Največ hrupa vsekakor nastane ob poroki.

Tako je bilo tudi v primeru, ko sta v zakon stopili dve najbolj izpostavljeni ljubljanski osebnosti: Ferdinand Souvan, sin enega najbogatejših ljubljanskih trgovcev, in Rozalija Fröhlich, najbolj priljubljena dramska igralka in pevka. Mnogi so to zvezo že kar vnaprej imenovali led in ogenj. Poročila se bosta led in ogenj. Pripomba niti ni bila brez osnove, kajti Ferdinand je bil pri svojih osemindvajsetih že v resnici resen poslovni mož, Rozalija pa prekrasna gospodična pri vročih dvajsetih. A zunanja podoba pač velikokrat prikriva notranjo …

Poroka med Ferdinandom in Rozalijo se je pričakovano odvijala na veliki nogi. Prav od prvega trenutka naprej, ko ju je – kot so temu rekli – vrgel z lece sam knezoškof Jernej Vidmar, to je tisti knezoškof, ki je bil nadaljevalec dela veličastnega  knezoškofa Alojzija Wolfa. Bodoča zakonca sta bila – kot se spodobi za tako imeniten par – oklicana seveda v ljubljanski stolnici. To se je zgodilo jeseni leta 1868, se pravi dvajset let po tako imenovani pomladi narodov, kmalu po zahtevi, da bi morali  Slovenci dobiti samostojno Kraljestvo Slovencev, nekaj tednov po prvih slovenskih taborih, tako rekoč na pragu prve prave slovenske pomladi.

Verniki v stolnici naenkrat niso več mislili ne na Boga ne na Devico Marijo, ne na rajnke in ne na žive svojce, ne na svoje bogastvo in tuje uboštvo, temveč samo še na Ferdinanda in Rozalijo.

»Souvanov mlajši je povsem izgubil glavo. Tako bogat človek pa gre v zakon jemati tako gizdavo teatrsko punčaro!«

A omalovaževanje neveste z gizdavo teatrsko punčaro je bilo precej neumestno. Tudi Fröhlichove so pomembni Ljubljančani šteli med bogatejše ljubljanske družine. Res pa je tudi bilo, da je pokazala Rozalija že v mladih letih precej drugačne zasnove svojega značaja. Še kot otrok je rada prepevala, se igrala lutkovne igrice, najraje pa je recitirala – Prešerna. Zato so njuno bodočo zvezo mnogi videli v drugačni luči. Ugotavljali so:

»Nič novega pod soncem! Spet se ženi bogastvo z bogastvom.«

Toda tudi za tako sveto preproščino ni šlo. Res je bila pred vrati še ena od povsem dogovorjenih porok, res je bogastvo letelo znova na kup, res pa je tudi bilo, da je med bodočima zakoncema vladalo neizpodbitno čustvo, ki sta ga izžarevala na vsakem koraku. Temu čustvu pa se je reklo – ljubezen! Zato so tisti, ki niso videli samo zunanje podobe, poudarjali predvsem nevestino plat bodoče poroke. Govorili so:

»Bogastvo se res ženi z bogastvom, a ženi se tudi bogastvo z lepoto, le-ta pa je doma tako v denarju kot v izjemni prikupnosti mlade igralke.«

Vendar tudi to še ni bilo povsem točno. Lepote se res ne dà kupiti, a po drugi strani je prav lepota lahko tista, ki vzbudi usodno vznemirjenje, izjemno privlačnost, srečno ali pogubno zvezo.

