Maši je bilo torej skoraj osemnajst let. Bila je vitke postave, lepega, pravilnega obraza, le njen nosek je bil komaj opazno prifrknjen. Lepšali so jo tanki, gladki, svetli lasje, ki so ji padali ob obrazu kot pšenični slap. Imela je nekoliko preširoke boke, vendar so to pomanjkljivost popravljale čudovite dolge noge. Noge, ki so zbujale pozornost v vsakih čevljih, še posebej pa v salonarjih z visokimi petami. V celoti gledano je bila lepa kot renesančni kip iz marmorja, s to razliko, da je bila živa. Celo zelo živa. Najbolj pa je zbujala pozornost z lepim obrazom.

Prizorišče št. 1.
Ljubljana na valentinovo zvečer.

Maša in Klemen sta se zatekla v prijazen klub z imenom In na vrhu nebotičnika. Vse v njem je bilo v slogu. V klubu so večinoma posedali pari, starejši in mlajši, med njimi pa se je sukalo nekaj samotnih jezdecev skozi čas. Veliko plesišče, na nekoliko privzdignjenem koncu prostor za pomembne ljudi, ob straneh več mizic za zaljubljence.
Maša je tistega večera ves čas zbujala pozornost. Zaradi lepe, skladne postave je bila kljub še ne osemnajstim letom videti popolnoma odraslo in zrelo dekle. Mnogi so ji govorili, da je izrezana kozmobejba, čeprav je bila njena podoba veliko bolj zemeljska. Skoraj vsako dekle ima namreč kako napako. Ali vsaj napakico. Maša je bila tistega večera oblečena v tenko svileno bluzico. Pod njo ni nosila ničesar. Pravzaprav dvakrat ničesar. In tu smo že pri prvi napaki. Modrčka ni nosila, saj bi bila najprimernejša ocena tistega, za kar je namenjen, pri Maši minus ena. Mnogi sošolci na gimnaziji so jo zbadali, zakaj je dojke dala v pranje, potem pa izgubila listek čistilnice.
Toda ker vsega ni mogoče povedati hkrati, najprej namesto daljšega uvoda v zgodbo razlaga izraza kozmobejba.
Kozmobejba.
Izvirno, pogumno, drugačno dekle, pripravljeno na vsakršne izzive. Malo ji je mar, kaj bosta o njenih življenjskih poskusih mislila mama in oče, čeprav se ne želi kar naprej prepirati z njima. Skoraj vseeno ji je, kaj stare mamce šepetajo za njenim hrbtom.
Maša se je v resnici vedla kot prava kozmobejba. Od prvega letnika gimnazije se je učila le toliko, da je solidno lezla naprej. Pravzaprav so jo vlekli za seboj drugi, sama se je zares potrudila le pred vsako konferenco. Vsi so vedeli, da ne zamudi nobenega dobrega žura, a dol se je dajala le s svojim frajerjem, pa še to le občasno in previdno. Zaradi nekoliko posebnega pogleda na svet. Bila je pač malce staromodna, morda celo zavrta. Pa ne vedno. Marsikaj je bilo odvisno od trenutka ali volje. Večer, kakršen se je obetal to pot, je po navadi sprejela z odprtimi rokami.
Na žur kozmobejb jo je povabil njen skoraj pet let starejši fant Klemen.
Kratek oris Klemena.
Kot fotoreporter je delal pri časniku Novice. Časnik se je sicer imenoval Ljubljanske novice, vendar so ga vsi klicali Novice. Klemen je bil najpametnejši posameznik na planetu in v njegovi okolici. Z Mašo se je že slabo leto lepo razumel. Mogoče zato, ker življenja vendarle ni prehudo zapletal. Kdaj pa kdaj je imel več cvenka kot njeni sošolci, pa še pogovarjal se je neznansko rad. Podjetnost mu je prinesla tolikšen plus, da je dva dni pred zabavo kozmobejb postal redni honorarni sodelavec Novic.
»Se pravi, da imam končno stalni džob!« ji je oznanil, kot da bi na kvizu Lepo je biti milijonar priplezal do vrha. »To bo treba proslaviti, zato te prosim: nocoj bodi prava kozmobejba.«
»Kakšne fore pa so to?« se je prostodušno zasmejala in pokazala svoje lepe zobe. Ni bila samo lepotica čednega obraza, bila je živa reklama za zobno kremo. In da ne pozabimo: veliko se je ukvarjala s športom. Kar zadeva vadbo, je bila prav fantovska. Vsak dan je tekala po Tivoliju, metala žogo na koš – nekaj časa je bila celo članica ljubljanske mladinske vrste – in se učila jazzovskega baleta. Žal ji je zmanjkovalo časa za vse, kar jo je zanimalo. A kar je res, je res: vse je želela poskusiti in nič ji ni bilo odveč.
»Bova videla,« je resno odvrnil Klemen. »Dejstvo je, da sem predvčerajšnjim dobil pogodbo in da na nocojšnjem gala večeru kozmobejb ne smem manjkati.«
Že dan prej ga je hotela vprašati, ali bo tudi tokrat prišel v oguljenih kavbojkah neznane znamke, ali bo tudi ta večer oblekel rjavordečo karirasto Benettonovo srajco, ki si jo je nadel za vse slavnostne priložnosti, in ali si bo okoli vratu zavezal rdečo kavbojsko rutico, pa se je raje ugriznila v jezik. Klemen po videzu res ni bil posebno privlačen, vendar ji je bil pri srcu, ker je bil iskren in ni nakladal. Po svoje je bil še pretirano obziren. Motilo jo je le njegovo večno nagovarjanje, naj si skupaj z njim zvije kak džojnt.
»Sori, tega ne počnem,« se je odločno uprla.
»Tvoje frendice nimajo takih pomislekov.«
»Pač cvikam zase.«
Ob teh besedah jo je pustil pri miru in si ga s slabo vestjo zvil sam. A slaba vest le ni bila prehuda. Maša mu je namreč priznala, da je tudi sama že kdaj v parku za šolo puhala travo. Travo, ki je marsikje v Evropi že legalizirana, drugače kot pri nas, kjer starci v parlamentu dobijo živčni zlom, če jo kdo samo omeni. No ja, in na nekaj zabavah je za šalo vzela tabletko ekstazija. Najlepše je bilo prvič. Potem ko jo je zaužila, se je začela na vso moč potiti, kmalu zatem pa se je počutila kot v devetih nebesih. Veseljačila je vse do jutranjih ur, do after partija na plaži. Tega je prvič doživela v izolski Ambasadi. A o tem raje ne bi razpredali.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2005
Obseg: 168 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS