgornji Štajerski.

Sedanja cesta z gradu Žovnek po dolini Trnavce in mimo dvorca Žovnek – Ruhetal s priključitvijo na cesto Braslovče-Gomilsko spada v čas, ko so zgradili dvorec Žovnek, to je okoli leta 1816. En del te ceste so kasneje prestavili ob gradnji jezera (zadrževalnika) na Trnavci.

Po obsegu je bila žovneška alodialna (svobodna) posest sorazmerno majhna in na kakšnem drugem območju verjetno ne bi bila omembe vredna. Na območju Savinjske doline pa je bil zlasti njen strateški položaj izjemen. Tak je bil že v daljni preteklosti. Že pred rimsko oblastjo so preko tega ozemlja potekala trgovska pota. V času rimske oblasti so vse poti obnovili in uvedli nove poti po cestah, ki so vse vodile iz Rima v rimske province in iz provinc nazaj v Rim.

V času germanskih »barbarskih«, slovanskih in drugih vpadov so prekinili vsa trgovska pota v Savinjski dolini. Tudi mesta so doživela usodo premagancev. Šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 so se razmere toliko uredile, da se je začelo obnavljanje predvsem trgovine. Ponovno so bila skozi Savinjsko dolino speljana pota, ki so potekala iz Panonije v italijanske pokrajine. Prav tako so tukaj potovale karavane iz Srednje Evrope v južno Evropo. Vsa pota so se združevala prav v zahodnem delu Savinjske doline pred prehodi preko hribovskih predelov, kjer so bili dostopi v Ljubljansko kotlino. Ta del je bil v večini Žovneški (Savinjski).

Nobenega dvoma ne more biti, da so Žovneški od trgovcev zahtevali dajatve v obliki različnih pristojbin, kot so to bile: mitnina, brodarina, mostnina. To je bila takrat že ustaljena pravica lastnika ozemlja, preko katerega so potovali. Ker je bil preko žovneškega ozemlja izjemno velik trgovski promet, so bili tudi žovneški dohodki od prometa izjemno veliki. Prav ta sredstva so postala osnova za veliko finančno moč Žovneških, ki so jih kasneje nadgradili še z vojaškim najemništvom.

Kje so bile prvotne mitnice, bo treba še ugotoviti. Ni brez osnove mnenje, da so se morali trgovci in popotniki javljati na eni od žovneških grajskih stavb, na Žovneku, na Ojstrici, na Liebensteinu ali na Šeneku, in tam poravnati finančne obveznosti, ki so nastale ob vstopu na njihovo posest, ob prečkanju te posesti po poteh, mostovih, brveh, ob prečkanju rek, potokov, in v zvezi z zagotavljanjem varnosti potovanja popotnikov in trgovcev po njihovem ozemlju.

Knjiga pisatelja Ivana Sivca »Vitezi jutranje zarje« je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin. Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranje mitnin, vojaški spopad) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.

Večina opisanih dogajanj je povezana s pesnikom Konradom I. Žovneškim, ki je zelo hvaležna tema. Poleg tega so dogodki povezani z ljubeznijo in zaljubljenostjo prikazanih junakov in so zato zanimivi za bralce, ki so ljubitelji lepe in s čustvi povezane bogate zgodbe.