Ivan Sivec: Planinska roža

Naslovnica knjige Planinska roža
Ob 160-letnici rojstva Simona Gregorčiča.


Ti v duši ostaneš mi večno krasna!
(S. Gregorčič: Le enkrat)


Spomladi, v maju 1995, je prišel na Primorsko gorenjski pisatelj Ivan Sivec v spremstvu svoje ljubeznive soproge Sonje. Glede na mojo knjigo o Gregorčiču iz leta 1989 me je prosil, da bi ga spremljal na obisku vseh primorskih krajev, povezanih s Simonom Gregorčičem. Rad sem dva dni potoval z njim po Kobariškem, Vipavskem in v Staro Gorico, saj v nekaterih krajih pesnikove življenjske poti še sam nisem bil. Ivan si je vse ogledal in fotografiral. V Kobaridu sva si ogledala Špičkovo hišo, kjer je stanoval Gregorčič kot kaplan; potem še cerkev, kjer je maševal, in Kotlarjevo gostilno, kjer je stanovala učiteljica Dragojila Milek. Zapeljala sva se tudi k Nadiži in se tam spomnila na njuno vročo, a neuresničeno ljubezen. Povzpela sva se še k Pomolu v vas Krn, od koder izhaja Gregorčičev rod. Seveda sva si ogledala tudi pesnikovo rojstno hišo, sedaj spominski muzej, na Vrsnem in se tu fotografirala. Ko mi je Ivan jeseni leta 1996 poslal svojo povest o Gregorčiču z naslovom Biseri bolečine, ki je sad tudi najinih potovanj, sem to fotografijo našel na prilogi, stran 128.

Takrat nisem mislil, da se bo pesnik Simon Gregorčič, goriški slavček, tako močno usedel v Ivanovo dušo in da bo eden od biserov bolečine rodil še eno Ivanovo knjigo, knjigo o Gregorčičevi >planinski roži<, učiteljici Dragojili Milek in njeni tragični življenjski usodi. Ker je skoraj vse svoje poklicno življenje preživela v Kobaridu, naj najprej nekaj zapišem o tem kraju v Soški dolini.

Kobarid stoji na križišču treh gorskih dolin: proti severu bovške, proti zahodu široke nadiške in proti jugu prav tako široke soške doline. Proti vzhodu je zaprt z mogočnim ostenjem gore Krn z 2244 metrov visokim vrhom. Mimo trga se vije naša najlepša reka Soča. Kraj je štel tedaj le okrog 800 prebivalcev, toda vasi v okolici so bile polne pridnih kmečkih ljudi, po visokih planinah so se pasle velike črede govedi, ovc, koz, na eni od planin pa celo konji. Zvonci okrog vratu živali so cingljali in peli pesem o lepoti planin in o veselju do življenja.

Trg Kobarid je tedaj imel še precej kmečko lice, mnogo hiš je bilo kritih s slamo; le srednji del trga mu je dajal imenitnejši obrtniški značaj. Tam je kraljevala ugledna Pinčeva hiša, kjer je vladal župan in deželni poslanec Izidor Pagliaruzzi. V Mohreidovi hiši je bila krajevna prejnica, kjer so se jeseni in pozimi shajale dekleta in žene ter predle laneno predivo in volno. Ob tem so prepevale stare pesmi in si pripovedovale »pravce«, npr. kako je v kobariški kotlini nekoč bilo jezero, na Matajurju pa je živel velikan, ki je odmaknil Mijo od Matajurja tako, da je jezero odteklo; ali pa tisto, kako je bilo tam, kjer je skalovje Molida, nekdaj cvetoče mesto, kjer so matere z belim kruhom brisale otroke, prosjaku pa ga niso dale, zato se je odtrgal del gore in zasul to mesto. In še o lepih vesnah, bajnih deklicah, ki so svetovale ljudem pri delu, ponoči pa plesale kolo po dobravah; ter tisto o krutem tolminskem grofu Meninu, ki je za neplačan krajcar vrgel kmeta v ječo in ga pustil umreti od lakote, zato ga je zadela božja kazen: požrle so ga uši. Pa o zakladu, o treh kadeh zlata v cerkvi sv. Jelerja ob Nadiži, nad katerim na nitki visi mlinski kamen, ki je tajil Boga. Pa o ognjenem škopniku nad strehami: kdor ga je videl, je takoj umrl . Sem so na večer prihajali še fantje z godcem in kolovrati so morali v kraj. Ob koncu so fantje svoje izvoljenke seveda spremili domov...

Leta 1868 je bil poslan v Kobarid za kaplana pri dekanu Andreju Jekšetu Simon Gregorčič, ki je bil od leta 1864, ko je objavil ciklus domovinskih pesmi Iskrice domorodne, že priznan pesnik. Po objavi pesmi Njega ni! in Veseli pastir 1870/1871 se je priljubil tudi preprostim, nešolanim ljudem. Leta 1871 je s študentom Ignacijem Gruntarjem na novo oživil kobariško Čitalnico, vodil pevski zbor in z veseljem sodeloval pri vseh prireditvah. Dokler so bili kaplani na bližnjih farah njegovi sošolci, se je z njimi srečeval in pogovarjal o napredku slovenske književnosti in uveljavljanju narodne zavesti. A ti prijatelji so bili sčasoma prestavljeni drugam in leta 1872 se je pesnik počutil osamljen, čeprav sta mu v Špičkovi hiši stregli kar dve ženski, mati in sestra Katarina. Dekan Jekše ga je cenil kot pesnika, a je bil starejša generacija.

Šolska oblast se je odločila, da kobariški šoli doda še tretji razred. Jeseni je poslala tja novo mlado in zelo izobraženo učiteljico Dragojilo Milek iz Ljubljane. Bila je zelo narodno zavedna in je svoje ime Karolina poslovanila v Dragojilo. Na svojem prvem službenem mestu se je hitro in dobro znašla. Na šoli se je srečala s kaplanom Simonom, ki je prihajal učit verouk. Sloki in visoki 27-letni kaplan in postavna temnolasa 22-letna učiteljica sta bila lep par. Med njima se je zbudila simpatija, zlasti potem, ko sta odkrila, da si imata veliko povedati in da ju marsikaj druži. Dragojila je imela naročenih več slovenskih in tujih revij in je bila zelo razgledana v literaturi; brala je knjige v nemščini, italijanščini, francoščini in celo v ruščini. In še najpomembnejše: tudi ona je pisala pesmi.

Dragojila, neizpeta ljubezen goriškega slavčka
Simon je bil duša Čitalnice, Dragojila pa je postala tajnica in skupaj sta pripravljala prireditve. Ona je bila glasbeno izobražena, prevzela je pevski zbor, bila je igralka in režiserka obenem, on pa je bil govornik, saj je tudi v cerkvi bil dober pridigar. V šoli je učila ročnih del deklice, izven šole pa tudi večja dekleta. Simon jo je občudoval, bila je duhovita, vesela in se je znala vsakomur prikupiti. Lepo se je znala obleči in se tudi lepo obnašati. Stanovala je v gostilni Kotlar in zvečer jo je večkrat obiskal ter se z njo pogovarjal še potem, ko so drugi gostje odšli. Mati je to opazovala z nejevoljo in opozarjala sina, da bodo nastale govorice.

Govorice so res nastale, ko je prišla pomlad 1873 in sta občasno naredila dolg sprehod do Nadiže. Tam sta bila sama, tam so ju pozdravljali zvončki, še napol v snegu, tam ju je kasneje presenetil hribček s tisoči trobentic. Svatovala je vsa narava in tudi v njima so se budila močnejša čustva. Iz Dragojiline kasnejše pesmi Reki zvemo, kaj se je ob Nadiži zgodilo nekega lepega majskega dne: reka Nadiža je bila priča njunemu objemu in vročemu poljubu. To je seveda zbudilo strast, ki sta se je oba prestrašila. Celibat ni bil obvezen samo za Simona, ampak tudi za Dragojilo, saj bi poročena izgubila službo. Govorice o njima so šle po vsej fari in čez. Mati je ostro posegla vmes in se s tem sinu hudo zamerila; očital ji je, da ga je prisilila v bogoslovje. Nobene pesmi ji ni posvetil.

