Maši je bilo torej skoraj osemnajst let. Bila je vitke postave, lepega, pravilnega obraza, le njen nosek je bil komaj opazno prifrknjen. Lepšali so jo tanki, gladki, svetli lasje, ki so ji padali ob obrazu kot pšenični slap. Imela je nekoliko preširoke boke, vendar so to pomanjkljivost popravljale čudovite dolge noge. Noge, ki so zbujale pozornost v vsakih čevljih, še posebej pa v salonarjih z visokimi petami. V celoti gledano je bila lepa kot renesančni kip iz marmorja, s to razliko, da je bila živa. Celo zelo živa. Najbolj pa je zbujala pozornost z lepim obrazom.

Prizorišče št. 1.
Ljubljana na valentinovo zvečer.

Maša in Klemen sta se zatekla v prijazen klub z imenom In na vrhu nebotičnika. Vse v njem je bilo v slogu. V klubu so večinoma posedali pari, starejši in mlajši, med njimi pa se je sukalo nekaj samotnih jezdecev skozi čas. Veliko plesišče, na nekoliko privzdignjenem koncu prostor za pomembne ljudi, ob straneh več mizic za zaljubljence.
Maša je tistega večera ves čas zbujala pozornost. Zaradi lepe, skladne postave je bila kljub še ne osemnajstim letom videti popolnoma odraslo in zrelo dekle. Mnogi so ji govorili, da je izrezana kozmobejba, čeprav je bila njena podoba veliko bolj zemeljska. Skoraj vsako dekle ima namreč kako napako. Ali vsaj napakico. Maša je bila tistega večera oblečena v tenko svileno bluzico. Pod njo ni nosila ničesar. Pravzaprav dvakrat ničesar. In tu smo že pri prvi napaki. Modrčka ni nosila, saj bi bila najprimernejša ocena tistega, za kar je namenjen, pri Maši minus ena. Mnogi sošolci na gimnaziji so jo zbadali, zakaj je dojke dala v pranje, potem pa izgubila listek čistilnice.
Toda ker vsega ni mogoče povedati hkrati, najprej namesto daljšega uvoda v zgodbo razlaga izraza kozmobejba.
Kozmobejba.
Izvirno, pogumno, drugačno dekle, pripravljeno na vsakršne izzive. Malo ji je mar, kaj bosta o njenih življenjskih poskusih mislila mama in oče, čeprav se ne želi kar naprej prepirati z njima. Skoraj vseeno ji je, kaj stare mamce šepetajo za njenim hrbtom.
Maša se je v resnici vedla kot prava kozmobejba. Od prvega letnika gimnazije se je učila le toliko, da je solidno lezla naprej. Pravzaprav so jo vlekli za seboj drugi, sama se je zares potrudila le pred vsako konferenco. Vsi so vedeli, da ne zamudi nobenega dobrega žura, a dol se je dajala le s svojim frajerjem, pa še to le občasno in previdno. Zaradi nekoliko posebnega pogleda na svet. Bila je pač malce staromodna, morda celo zavrta. Pa ne vedno. Marsikaj je bilo odvisno od trenutka ali volje. Večer, kakršen se je obetal to pot, je po navadi sprejela z odprtimi rokami.
Na žur kozmobejb jo je povabil njen skoraj pet let starejši fant Klemen.
Kratek oris Klemena.
Kot fotoreporter je delal pri časniku Novice. Časnik se je sicer imenoval Ljubljanske novice, vendar so ga vsi klicali Novice. Klemen je bil najpametnejši posameznik na planetu in v njegovi okolici. Z Mašo se je že slabo leto lepo razumel. Mogoče zato, ker življenja vendarle ni prehudo zapletal. Kdaj pa kdaj je imel več cvenka kot njeni sošolci, pa še pogovarjal se je neznansko rad. Podjetnost mu je prinesla tolikšen plus, da je dva dni pred zabavo kozmobejb postal redni honorarni sodelavec Novic.
»Se pravi, da imam končno stalni džob!« ji je oznanil, kot da bi na kvizu Lepo je biti milijonar priplezal do vrha. »To bo treba proslaviti, zato te prosim: nocoj bodi prava kozmobejba.«
»Kakšne fore pa so to?« se je prostodušno zasmejala in pokazala svoje lepe zobe. Ni bila samo lepotica čednega obraza, bila je živa reklama za zobno kremo. In da ne pozabimo: veliko se je ukvarjala s športom. Kar zadeva vadbo, je bila prav fantovska. Vsak dan je tekala po Tivoliju, metala žogo na koš – nekaj časa je bila celo članica ljubljanske mladinske vrste – in se učila jazzovskega baleta. Žal ji je zmanjkovalo časa za vse, kar jo je zanimalo. A kar je res, je res: vse je želela poskusiti in nič ji ni bilo odveč.
»Bova videla,« je resno odvrnil Klemen. »Dejstvo je, da sem predvčerajšnjim dobil pogodbo in da na nocojšnjem gala večeru kozmobejb ne smem manjkati.«
Že dan prej ga je hotela vprašati, ali bo tudi tokrat prišel v oguljenih kavbojkah neznane znamke, ali bo tudi ta večer oblekel rjavordečo karirasto Benettonovo srajco, ki si jo je nadel za vse slavnostne priložnosti, in ali si bo okoli vratu zavezal rdečo kavbojsko rutico, pa se je raje ugriznila v jezik. Klemen po videzu res ni bil posebno privlačen, vendar ji je bil pri srcu, ker je bil iskren in ni nakladal. Po svoje je bil še pretirano obziren. Motilo jo je le njegovo večno nagovarjanje, naj si skupaj z njim zvije kak džojnt.
»Sori, tega ne počnem,« se je odločno uprla.
»Tvoje frendice nimajo takih pomislekov.«
»Pač cvikam zase.«
Ob teh besedah jo je pustil pri miru in si ga s slabo vestjo zvil sam. A slaba vest le ni bila prehuda. Maša mu je namreč priznala, da je tudi sama že kdaj v parku za šolo puhala travo. Travo, ki je marsikje v Evropi že legalizirana, drugače kot pri nas, kjer starci v parlamentu dobijo živčni zlom, če jo kdo samo omeni. No ja, in na nekaj zabavah je za šalo vzela tabletko ekstazija. Najlepše je bilo prvič. Potem ko jo je zaužila, se je začela na vso moč potiti, kmalu zatem pa se je počutila kot v devetih nebesih. Veseljačila je vse do jutranjih ur, do after partija na plaži. Tega je prvič doživela v izolski Ambasadi. A o tem raje ne bi razpredali.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2005
Obseg: 168 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

