Blizu neba, a vendar na trdni grudi, med nedosegljivim nebom in trdoživo zemljo, je razsuta lepota, ki jo vsak Slovenec nosi v srcu: zaobljen grič, na njem cerkvica, ob njej župnišče, lipa, nekaj hiš, vse naokrog pa kmečke domačije, s koreninami do pekla. A nobena bližina, še posebej bližina srca, ni brez bolečine. Brez tiste na zunaj skrite bolečine, ki ni nikoli povsem skrita, temveč je v resnici samo prikrita, izginila pa iz duše ne bo nikoli. V škalskem primeru je ta bolečina skrita globoko pod vodno gladino, v najglobljem slovenskem jezeru, v podobi, ki jo je skušal za vedno potopiti čas.

Gre za zgodbo o nekdaj pomembni vasici in okoliških zaselkih, še bolj pa za zgodbo o ljudeh, ki so garali na precej neradodarni zemlji, se bojevali z neurji in viharji, s točo in povodnjo, z zimo in  mrazom, s hudobnimi sosedi in zločestimi vladarji, a so kljub vsemu – preživeli!

Predvsem pa za zgodbo, v kateri se je v zemljo pogreznilo sedeminpetdeset domačij, z vso bolj ali manj rodovitno zemljo vred, z vendarle dokaj lepimi njivami in travniki, s šumečimi gozdovi in v nebo štrlečimi vrhovi, s številnimi večnimi potmi in stezami, z lesenimi plotovi in kamnitimi vrtačami, v prvi vrsti pa z družinami, ki so izgubile svoje domove, svoj rojstni kraj, svoje korenine, mnogi tudi svoje najdražje.

Zdaj se tam v soncu blešči jezero, globoko jezero, najgloblje slovensko jezero. V jezeru pa se v strahu ogledujejo tudi drugi vrhovi in gozdovi, domačije in vile, mostovi in gradovi, plodne njive in zelene doline, ki so v imenu tako imenovanega skupnega napredka, za vedno izginili pod vodo.

Škale.

Vas na obrobju Šaleške doline. Slovenska pokrajina, za katero se zdi, da je zamejena s hribi, v resnici pa se preliva na vse strani: v zakotno Koroško in široko ravninsko Štajersko, v višave gora in globino črnega bogastva. Mnogim Slovencem komaj poznani kraji, pa vendar je vsaj vsak četrti, večkrat pa celo vsak tretji prebivalec posredno povezan s to nesrečo, ki mnogim že desetletja in celo stoletja prinaša življenjsko srečo. Dolina se imenuje po gradu Šalek, po gradu, ki je nekdaj veliko pomenil, danes pa se med robidovjem in grmičevjem skriva samo še nekaj ruševin oziroma razvalin.

Škale so bile nekdaj osrednji kraj te prijazne doline. Podoba se je zaokrožila že v devetnajstem stoletju. Na vrhu griča je stala prikupna cerkvica sv. Jurija, ob njej prav tako zidana kaplanija oziroma dve šolski poslopji, občinska hiša in tako imenovana cerkvena hiša, v kateri sta bili trgovina in gostilna. Celoten domačijski videz je polepšala še starodavna lipa, ob strani nekaj visokoraslih topolov, vmes pa širok prostor, imenovan sejmišče. Na vse strani griča pa so bile raztresene domačije, od katerih so vse poti vodile na grič.

„Grem v Škale!“ so rekli tako domačini kot popotniki.

To pa je pomenilo, da gredo na vrh Škalskega griča, k maši ali v gostilno, v trgovino ali na sejmišče. Posebno ob nedeljah, praznikih in drugih nevsakodnevnih priložnostih so bile Škale, osrednji grič, pravo mravljišče. In to ne samo od devetnajstega stoletja naprej. Tod je že pred tisočletjem potekala rimska cesta s Štajerske na Koroško, skozi Škale so Turki osvajali severno Evropo. Škale so pomembno vlogo odigrale tudi med mnogimi graščinskimi prepiri, državnimi vojnami, stoletnimi prerekanji in prerivanji. Predvsem pa med pobijanji bitij, ki so jim mnogi rekli misleča bitja, ljudje.

Škale so mnogi zaznamovali tudi z dvema, nekoliko posmehljivima besedama:

„Farške Škale!“

Farške zato, ker je bila tu tudi pradavna misijonska postaja in ker so se tu križale božjepotne poti. Predvsem pa, ker je bila tu dolga desetletja dekanija, vsi drugi kraji okoli njih, z malim starim Velenjem in z usnjarskimi Štorami vred pa so bili – vsaj v cerkvenem pogledu – manj pomembni središči. Bilo je pač tako. Ko so kmete teple vsakovrstne ujme, od toče do moče, od suše do hude zime, od nečloveških vladarjev do zločestih gospodarjev so se vedno zatekali po uteho, po tolažbo, po upanje k Bogu. Dekani, župniki, kaplani pa so jih ob stiskah vedno usmerjali v onostranstvo z besedami:

„Bog vse vidi in vse ve. Le on vam lahko položi tolažbo v srce.“

Škalčani so bili tako rekoč vsi po vrsti iz takega testa, da so jim verjeli. Navsezadnje so tako dekani kot župniki in kaplani bili tisti ljudje, ki so jim bili v vseh pogledih najbližji. Podobno kot sv. Jurij v škalskem oltarju, ki je z molitvijo in sulico premagal vsa zla sveta. To pa je bilo slišati tako lepo, da ni nihče podvomil v njihove besede.

A vendar se je začel svet Škalčanov na začetku dvajsetega stoletja izrazito lomiti na dvoje. V času velike gospodarske krize pred drugo svetovno vojno so se medčloveški odnosi zaostrili po vsem svetu, v Škalah pa se je povrhu začela ugrezati še zemlja.

Naslov: Zemlja se z nami pogreza; roman o času, ki še ni minil
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Anton Ravnikar
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 23
Leto izida: 2023
ISBN: 978-961-7143-13-3
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si je možno izposoditi tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Tone Ravnikar: SIVČEVA ZEMLJA, KI SE Z NAMI POGREZA

ZEMLJA SE Z NAMI POGREZA

Slovenski pisatelj Ivan Sivec se je ponovno lotil povsem nove in, upoštevajoč aktualnost in tudi relativno pisateljsko privlačnost, relativno neobdelane teme, življenja v Šaleški dolini v času tektonskih sprememb, ki so se dogajale v tem prostoru. Dogajanje je postavil v čas od 30-tih let 20. stoletja pa vse do današnjih dni. Središčno vlogo igra družina Kopač in usode posameznih članov te družine. Pravzaprav pa bi smeli zapisati, da gre vsaj ena od osrednjih vlog vasi Škale pri Velenju. Vas, katere ime verjetno povprečnemu bralcu ne pove mnogo, v Šaleški dolini pa še kako odmeva. Gre za prvo vas, ki se je morala umakniti želji in potrebi po lignitu, po energiji. Vas so propadu zapisali že nemški okupatorji, ki so v času druge svetovne vojne zavestno uničili tako imenovani varnostni steber, ki je varoval obstoj vaškega središča. Od tega momenta dalje je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo prelomilo tudi vaško središče s cerkvijo, šolo… In res se je izseljevanje iz vasi moralo začeti v začetku 50-tih let 20. stoletja.

Izginjanje vasi, cerkve, hiš, narave… pa ni bila samo osebna katastrofa vaščanov, temveč katastrofa doline, ki pa so jo v tistih povojnih, revolucionarnih časih, kar spregled(ov)ali. S Škalami ni namreč izginila samo ena vas, temveč je izginilo središčno naselje doline. Škale so bile dolinski center od srednjeveških časov dalje. Cerkev sv. Jurija je bila najstarejša in najpomembnejša cerkev v dolini, ki je povezovala celotno dolino skupaj. Središčnost in pomen tako cerkve kot tudi vaškega naselja okoli cerkve zelo lepo izpričujejo tudi zgodovinski viri, v katerih se ta središčna vloga vedno znova izkazuje. Pri cerkvi so se odvijali najstarejši sejmi, na katerih so se zbirali ljudje od blizu in daleč, ob cerkvi so se odvile pomembne sodne obravnave in tako dalje in tako naprej. Zgolj splet zgodovinskih okoliščin in rivalstvo dveh mogočnih plemiških rodbin, grofov Vovbrških, oz. njihovih naslednikov, gospodov Žovneških (grofov Celjskih), na eni in gospodov Ptujskih na drugi strani, je pripeljal do tega, da se je urbano središče v dolini razvilo najprej v vzhodu, pod velenjskim gradom in nato na zahodu, pod šoštanjskim gradom. Kljub temu, da se je urbano življenje, ki se je okoli sejmov že začenjalo razvijati v Škalah, preselilo drugam, pa je središčnost vasi ostala. In tudi v času od 15. do 18. stoletja, ko se življenje v dolini po razburljivemu in dogodkov polnemu srednjemu veku v dolini umiri in relativno ustali, Škale kljub ekonomski premoči Šoštanja (pa tudi Velenja) ohranjajo pozicijo moralnega arbitra v sporih.

Vse pa se spremeni, ko v Škalah najdejo lignit in ko nove okoliščine po industrijski revoluciji katapultirajo potrebe po premogovni energiji v nebo. S prihodom Daniela pl. Lappa ob koncu 19. stoletja v dolino pa se začne razvoj premogovnika, ki se ni ustavil vse do nedavnih dni. Takšen razvoj pa je hočeš-nočeš terjal svoje žrtve. In če so prvi lastniki vse do začetka II. svetovne vojne še poskušali varovati naselja dolinskega dna, pa se to z odločitvijo o porušitvi varovalnega stebra pod vasjo spremeni. Škale se do konca 50-tih let povsem porušijo, vaščane preselijo v Velenje ali v t. i. nove Škale, naselje, ki je zraslo na prostoru nekdanjega škalskega zaselka Hrastovec in se tišči ob Lubelo. Vzgledu Škal pa sledijo še nove vasi. Nekaj deset let kasneje ista usoda doleti vaščane Pesja, Družmirja, pred našimi očmi pa je v sedanjem času izginila stara vas Gaberke. Po drugi strani pa imamo pred očmi zgodbo Velenja. Mladega mesta, ki je nastalo povsem na novo, se pri povojnem nastanku ni naslonilo na tradicijo Starega Velenja (prvega trga tega dela doline), temveč sistematično iskalo svojo podobo v novih časih, v časih moderne. Ne čudi, da je takšen eksperiment bil tudi razstavišče, kamor so vladajoči možje Jugoslavije vozili svoje goste in jim kazali česa vsega je »socializem po meri človeka« sposoben.

Proces, ki smo ga spremljali, pa je proces v katerem niso samo izginjale bogate vasi dolinskega dna, najstarejše in  najpomembnejše vasi doline, temveč so se znotraj tega odvijale silovite osebne tragedije in družinske drame. In takšna drama se odvija tudi pred našimi očmi v romanu Zemlja se z nami pogreza. Avtor je opravil veliko delo pri pripravi romana, saj je videti, da je silno natančno raziskal prostor in čas ter opravil ogromno razgovorov in obiskov pri Škalčanih. In kljub vsem tragedijam in stiskam, ki jim je bil priča, se je vseeno odločil, da konča zgodbo v pozitivnem in optimističnem duhu. Mi pa lahko le upamo, da se bo tako optimistično končala tudi zgodba tranzicije v dolini, kateri začetku smo priča ob neminovnem zapiranju velenjskega premogovnika in veliki krizi termoelektrarne, dveh nekdanjih nosilcev življenja.

Avtor Ivan Sivec spada med najbolj plodovite slovenske pisatelje. Pred nami je tako že njegova 175. knjiga, s katero je zajadral v nove vode, ki jih do sedaj še ni preizkusil, kar govori o temu, da je v avtorju še vedno veliko ustvarjalnega zagona in le pričakujemo in ugibamo lahko, kam ga bo njegova avtorska pot zanesla v prihodnje.

Šoštanj, 2. september 2022                                  prof. dr. Tone Ravnikar