/ odlomek iz drugega romana /

Pot do novega velikega vzpona, do vzpona, ko je postal Friderik Žovneški Friderik Celjski, pa je bila kljub temu še dolga. Friderik namreč po smrti velikega Vovbržana ni podedoval tistega, kar si je najbolj želel in kar je vsekakor hotel imeti v rokah.

To pa je bil celjski del vovbrške gospoščine!

Vse skupaj se je močno zapletlo zato, ker sta vdova Elizabeta Goriška in njen nečak Ulrik Pfannberški komaj leto dni po smrti Hermana Vovbrškega dala v zakup velik del celjske gospoščine mogočnemu deželnemu maršalu Koroške Konradu Aufensteinskemu. Na hitro sta potrebovala denarje, pa sta jih pač dobila od koroškega maršala. A prav ta del vovrbške zapuščine je bil najbližji in najbolj pogodu žovneškemu gospodu!

V zakupni pogodbi je na pergamentu povsem razumljivo pisalo:

»Elizabeta Goriška, vdova po Hermanu Vovberškem, in njen nečak Ulrik Pfannberški, dajeta imenitnemu gospodu deželnemu maršalu Konradu Aufensteinskemu v zakup gospostvo in trg Celje in to pod pogojem, da zakupnik posestva ne sme niti prodati niti ga kakorkoli spreminjati. Obe navedeni osebi pa imata po treh letih prvo pravico odkupiti celjsko posest nazaj po isti ceni …«

V pogodbi je bilo tudi zapisano:

»Zastavna listina se nanaša na grad Celje nad reko Savinjo, trg pod njim, stolp v trgu, plemiče, naseljene v trgu, ter vse druge oborožence, ki spadajo pod celjski trg. V pogodbi se upoštevajo tudi vse druge posesti in ljudje, ki spadajo k Celju, pa tudi trška tlaka …«

Vdova in možev nečak (Friderikov bratranec) sta tako od koroškega maršala Konrada dobila znatno vsoto denarja, v svoji prirojeni lahkomiselnosti pa sta ga v veliki meri takoj tudi veliko zapravila. Kakšnega resnega namena pa s celjsko gospoščino ne eden ne drugi ni imel. Drugače je ne bi dala v zakup.

Seveda sta bila tako vdova kot Friderikov bratranec Ulrik prepričana, da mora biti s podedovano dediščino zadovoljen tudi veliki Žovnečan. Pa ni bil. Še od malih nog mu je bila všeč predvsem celjska gospoščina s prijetnim gradom na strmini nad reko in ljubkim trgom pod njim. Zato je zastavil vse svoje moči, da bi prišel do nje prav on oziroma da ne bi ostala v rokah koroškega generala.

A koroški general o tem ni hotel niti slišati …

Neusmiljen boj za vovbrško celjsko dediščino se je v resnici začel šele tedaj, ko se je lahko: to pa je bilo po treh letih generalovega zakupa. Tedaj bi Friderikov bratranec Ulrik lahko vse skupaj odkupil nazaj (in potem prodal komurkoli) ali pa bi celjski del vovbrške zapuščine še naprej upravljal general Konrad. Ker je bila Korošcu zadeva vendarle precej od rok, Žovnečanu pa tik pred nosom, je Friderik seveda nagovoril svojega bratranca, da celjski del vovbrške zapuščine po treh letih zakupa vsekakor odkupi nazaj prav on, od njega pa ga odkupi Friderik. Ob tem mu je obljubil še sto mark tehtanega srebra nagrade. Korošec pa celjskega posestva z gradom sploh ni hotel nikomur prodati …

Javno je večkrat povedal:

»Celje je na tako lepem mestu, da bi ga lahko spustil iz rok samo slaboumen človek.«

Friderik Žovneški je ob tem našemu Timoteju dejal:

»Imam občutek, kot bi se pred moje dvorišče naselil tujec. Preprosto ga ne želim vsak dan srečevati in mu gledati od blizu v tisti njegov kozavi obraz. Tudi če dam za celjsko gospoščino trojno vsoto, bo moja!«

Ker o tem obstaja tudi listina z mnogimi podpisanimi pričami, točno vem tudi sam, kdaj se je iztekla zastavna pogodba celjskega dela dediščine. To je bilo 24. aprila leta Gospodovega 1326. Friderik pa jo je v roke dobil šele leta Gospodovega 1331. Celih pet let so trajali med Friderikom Žovneškim in generalom Konradom Aufensteinskim manjši in večji spopadi, v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Prav zaradi celjske vovbrške dediščine pa se je moral Friderik tudi prvič začasno močno zadolžiti oziroma zastaviti vse svoje žovneške gospoščine z gradovi vred in se povrhu še na hitro – naj se sliši še tako čudno – drugič poročiti! Prvič je bil namreč oženjen z Ano Saško iz ugledne saške vojvodske družine, pa mu je žena na porodu umrla. Tako je kazalo, da bo ostal samec in da bo veliko žovneško imetje prav tako prešlo v tuje roke, pa …

V sili vrag žre celo muhe, pa se tridesetletnik ne bi oženil v drugo! Tokrat se je poročil z Diemudo Walsee, iz ugledne štajerske plemiške družine. Walseeji so bili celo štajerski glavarji. Da pa je imel z Diemudo gospod Friderik več sreče, izvemo iz braslovške družinske kronike, kjer je zapisano, da mu je Diemuda rodila dva sinova: Hermana in Ulrika.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 306 strani

Format: 17 x 24 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

Prof. dr. Anton Ravnikar: BLEŠČEČE CELJSKE ZVEZDE

KNJIGI BLEŠČEČE CELJSKE ZVEZDE NA ROB

Zgodba Celjskih grofov je ena največkrat povedanih, spesnjenih oz. spisanih zgodb iz preteklosti slovenskih krajev. Zgodba je služila kot navdih vrsti slovenskih pisateljev in pesnikov in še daljši vrsti slovenskih politikov in ustvarjalcev javnega mnenja. Tako nenaden in bliskovit vzpon družine v sam vrh evropskega plemstva v drugi polovici 14. in prvi polovici 15. stoletja, kot še bolj njihovo strmoglavljenje in konec sredi 15. stoletja sta upravičeno burila domišljijo. V času iskanja lastne narodove in še bolj državniške identitete od srede 19. stoletja dalje pa so bili grofje in njihov simbol – tri zvezde – uporabljani in zlorabljani na mnoge načine. Družina je bila tako po eni strani (pretežno s strani avstrijskega prohabsburškega pola zgodovinarjev) označevana kot malodane kriminalna združba, Herman II. predstavljen kot mafijski boter, njegova hči Barbara pa kot nemoralna požiralka moških (če omenimo le eno največkrat poudarjano negativno lastnost, ki so ji jo pripisovali). Po drugi strani pa so bili grofje predstavljeni (predvsem znotraj projugoslovanskega pola zgodovinarjev, delujočih ob koncu Habsburške monarhije kot v prvih desetletjih obstoja kraljevine SHS/Jugoslavije) kot prvi združevalci Slovencev in celo Jugoslovanov v eno politično enoto. Če imamo pred očmi ta dejstva, je prav presenetljivo dejstvo, da še vedno pogrešamo znanstveno študijo, ki bi zgodbo grofov osvetlila natančno, podprto z ohranjenimi viri in postavljeno v takratni (srednje)evropski prostor. Manj pa nas to dejstvo preseneča, če vemo, da je to delo, ki bi moralo biti opravljeno, izjemno kompleksno in presega zmožnosti enega samega avtorja. Celjska zgodba se namreč od srede 14. stoletja nezadržno politično in geografsko širi, njihovo ime pa postane domače (morda bi bilo bolj prav zapisati razvpito) na dvorih od Baltika na severu do Jadrana na jugu.

Vsi, ki so se v kakršnikoli že meri ukvarjali z zgodbo celjskih grofov, pa se strinjajo, da je za njihov meteorski vzpon zaslužnih »le« nekaj posameznikov, ki so vodili družino v posameznih obdobjih, in med njimi izpostavljajo dva: Friderika Žovneškega, prvega grofa Celjskega, rojenega okoli leta 1300 in umrlega okoli leta 1360, ter njegovega vnuka Hermana II., rojenega okoli 1365 in umrlega leta 1435.

Friderik I. je kot še relativno mlad nasledil svojega očeta Ulrika II. Žovneškega (okoli 1255-1316). Seveda pa je bil s cca. 16. leti že povsem »opravilno sposoben« in dovolj star, da je povsem legalno in brez regentov prevzel vodenje družine. Nadaljeval je politiko svojega očeta, ki je temeljila predvsem na tesni povezanosti z družino Habsburžanov, ki je nekaj deset let pred tem postala glavni magnat na področju jugovzhodnih Alp. Frideriku pa je leta 1322 na pomoč priskočila smrt zadnjega vovbrškega grofa Hermana, ki je tega leta umrl nasilne smrti. Vovbrški grofje, ki so bili lastniki Celja in so ali posedovali ali preko fevdov in odvetništev obvladovali prostor med Koroško in Savinjsko dolino, so bili Žovneškim glavna prepreka, da bi se lahko hitreje širili. Smrt Hermana pa je omogočila takojšnjo spremembo družinske politike. Friderik je bil namreč, skupaj s Konradom Aufensteinskim s Koroške, glavni dedič po Vovbržanih in po kratkem, a ostrem merjenju moči z Aufensteinom je uspel za družino pridobiti vse prej vovbrške savinjske posesti s Celjem vred. S tem korakom je Friderik uspel v enem zamahu prevzeti vodilno vlogo na savinjskem, kar je v naslednjih letih še dodatno krepil s sistematičnim prevzemanjem kontrole nad (pretežno) cerkvenimi posestmi. Ob njegovi smrti je družina kot hegemon obvladovala savinjsko, Friderik pa je svojo posest razširil tudi na Kranjsko. Pri tem pa je seveda vedno močneje posegal v tiste privilegije, ki so si jih Habsburžani prisvajali kot deželni gospodje. Zato Friderik prelomi s prejšnjo povsem prohabsburško politiko in se začne ozirati k njihovim glavnim konkurentom na tleh cesarstva, bavarskim Wittelsbachom, ki so v osebi Ludvika IV. (1314-1347) tudi prevzeli (in v vojni s Friderikom Habsburškim tudi obranili) cesarsko krono. Ludvik je Friderika tudi leta 1341 povzdignil v naslov celjskih grofov, povzdignjenje, ki ga Habsburžani niso želeli priznati, in šele leta 1372 je prišlo do pomiritve in potrditve grofovskega naslova z odlokom cesarja Karla IV. in tokrat v sporazumu s Habsburžani.

Če je Friderik I. postavil temelje družinski politiki z združitvijo savinjskih in pridobitvijo kranjskih posesti, pa je njegov vnuk Herman II. zastavil družinsko politiko mnogo širše. Že Friderik je začel s porokami kovati družinske povezave v širšem srednjeevropskem prostoru. Sina Ulrika I. je poročil z Adelajdo Ortenburško, hčer Ano pa z Otonom Ortenburškim, s čimer je ti dve družini uspel tesno povezati, drugo hčer Katarino je poročil z Goriškim grofom Albrehtom IV., najvišji met pa mu je uspel, ko je svojega drugega sina Hermana I. poročil s hčerko zelo ambicioznega bosanskega vladarja, bana Štefana II. Kotromaniča. Ta poroka je prva nakazala nadaljnjo politično usmerjenost družine proti vzhodu. Ulrik I. Celjski (znan in znamenit vojščak) je umrl le osem let po smrti očeta. Zapustil je sina Viljema, ki je postal malo zaradi spleta okoliščin soprog hčerke zadnjega poljskega kralja iz družine Piastov, Kazimirja Velikega, Ane. Madžarski kralj Ludvik Anžujski (poročen z Elizabeto Kotromanič, torej s svakinjo Hermana I.) se je namreč hotel dokopati do poljske krone. Odkrižati se je moral morebitnih dedičev prestola, zato je za Kazimirjevo hčer Ano iskal idealnega soproga ter ga našel v osebi svojega priženjenega sorodnika Viljema, ki je bil dovolj visoko na družbeni lestvici, pa vendarle ne dovolj, da bi lahko postal konkurenca. Zakon med Viljemom in Ano je dal eno hčer, Ano, ki pa je po spletu okoliščin postala idealna hči za novega pretendenta za poljski prestol, Litvanca Vladislava Jagiela, ki je potreboval simbolno poroko z dedinjo po Piastih, da je utrdil svojo oblast. Tako je Celjanka postala poljska kraljica ter se kot taka na Poljskem zelo uveljavila.

Oblast v celjski družini pa je prevzel sin Hermana I. in Katarine Kotromanič, Herman II.. Doba slednjega pa predstavlja vrh v zgodovini dinastije. Kmalu se je tesno povezal z novim madžarskim kraljem, Sigismundom, kateremu se je pridružil pri križarskem pohodu proti prodirajočim Turkom ter odigral odločilno vlogo pri reševanju kralja iz za križarje tako nesrečne bitke pri trdnjavi Nikopolj ob Donavi. Četudi je poraz preprečil verjetno namero Hermana II., da bi se preko sorodstva s Kotromaniči dokopal do bosanske krone (Bosna je v tem času bila pod turškim udarom in zelo ranljiva), pa je uspel s povezavo s kraljem Sigismundom (ki je postal v nadaljevanju še nemški in češki kralj ter rimski cesar) poraz spremeniti v družinsko zmago. Hčer Barbaro je poročil s Sigismundom (ki je eno leto pred bitko pri Nikopolju postal vdovec, ko je umrla njegova prva žena Marija Anžujska), poleg tega pa je iz rok Sigismunda prejel obširna posestva na Madžarskem ter postal hrvaški, dalmatinski in slavonski ban. Sina Friderika je poročil z Elizabeto Frankopansko ter se s tem sorodstveno povezal z eno najmočnejših rodbin na Hrvaškem, ter leta 1423 dosegel, da se je Habsburžan Ernest Železni odrekel fevdalne oblasti nad Celjani, ki so s tem postali neposredni državni gospodje.

Pisatelj Ivan Sivec je zgodbo o Celjskih spisal v obliki ljudske kronike in v pripovedi zajel obdobje od nastopa Friderika I. do bitke pri Nikopolju. Oblika zapisa – ljudska kronika – je avtorju omogočila seveda dovoljšno mero svobode pri vsebinskem kreiranju zgodbe, pa vendar se je avtor trudil, da je ostajal v okviru možnega. Tako ima bralec pred seboj zgodbo, ki je spisana zanimivo in atraktivno, hkrati pa vendarle v dovoljšni meri zadovoljuje tudi zgodovinsko bolj podučenega in zahtevnejšega bralca.

prof. dr. Anton Ravnikar