Trenutke ljubezenske omame ob Nadiži sta zaklenila vsak v najbolj skrito kamrico svojega srca. Prof. Jernej Bogataj v Tolminskem zborniku leta 1956 razmišlja takole: »Iz notranje razdvojenosti in nepopolnosti je Gregorčič čutil živo potrebo, da se usovrši ob ljubljenem sočloveku, da ob nasprotnem polu človečnosti dopolni človeka v sebi. Njegova čutila so bila vsa naravnana na tisto telesno lepoto, ki vabi posameznika, da ne odmrje vrsti, ki je nosilka neminljivega življenja, njegova duševnost in duhovnost pa je hrepenela po tistem tako človeškem čaru, ki ga sprošča ljubezenska igra. Toda odpovedati se je moral in tudi hotel vsem človeškim nagnjenjem in njih pomiritvam ob ljubljeni ženi...«

Sedaj je tudi dekan, sicer dobra duša, uvidel, da ju mora ločiti. Poskrbel je, da je Simon prišel v najboljšo faro na Vipavskem, v Rihenberk, današnji Branik. V dnevih pred odhodom je v nekaki depresiji zahajal na pokopališče in snoval najboljšo razmišljajočo pesem Človeka nikar. Vdal se je v svojo nesrečno usodo in ugotovil je, da je svet kot delavnica prerojevanja, v katerem bi bila misel na smrt absurdna. Strinja se z minljivostjo svojega telesa, a Boga roti, naj tako nesrečnega človeka, kot je on, ne ustvari več. Pesem je dokončno dozorela za objavo leta 1877 in bila z navdušenjem sprejeta. Prof. Levec jo je ocenil za »neumrjočo pesnitev«, ozkosrčni kritik Mahnič pa jo je kasneje seveda napadel.

Simon Gregorčič se je dolgo poslavljal od Kobarida. Menda so vsi jokali, ko se je poslovil v cerkvi. Tudi otroci v šoli so se s težkim srcem poslovili od dobrega kateheta. 30. maja 1873 se je podal z materjo in sestro Katarino na novo službeno mesto. Osebna zveza z Dragojilo je bila za zmerom pretrgana, ljubezen pa sta skrila vsak v svoje srce. Dober teden po Simonovem odhodu je Dragojila izpovedala svojo bolečino ob ločitvi v pesmi Sloves:
Došel tedaj je oni čas,
ko se ločiti nama je,
da zadnjič vidim tvoj obraz,
občutim živo to gorje.
Simon je še lepše izrazil svoje občutke:
A dan je črni moral priti,
bridkosti dan, oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.
Dragojilino pesem je Simon dobil s posredovanjem prof. Frana Erjavca in njegov odgovor je bila prekrasna kantata o planinski roži Ohrani Bog te v cveti, ki si jo je upal objaviti šele med vojaškimi pesmimi leta 1880 v Stritarjevem Zvonu.

Kar precej pesmi je še nastalo v zvezi z Dragojilo in njihovo objavo je prikril s psevdonimom. Pesem Zvončku je objavil v Stritarjevem Zvonu leta 1877 pod psevdonimom Gorislav. V njej je spomin na pomlad 1873:
Pojdi, na prsi se devi nasloni,
sneg je v teh prsih in ti si snežan,
ondi o srčni pomladi ti zveni,
cvet ji življenja izvabi na dan!
Dragojila je do 1888 učila v Kobaridu in ostala Simonova zvesta planinska roža. Občasno sta si dopisovala, enkrat pa ga je v Rihenberku obiskala s prijateljico. Žal je pesnik vsa njena pisma uničil, Dragojilina pa je uničila njena sestra Viktorija, učiteljica v Šmarjah pri Jelšah. Ko je Dragojila 22. julija 1890 umrla v Ljubljani, ji je ponovno zagotovil ljubezen onkraj groba v pesmi Kropiti te ne smem. Njuna ljubezen - delno tudi s pomočjo pričujoče knjige pisatelja Ivana Sivca - je zdaj večna.
uvodne misli prof. Janeza Dolenca



Uvod

Srce človeško - sveta stvar


To je zgodba o ljubezni. O neizpeti ljubezni med Simonom Gregorčičem, pevcem po milosti božji, in kobariško učiteljico Dragojilo Milekovo. Dragojilo, ki je bila dolga leta pravzaprav Karolina. O srečanju dveh duš, ki sta se lahko samo bežno dotaknili in nato odplavali vsaka zase v neskončnost. O dveh mladih, lepih ljudeh, ki sta začutila v sebi neizmerno moč ljubezni, a si je nista smela podariti. O dveh pesniških osebah, ki sta začutili svet globlje kot kdor koli drug v tistem času, a ju je surova zunanjost razdružila, še preden sta začutila globlji opoj objema. O mladem, slokem kaplanu in lepi, razgledani učiteljici, ki sta bila vsak po svoje zavezana celibatu, zaobljubi onostranstva.

To je zgodba o prepovedani ljubezni. O pesniku, ki je osvojil na tisoče src, ki je vse svoje najdragocenejše podaril svojemu ljubljenemu narodu, sam pa je ostal nesrečen vse življenje. O pesnici, ki se je poklicno in osebno žrtvovala za višje cilje, za trenutek z najvišjo pesmijo zadrhtela kot struna v vetru, zatem pa od koprnenja umrla sredi cvetenja.

To je zgodba, ki živi v vseh narodih samo še v legendah. A zgodba o planinski roži ima bolj žalosten konec kot vse druge legende. Pastir na planini visoki in njegova planinska roža niti pokopana nista skupaj.

Zato je to žalostna zgodba. Zelo žalostna. A je izrezana iz resničnosti, kot je izrezana noč iz dneva. Izrezana je namreč iz globin srca.



I. poglavje

Tu rod je moj, tu moj je kraj


11. listopada 1850, na god sv. Martina, je bil mrzel, zoprn dan. Nikjer več ni bilo ne duha ne sluha o babjem poletju, nikjer več ni bilo misli na minulo živahno življenje, nikjer več ni bilo upanja na toplo zavetje. Po Kamniški Bistrici navzdol je vlekel mrzel jesenski piš, ki je dišal po snegu. Neprijazna jesen se je še toliko bolj zoprno občutila ob sotočju štirih rek oziroma potokov: Save, Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Besnice. Kjer je voda, veliko vode, je prijetno samo poleti, ob največji vročini, drugače pa si ljudje raje iščejo zavetje ob toplem zapečku. To se je še posebej občutilo tu, v velikem pristanišču v Zalogu, v pomembnem kraju tik pred Ljubljano.

Kljub zoprnemu vremenu življenje ob zaloškem pristanišču ni zastalo. Po Savi navzgor so na veliko vozile manjše in večje ladje, v Zalogu pa so kot vsa dolga desetletja do tedaj pretovarjali tovor na manjše ladje in ga vozili po Ljubljanici do Ljubljane in nato naprej proti Trstu. Proti Hrvaški in Ogrski so vozili platno, loden in izdelke iz železa, po Savi in Ljubljanici navzgor pa špecerijske izdelke, žito, tobak, vino.

Na zunaj je bilo kljub zgodnjemu mrazu in kljub velikemu dogodku v avgustu prejšnjega leta vse enako kot prej. Toda samo na zunaj. Vsak pameten človek je vedel, da bo železna cesta, ki je dobro leto dni pred tem, 18. velikega srpana leta 1849, pripeljala v Ljubljano prvi hlapon, prevoz po rekah in tovorništvo po cestah obrnila na glavo. Z vlakom se je tedaj v Ljubljano pripeljal sam presvetli cesar. Kadar pa se nekam pripelje njegova visokost, gre vedno za nekaj zgodovinskega.
V tem ne preveč prijaznem ozračju se je v družini nižjega magistratnega uslužbenca Petra Mileka rodila druga hči. Dali so ji ime Karolina.

»Stražniku Petru se je spet rodila ženska,« so ga dražili kolegi z ljubljanskega gradu, kjer je imel Karolinin oče stalno službo. Ne preveč bogato nagrajeno, a tako, da je bila bolj gotova od katere koli druge. Največkrat je v popolni opravi s puško v roki, grozno resen že na zunaj, spremljal kakega nepridiprava iz ljubljanske ječe v Trst ali iz Trsta v grajsko ječo na ljubljanskem gradu. Tako je bil veliko na poti, kar mu je po svoje prijalo, saj je videl veliko zanimivega sveta.

»Kako visoko leteča imena daje svojim hčeram!« so opazili drugi. Prva je bila namreč Viktorija. »Ker nima sinov, se hoče postaviti z imenitnimi imeni hčera.«

Stražnik Peter na take besede ni dal veliko. Vedel je, da bi ga kolegi hudomušno zbadali tudi v primeru, če bi imel same fante. Svojo ženo Katarino je imel rad, obe deklici pa sta res dobili nekoliko bolj imenitni imeni, predvsem zato, ker je stražnik Peter taka imena slišal na svoji dolgi poti od Ljubljane do Trsta ter tu in tam tudi do Gradca in Dunaja.

Mala Karolina je takoj ob rojstvu, kljub nevšečnemu vremenu, pokazala veliko veselja do življenja. Po stari navadi so jo še istega dne krstili, ona pa pri polivanju z mrzlo vodo ni niti pisnila, kaj šele, da bi se drla na ves glas kot drugi dojenčki. Vsi so opazili tudi to, da se je v cerkvi takoj umirila in potem s tistimi svojimi drobnimi očki nenavadno zvedavo opazovala okolico, kot bi hotela že prvega dne sprejeti vase ves bližnji svet.

»Po mojem bo nuna,« je menila botra.

»Ali pa bo odšla s kakim mornarjem v svet,« je dodal boter. »Samo bognedaj, da ji zmeša glavo kak fakin!«

Ugibanj ob krstu je bilo vedno veliko. Tako starši kot botri so menili, da so prvi dnevi življenja najpomembnejši. Takrat se pokaže vse.

Zalog je bil leta 1850 še eno najpomembnejših pristanišč na slovenskih tleh. Lahko bi celo rekli, da je bil najpomembnejše pristanišče. Vodna plovna pot po Savi navzdol je bila urejena vse tja do Siska in naprej, po Ljubljanici se je z obeh strani, najbolj z zaloške, oskrbovala Ljubljana, pa tudi Trst in druga obmorska mesta. Med ogrskimi in hrvaškimi mesti ter med tržaškim pristaniščem ob velikem morju je bil najpomembnejši kraj Zalog. Zato ni čudno, da se je kraj pred desetletji na hitro močno razširil, velike opečnate hiše z dolgimi dvorišči so kar rasle in rasle, dobro zagozdo kruha pa so imeli tudi vsi kraji ob Savi navzdol. Tako v Zalogu kot tudi prebivalci Laz, Dolskega ter vse tja do Litije, so bili namreč motrozarji. Mornarji. Mornarski kruh je bil tedaj dober. Kdor ni bil mornar, je pripregal vole za vleko večjih ladij po Savi navzgor, da o tistih, ki so v Zalogu raztovarjali s savskih ladij, niti posebej ne govorimo. Tem so pravili fakini in res so se vedli kot pravi fakini. V glavnem so bili to močnejši kmečki fantje, ki so na lastnih plečih prenašali tovor s savskih ladij na ladje na Ljubljanici, pri tem pa na hitro veliko zaslužili in se - prav na hitro in po svoje tudi na grdo - pogospodili.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Planinska roža je:
 Zelo priporočljiva
 84%Zelo priporocljiva: 84%Zelo priporocljiva: 84%
 Solidna
 11%Solidna: 11%Solidna: 11%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 1160