Resnici na ljubo je treba še dodati, da je bilo pripomb najmanj toliko kot vernikov v stolnici. Razumljivo zato je, da tistega dopoldneva ni nihče hitrih korakov odhitel iz cerkve domov, temveč je hotel zunaj, pod veličastnim zvonikom, slišati tudi mnenje svojega soseda, znanca, celo neznane osebe. Ljubljana je v tistem času štela dobrih osemnajst tisoč prebivalcev, pri maši jih je bilo malo več kot dvesto, a je bilo kljub temu v tednih, ko sta bila Ferdinand in Rozalija oklicana, čutiti, da se noč in dan govori samo o njuni bodoči poroki.  Pa ne samo med najvišjimi meščanskimi sloji, temveč tudi med trgovci in gostilničarji, med rokodelci in drugimi manufakturnimi delavci, prav tako pa tudi med posli in deklami. Celo otrokom je prišlo na uho, da se moži tista ta lepa glumica. Rozalija je bila kljub svojim rosnim dvajsetim namreč tako znana, da so zanjo vedeli celo otročaji in to celo tistih staršev, ki niso nikoli prestopili praga Talijinega hrama. K temu je o lepi glumici treba dodati še to, da so se o njeni lepoti drznili govoriti v svojem družinskem krogu celo poročeni moški. Se pravi, da je šlo za tako lepoto,  da se ji mnogi moški niso upali niti približati, Ferdinand pa je bil pogumnejši in spretnejši.

Kaj kmalu po prvih oklicih je začela po Ljubljani krožiti krilatica:

»Če angeli res obstajajo, potem so bržčas podobni prekrasni Roziki iz našega novega teatra.«

Rozalija je drugače nastopala v različnih teatrih, a največjo pozornost je vzbudila v Narodni čitalnici, kjer se je pretežno govorilo v domačem jeziku, v kranjščini oziroma slovenščini.

Naslov: Modra vrtnica; Alma Souvan – neizpeta ljubezen Josipa Murna-Aleksandrova
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Matjaž Mastnak
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2020
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 18; Slovenske grajske zgodbe št. 4
ISBN: 978-961-7069-17-4
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

Matjaž Mastnak: O SIVČEVI MODRI VRTNICI

                                      MODRA VRTNICA

Zgodba, ki jo je pisatelj Ivan Sivec razvil v tem romanu, sega v konec devet-najstega stoletja. Vmes so bili vedno znova drugi časi in nič več ni tako, kot je bilo – razen človeške narave. Glavno vezivo knjige so ljubezenske zgodbe, ki lovijo bralčevo radovednost in imajo seveda moč, da se bralca na različne načine dotaknejo in čustveno vključijo. Glavna je zgodba med pesnikom, ki nima in ne bo imel nič, in hčerko bogatega meščana, ob tem pa tudi ljubezni in usode njunih staršev. Vse tri ljubezni spodletijo, ker  želijo združiti nezdružljivo: umetniško boemo in meščanski konformizem, nemaništvo in bogatijo, podeželsko naivnost in mestno koristolovstvo in podobno. V te odnose vplete Sivec ljudi z imeni in priimki, ki so dejansko živeli, jim s svojo domišljijo vlije osebnosti in zaplete v medsebojne odnose. Na ta način nam naslika prizore iz dobe, katere dediči smo Slovenci še vedno tudi danes.

Malokrat pomislimo na to, da je bila pred malo več kot sto leti Ljubljana še zelo nemška. V času Sivčevega romana je bogato slovensko meščanstvo šele nastajalo oziroma je samo sebe šele prepoznavalo kot slovensko.  Družina Souvan, katere hči Alma je osrednja oseba romana, je bila v drugi polovici devetnajstega stoletja v Ljubljani eden od glavnih stebrov slovenstva.  Tudi s pomočjo Pleiweissov – iz te družine je izhajal tudi prvi oče naroda dr. Janez Bleiweis  –  so se Souvani v nekaj desetletjih povzpeli med najbogatejše Ljubljančane. Podjetniška žilica, spretnost in delavnost so jim dali samozavest, narodna zavednost pa jih je vključila v  kulturno in gospodarsko javno življenje. Pri Souvanih je svoja najpomembnejša desetletja gostovala ljubljanska Narodna čitalnica, ki je postala središče slovenskega kulturnega in družabnega življenja v Ljubljani. Stala je dobesedno nasproti  nemški Kazini – in bila marsikomu tudi napoti. Če ne bi  bilo takšnih, ko so bili Souvani, bi Ljubljana prav lahko končala kot Celovec, kjer kljub mnogo slovenskim meščanom dolga desetletja slovenščina v javnem prostoru ni obstajala in še vedno komaj obstaja. Tekmeci Slovencem za življenjski prostor na nobeni strani neba pač niso bi nikoli naklonjeni. Iz ljudstva je bilo treba narod šele postati.

Da sama narodna zavednost, čeprav povezana z umetniškim talentom, brez gospodarskega temelja bolj malo hasne, se nam v romanu kaže skozi literate slovenske moderne. Uboge eksistence in žalostni konci umetnikov sicer ne zmanjšajo vrednosti njihovih umetniških izdelkov, a če njihovih del ne bi za svoje vzelo slovensko meščanstvo, bi imeli malo odmeva. Na kmetih se take umetnosti ne potrebuje. Še danes obstaja, ko gre za razumevanje tega, kaj je umetnost, med mestom in deželo precejšen prepad. Sivec skozi svojo pripoved pove tudi, kako velike in predvsem nepremostljive so bile razlike med družbenimi sloji. Kljub strašljivi nepremakljivosti in zadušljivosti avstrijske province  pa je človek iz Ljubljane imel odprte poti v svet. Domovina vseeno ni bila tako geografsko in duhovno tesna, kot je danes. Souvani so se šolali v Gorici, Gradcu in na Dunaju, poslovne poti pa so imeli razpredene še širše po monarhiji. Murnova mati je iz ljubljanske revščine šla iskat boljšo srečo v Trst. V romanu malo poškilimo tudi v životarjenje revnih študentov na Dunaju – okno v véliki svet jim je bilo vseeno odprto. Almina mati je, braneč svoje žensko dostojanstvo, našla zatočišče znova na Dunaju. Almin najstarejši brat je bil avstrijski diplomat po severni Ameriki in Evropi. Drugi brat si je nevesto pripeljal z Moravske, prvi pa je eno našel na Nemškem in drugo na Ogrskem. Souvani so bili Ljubljančani in Slovenci, a iz roda v rod tudi vse bolj svetovljani.

Tudi pri Souvanih je bilo, tako kot se rado zgodi: v tretjem rodu se pojavijo ljudje, ki začnejo podpirati in ustvarjati lepe stvari. Pri Souvanih je bil to Leo (Leon) Souvan, Almin brat, ki nastopa tudi v Sivčevem romanu. Bil je velik mož, v Volčjem Potoku je ustvaril Souvanov park.  Seveda, po družinski preddoločenosti je bil poslovnež. Dober poslovnež. A v duši je bil umetnik.  Bil je odličen  pianist, ki se je izpopolnjeval pri skladatelju Antonu Foersterju. Najraje je igral Chopina, Schumana in Schuberta, kasneje tudi Debussyja in Ravela. Bil je mojster improvizacije in prvi glasbeni učitelj svojemu sinu Ferdinandu (Ferryju) Souvanu.

Znano je, da je Leo ob klavirju mnogokrat razmišljal o posestvu v Volčjem Potoku, ki ga je po vrnitvi iz prve svetovne vojne nasledil po pokojnem očetu. O snovanju novih vrtov ob glasbi pričajo skice za oblikovanje parka, ki jih je risal med notno črtovje.

Ljubil je slikarstvo in bil je velik ljubitelj impresionistov. Bil je mecen Matije Jame. Jama je imel v graščini v Volčjem Potoku na voljo sobo, kjer je lahko živel, kadar je slikal v okolici. V graščini je bila razstavljena dragocena zbirka umetniških slik starih mojstrov in sodobnih slovenskih impresionistov, poleg Jame še Mateja Sternena in Riharda Jakopiča. Na obiskovalce so naredili vtis tudi dragoceni številni drobni umetni izdelki iz stekla in porcelana ter lestenci, zavese in preproge.

