Ivan Sivec: Moji edini, ki jo ljubim

Naslovnica knjige Moji edini, ki jo ljubim
MOJI EDINI, KI JO LJUBIM je ljubezenska zgodba med Karlom Destovnikom Kajuhom in Marijo Medvedovo, prvo Kajuhovo ljubeznijo. Pred kratkim je gospa Ivanu Sivcu, avtorju te literarizirane, a skrbno dokumentirane knjige, izročila več svežnjev Kajuhovih pisem in pesmi. Skoraj 70 let so bili zaprti v rdeči škatli, zaklenjeni s ključkom, obešenim na verižici pri srcu njegove drage.

Ti dokumenti Kajuhovega časa, poguma in ljubezni so zdaj predani v Narodno in univerzitetno knjižnico, vsi pa so tudi objavljeni v tej knjigi.

Urednica: Tadeja Zupan Arsov
Spremna beseda. Ivo Stropnik, Vlado Vrbič, Ivan Sivec
Oblikovanje in prelom: Sandra Pohole

Ne peti,
     rjoveti
bi morali
     v teh dneh,
          poeti.

Karla Destovnika-Kajuha zaznamuje čas v prvi polovici 20.stoletja. Literarna veda ga opredeli kot partizanskega pesnika, in tako ga dobrih šest desetletij prebira večina bralcev. Pesnika ga beremo kot klasika. Bralca v 21. stoletju prešine ljubezen v njegovem pisanju.

Kajuhova poezija spada v vrhove svetovne ljubezenske lirike. Naj ne ostane skrita v antologijah lirike upora.
Ivo Stropnik



  Marija in Kajuh
Marija in Karli
Odlomek iz Kajuhovega pisma Mariji Medvedovi:

»Čudna si, in če pomislim, da Te imam tako rad, da Ti svoje ljubezni niti ne morem sam v vsej globini razkriti, se me polašča po Tvojem pisanju silna, brezmejna žalost. To, kar je lačnemu kruh, kar žejnemu voda, kar drevesu sonce in kar življenju zemlja, vse to si zame Ti. Vzemi drevesu sonce, pa boš videla, da ne more brez njega; vzemi življenju zemljo, tisto bogato zemljo, polno sil in moči, pa boš videla, da bo shiralo in zgnilo. In vzemi meni sebe, umrl bom kot drevo brez sonca, kot lačen brez kruha. Telo bi še ostalo, bilo bi kot izsušeno, mrtvo drevo, toda v moji notranjosti bi se vse podrlo in nobena lučka, še tako drobna lučka, ki bi mi svetila v praznoto in temačnost naših dni, ne bi bilo več. Pred seboj imam Tvojo sliko. Na njej si vsa dobra in nežna, iz nje prihaja vame toliko lepih občutkov in toliko sil, da mi je neznosno, če pomislim, da bi moralo biti vsega konec, da ne bi imel prav nikogar več, ki bi mi bil tako dober in ljubeč, kot si mi Ti. Občutek, da bi lahko izgubil najboljšega tovariša, ki me do dna razume in človeka, ki me ljubi in ki ga jaz neizmerno ljubim, me dela zagrenjenega in neznansko potrtega. In prav vsled vseh teh reči, Te ne bi mogel nikdar zapustiti, nikdar ne bi mogel zavreči Tvoje ljubezni in steptati v svojem srcu svojo, kajti ubil bi samega sebe.«



Kajuhova pesem, posvečena Mariji Medvedovi:

»Dèkle, dèkle mojem, božaj me z rokami,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic
in me vsaj za hip, za hip omami.

Za trenutek droben mi zakrij oči.
Hotel bi vsaj takrat nežno zaživeti,
hotel bi vsaj takrat nežno zaživeti
v tej surovosti današnji dni.

Potlej pa me zbudi, zbudi me, da veš.
In rokó mi robno vzemi z lica,
in rokó mi drobno vzemi z lica,
ker z rokami delava, saj veš!«

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Moji edini, ki jo ljubim je:
 Zelo priporočljiva
 90%Zelo priporocljiva: 90%Zelo priporocljiva: 90%
 Solidna
 6%Solidna: 6%Solidna: 6%
 Nekaj srednjega
 1%Nekaj srednjega: 1%Nekaj srednjega: 1%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 1049