S T R T E  P E R U T I

KRISTALNA SOBOTA POD PONCAMI – PETDESET TISOČ ENAKIH ŽELJA – ALEŠ FLERIN BO NOV SVETOVNI REKORDER – POLENA POD NOGE Z VSEH STRANI – STRAH NA ZALETIŠČU – ZLA SLUTNJA NOVINARJA UROŠA POLJANŠKA

Nad Poncami je visel v zraku svetovni rekord. Kogar koli si srečal, kamor koli si pogledal, kateri koli časnik si odprl, povsod so govorili ali pisali: V Planici bo človek prvič v svoji zgodovini poletel prek čarobne meje dvesto metrov. Postal bo v resnici prava ptica. Premagal bo samega sebe. Dokončno se bodo uresničile tisočletne Ikarove sanje.

“Kaj pa, če se nam vse skupaj spridi?” si je sam zase zabrundal v brado novinar Uroš Poljanšek. Po poklicu ni bil športni novinar, ampak novinar za posebne naloge. Vedno so ga poslali tja, kjer se je dogajalo kaj izjemnega. In ker je bil po duši veliki Slovenec, seveda ni mogel mimo novega svetovnega rekorda v Planici. Če je hotel biti povsem pošten do sebe, si je lahko priznal, da bi si šel službeno ogledat planiške polete tudi v primeru, če tja ne bi bil poslan z osrednje radijske postaje. Pripetilo se mu je približno tisto, kot vsem drugim obiskovalcem: na začetku meseca marca si je šele prvič natančno zapomnil, kdaj bodo smuški poleti, drugi teden si je rekel, naj gre to veliko slovensko navdušenje mimo njega, saj je na svetu še kakšen resnejši dogodek, v zadnjem tednu pa je bilo toliko slišati o poletih na vsakem hodniku, za vsakim vogalom, v vsaki oddaji, da je čisto popustil notranjemu pritisku in se nazadnje – kot že tolikokrat – z velikim veseljem zapeljal v dolino Tamarja.

“O, stara sablja, kaj pa ti tu?!” ga je ustavil znani televizijski reporter Bergant. “Kdaj pa si presedlal med nas?”

“Vedno sem z vami … Posebno pa od tistega trenutka naprej, ko se Slovenci potrjujemo v svetu predvsem s športom…” mu je veselo odvrnil reporter Uroš Poljanšek.

“Drži se, Prekla!” mu je pomežiknil Bergant in izginil v velik reportažni avtomobil pod največjo skakalnico. Od daleč je bilo razumljivo, da je bila tokrat v Planici zbrana vsa smetana: reporterji in tekmovalci, sodniki in organizatorji, občinstvo pa je še kar naprej v dolgih kolonah drlo od Rateč navzgor proti Planici. Parkirni prostori so bili namreč že nabiti do zadnjega kotička. Po grobih Poljanškovih ocenah se je pod veliko skakalnico že zbralo okoli trideset, petintrideset tisoč gledalcev, na tisoče in tisoče pa jih je še prihajalo.

Založba: Mladinska knjiga Ljubljana
Leto izdaje: 1995
Obseg: 156 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.