I.

DOM BREZ BORJAČA

Gradec, 21. julija 1914

Moja edina, moja najdražja, moja ljubljena Judita!

Morda se Ti bo zdelo nenavadno, da Ti iz Gradca, iz moje kadetnice, pišem pismo, vendar je nekaj nujnih stvari, ki Ti jih najlažje povem samo preko takega pisanja. Ker vem, da si dovolj dobro razgledana in izobražena, boš moje skromne, a prepotrebne vrstice lahko vzela tako, kot jih bom zapisal.

V prvi vrsti bi Ti rad povedal, da od najinega zadnjega srečanja v Tvoji vasi nenehno mislim samo nate. Vem, da se sliši precej čudno, saj sem na zunaj videti strog kadet, vendar vedi, da imamo tudi častniki srce. Od Tvojih vročih poljubov na Ravnici naprej me srce vedno bolj izdaja. Kot prvo bi Ti torej rad sporočil, da od tedaj naprej nikjer več ne morem najti miru in da si bolj kot vsega drugega na svetu želim srečanja s Teboj. In ker je pred nami Jakobova nedelja, največji vaški praznik v našem Brinju, Te z velikim veseljem vabim na naše veliko praznovanje. Zdi se mi, da je zadnji čas, da najino ljubezen pokaževa tudi pred drugimi ljudmi.

Misli pa mi letijo že naprej, v čas, ko Te bom popeljal v naš lepi Gradec, kjer je življenje precej drugačno od našega na Krasu. Naše kraške vasice so lepe, a tako uboge in odmaknjene, da se jih Bog usmili. Midva pa sva mlada, polna pravega življenja, polna velikih mladostnih sanj. Srčno si želim, da jih uresničiva skupaj.

Zelo sem vesel, da si tudi Ti že videla veliko sveta in da si si v Trstu nabrala veliko življenjskih izkušenj. Čeprav si doma s podeželja kot jaz, si se v našem čudovitem morskem mestu dobro naučila govoriti in pisati po italijansko, pa tudi nemščine si, kot vem, že vešča. Tako bova lahko skupaj stopila v lepše življenje kot dva mlada in izobražena človeka: jaz kot častnik, Ti kot nadarjeno in v praksi izurjeno dekle. To Ti pišem tudi zato, ker me bodo morda premestili v vojašnico v Trst, v mesto z največjim številom Slovencev, kjer mora vsak človek znati govoriti in pisati tudi po italijansko. Ti to že znaš, jaz pa sem si prav zdaj nabavil tudi italijansko slovnico. Za silo pa se itak, kot večina Kraševcev, znam sporazumevati že zdaj.

In ker si kar nekako ne upam povedati tegale na glas, naj Ti kar napišem! Rad bi Ti izrazil vso svojo ljubezen, ki jo že dolgo časa nosim v srcu samo zate. Ti si zame prava kraška roža, ki je zrasla na borni kraški zemlji kot trdoživa in čudovita cvetlica. In prav to cvetlico nameravam presaditi v lepše okolje in z njo zaživeti svoje sanje. Sama veš, da gredo nam, poklicnim vojakom, take besede težko iz ust, zato Ti v pismu sporočam, da Te imam neizmerno rad in da boš vedno moja edina, vedno moja najdražja, vedno moja ljubljena.

Na svidenje na Jakobovo nedeljo v moji rojstni vasici!

Tvoj fant Josip

V človeški zavesti je največkrat zapisano, da so se vse vojne odvijale daleč stran, znane pa so predvsem iz zgodovine. Ko govorimo o njih, se nam zdi, da so, sploh za človeštvo, nekaj sila oddaljenega, razumsko nedojemljivega, skoraj neresničnega. Vsakemu navadnemu človeškemu bitju, pa tudi vladarju, je od daleč razumljivo, da vojna ne more prinesti za nikogar nič dobrega. Vsi tudi vemo, da vojne začenjajo ljudje, ki niso vredni te besede.

