Ivan Sivec: Kako sem postal slaven

Naslovnica knjige Kako sem postal slaven
Literatura je posel,
v katerem moraš neprestano
dokazovati svoj talent ljudem,
ki ga nimajo.
Jules Renard


Pisatelj Ivan Sivec je napisal veliko število knjig. Pogoj za vsako knjigo pa je, da so napisane tako, da jih ljudje berejo. Verjemite mi, da bi tudi Sivec kaj kmalu nehal s svojo pisateljsko tlako, če ljudje ne bi tako radi segali po njegovih zanimivih zgodbah. Še posebno me veseli, da zna svet videti skozi vesela očala, kar je pri nas redkost. Prav zato knjigo KAKO SEM POSTAL SLAVEN, s podnaslovom Priročnik za nadarjene pisatelje in bralce, še toliko bolj iskreno priporočam prav vsem, tako srečnim kot nesrečnim bralcem.
Žarko Petan

Naslovnica in ilustracije Adriano Janežič


 
Pečarjeva karikatura Ivana Sivca

Ivan Sivec se je rodil v Mostah pri Komendi, v vasici pod Krvavcem, s svojo najdražjo, z ženo Sonjo, pa zdaj po kamniški avanturi živi v Mengšu. Vse delovno obdobje je preživel na RTV Ljubljana oz. RTV Sloveniji in po službeni dolžnosti kot novinar in urednik srečal več kot pet tisoč ljudi. V vsakem intervjuju rad pove, da so mu bili ljudje na terenu vedno velik navdih. Bolj malo pa razlaga o tem, da je knjige pisal predvsem ponoči, ob sobotah in nedeljah, ter da je v bistvu značilen nedeljski pisatelj. Kljub temu je doslej spravil na papir več kot sedemdeset knjig, med katerimi so najbolj brani biografski romani, mladinske knjige s socialno-psihološko tematiko ter - za kritike bo to dokaj presenetljivo - knjige s humoristično vsebino. To bržčas potrjuje, da Slovenci vendarle nismo tako zagrenjeni bralci, kot bi nas radi prikazali mnogi tisti, ki se ukvarjajo s pisatelji od daleč in očitno tudi nekoliko z levo roko. Sicer pa je Sivec tudi magister etnoloških znanosti, napisal je tudi največ besedil za glasbo in je nasploh slaven pesnik za vsakdanjo rabo. Kako pa je s slavo pri pisanju knjig, pa vam je zdaj tako in tako tudi jasno.

/ vsebina knjige /

ŽENSKAM JE LAŽJE

VOHUNJENJE

UREDNIKI

SAMOZALOŽBA

LITERANI VEČER

MEDIJI



/ odlomek iz knjige /

ŽENSKAM JE LAŽJE

Sklenil sem, da bom postal slaven. Odločitev ni presenetila samo mojo okolico, temveč tudi mene osebno, vendar naj v olajševalno okoliščino povem, da sem bil tedaj še mlad in neumen. Prvo zdaj nisem več, o drugem pa bi se dalo razpravljati.

Kljub temu pa sem se že tedaj težko odločil, na kakšen način bom postal slaven. Imam namreč eno večjo napako in to je, da sem moški. Poleg tega sem po naravi dokaj povprečen, lahko bi celo rekli, da narava ob dotiku z menoj ni bila posebej radodarna. To resnico vedno primerjam s tistimi, ki so tako zakompleksani, da si ne upajo pogledati niti v ogledalo, sam pa sem v mladosti nosil s seboj celo osebno ogledalce. Res pa je, da sem to delal predvsem v skrbi za moj zadnji las na vrhu lobanje, a to je že povsem druga zgodba.

Vsekakor pa velja, da ženska postane veliko lažje slavna. Zanjo je že dovolj, da ima lepo postavo in da nima nobenih predsodkov. Če je povrhu še blondinka - naravna ali pobarvana - nima prav nobenih težav, da ne bi na televiziji vodila kako zabavno ali informativno oddajo, pa čeprav je v šoli tedaj, ko so jemali branje, prešpricala polovico pouka, pa ji bržčas zato ne gre niti najbolj od rok branje s tako imenovanega televizijskega bobna v ozadju njene ljubeče kamere, pa čeprav je tam vse napisano z velikimi črkami.

»Kaj hočemo, blondinka pač,« ob takih naravnih pojavih navadno moški skomignemo samo z rameni in ji niti ne zamerimo. Tako in tako je dokazano, da moški ne gledamo televizijskega dnevnika zaradi nesreč, pobojev in političnih prekopucij, temveč predvsem zaradi teh blondink. Ona pa že po prvih pojavljanjih na televiziji daje izjave o tem, s kom se je igrala v peskovniku, s kom hodi na Havaje in da bo zaradi kariere zaenkrat otročke, ki jih sicer srčno ljubi, za nekaj let dala še na stran. Njena slava pa z vsako izjavo raste in raste in tako se zgodi, da na koncu na cesti ne spozna niti lastnega očeta več. A glede tega naj se kar zmenita sama med seboj.

Drži samo to, da je nam, moškim, glede pridobivanja slave resnično precej težje. Nekega dne sem se pogledal v ogledalo in ugotovil, da sem na zunaj zelo podoben nekemu karakternemu francoskemu filmskemu igralcu. Res je, da ne znam niti besedice francosko, vendar sem prvi trenutek celo pomislil, da bi lahko v kakem koprodukcijskem francosko-slovenskem filmu igral kakega zatolčenega Slovenca ali na koncu kakega poletja morda celo Alžirca. Ko sem to možnost nakazal v bifeju svojemu najboljšemu prijatelju, ki me res pozna v najgloblje temine duše, je le-ta takoj zamahnil z roko, rekoč:

»S Francozi ni nič. Sem bil že dvakrat v Franciji, pa še zdaj nihče ne ve, kje je Slovenija. Pa čeprav smo bili pod Napoleonom vsi Slovenci pod njim.«

Ugotovila sva, da je zadeva res nekoliko komična, pa čeprav imamo menda kot edini Evropejci sredi Ljubljane postavljen spomenik svojemu okupatorju - Napoleonu!
Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Kako sem postal slaven je:
 Zelo priporočljiva
 86%Zelo priporocljiva: 86%Zelo priporocljiva: 86%
 Solidna
 8%Solidna: 8%Solidna: 8%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 948