Project Description

Pika pri Martinu Krpanu

Pika jo je tokrat mahnila na Dolenjsko,  kjer se je v Velikih Laščah in okolici srečala s pisateljem Franom Levstikom,  njegovimi povestmi, pesmicami in dramami. Najbolj pa je bilo vznemirljivo soočenje s neustrašnim Martinom Krpanom in zoprnim Brdavsom.

Ob tem sledita dve veliki presenečenje in sicer kakšna je v resnici angleška sol in o tem, da je Levstik napisal pravzaprav dva dela svojega velikega junaka.

PETNAJST ZAOKROŽENIH ZGODB

ŠESTNAJST BARVNIH FOTOGRAFIJ

EN SAM MARTIN KRPAN

Za otroke od 7.-12. leta, pa tudi za očije in mamice, dedke in babice.

Ena od petnajstih črtic:

TIHOTAPCI

O tihotapcih so napisane debele knjige. Pripovedi o njih ne bo nikoli zmanjkalo. Oči je celo izjavil:

„Dokler bodo na svetu ljudje, bodo obstajali tudi tihotapci.“

Mami je dodala:

„Seveda obstajajo vedno ljudje, ki bi radi na hitro zaslužili.“

Babi je rekla:

„Po svoje so to zelo pogumni ljudje, saj veliko tvegajo.“

Dedi pa je dodal sklepno misel:

„To so posamezniki, ki poznajo bližnjice do bogastva. Po drugi strani – vsaj pri Krpanu je tako – pa so se v nekem pogledu uprli obstoječi oblasti, v našem primeru cesarskemu Dunaju. V tem pogumu pa je največja veličastnost Krpanovega početja.“

Ko smo se začeli pogovarjati o podobnih Krpanih iz preteklosti, je oči prišel na dan s prav posebnim pogledom. Razložil nam je:

„Krpana imamo Slovenci radi zato, ker je delal tisto, kar je bilo prepovedano. S svojo smelostjo se je postavil celo pred samim cesarjem. Sicer pa je znano, da imamo Slovenci tihotapstvo že v krvi. Po eni od raziskav je dokazano, da imamo v sebi okoli pet odstotkov keltske krvi. Na našem ozemlju so pred Rimljani in pred selitvijo Slovanov na naša tla živeli namreč Kelti. Le-ti pa so bili odlični jezdeci, izjemni bojevniki in tudi – kot se reče po domače – švercarji. Z Baltika so nosili na naše ozemlje okamnelo smolo, jantar. Iz njega so izdelovali najlepše zapestnice, koralde in drug nakit. Se pravi, da je bil tudi Krpan v nekem pogledu delno keltske krvi.“

Babi je dodala še eno zgodbo. Takole je šla:

„V bližnji preteklosti niso bili znani sami moški tihotapci, temveč tudi ženske. Ena takih je živela na cerkniškem koncu. Rekli so ji Ivanka Krpanka. Ker je tam v bližini potekala meja, so prebivalci na drugo stran na veliko nosili meso, kavo, vžigalice in podobno blago, s katerim se je dalo s pretihotapljenjem čez mejo lepo zaslužiti. Nekoč so v neki gostilni karabinjerji čakali tihotapce vse do pozne ure. A jih ni bilo na spregled. Pač pa se je med njimi pojavila lepa Ivanka, vsa naličena in nekoliko premalo oblečena. Karabinjerji so se začeli takoj na veliko ukvarjati z njo. To je trajalo več ur. Medtem pa so drugi domačini spravili čez mejo konje in vole …“

O cerkniški Ivanki Krpanki pa še tole:

„Ko so jo nekoč vendarle ujeli na delu in zaprli, se je s pomočjo vrvice, ki jo je imela vedno pri sebi, dokopala do ključev zapora in ušla na prostost, še preden jo je doletela kakršna koli kazen.“

Tihotapci so bili vedno zviti in premeteni ljudje. Oči se je spomnil, da je v šoli slišal naslednjo resnično prigodo.

„Pisatelj Ivan Tavčar je bil več let ljubljanski župan. Ko se je mudil na Igu pod Ljubljano, je ljudem zagotavljal, da so mitnice pri vstopu v mesto neprodušne in da je treba prav za vsako žival, ki jo pripeljejo v Ljubljano, pač plačati mitnino, posebno dajatev. Ob pustu pa se je zgodilo, da je nekdo s kočijo pripeljal pred mestni magistrat prav debelušnega gospoda. Kočijaž je poklical župana, češ, naj pride pozdravit visokega gosta v kočijo. In koga je v kočiji zagledal župan? Prašiča, oblečenega v človeka!“

Na koncu so se tako starša kot stara starša zedinili, da nam je bil Krpan za vzor tudi še v času naše nekdanje države. Na veliko so tedaj državljani iz Trsta, Gorice in Trbiža tihotapili kavbojke, pralni prašek, kavo … Vse, česar je tostran meje tega močno primanjkovalo oziroma ni bilo na razpolago.

„Temu se reče sindrom Martina Krpana. To je neke vrste bolezen, ki se ne da smiselno razložiti, a jo imamo vsi Slovenci v krvi. Očitno zelo uživamo, če kaj pretihotapimo čez mejo, ne da bi plačali ustrezno dajatev. Pa naj bo to še tako majhna in nepomembna stvar. Vsi smo torej mali Martini Krpani, zato pa nam je tudi povest o našem velikem junaku tako blizu srca.“

Naslov: Pika pri Martinu Krpanu; Po dolenjskih gričkih pri Levstikovih stričkih
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec in preslikave arhivskih posnetkov in ilustracije UI
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič, Devet design
Zbirka: Pika pri… št. 7
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 145 x 205 mm, 64 strani barvni tisk
Leto izida: 2025
ISBN: 978-961-7143-44-7
Cena: 19,90 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – lahko tudi v obliki e-knjige.