dr. Dragica Haramija: FAKTOR X

Ivan Sivec je pisatelj zelo raznovrstnih književnih zvrsti; še posebej se vidi ta raznolikost v proznih vrstah sodobne književnosti za odrasle, otroke in mladostnike. Avtor v svojih delih pogosto uveljavlja etnološki princip zbiranja podatkov – le-ti so tudi preverljivi – realnim osnovam pa dodaja zanimivo zgodbo, ki je seveda konstrukt njegove domišljije. Nekatera dela Ivana Sivca v celoti sodijo med biografiko, npr. pripovedi o Adamu Ravbarju, Jakobu Aljažu, Simonu Gregorčiču, Jožetu Plečniku …

Ob obsežnem in raznolikem Sivčevem opusu je treba posebej poudariti njegovo priljubljenost med mladimi bralci, ki si jo je avtor pridobil s kar štiriindvajsetimi mladinskimi knjigami. Mladinsko leposlovje Ivana Sivca lahko glede na snovno-tematske elemente razdelimo na štiri izrazite skupine: avtobiografsko kratko prozo, pravljice, avanturistične pripovedi in romane ter socialno-psihološke romane.

Avtobiografska kratka proza, katere značilnost je predvsem idiličen spomin na otroštvo, je zbrana v treh Sivčevih delih: Kruh ponoči spi (1994), Vsak klas je zlat (1998) in Zlati časi (2000). Avtorjev spomin je povezan z dogodki iz njegovega otroštva (npr. s spoštljivim poslušanjem prvega družinskega radia, z delom, družinskimi člani, odnosom do vere), ki s stališča sodobnosti deluje oddaljeno, saj si današnji otrok npr. težko predstavlja, da bi za sedmi rojstni dan dobil svojo prvo motiko. Kakšno darilo pa bi bilo to? Idiličnost vaškega okolja, v katerem je avtor odraščal (Moste pri Komendi), se kaže tudi v odnosih do sovaščanov in družine. Ker časov, ki so nepreklicno mimo, ni mogoče podoživljati, ostanejo le prijetni spomini, kajti slabi hitro utonejo v pozabo, ali kot pravi avtor: “Spomini prinašajo čas, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo. A vendar vsakomur bogatijo življenje in ga spominjajo, koliko lepega in zanimivega je doživel, kako čudoviti časi so za njim.” (Sivec, 2000: 5).

