Ivan Sivec: Mojih prvih šestdeset

Naslovnica knjige Mojih prvih šestdeset
V iskrivo-humornem popisu vseh svojih 'prvih' nas avtor vodi od družinskih dogodivščin do doživetij, ki so botrovala nastanku njegovih knjig: od skrivnostnih pisem in daril oboževalk do nepojasnjenih vlomov, telefonskih klicev, filmov. Skupaj z njim doživimo veliko razlogov za smeh in pokukamo v ozadje vznemirljivih poti do Aljaske, Namibije, Argentine, Francije, Brezja …


Kot da je do vseh besed številnih ljudi, ki jih je Sivec srečal v življenju, najbolj resno vzel tele Antona Ingoliča:
»Pišite, čim več pišite. Pri tem pa se ne ozirajte na nobenega, tudi na kritike ne. Bralci bodo takoj sami začutili, ali ste iskreni ali ne.«
urednica Tadeja Zupan Arsov

Sivec je ob tem izjavil:
»Vse načrte, ki sem si jih nameraval uresničiti do šestdesetega leta, mi je uspelo speljati do konca. Le enega ne, namreč spisati šestdeset knjig. Ni se mi izšlo! Mojih prvih šestdeset je moja 92. knjiga …«

Pisec spremne besede Slavko Pregl, predsednik Društva slovenskih pisateljev, je hudomušno napisal:

PREHITETI SAMEGA SEBE

Pred časom sem Ivanu Sivcu obljubil, da bom govoril na predstavitvi njegove stote knjige. V zvezi s tem se mi je v glavi kmalu pojavilo nekaj zadreg.
Najprej me je zaskrbelo.
Kako naj prijazno govorim o nekom, ki je nesramno in brez posvetovanja z menoj napisal trikrat več knjig kot jaz? A se tako obnaša do predsednika Društva slovenskih pisateljev? A je to ustrezen odnos, a je to mogoče kakšno spoštovanje? Potlej sem si rekel, da bo morda prišel na slavnostno prireditev vsaj s kakšnim majcenim madežem na hlačah in se bom lahko poglobljeno zadržal pri tem.
A dvom je glodal naprej.
Kako naj ljubeznivo in temeljito razvrednotim podatek, da je že celo vrsto let med najbolj branimi slovenskimi pisatelji? Celo bolj bran kot predsednik društva! No ja, sem si rekel, z malo dobre volje bom že razložil, da številke sicer so po svoje na nek način mogoče včasih v določenih primerih in do neke mere pokazatelj, ampak, vsi še predobro vemo, da statistika v bistvu laže. In tako naprej. To bi šlo, ljudje take odločne misli radi slišijo. Dobro mi gre, sem si rekel.
Sakra, takoj za ovinkom je čakala že nova težava.
Ta isti Sivec je praktično obiskal vse naše šole, tiste, ki stojijo, tiste, ki se skoraj podirajo in najbrž tudi tiste, ki jih še gradijo. Težka bo, sem si rekel. Hja, kje neki, sem mukoma končno izbrskal v sebi! Saj nedolžni otročaji ne vedo, koga vabijo na obiske in k sebi na branje. Oni niso krivi, če nič hudega sluteč prebirajo njegove knjige, jih razumejo in so jim celo všeč. Oni še ne vedo, da si zelo pameten, če bereš knjige, ki jih nihče ne razume in potem govoriš o njih tako, da te nihče ne razume. Otroci pač.
Še en problem sem moral razrešiti, ko sem premišljeval o slavnostnem govoru. Knjige Ivana Sivca berejo tudi odrasli.
Ocenjujem, da je to povezano z znano slovensko skopostjo in sodobno pohištveno industrijo.
Sivčeve knjige so različnih formatov in različnih debelin. To je zanesljiv razlog, da se uporabljajo bolj kot moje. Danes mizarji niso več to, kar so bili. Postelje, omare, police, stoli in mize. vse to se ziblje. Vse je narejeno hitro in površno. In ni bolj priročnega za podlaganje, kot so knjige. In glede na široko izbiro Sivčevih knjig ljudje pač posegajo po njih. Za vsak slučaj jih največkrat kupijo, še preden nabavijo pohištvo. In seveda, zdaj pride na vrsto skopost. Če smo že kupili tele knjige, jih bomo pa še prebrali, saj bomo tako imeli dvojno korist, si rečejo. In ne samo to: najprej množično drvijo v knjižnice, si izposojajo njegove knjige, jih doma berejo in pomerjajo, potlej gredo pa še v knjigarne.
No, no. Stvar je torej jasna: sploh ne gre za Sivčeve knjige, predvsem gre za mizarsko šlamparijo in za to, da so ljudje v branje tako rekoč prisiljeni. Ta dejstva so zdaj odločno, končno in nedvoumno pojasnjena.
Zelo hladnokrvno sem začel čakati in si beležiti ta izhodišča za govor ob stoti knjigi Ivana Sivca, ko bi ta trenutek napočil.
Izkazalo se je, da vsega tega sploh ne bom potreboval.
A me ni Ivan Sivec sredi vseh teh priprav poklical in prosil za nekaj besed ob svoji 93. knjigi? Halo? Ob triindevetdeseti knjigi?
Niti sto knjig še ni napisal, pa bi me že rad? A je pod soncem sploh še kaj reda?
Ne bom se trudil, sem si užaljeno rekel, nobenega govora ne bo!
Je že prav, da je napisal trikrat več knjig kot jaz. Je že prav, da je med najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Je že prav, da ga poznajo na vseh šolah. Je že prav, da ga imajo odrasli Slovenci za svojega.
Ampak, niti sto knjig še ni napisal. Do danes že ne. To je šele triindevetdeseta. Ne bom mu govoril!
Tole besedilo mu pošljem, pa zdravo!
Slavko Pregl



/ In še zadnja, šestdeseta Sivčeva črtica: /

PRVA SPOMINSKA

Nekdaj so bile zelo v modi spominske knjige. Menda so še danes, vendar pa se sam s tem nisem nikdar ukvarjal. Zdaj, ko so se pokazali prvi znaki staranja, pa sem si dal narediti debelo knjigo, vezano v usnje, v katero mi moji znanci in življenjski sopotniki občasno vpisujejo modre misli. To so nekakšni napotki za življenje. Hkrati pa je to beseda, ki pokaže človeka.

Naša tamlada, Tina, je napisala tako lepo, da me je stisnilo prav do dna:
»Včasih nisem verjela, Vi ste mi pokazali! Ljubezen je med nami.«
Kakšna je šele potem med najinim sinom in njo!

Naš tamladi, Uroš, je bil tudi nadvse pesniški in tudi pedagoški:
»Vedite le eno - v tem podivjanem svetu štejejo samo lepi trenutku! In najlepši so v krogu družine.«
Lepo, lepo! Zato moja najdražja pripravlja kar naprej skupna kosila.

Brat Ciril, ki je leta 2005 čez noč za vedno odšel, je napisal:
»Včeraj smo bili mladi. Vedno sva se veliko pogovarjala o radiu, poslušala domačo glasbo, pa o knjigah, o čudovitih zgodbah, ki jih ne moreš nehati brati!«
O, kako ga pogrešam! Predvsem zaradi peturnih komentarjev mojih knjig. Takšnih odtenkov ni znal najti nihče drug.

Svakinja Milena je zapisala:
»Rek, ki mi veliko pomeni, je: kolikor daš, toliko dobiš. V čast mi je, da sem lahko tvoja svakinja.«
Hja, pravzaprav ima še največ zaslug za to svak Brane.

Svakinja Marinka je zapisala:
»V življenju se dogodi veliko dobrega in slabega. Slabo odpustiš, toda marsikaj ne pozabiš nikoli.«
Kdo bi si mislil, da je moja mirna svakinja Marinka tudi takšen filozof.

Prijateljica Vladka pa me hvali:
»Ivo kljub velikim obremenitvam ne pozabi na prijatelje. Je prijeten sogovornik, predvsem pa predavatelj, ki mu nobena tema ni povsem tuja.«
No, saj sem rekel, da bi šel predavat na faks, pa še nimam ponudbe.

Profesor Janez Zor, naš ata s slavistike, kot smo mu rekli, je zapisal:
»Veseli me, da ta naš letnik, s katerim sem preživel štiri čudovita leta, izpolnjena ne samo s študijem, ampak tudi z druženjem na izletih - še vedno drži skupaj in kuje nove načrte.«
Roko na srce, to je veliko zasluga tudi našega dragega ata. Ko smo se leta 2008 spet dobili v gostilni pri Katrci, je bilo videti, da se nismo prav nič postarali - v svojih modrostih in neumnostih.

Pesnik Ciril Zlobec mi je v spominsko knjigo zapisal:
»Preziram se in sem sam sebi vzor …«
Tudi v meni je to zazvenelo nekam globoko.

Pesnik Tone Pavček je objavil v moji spominski knjigi kar pesmico:
»Šum časa prinaša/ lepo misel: usoda naša/ ni le enkratna,/ ampak stokratna!«
Šumenja je pa res na vseh koncih veliko.

Pisatelj Žarko Petan je zapisal kar aforizem:
»Kdor se zadnji smeje, se bo smejal sam.«
Resnično, a malce se tega bojim. Računam, da se bom smejal vsaj s svojo najdražjo.

Profesor Kmecl pa je v spominski knjigi opazil kar preveč žalostno noto:
»Vse do sèm je v tej knjigi eno samo poslavljanje. Sedaj je čas, da se začne novo obdobje, nova prihodnost. Vso srečo! Do sto romanov je treba še kaj postoriti in jih predvsem napisati. In potem naprej! Po Župančiču: V nove zarje!«
In sem se brž podal k računalniku. Čeprav imam zelo pozitiven odnos do domačega kruha, mi nova knjiga še vedno bolj zadiši kot vsak sveži kruh.

Za obzorjem pa se tudi že svetlika - mojih prvih sedemdeset!


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Mojih prvih šestdeset je:
 Zelo priporočljiva
 77%Zelo priporocljiva: 77%Zelo priporocljiva: 77%
 Solidna
 17%Solidna: 17%Solidna: 17%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 703