Ta ljubitelj lepega je svojo umetniško občutljivost, ki jo je negoval skozi glasbo in hkrati skozi ljubezen do likovne umetnosti, združil v parkovni stvaritvi. Polega francoskega vrta pred graščino, ki je danes v slovenskem prostoru splošno prepoznaven prizor, je ustvaril zares velikopotezen park v angleškem krajinskem slogu. Ni bil formalno šolan za krajinskega arhitekta, toda ob študiju njegovega dela postane očitno, da se je sam dobro podkoval o tem, kakšen mora biti angleški park.

Leo Souvan je zasnoval nov sistem poti, vključno z novim dostopom do graščine. S potjo je obkrožil hrib in novo pot speljal do ruševin na vrhu Volčjega hriba. To niso bile potke, temveč poti, po katerih je bilo mogoče jezditi vštric. Svoje goste so namreč radi posadili na konje in jim s konjskega hrbta razkazali park in okolico.  V angleškem krajinskem parku je pomembno, da so poti in zasaditve izvedene tako, da se nam ob premikanju skozi park nizajo prizori z elementi presenečenja in kontrastov. Souvan je v tem smislu ustvaril nekaj dobrih, dramatičnih rešitev.

Rad je povedal, da voda vse lépo v parku podvoji. V skladu s tem je širil vodne površine. Cenil je odseve na vodi in poznal točke, s katerih je bilo mogoče fotografirati podvojeno graščino. Zavedal se je razlik v vrtnih slogih: medtem, ko je v francoskem vrtu postavil umetelni betonski bazen z  vodometom in dva okrogla betonska bazenčka, se je zadrževala vsa voda v obeh angleških parkih v naravnih vodnih telesih, bodisi stoječa ali počasi tekoča.

Angleški krajinski slog oblikovanja parkov vključuje velike odprte travne površine in pretehtano razmestitev dreves in drevesih skupin. Ker v kraljevini Jugoslaviji ni bilo okrasnih drevesnic, je večino drevesnih sadik naročil iz Nemčije. Ponosen je bil na redka drevesa, kot je bil prvi rdeči pahljačasti javor v širši okolici. Še vedno raste ob jezercu, ki po njem nosi ime Jezero rdečega javorja.

Kar je Leo Souvan ustvaril v Volčjem Potoku, je srce današnjega Arboretuma Volčji Potok, kulturnega spomenika državnega pomena. Tu delam od leta 1991 in ves ta čas spotoma zbiram zgodovinsko gradivo o parku in Souvanih.  Ko sva se srečala z gospodom Sivcem in ko mi je predstavil svojo idejo o romanu, kjer nastopajo Souvani in Volčji Potok, sem mu dal v uporabo ves moj zbrani material. Seveda pa je moral zbrati in primerno uporabiti še več svojega gradiva: o tedanjem času, življenju in delu v Ljubljani, še posebej pa o Murnu in njegovih prijateljih. V branje mi je nato zaupal rokopis in na nekaj mestih sem mu napisal opombe, da se dà zgodbo in znana dejstva bolje uskladiti. Seveda ta roman ni zgodovinska študija in ga tako tudi ne smemo brati. Je literarno in izobraževalno delo. Skozi ljubezenske zgodbe, kjer je Sivec kot pisatelj v položaju v harmoničnem zakonu s svojo licentio poetico, bo roman seznanjal mnoge bralce s časi in ljudmi, katerih dediščina je še vedno tu. Ko javno živimo kot Slovenci; ko beremo Murnove pesmi; ko obiščemo Arboretum Volčji Potok.

Matjaž Mastnak, univ. dipl. inž. gozd.