Tokrat pa je bilo videti drugače. Vojno so začeli pravični ljudje, po smodniku pa je zadišalo povsem od blizu …

Bila je ena izmed tistih poletnih nedelj, ki za vedno ostanejo v spominu. Praznična in vsa v svetle žarke odeta Jakobova nedelja. Čas, ko so Kraševci, ki so se dopoldne zbrali pred cerkvijo, popoldne pa sredi vasi, vsaj za en dan odvrgli vse skrbi. Čas, ko so se tudi na zunaj veselili svojega skromnega, preudarnega, a vendar nadvse lepega življenja. Bila je to nedelja, ki v svoji bleščavi ni nikoli zamrla v nobeni duši, pa četudi se je Kraševec podal še tako daleč od doma. V nekem pogledu najlepši poletni dan, ki je živel v vsakem človeku s svojo neizmerno toplino vse do zadnjega diha.

Pa vendar je bila tokrat Jakobova nedelja nekam drugačna. Na zunaj je bila še vedno polna sonca in prešernosti, v srcu pa je ljudi stiskala zla slutnja nenadnega konca življenja, prehitro prihajajoče smrti. V zraku je trepetala zla slutnja, ki se je videla tudi v norem plesu sončnih žarkov, ki so poplesavali med listi smokev ob robu borjačev, v nenavadno ledeni rosi novega jutra na gmajni, v nekam kovinskem odblesku kamenja na poteh, ki so se stekale proti cerkvi. Ni bilo malo ljudi, ki so imeli občutek, da sonce tokrat sveti nekam zlovešče, da se je mogočni sončni pokrov poveznil čez dvorišča kot ob poslednji sodbi, da tudi zvonovi v cerkvici pri svetem Jakobu klenkajo nekam hladno, skoraj kot mrliču. Pa tudi vse domačije ob cerkvi so bile tokrat videti še posebej nebogljene, žalostno tihe, brez posebne radosti, brez prazničnega veselja. Kamniti zidovi so se stiskali drug k drugemu kot na silo skupaj postavljene ruševine, ki samo še nemo čakajo na zadnji udarec usode. Celo velika julijska vročina se je tokrat prihulila samo v vrtače okoli vasi in si ni upala več pobožati osamljenih duš.

Kljub temu je množica kot ob kaki veliki nesreči hitela v cerkev, se nemo pozdravljala, se pred oltarjem vdano priklanjala in se poudarjeno križala. Jakobova nedelja ni bila samo praznik na zunaj, temveč predvsem praznik duše.

Ob obzidju pred cerkvijo je stal postaven fant v modri uniformi z velikimi svetlečimi se gumbi, s pripasano sabljo ob ledjih, z veliko kapo na glavi, na kateri sta bili z zlatimi nitkami izvezeni črki FJ I. Franc Jožef I. Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški, avstrijski cesar, ogrski kralj. Ob vsakem najmanjšem premiku pa se je njegova sablja zabliskala v soncu kot droben blisk z neba.

»Dober dan, Josip! Lepo, da si se za praznik vrnil domov! Prideš popoldne na vas?< so postavnega kadeta pozdravljali drug za drugim domačini, kot bi stal pred njimi najmanj major avstro-ogrske vojske.

Josip jim je, zavedajoč se svojega položaja, v pozdrav samo prijazno prikimaval, odgovarjal pa jim ni. Šele ko sta mimo njega nekam sklonjenih glav, kot bi jima bilo sila nerodno, švignili dve dekleti – ena od njiju je bila Judita iz Koprive – mu je trznilo celo telo. Najraje bi kar stekel za njo, a se je zavedal, da se to ne bi spodobilo.

The standard chunk of Lorem Ipsum used since the 1500s is reproduced below for those interested. Sections 1.10.32 and 1.10.33 from “de Finibus Bonorum et Malorum” by Cicero are also reproduced in their exact original form, accompanied by English versions from the 1914 translation by H. Rackham.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2011
Obseg: 320 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS