/ odlomek iz petega romana o grofih in knezih Celjskih /

Kakor koli že, moja peta ljudska kronika je resnična zgodba o izjemno pogumnem in vojaško srčnem, hkrati pa dokaj brezobzirnem vitezu Ulriku II. Celjskem. O velikem celjskem knezu, ki je bil nenavadno vdan svojemu sorodniku kralju Ladislavu in vsem drugim velikašem. O bojevniku, ki se ni bal nobenega Habsburžana, še manj pa ogrskega ali hrvaškega poveljnika ali oblastnika. O človeku, ki je spore lažje reševal z vojsko kot z besedami. O poosebljenem bogu Marsu, ki si je znal privoščiti tudi povsem človeške užitke. O najbolj ognjevitem celjskem napadalcu, pogajalcu, spletkarju in zaporniku. Pa tudi o človeku, ki je imel preko deda Hermana II. Celjskega po vsem zahodnem krščanskem svetu veliko zvez, a le malokje iskrenega prijatleja. O mogočnežu, ki je poznal večino evropskih vrhov petnajstega stoletja. O knezu, ki je imel najboljšega sodelavca med poveljniki češkega vojaškega najemnika Jana Vitovca. O ponosnem nadaljevalcu mogočnega dela treh glavnih bleščečih celjskih zvezd Friderika I. Žovneškega (Celjskega), Hermana I. Celjskega in še posebej deda Hermana II. Celjskega. O poslednjem velikem Celjanu, ki je znal sorodstveni vezi dobro uporabljati v svoj prid. O prilagodljivem ženinu, ki je svojo nevesto cenil po lepoti in vdanosti, do nje pa je bil po drugi strani izjemno toleranten glede pravoslavne vere. O prijaznem očetu, ki pa je dočakal eno samo poroko svojih otrok, pa še to usodno nesrečno. O velikem vladarskem sebičnežu, ki svojih načrtov ni nikoli skrival pred nikomur. O posebnežu, ki je hotel tudi z lasmi in kosmato bradico izstopati. O zadnji veličastni celjski zvezdi. O tisti zvezdi, za katero so mnogi rekli, da ji več svetlobe daje luna kakor sonce. O tisti temni celjski zvezdi, s katero so ugasnile sicer prav v njegovem času uresničene sanje o lastni državni kneževini. O tisti močno migatajoči zvezdi, ki je stopila ob bok habsburški in vsem drugim velikim evropskim državam. O izredno sposobni vodilni in hkrati eni najbolj protislovni vladarski osebnosti. O evropskem vladarju, ki je sam sebe potisnil v propad, s tem vred pa za večne čase tudi najmogočnejšo kneževino tistega časa.

Hkrati je to tudi zgodba o otroku, ki je zrasel brez materine in očetove ljubezni. O fantu, ki mu je življenjske vrednote v srce vsajal predvsem ded Herman. O možu in očetu, ki ni znal prisluhniti mehkemu ženskemu in otroškemu srcu. Se pravi, zgodba o človeku, ki globlje ljubezni ni nikoli poznal. Za to pa sam niti ni bil veliko kriv.

O poslednjem celjskem knezu …

Kar na začetku lahko velikemu knezu Ulriku II. Celjskem v opravičilo zapišem tudi to, da je bil to čas, ko so se mnogi vladarji skušali povzpeti visoko nad druge. Pa tudi čas, ko so mnogi velikaši celo Boga izkoriščali v svoj prid. Med ljudmi je namreč le malokdo priznaval drugega človeka, le malokdo je spoštoval svoje nadrejene, le malokdo je reševal spore z ljubeznijo in obzirnostjo. Veliki srednji vek je dobival prav v mojih zrelih letih vse bolj mračno podobo.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 320 strani

Format: 17 x 24 cm

Naklada: 700 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici –  tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS