odlomek iz knjige – ena od črtic o Ipavcih

SPOMINI UMIRAJOČEGA

Življenje. Vedno je močnejše od smrti, sicer se ne bi nadaljevalo iz roda v rod in kazalo pot tudi tistim, ki pridejo za umirajočimi. A vendar so zadnja življenjska leta za vsakega posameznika pomembna. Še posebno tedaj, če je za seboj pustil globoko sled in mu ni vseeno, kako bodo gospodarjevo pot nadaljevali otroci. Vsekakor pa je treba – če seveda ne pride vmes kaj nepredvidenega – pred odhodom narediti obračun tako s samim seboj kot s svojimi najbližjimi, jim povedati resnico v obraz in jim s svojim zgledom ob koncu življenja tudi nehote dati nekaj napotkov za njihovo pot. Pred smrtjo je dobro poravnati tudi vse krivice, se spraviti s sovražniki in nasploh pogledati življenje z vesele plati.

Leta 1858, po tistem, ko sta oba sinova, Benjamin in Gustav, postala doktorja znanosti, se je Franc, začetnik šentjurske rodovine, odločil, da končno lahko v miru … umre. Za tiste čase je bil kar visoko star, imel je polnih enainosemdeset let. K tako visokim letom so veliko prispevale tri stvari, ki se jih je sam držal veliko bolj dosledno kot njegovi bolniki.

Prvo. Vedno je hodil razoglav. Prepričan je bil, bržčas zaradi košatih las, da mora človek hoditi po svetu brez pokrivala. Tako gre vse tisto, kar se nabere v telesu, brez težav v zrak. človek tudi lažje občuti vse vremenske spremembe, po svetu pa ne hodi pomehkužen.

Podpoglavje. Klobuk je vendarle nosil, vendar samo ob slovesnih priložnostih. Tudi svojim trem fantom ga je kupil že za birmo in to tako velikega, da so se kar zgubili pod njim. A na srečo so zrasli visoko pod nebo in jim je bil klobuk prav že pri dvajsetih.

Drugo. človek mora imeti vedno tople noge. V ta namen je priporočal tudi poleti tople volnene nogavice. Prav zato je še posebej cenil vse tiste ženice, ki so jih znale splesti oziroma je bil vedno najbolj vesel plačila v obliki toplih nogavic.

Tretje. človek se ne sme kar naprej oblačiti v nova in nova oblačila, temveč je dovolj, da ima eno delovno in eno pražnjo obleko. Šele ko se obleka obrabi, je dobro kupiti novo. Nikakor pa ne sme slediti modi, kajti ona obstaja samo zato, da se proda več oblačil, v bistvu pa gre za razmetavanje denarja. Sam je prav zato ves čas hodil v isti obleki. Nekateri so rekli, da je staromoden, on pa je vedel, da je obleka narejena iz dobrega blaga in bi bilo povsem nepotrebno, da bi jo zamenjal s slabšo.

Tistega poletja leta 1858 je svojim najbližjim razložil tudi nekaj drugih podrobnosti oziroma jim je – podobno kot običajno vsi starčki – stotič začel pripovedovati svoje spomine. Ker jih je na začetku opremil s tem, da bo še tistega poletja umrl, jim je tu in tam kdo prisluhnil celo nekoliko bolj pozorno. V bistvu pa je šlo za pripoved, ki je njegovo resnico razlagala nekoliko bolj odprto kot v času, ko je moral biti še posebno zaradi otrok veliko bolj vzgojen in poučen.

Zgodbica s paše.

„Ni res, da sem se pri sestri Neži slabo vedel, temveč sem naredil veliko napako kar sam. Ko sem si izrezal piščal, sem se z igranjem tako zamotil, da sem na ovce povsem pozabil. Od nekod se je pripodilo pet volkov in vsak od njih je skočil na eno. Vse druge so se tako prestrašile, da so se razbežale po belokranjskih vrtačah tako daleč naokrog, da smo jih skupaj iskali tri dni in tri noči. K sestri Mariji sem bil v resnici premeščen samo zato, ker so volkovi v moji čredi pokončali kar pet ovac.“

Glede vere.

„Že od mladih let naprej sem zaupal v Boga in njegovo vsemogočnost. Ko je v Beli krajini vladala taka suša, da nismo imeli kaj dati v usta, sem šel z materjo k sveti maši v cerkev Matere Božje v Kloštru, kjer nam je župnik povedal, da nas šiba božja tepe samo zato, ker smo slabi ljudje. Boga sem tedaj osebno prosil, naj dà kruh  vsaj otrokom, saj otroci rastemo in kruh najbolj potrebujemo. In res je takoj po sveti maši začelo deževati in suše ni bilo več. Še danes sem prepričan, da je Bog uslišal mojo prošnjo samo zato, ker sem molil tako iskreno in zavzeto.“

Brat Matija.

„Moj bogati brat Matija je bil res name hudo jezen, ker sem se odšel brez njegovega dovoljenja v Gradec učit za zdravnika. A jezen je bil predvsem zato, ker je izgubil dobro delovno silo. Pri njem nisem bil samo pomivalec kotlov in prinašalec vode, temveč sem bil eden najbolj spretnih brivcev v Celju. Znal pa sem tudi gospodom najlepše pristriči kozje brade in ostriči tudi ženske, ne samo moške.“

Glede hiše.

„Ni res, da sem hišo leta 1827 samo prenovil in v portal zapisal to letnico. Staro hišo sem podrl skoraj do tal, ostalo je le zunanje pročelje. S pomočjo treh zidarjev smo notranjost hiše v enem samem poletju povsem obnovili. Tega pa nisem obešal na veliki zvon samo zato, ker za obnovo hiše nisem imel vseh dovoljenj. Da pa se ne bi od daleč videlo, da sem krivec za to smelost prav jaz, sem dal v portal vklesati samo letnici, svoji začetnici pa sem zamolčal. Vsak drug lastnik hiše bi začetnici imena in priimka zraven letnice dal vklesati na veliko.“

Naslov: Slovenec sem!; Vesele, zaljubljene in žalostne o Ípavcih – odličnih zdravnikih in skladateljih
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: ddr. Igor Grdina
Lektorica: Ana Pavlek
Fotografije: Ivan Sivec, pisateljev arhiv in muzejski arhivi
Oblikovanje naslovnice: Benjamin Štefe, Družina d.o.o.
Založba: Družina d.o.o.
Obseg: 160 x 220 mm, 224 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenski narodni buditelji št. 4
ISBN: 978-961-04-1132-1
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Družina d.o.o.

(link še ne dela, ker Družina še ni objavila knjige na njihovi spletni strani)

Spremna beseda k Sivčevi knjigi SLOVENEC SEM!

Površnim piscem o literarnih rečeh se zdi opus Ivana Sivca že kar nekaj let v bistvenem smislu sklenjen: kar so rekli o njegovih delih nekoč – saj kaj veliko besed niti ni bilo, če izvzamemo nekaj slovenističnih diplomskih nalog –, naj bi veljalo od sedaj na vekomaj. Pa ne samo za stvaritve, ki so bile pretresane, temveč tudi za one, ki so nastale v poznejšem času.

V takšnem – lahko bi rekli: demonstrativnem – (ne)odnosu do Sivčevega dela je zakoreninjeno podcenjevanje. Seveda gre tudi za poskus njegovega razvrednotenja. To je namreč pr(a)vo ime za tlačenje iz leta v leto rastočega pisateljevega opusa, ki tako z nenehnim tematskim »zavzemanjem prostora« kot z recepcijskim uspehom izpričuje zimzeleno vitalnost, v že davno izdelane kalupe, kakršni so značilni za trivial(izira)no literaturo. Vse naj bi bilo znano vnaprej: ustvarjalec naj bi le zapolnjeval določena pripovednofunkcijska mesta, ki jih terja ta ali ona žanrska struktura.

A Sivec ni ustvarjalec takšne (pod)vrste. Njegovo vztrajno poudarjanje pomembnosti priprav na pisanje konkretnega dela – posebno skrb namenja zbiranju gradiva in načrtu –, opozarja na zavračanje togih šablon. Ustvarjalec se trudi dokopati do kompozicije in izrazne podobe, ki se kar najbolj prilegata edinstven(o uzrt)i snovi. Prvotna zamisel celote in njenih medsebojno korespondirajočih elementov ni Prokrustova postelja, saj doživlja različne spremembe, ki so nasledek logike nastajajočega dela. Avtor izhaja iz dinamike neponovljivega ustvarjalnega procesa: izkušnje in gradivo, na podlagi katerih izoblikuje posamezne dele nove pripovedi, so mu v pomoč, vendar pa ničesar ne determinirajo. V ustvarjalnem arzenalu Ivana Sivca, ki samega sebe šteje za tradicionalnega pisatelja, zato naletimo na pesniške oziroma literarne svoboščine ter na druga sredstva klasične poetike in na prijeme sodobne stilistike. Za pisatelja umetnost preteklosti ni zaman. In ni breme. Prav nasprotno: je zakladnica, ki toliko in toliko let pozneje snujočemu avtorju nudi obilo ekspresivistično intenzivnih in komunikacijsko polnih zgledov, ne da bi kar koli narekovala.

Tradicionalni pisatelj mora biti enako dobro kot njegov kombinatoriki postmoderne dobe zavezani kolega seznanjen z dosežki nekdanjosti, saj so mu ti zanesljiva mera vrednosti. Če ne najde strukturno prepričljivejših rešitev od že znanih, ne bo vztrajal pri samosvojosti, temveč se bo oprl na spoznanja davnih dedov. Inovacija je stvar osebnosti in snovi, ne čistega hotenja. V literaturi – in nasploh v umetnosti – niso pomembni samo začetniki, temveč tudi nadaljevalci. Nekateri od njih dosežke inovatorjev klasicizirajo, kar pomeni, da jih preobrazijo v del zlatega standarda, drugi jih popreprostijo in stereopizirajo, tretji pa jih polagoma razvijajo naprej – v skladu z izraznimi potrebami svojih del. Ivan Sivec sodi med slednje.

Pripoved o Ipavcih je tudi s tega stališča reprezentativna stvaritev svojega avtorja. Pisatelj pri njej ni iskal že uhojenih poti in svojega teksta ni utemeljil na kontinuirano razvijajoči se narativni strukturi, ki bi ga vodila v razsežno, skozi več generacij in družinskih debel razvijajočo se sago. Raje se je osredotočil na trenutke odločilnih zasukov v življenju in ustvarjalnosti posameznih pripadnikov znamenite glasbeniško-zdravniške dinastije, vnemar pa je pustil prehodna oziroma povezovalna mesta, katerih funkcija je privesti pripoved od enega vrhunca do drugega. Takšni deli romanov in epskih pesnitev (pa tudi dram) so lahko pomembni predvsem za tekstno celoto, medtem ko so na ravni epizod hitro spregledljivi … Kajpak: če so dobro izpeljani. V nasprotnem primeru pa vsakdo zazna njihovo ponesrečenost – bodisi zaradi razvlečenosti bodisi zaradi oslabitve osrednjega toka pripovedi. Zgodbe namreč prehodna mesta ne poganjajo dalje, temveč samo pripravljajo konstelacijo in situacijo za naslednji odločilni pripovedni (ali prikazovalni) vozel, ki privede do soglasij oziroma razhajanj ter do preobrazb duha in zasukov v intenci ravnanj.

Po drugi strani se v povezovalne dele iztekajo prejšnji vrhunci, ki postajajo ob novih izzivih vse manj pomemben in čedalje bolj oddaljen dogajalni val. Sivec z izpustom prehodnih mest v tekst o Ipavcih vnaša pridih reportaže. Medtem ko so nekateri vplivni ustvarjalci v prvi polovici 20. stoletja romane zgoščali v nekakšne pripovedne filme – tudi pri nas so se brali Klabundovi Borgijci (1934), Pjotr (1938) in Rasputin (1938) –, je v pričujoči knjigi komprimiranje in koncentriranje zgodbe izpeljano s fokusiranjem na informacijsko intenzivne momente. Za reportaže značilni aktualizem pa seveda ni rezultat premislekov o potencialni odmevnosti zaradi tematske živopisnosti ali odkritja ter dokumentiranja pomembnosti prej prezrtih pojavov, ljudi in stvari, temveč je izpeljan iz snovi, torej iz same besedilne ravni.

Potemtakem je mogoče reči, da Sivec v knjigi o Ipavcih druži zelo oddaljena pola: snov, ki bi se prilegala tradicionalni družinski sagi – denimo ciklusu Galswothyjevih kronik o Forsythih ali du Gardovemu romanu-reki o Thibaultovih –, je predstavljena s prijemi, ki so domači današnji medijski sceni. Tako tudi bralcu, ki je vajen oblik sodobne množične kulture, pripoved ne more biti tuja. Preseganje standardiziranih žanrskih meja pa je splošna značilnost Sivčeve ustvarjalnosti. Nekatera njegova dela so jo izkazala zelo nazorno – z uspešno preobrazbo v scenarij in potem v film.

Ivan Sivec ima z legijami svojih bralcev nepreklicno recepcijsko pogodbo; o njej pričujejo razprodane in v bibliotekah nenehno izposojevane knjige, pa tudi petju namenjena besedila, ki se jih poslušalci nikoli ne naveličajo. Kritiki je manj ljub – predvsem zato, ker je ta že pred časom zgrešila svoje poslanstvo: namesto da bi omogočala ali vsaj olajševala orientacijo v razgibanem tekstnem valovanju, se je v pretežni meri zaposlila s kolobarjenjem med plimami reklamerskega ropotanja in osekami eliminacionističnega molka. Tako je hudo opešala v službi literaturi, ki kljub ustvarjanju umetnih rajev ni virtualen fenomen, temveč življenjsko dejstvo, saj ljudem podarja tako močne in zavezujoče emocionalne in cerebralne izkušnje, kot jih vanje vtiskujejo le najosebnejša doživetja in spoznanja. Po labirintih progresivne devalvacije tavajoči kritiki sledi tudi zablodeli del literarne vede, ki je književnost na Slovenskem ponižal v poligon politike, teorije in najrazličnejših preštevanj. A kot kaže življenjska empirija, je prav takšno redčenje stvarnosti marginaliziralo njegove protagoniste. Pisatelj Sivec je slišan, ker ima kaj povedati, tisti, ki ga zamolčujejo, pa so že zdaj pozabljeni. Praznina pač ne odmeva.

ddr. Igor Grdina