Pravljice po vrstni kategorizaciji sodijo med kratka fantastična besedila, v katerih ob realnih literarnih likih nastopajo tudi fantastična bitja. Književni prostor in čas navadno nista natančno določljiva, veliko je čudežev ali drugih iracionalnih prvin. Med take pravljice sodi delo Dober dan, palčki (1991),  avtor pa je izdal tudi nekaj zvočnih kaset s posnetki pravljic (npr. Prigode palčkov Poljančkov, Osem pravljic iz družine Vipi), ki niso izšle v knjižni obliki. Pravljice Ivana Sivca se deloma dotikajo bajeslovnih škratov, deloma pravljičnih palčkov, čeprav imajo njegovi palčki kot glavni literarni liki precej škratovskih lastnosti (npr. majhnost, nagajivost, nerazumevanje z ljudmi).

Največji del Sivčevih mladinskih literarnih del sodi v realistično avanturistično daljšo pripovedno prozo, torej med avanturistične realistične mladinske pripovedi in romane. Žanrsko se sila raznolika avanturistična mladinska proza deli v različne tipe. Pri Sivcu zasledimo otroško detektivko ter športno avanturistično in morjeplovsko avanturistično prozo.

Gusarji na obzorju (1991) so pripoved o gusarjih z otoka Visa. Avtor je dobil idejo zanjo ob pripovedi barbe Tončija, moža, ki mu je knjiga tudi posvečena. Privlačnost Jadranskega morja, običaji otoških prebivalcev in boj za preživetje otočanov so pogoste prvine sodobne slovenske pomorske avanturistične proze. Sivec je tem že kar tradicionalnim elementom dodal še motiv skoraj brezpogojne ljubezni in odkrivanja zaklada v morske globine potopljene čezoceanske ladje.

Otroška detektivka se pri Ivanu Sivcu veže z drugimi žanri, se pravi, da gre za žanrski sinkretizem (spajanje dveh ali več žanrov, pri Sivcu najpogosteje detektivke in zgodovinske proze ali detektivke in športne avanture). Skupina otrok po navadi bolj po naključju kot načrtno ugotovi kako zgodovinsko dejstvo, nato pa ga želi dokazati z detektivsko spretnostjo. V delu Pozabljeni zaklad (1987, ponatis 2001), prvi avtorjevi mladinski knjigi – po njej sta posneta film in televizijska nadaljevanka – je npr. izhodišče zapleta iskanje železne blagajne, polne zlatnikov, ki naj bi jo leta 1813 izgubili francoski vojaki, ko so se čez Brod umikali iz Ilirskih provinc. Pripoved Skrivnost zlate reke (1996) za motivacijo uporablja pripovedko o zlatem srnjaku, delo Krokarji viteza Erazma (1997) pa se naslanja na zgodovino Predjamskega gradu in življenje roparskega viteza Erazma. Pustolovščina, ki jo porodi izgubljena Tartinijeva violina, ima naslov Čarobna violina (1998), Usodni pečat (2000) pa je zgodba, v središču katere se znajde zapuščina Petra Pavla Glavarja, kulturnega mecena, teologa in čebelarja iz osemnajstega stoletja. O savinjskih splavarjih govori delo Kriva prisega (2002), o zakladu s potopljene ladje Rex pa knjiga Kapitanov ključ (2004). Ker so otroci v omenjenih delih vedno pozitivni literarni liki, ki jih odlikuje poštenost, saj si odkritega zaklada nikoli ne prisvojijo, je konec pričakovano srečen.

Med pustolovščine s primesmi humorja, detektivskih elementov in tradicije sodijo dela, uvrščena v zbirko Srečna družina: Vlomilci delajo poleti (2004), Hišica v cvetju (2004) in Božični studenec (2004). V vseh treh knjigah te zbirke se zgodbe pletejo okrog družine Erjavec, očeta Janeza, mame Maše, brata Jerneja in prvoosebne pripovedovalke Tine (Valentine). Povprečna slovenska družina, ki si zaradi ne posebno rožnatega finančnega stanja ne more privoščiti eksotičnih počitnic, neguje vrednote, na katere mnogi pozabljajo: razumevanje, toplino doma, običaje …

