/ odlomek iz drugega romana /

Pot do novega velikega vzpona, do vzpona, ko je postal Friderik Žovneški Friderik Celjski, pa je bila kljub temu še dolga. Friderik namreč po smrti velikega Vovbržana ni podedoval tistega, kar si je najbolj želel in kar je vsekakor hotel imeti v rokah.

To pa je bil celjski del vovbrške gospoščine!

Vse skupaj se je močno zapletlo zato, ker sta vdova Elizabeta Goriška in njen nečak Ulrik Pfannberški komaj leto dni po smrti Hermana Vovbrškega dala v zakup velik del celjske gospoščine mogočnemu deželnemu maršalu Koroške Konradu Aufensteinskemu. Na hitro sta potrebovala denarje, pa sta jih pač dobila od koroškega maršala. A prav ta del vovrbške zapuščine je bil najbližji in najbolj pogodu žovneškemu gospodu!

V zakupni pogodbi je na pergamentu povsem razumljivo pisalo:

»Elizabeta Goriška, vdova po Hermanu Vovberškem, in njen nečak Ulrik Pfannberški, dajeta imenitnemu gospodu deželnemu maršalu Konradu Aufensteinskemu v zakup gospostvo in trg Celje in to pod pogojem, da zakupnik posestva ne sme niti prodati niti ga kakorkoli spreminjati. Obe navedeni osebi pa imata po treh letih prvo pravico odkupiti celjsko posest nazaj po isti ceni …«

V pogodbi je bilo tudi zapisano:

»Zastavna listina se nanaša na grad Celje nad reko Savinjo, trg pod njim, stolp v trgu, plemiče, naseljene v trgu, ter vse druge oborožence, ki spadajo pod celjski trg. V pogodbi se upoštevajo tudi vse druge posesti in ljudje, ki spadajo k Celju, pa tudi trška tlaka …«

Vdova in možev nečak (Friderikov bratranec) sta tako od koroškega maršala Konrada dobila znatno vsoto denarja, v svoji prirojeni lahkomiselnosti pa sta ga v veliki meri takoj tudi veliko zapravila. Kakšnega resnega namena pa s celjsko gospoščino ne eden ne drugi ni imel. Drugače je ne bi dala v zakup.

Seveda sta bila tako vdova kot Friderikov bratranec Ulrik prepričana, da mora biti s podedovano dediščino zadovoljen tudi veliki Žovnečan. Pa ni bil. Še od malih nog mu je bila všeč predvsem celjska gospoščina s prijetnim gradom na strmini nad reko in ljubkim trgom pod njim. Zato je zastavil vse svoje moči, da bi prišel do nje prav on oziroma da ne bi ostala v rokah koroškega generala.

A koroški general o tem ni hotel niti slišati …

Neusmiljen boj za vovbrško celjsko dediščino se je v resnici začel šele tedaj, ko se je lahko: to pa je bilo po treh letih generalovega zakupa. Tedaj bi Friderikov bratranec Ulrik lahko vse skupaj odkupil nazaj (in potem prodal komurkoli) ali pa bi celjski del vovbrške zapuščine še naprej upravljal general Konrad. Ker je bila Korošcu zadeva vendarle precej od rok, Žovnečanu pa tik pred nosom, je Friderik seveda nagovoril svojega bratranca, da celjski del vovbrške zapuščine po treh letih zakupa vsekakor odkupi nazaj prav on, od njega pa ga odkupi Friderik. Ob tem mu je obljubil še sto mark tehtanega srebra nagrade. Korošec pa celjskega posestva z gradom sploh ni hotel nikomur prodati …

Javno je večkrat povedal:

»Celje je na tako lepem mestu, da bi ga lahko spustil iz rok samo slaboumen človek.«

Friderik Žovneški je ob tem našemu Timoteju dejal:

»Imam občutek, kot bi se pred moje dvorišče naselil tujec. Preprosto ga ne želim vsak dan srečevati in mu gledati od blizu v tisti njegov kozavi obraz. Tudi če dam za celjsko gospoščino trojno vsoto, bo moja!«

Ker o tem obstaja tudi listina z mnogimi podpisanimi pričami, točno vem tudi sam, kdaj se je iztekla zastavna pogodba celjskega dela dediščine. To je bilo 24. aprila leta Gospodovega 1326. Friderik pa jo je v roke dobil šele leta Gospodovega 1331. Celih pet let so trajali med Friderikom Žovneškim in generalom Konradom Aufensteinskim manjši in večji spopadi, v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Prav zaradi celjske vovbrške dediščine pa se je moral Friderik tudi prvič začasno močno zadolžiti oziroma zastaviti vse svoje žovneške gospoščine z gradovi vred in se povrhu še na hitro – naj se sliši še tako čudno – drugič poročiti! Prvič je bil namreč oženjen z Ano Saško iz ugledne saške vojvodske družine, pa mu je žena na porodu umrla. Tako je kazalo, da bo ostal samec in da bo veliko žovneško imetje prav tako prešlo v tuje roke, pa …

V sili vrag žre celo muhe, pa se tridesetletnik ne bi oženil v drugo! Tokrat se je poročil z Diemudo Walsee, iz ugledne štajerske plemiške družine. Walseeji so bili celo štajerski glavarji. Da pa je imel z Diemudo gospod Friderik več sreče, izvemo iz braslovške družinske kronike, kjer je zapisano, da mu je Diemuda rodila dva sinova: Hermana in Ulrika.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 306 strani

Format: 17 x 24 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS