/ odlomek iz Sivčeve povesti /

Potem so se začele širiti strah zbujajoče govorice: ni res, da je družina samo ob posestvo, prodane so tudi vse tri hiše. Antonovi Ivani se ni niti sanjalo, kaj podpisuje. Zaradi izgube posestva je bila tako iz sebe, da ni zmogla razumeti pogodbe. Antonovo posestvo je Giacommo prodal že prej, sama pa je podpisala še prodajo hiš. Posestvo z vsemi tremi hišami je menda kupil premožen gospodar iz Borovnice. V tednu dni bo morala pobrati otroke in zapustiti dom kot navadna beračica. Ponosna Antonova Ivana, nekdaj najlepša in najbogatejša nevesta na vsej Menišiji, bo beračica.

Novica je nesrečnico tako prizadela, da je obležala. Odklanjala je hrano, nikogar več ni hotela videti. Le malega Maksima je enkrat samkrat spustila v sobo. Stisnila ga je k sebi in zajokala:

»Ubogi otroci! Bog vam pomagaj!«

Niti štirinajst dni ni minilo, ko je zazvonil navček. Maksim, ki se je ravno vračal iz šole, se je s tesnobo v srcu vprašal:

»Le koga je Bog vzel k sebi?«

Stopil je v hišo in zagledal množico ljudi v črnem.

»Mati so ti umrli,« ga je pobožal stari Meden. »Pri komaj triintridesetih. Zdaj boš vse življenje sirota.«

Maksim je stekel po stopnicah, da bi še enkrat videl mater, pa je že ni bilo več v njeni sobi. Ležala je na mrtvaškem odru v spodnjem, gostilniškem prostoru. Maksimu se je zdela lepa kakor angel.

Svet se mu je v trenutku sesul. Zdelo se mu je, da so se mu tla vdrla pod nogami in da pada, pada, pada v globoko, črno brezno. Vse okrog njega se je vrtelo kot v grozljivih sanjah.

Naslednjega dne so prišli ljudje v črnem, zabili krsto in . od Antonovih pa do Begunj se je zvila dolga črna kača.

Maksim ni nikoli pozabil, kako je postaven moški iz sosednje vasi, potem ko so pogrebci zapustili pokopališče, pristopil k očetu, mu podal roko in rekel:

»Moje sožalje! Zdaj je nimava ne ti ne jaz.«

Bil je Ivanin prvi fant Jernej iz Martinjaka.

Maksima je oče dan po pogrebu odpeljal k botru Štefanu Tolazziju v Logatec, sam pa je, ne da bi se pred odhodom poslovil od sina, odšel po svetu, menda v Bosno.

Ljudje so fantiče pomilovali:

»Ubogi reveži! Zdaj nimajo niti toliko, da bi na svojem zaspali.«

Kaj to pomeni, je Maksim vedel šele potem, ko je že dolga leta bival pri tujih ljudeh.

Založba: Založba Ognjišče Koper
Leto izdaje: 2007
Obseg:
Prva knjiga: 168 strani
Druga knjiga: 298 strani
Format: 24,6 x 17,4 cm
Naklada: 1.500 izvodov trda vezava

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.