Spajanje otroške detektivke in športne avanture je značilno za pet knjig Sivčevega opusa: za Netopirja brez kril (1995), pripoved o zapletih ob smučarskih skokih, Belega mušketirja (1995), opis zapletov na slalomski tekmi 20. olimpijskih iger, Formulo smrti (1997), zgodbo  o zapletih na tekmi formule 1 v Monzi, Zeleno kri (1998), prikaz nogometašev, in Enajsto oviro (1999), pripoved o atletiki. V navedenih knjigah je osrednji literarni lik športni novinar Uroš Poljanšek, ki se vedno znajde na kraju dogajanja. Njegova najpomembnejša lastnost je, da zna povezovati dejstva in rešiti vse športne nevšečnosti, še preden povzročijo tragedijo. Negativna oseba ostane skrivnostna vse do razpleta, zgodbe pa se zapletajo po logiki detektivske pripovedi, v kateri so vsi literarni liki potencialni krivci. Nosilci dogajanja so potencialni krivci in glavni lik Poljanšek, športniki pa v zgodbo ne posegajo aktivno, temveč so le  njeno ozadje, scena, čeprav se temeljna zgodba razvija prav zaradi nevarnosti, v kateri so se znašli.

Zadnjo žanrsko skupino sestavljajo štirje Sivčevi socialno-psihološki romani: Zadnji mega žur (2001), Noč po zadnjem mega žuru (2001), Finta v levo (2002) in Faktor X (2005). Socialno-psihološki roman je v mladinski književnosti razmeroma nov žanr, saj začne pridobivati veljavo šele z depedagogizacijo mladinske književnosti in odpravo avtocenzure mladinskih pisateljev. Problematika tega žanra – načenjajo jo tudi vsa štiri Sivčeva dela – je zgrajena predvsem na doživetjih sodobnega mladostnika, torej najstnika, ki je že skoraj odrasel in vendarle še otrok. Zaradi mnenja, da zmore usmerjati svoje življenje, se mu začne le-to zapletati, včasih tako zelo, da ne zmore ali ne zna poiskati izhoda ali pomoči. Odtujenost sili mladostnika v različne odvisnosti, pa naj bo to odvisnost od mamil, lepih oblek, odnosov … Tragičnost literarnih likov, ki jih Ivan Sivec preslikava s spoznanji in doživetji sodobnega mladostnika (na to opozarjajo podnaslovi, npr. Izpoved mladega zapornika, Izpoved naivne manekenke), se kaže predvsem na ravni odtujene družine in v hlastanju po materialnih dobrinah, ki jih družba večinoma priznava kot edino vrednoto.

————————————————————————————————-

Socialno-psihološki roman pisatelja Ivana Sivca Faktor X, s podnaslovom Izpoved naivne manekenke, je tragična zgodba s srečnim koncem. Skoraj osemnajstletna Maša Poglajen se zdi sama sebi zelo odrasla in meni, da zna sama poskrbeti zase. Ko stopi v bleščav manekenski svet, se ji ta pokaže v tako lepi luči, da jo popolnoma zaslepi. Maša tako kmalu zabrede v odvisnost od drog. Snemanja po vsem svetu in visoki honorarji jo vedno znova prepričujejo o pomembnosti njenega dela. Šele ob posilstvu spozna, da modni svet ni zanjo, in se vrne domov. Skrb zbujajoč odnos do Mašine kariere kažejo tudi njeni domači. Kar prav se jim zdi, da dekle unovči svojo lepoto na milanskih, londonskih in newyorških modnih brveh. Roman kaže razumeti predvsem kot pomemben in tehten razmislek, namenjen dekletom, ki jih mika tovrstna kariera. Tistim, ki jim ni za takšna dokazovanja, pa to delo nazorno slika na zunaj lep, vendar v zakulisju toliko bolj krut modni svet in skrivno dogajanje, ki ga vodijo predvsem moški v plešastih letih.

Ivan Sivec piše prozo, ki je, ne glede na žanr ali književno vrsto, med mladimi bralci zelo priljubljena. Njegova dela sodijo v sklop otroške književnosti (pravljice, avtobiografska proza) in mladinske literature (avanturistična pripoved in roman, socialno-psihološki roman), se pravi, da jih berejo otroci v razponu od najzgodnejše bralne faze pa vse do konca branja mladinske književnosti v obdobju adolescence. Sodobne teme, razkrivanje tabujev in pustolovščine pa so najbrž tisti elementi Sivčeve proze, ki bralce prav posebej pritegujejo.

dr. Dragica Haramija