Ničkolikokrat se človeku pripeti, da noč in dan hodi mimo istega drevesa, pa ne opazi niti tega, kakšne ima veje in kako mogočen vrh se razteza proti nebu. Velikokrat se človeku pripeti, da ne opazi niti tega, kdaj je listje na novo orumenelo in da je čez noč prišla nova jesen. Velikokrat se človeku pripeti, da ne opazi celo takih dreves, ki imajo dva vrhova, med njima pa je tako velika razlika v rasti, da je očitno, da je eden hitel v višino v soncu, drugi pa v senci. Razliko v naravi človek opazi šele tedaj, ko se eden od dveh vrhov v jesenski nevihti zlomi. Tedaj šele začudeno pogleda kvišku in presenečen ugotovi, da sta bila vrhova v resnici dva, sončni in senčni.

A to ni samo pripoved o dveh vrhovih, ki ju je povezovalo isto sonce prijateljstva, isti veter medsebojnega spoštovanja in isti sok skupne plemenske zveze, temveč je tudi pripoved o usodnih zadnjih keltskih časih na ozemlju med rekami življenja, ki so jih Rimljani poimenovali Dravus, Sontius, Navportus, Savus, Korkoras in Kolapis. Naša povest teče med plemenom Tavriskov, ki so živeli ob reki Navportus in zgornjem toku Savusa. Blizu njih pa so živela plemena Karni, Noriki, Japodi, Latobiki in Histri, prijateljske odnose pa so imeli tudi s sosednjimi Veneti. To pa tudi ni samo pripoved o mladeničih Epu in Buju, dveh neustrašnih keltskih bojevnikih, temveč tudi pripoved o njuni veliki medsebojni povezanosti, na drugi strani pa tudi o njunem povsem nerazumljivem usodnem sovraštvu. To pa tudi ni samo pripoved o lepem dekletu Jantuli, ki je tudi v pesmih keltskih pevcev stopila med oba junaka in usodno zaznamovala oba, temveč tudi pripoved o prvi ljubezni in o neustrašnih keltskih dekletih, ki so se precej razlikovala od razvajenih Rimljank. To pa tudi ni samo pripoved o zadnjih usodnih keltskih bojih z Rimljani in o prvi ljubezni, temveč tudi pripoved o nenavadni poti, ki je marsikoga popeljala v konec in v pogubo.

Tistega pozno jesenskega dne, ko so z bližnjih vrhov že pihale za tisti čas nenavadno mrzle sape, so mladi bojevniki Bujo, Epo in Atel dobili od poglavarja njihovega gradišča Arka posebno bojevniško nalogo. Kaj morajo storiti, je bilo natanko sporočeno samo Buju, ki je bil med mladeniči najstarejši in po mnenju mnogih tudi najpametnejši. A na pot so se odpravili vsi trije. Prav zato, ker je bila naloga zaupana Buju, ni bilo nenavadno, da so bili vsi v gradišču, pa tudi v okolišnih seliščih keltskega plemena Tavriskov, prepričani, da bo njihovo pleme kljub Bujevi mladosti izvolilo za svojega bodočega poglavarja prav njega. Stari poglavar Arko je bil namreč že precej betežen in okoren, tako v mislih kot v dejanjih, pa tudi nenapisana pravila v gradišču so velevala, da je treba vodstvo v kratkem prenesti v druge, mlajše, spretnejše roke. K temu pa je treba dodati še to, da so bili vsi trije mladeniči res bojevniki od nog do glave: veliki in plečati, mišičasti in utrjeni, močni in vneti za vsak boj. Morda je od vseh treh nekoliko izstopal samo Epo, ki je imel povrhu še pravi orlovski nos, tako da so se ženske kar hihitale, kadar so ga gledale v obraz v vsem njegovem zdravju in moči. Med Keltinjami je namreč krožilo mnenje, da ima tisti, ki ima močan nos, tudi močnega bojevnika med nogami. A Epo je bil tak, da ni kaj dosti maral za babje čenče, za mlada dekleta pa se je na začetku naše povesti menil tudi presenetljivo malo.

Poglavar Arko si je v samoti večkrat položil roko na srce in to mu je najbolj iskreno govorilo, da bi bodočega poglavarja lahko izbrali prav med temi tremi mladeniči. Bujo je bil med mladimi bojevniki res najstarejši, najpametnejši in najbolj preudaren. Toda tu in tam nekoliko počasen. Epo je imel veliko dobrih značajskih potez, a bil je večkrat preveč ognjevit in bojevit. V vsakem človeku je videl nasprotnika, sovražnika, še posebej pa v Rimljanih. Atel je bil od obeh bojevnikov za dve oziroma tri zime mlajši in od obeh drugih precej bolj boječ. Po svoje pa je bil v mečevanju spretnejši kot prva dva, predvsem pa se je dobro izkazal v metanju kopja na sovražnika. Vedno ga je zalučal v nasprotnika tako spretno, da mu ni bilo več pomoči. Manjkale pa so mu še dragocene izkušnje, ki mladeniču dajejo podobo zrelega moža.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 272 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

dr. Andrej Gaspari: ZADNJI KELTSKI POGLAVAR

O TAVRISKIH, BOJEVITEM KELTSKEM LJUDSTVU NA OZEMLJU MED PANONIJO IN ZALEDJEM SEVERNEGA JADRANA

Kratka uvodna razprava h knjigi Zadnji keltski poglavar prinaša oris podatkov o Tavriskih v antičnih literarnih virih in nekaj paberkov o arheološki podobi keltskega naselitvenega prostora v jugovzhodnih Alpah med koncem 4. stoletja in zadnjimi desetletji 1. stoletja pr. n. št..

S Tavriski (lat. Taurisci, gr. Ταυρίσκοι/Taurískoi) so grški in rimski geografi in zgodovinopisci označevali plemensko zvezo več keltskih rodov, ki so se iz matičnega prostora v Galiji skupaj z Boji razselili med prvimi, kot se zdi v dveh valovih. Del Tavriskov je v 4. stoletju pr. n. št. prodrl čez zahodne Alpe v severno Italijo, kjer so bili kot del keltskega zavezništva proti Rimljanom poraženi pri toskanskem kraju Telamon 225 pr. n. št.. Drugi val je v okviru velike keltske ekspanzije proti vzhodu oziroma jugovzhodu napredoval vzdolž severnega roba Alp proti srednjemu Podonavju, kjer so se Tavriski kot eno glavnih vzhodnokeltskih plemen sprva ustalili med obronki vzhodnih Alp in jugozahodno Panonijo z okolico Blatnega jezera. Arheološke najdbe kažejo, da je do prihoda prvih keltskih družin in vojaških pohodov v globlje dele dolin rek jugovzhodnoalpskega prostora prišlo v zadnji tretjini 4. stoletja pr. n. št., o čemer morda priča tudi Ptolemejevo poročilo o srečanju odposlanstva Keltov z območja (severnega) Jadrana z Aleksandrom Velikim na spodnji Donavi (335 pr. n. št,).

Tavriski so postopno naselili osrednjeslovenski prostor neposredno po obdobju keltskih pohodov v Egejo in Malo Azijo v prvi tretjini 3. stoletja pr. n. št., na začetku 2. stoletja pr. n. št. pa so se skušali zasidrati tudi v skrajnem severovzhodu Italije. Enotna materialna kultura, zlasti podobnosti v značilnostih noše, keramike in oborožitve, ki je arheološko zajeta s pojmom Mokronoške skupine, kaže, da so hkrati s Tavriski v vzhodnoalpski prostor prišli tudi Noriki in Karni, pri čemer so prvi naselili zdajšnjo avstrijsko Koroško, drugi pa severno Furlanijo (Karnijo), Posočje in del Gorenjske. Na severovzhodu so Tavriski mejili na svoje politične zaveznike Boje, na vzhodu na prav tako keltske Skordiske, na jugovzhodu in jugu pa na Histre in Japode, stari severnojadranski ljudstvi. Arheološke najdbe dokazujejo tudi intenzivne trgovske in vojaške stike Tavriskov s keltskimi skupnostmi Insubrov in Cenomanov v Padski nižini ter z geto-dačanskimi plemeni ob spodnji Donavi in na severnem Balkanu.

Z novimi arheološkimi najdbami se vedno bolj potrjuje pravilnost domneve, da naselitve Keltov v osrednjo Slovenijo ni spremljala temeljna sprememba v strukturi prebivalstva. V 3. in deloma 2. stoletju pr. n. št. se jasno kaže delen sprejem izdelave keramike na lončarskem vretenu in prevzem tehnološko naprednejše keltske oborožitve s strani staroselskega prebivalstva, ob hkratnem obdržanju tradicionalne, prostoročno izdelane keramike in značilnih kosov orožja, kot so uhate sekire in bronaste čelade. Čeprav ni dvoma, da so vojaško-politično pobudo takoj po prihodu prevzeli Tavriski, se navezanost na predhodna obdobja in staroselske tradicije odraža tudi v pokopavanju na starih nekropolah. Redkejše so nekropole, ki so nastale na novo, brez povezave s starejšimi, zanje pa so Kelti izbirali ravnice ob Dravi in Savi.

Fragmentarne navedbe rimskih in grških zgodovinarjev in geografov o Tavriskih govorijo o njihovi bojevitosti, pogostih plenilskih pohodih na sosednja ozemlja in o večino časa sovražnem odnosu do Rima, nasprotno od Noriškega kraljestva, tradicionalnega rimskega zaveznika. Noriška in tavriška zgodovina sta močno prepleteni in ostajata v pomembnem delu neznani. Tradicionalnemu pogledu, po katerem naj bi za razliko od Noriškega kraljestva plemenski zvezi Tavriskov načeloval svet starešin, se v zadnjem času pridružuje mnenje, da ozemlje pod oblastjo pri Liviju omenjenih keltskih kraljev Katmela (178 pr. n. št.), Kinkibila (171/170 pr. n. št.) in Balana (169 pr. n. št.), ni ležalo na avstrijskem Koroškem, temveč v Sloveniji.

Keltska aristokracija s spremstvom se je posvečala zlasti bojevanju, plenjenju sosednjih območij in zasužnjevanju za potrebe italskega trga, ter z vojno povezanim ritualom. Poleg pridajanja orožja v grobove pričajo o pomenu bojevanja v tedanji družbi tudi kultna mesta z deformiranimi meči v nožnicah, suličnimi ostmi in čeladami ter praksa votivnega odlaganja nepoškodovanega orožja v vodo, pa tudi številni depoji oziroma zakopi keltskih srebrnikov, ki so interpretirani kot vojaške blagajne, namenjene plačevanju bojevnikov. Stereotipne predstave, ki so jih o Keltih gojili antični avtorji, poudarjajo njihovo bojaželjnost, drznost, surovost in nagnjenje k uničevanju (furor gallicus), pohlep po bogastvu ter čezmerno uživanje vina, na drugi strani pa preprostost in celo neinteligenco, vojaško neurejenost in šibko taktiko.

Tavriski, ki so obvladovali tudi osrednji del Ljubljanske kotline, so si prizadevali za nadzor nad glavnim prehodom v Italijo, ki je vodil čez Postojnska vrata in prelaz Razdrto, in najverjetneje stojijo tudi za poskusom naselitve 12.000 »onstranalpskih Keltov« v Beneško ravnino in gradnje oppiduma v bližini trgovske naselbine na mestu poznejše kolonije Akvileje (186 pr. n. št.), ki ju je preprečila rimska konzularna vojska. Nedvomno so imeli pomemben delež v pretovarjanju blaga in v rečnem transportu, ker pa se je trgovina odvijala preko njihovega ozemlja, so se verjetno ukvarjali tudi s posredništvom med italskimi trgovci ter vzhodno in severno živečimi plemeni. Trgovina s fosilizirano drevesno smolo iz baltskih ležišč vzdolž t. i. jantarske poti se v 2. in 1. stoletju pr. n. št. arheološko odraža v najdbah podobnih jagod na keltskih naselbinah na Moravskem in zahodnem Madžarskem, v Spodnjem Lanovžu pri Celju ter na najdiščih romaniziranih območij na severnem Jadranu. Po Strabonu se je v Navportu (Vrhnika), izrecno označenem kot naselbina Tavriskov, sredozemsko blago (oljčno olje, vino in plodovi morja), ki je prispelo na vozovih iz Akvileje, natovarjalo na čolne in prevažalo po Ljubljanici in Savi do Siscie (Sisak) in naprej do Istra (Donave). Lokacijo keltskega Navporta, ki ga v 1. stol. pr. n. št. omenja grški geograf Strabon, bi morda smeli iskati na gradišču Tičnica, s katerega je bilo mogoče učinkovito nadzirati prelagališče na začetku vodne poti in tovorni promet k Postojnskim vratom.

Živahno trgovsko izmenjavo z italskim svetom dokazujejo skupne najdbe rimskega republikanskega denarja in keltskih srebrnikov ter razmeroma redki uvoženi predmeti, ki obsegajo zlasti bronasto posodje, drobno umetnostno plastiko, posamične kose nakita ter meče v posebno okrašenih nožnicah. Nakazana dvojnost odnosov Tavriskov z Rimom se kaže tudi v sicer ne vedno brezpogojni tolerantnosti do rimskih trgovcev. O tem priča pri Polibiju opisana epizoda iz časa po sredini 2. stoletja, ko so na območju noriških Tavriskov, približno nasproti Akvileje, odkrili bogata ležišča zlata plitvo pod površino. Dva meseca so jih Kelti izkoriščali skupaj z Italiki, ko pa je cena zlata po vsej Italiji padla za tretjino, so Tavriski zaradi zavarovanja svojega monopola izgnali italske rudarje.

Poleg tranzitne trgovine je ekonomska moč Keltov v vzhodnih Alpah in osrednji Sloveniji prvenstveno slonela na železarstvu in izdelavi orožja. Tavriski so zasegli jugovzhodnoalpsko halštatsko metalurgijo, območje Mokronoške skupine pa se je zlasti v zadnjih dveh stoletjih stare ere uveljavilo kot eno glavnih produkcijskih središč orožja v vzhodnokeltskem svetu. Izdelki tavriških orožarjev so s trgovino, kot lastnina najemniških vojakov ali kot plen, dosegli celo tako oddaljena območja, kot je zaledje Kaspijskega jezera. Širšega strateškega pomena so bila ležišča v koroško-štajerskem rudogorju oziroma tamkajšnja železova ruda, ki je zaradi visoke vsebnosti ogljika omogočala izdelavo izjemno kakovostnega železa, po lastnostih podobnega jeklu. To je bil tudi glavni razlog, da je po vojni s Hanibalom (218-201 pr. n. št.) postala okrepitev in politična utrditev gospodarskih stikov s Kelti v vzhodnih Alpah prioriteta rimske zunanje politike. Sklenitev zavezniške pogodbe s kraljestvom, ki je obvladovalo rudišča, se je udejanjila npr. v vojni proti Histrom 178/177 pr. n. št., nato v političnem manevru ob ustanavljanju Akvileje, ki ga je zaokrožilo visoko odposlanstvo rimskega senata h keltskemu kralju Kinkibilu, nadalje med tretjo makedonsko vojno (171-168 pr. n. št.) in v vojni proti Kimbrom in Tevtonom (113 pr. n. št.). Poleg vzajemne vojaške pomoči je sodelovanje temeljilo na oskrbi z »jeklom«, s katerim je kraljestvo obvladovalo ne le trg v severni Italiji, ampak tudi v germanskem prostoru.

Do sredine 1. stoletja pr. n. št. Rim prostoru onstran Razdrtega ni pripisoval posebne pomembnosti, vojaški posegi pa so bili do takrat omejeni na kazenske pohode in avanturistične ekspedicije rimskih konzularnih vojska. Čez Iliro-Italska in Ljubljanska vrata ter naprej ob Savi sta potekala pohod G. Kasija Longina proti Makedoniji l. 171 pr. n. št. in pohod Lucija (Avrelija) Kote in Lucija (Cecilija) Metela l. 119/118 pr. n. št. proti Segestanom, prebivalstvo tega prostora pa je bilo zelo verjetno prizadeto tudi z vojaškimi posegi G. Sempronija Tuditana l. 129 pr. n. št. proti Japodom, Liburnom in Tavriskom ter M. Emilija Skavra l. 115 pr. n. št. proti Karnom.

Literarni ter epigrafski, numizmatični in drugi arheološki viri omogočajo sklepanje, da sta dokončna rimska vojaška osvojitev in množičnejša naselitev članov italskih trgovskih družin v osrednjo Slovenijo najverjetneje neposredno povezani z vojaškim porazom v Ljubljanski kotlini živečih Tavriskov (in Karnov?) v času Cezarjevega prokonzulata v Galiji in Iliriku (58–49 pr. n. št.. Cezar se je nekajkrat zadrževal v Akvileji, v okolici katere so prezimovale tudi njegove legije iz Galskih vojn, in je pristopil k celovitemu zavarovanju in administrativni reorganizaciji vzhodnoalpskega in predalpskega prostora. Upiranje vedno trdnejši rimski hegemoniji, ki jo je spremljalo postopno izgubljanje politične in ekonomske samostojnosti lokalnih plemen, je razvidno iz posameznih sporočenih epizod, npr. iz vdora Japodov v Furlanijo in napada na Tergeste (52 pr. n. št. ali iz Cezarjevega obleganja karnijske (?) utrdbe Larignum v Železni dolini, zlasti pa iz serije arheoloških sledov napadov rimske vojske na staroselska gradišča na Idrijsko-Cerkljanskem in Notranjskem. Vse kaže, da se je ozemlje province Galije Cisalpine, ki v letih 42/41 pr. n. št. postane del rimske Italije, že v Cezarjevem času razširilo onstran prelaza Razdrto in je vključevalo tudi Postojnska vrata, Navport in Ljubljansko kotlino.

Moč plemenske zveze Tavriskov se je močno zmanjšala po skoraj popolnem uničenju združene vojske Tavriskov in Bojev pod poveljstvom Kritasira v spopadu z Dačani pod vodstvom kralja Boirebiste (41/40 pr. n. št.. Plinijev podatek, da ob Karnih živi ljudstvo, ki se je nekdaj imenovalo Tavriski, sedaj pa Noriki, morda pomeni, da je takrat del Tavriskov prišel pod oblast Norika. To bi lahko arheološko potrjeval pojav noriških srebrnikov z upodobitvijo konjenika in imeni knezov na območju južno od Karavank, kjer so bili predhodno v obtoku skoraj izključno srebrniki tavriške skupine s konji na reverju.

V času Ilirskih vojn Oktavijana, poznejšega Avgusta (35–33 pr. n. št., ki so bile usmerjene prvenstveno proti Transalpinskim Japodom v Liki, Segestanom in plemenom iz zaledja srednje in južne Dalmacije, so bili dokončno zavojevani Tavriski v Posavju in dolini spodnje Krke, preostanek plemena pa med Panonskimi vojnami (14–9 pr. n. št., ki sta jih vodila M. Vipsanij Agripa in Avgustov pastorek Tiberij.

Spomin na ljudstvo bojevnikov, ki se ni balo ne Rima, ne Delfov, ne Aleksandra Velikega (keltski odposlanci so mu menda dejali, da se bojijo edino tega, da bi se zrušilo nebo nad njimi) se je do danes ohranil v nekaj toponimih. Mednje bi lahko sodil tudi Dunaj, ki označuje več krajev v Sloveniji in morda izvira iz keltske besede dunum za utrjeno naselbino oziroma gradišče (lat. oppidum).

Povedano naj bralcu služi le kot osnovni referenčni okvir za zgodovinsko in arheološko umestitev pripovedi Ivana Sivca o zadnjih letih politične in ekonomske samostojnosti Tavriskov. Pisatelj je dogajanje svoje razgibane povesti v veliki meri naslonil na zgodovinske podatke in druge obstoječe vire, hkrati pa ga je nadgradil s svojim domišljijskim svetom, ki po eni strani prikazuje Tavriske oziroma Kelte sploh kot ljudstvo brez enovite domovine, po drugi pa kot bojevnike z nenavadno bogatim duhovnim svetom. Zgodbo je uokviril s Cezarjevim časom, torej s časom, v katerega umeščamo rimsko pokoritev v Ljubljanski kotlini živečih Tavriskov, pri tem pa je v ospredje postavil prastaro jantarsko pot med Baltikom in severnim Jadranom, ki je vodila tudi mimo keltskih naselbin na območju Ljubljane in Vrhnike. Tavriški junak Epo je seveda samo simbolni predstavnik svojega ljudstva, ki pa je v predstavljenem kontekstu mogoč in razumljiv, zato se zdi povest povsem verjetna in zgodovinsko verodostojna.