Ivan Sivec: Tisoč najlepših besedil

Naslovnica knjige Tisoč najlepših besedil
Knjiga Tisoč najlepših besedil je pedeseta Sivčeva knjiga. Glasbenimi besedilom je dodan še trijezični esej SLOVENIJA - ZIBELKA NARODNOZABAVNE GLASBE.


BESEDILOM IN TRIJEZIČNEMU ESEJU NA POT


Pred vami je knjiga s tisoč besedili in trijezičnim esejem: v slovenščini, nemščini in angleščini. Oboje sem izdal zato, da bi prikazal pomen in vrednost posebne zvrsti popularne glasbe - narodnozabavne glasbe, glasbe, ki je nastala na naših tleh in jo pozna ves svet. Gre za množično duhovno kulturo, ki je hote ali nehote postala del vseh nas. Še zdaleč pa to ni glasba samo starejših generacij, temveč jo posluša in se z njo zabava tudi mlajši rod in to ne samo na podeželju.

Pri besedilih gre za izbor tisoč najlepših. Napisal sem jih sicer več kot dva tisoč in prav vsa so uglasbena. Teh tisoč pa je tistih, ki skupaj z glasbo zazveni sorazmerno prepričljivo in razumljivo in so že postala del skupne zavesti ljubiteljev domače glasbe.

Knjiga z mojimi besedili je namenjena vsem ljubiteljem in poznavalcem narodnozabavne glasbe, vsem glasbenim skupinam, ki na zabavah igrajo tovrstno popularno glasbo, vsem glasbenim urednikom, ki to glasbo uvrščajo v radijske in televizijske sporede, vsem tistim, ki me kar naprej kličejo domov, katero skladbo z mojim besedilom naj izberejo za čestitke svojim najbližjim, predvsem pa vsem tistim, ki melodije skladb sicer dobro poznajo, pesmi bi radi prepevali, ne poznajo pa celotnega besedila pesmi.

Besedila za glasbo so trenutni navdih. Nastajajo pod vplivom močnih doživetij in tudi po nareku ustvarjene glasbe. Ničkolikokrat mi je namreč prav sama glasba narekovala besedilo. Vsako besedilo posebej sem napisal z najboljšim namenom, da bi razveselilo naslovljenca, hkrati pa naj bi ga muzikanti izvajali s čim večjim veseljem. Samo spoj vsega trojega, potrebnega za uspeh: odlična glasba, solidno besedilo in brezhibna izvedba, ustvarijo v poslušalcu tisto spontano veselje, ki ga želi posredovati vsaka skladba.

O besedilih za tovrstno popularno glasbo je bilo izrečenih že precej besed. Nekaj pavšalnih ocen je bilo tudi napisanih. Zdi se mi, da velikokrat kar na pamet, češ da so vsa narodnozabavna besedila kičasta, najslabša pri vseh zvrsteh, torej kar počez neprimerna. Vsa besedila pač niso taka. Treba pa jih je sprejemati skupaj z glasbo in z dobro pevsko izvedbo. Upam si celo trditi, da je tovrstnih avtorjev v Sloveniji kar nekaj zelo dobrih, morda celo boljših kot pri drugih zvrsteh popularne glasbe. Res pa je, da so raznovrstne komisije, ki so jih pregledovale, vedno v predvsem v teh verzifikacijah nekako iskale "visoko umetnost", gre pa predvsem za uporabno množično duhovno kulturo, z vnaprej določeno vlogo. Zato je prostora za tovrstno pesnjenje sorazmerno malo.

Vsem tistim, ki menite, da tovrstne verzifikacije niso veliko vredne, bi rad povedal tudi to, da besedilo vendarle ni napisati tako lahko. Pisec besedila mora to glasbo čutiti v srcu, z njo mora živeti in jo spremljati, poznati mora metrična in glasbena pravila, nasploh mora imeti kar nekaj znanja in tudi nekaj naravnega daru, da se vse skupaj splete v všečno celoto. V Sloveniji je veliko tako imenovanih ljudskih pesnikov, žal pa mnogi ne poznajo metričnih in drugih pesniških pravil, zato glasbeniki še zdaleč ne morejo uglasbiti vsake pesmi. Na srečo pa smo vsaj tisti, ki smo zbrani v Društvu pesnikov slovenske glasbe, vešči osnovnih pravil, ob tem pa je še nekaj posameznikov, ki to tudi obvladujejo, tako da nivo vsekakor ni tako nizek, kot govorijo pavšalne ocene. Celo nekateri priznani pesniki, ki so se poskusili tudi v tovrstnem verzificiranju, so to odkrito priznali. Pa tudi vsi drugi poskusi - pretirano visoko napeti loki ali prenizko izstreljene puščice - so doživeli slabo odmevnost pri poslušalcih. Seveda pa je treba besedila poslušati skupaj z glasbo, ne pa - kot to delajo tako rekoč vse komisije - prebirati besedila posebej kot "novodobno podeželsko poezijo."

Glede pretiranega ponavljanja metafor in uporabljenih tem lahko odgovorim z mnenjem znane muzikologinje, ki pravi, da je za ljudsko pesem značilno tako imenovano "potovanje metafor ali celo potovanje celih kitic." Ker gre pri narodnozabavnem ustvarjanju vsaj v principu za podobne prijeme ustvarjanja, je torej odgovor tudi glede teh očitkov na dlani.

Zahvaljujem se vsem glasbenikom, ki so moja besedila uglasbili oziroma so mi zaupali svojo glasbeno ustvarjanje, da sem besedila napisal na glasbo. Še posebej sem hvaležen vsem dobrim pevskim izvajalcem, pri katerih pride besedilo do izraza. Zdi se mi, da je pri nas v tej zvrsti popularne glasbe prav dobrih pevcev najmanj, zato besedila velikokrat ne pridejo v celoti do ušes in srca poslušalcev, pa čeprav največkrat prav besedilo daje naslov skladbi in s tem očitno razpoznavnost navzven. Še posebej sem hvaležen Vilko Ovseniku, s katerim sva se veliko pogovarjala tudi o besedilih in mi je na začetku poti dal dosti koristnih napotkov, upoštevajoč seveda tudi glasbeno in izvedbeno plat.

Trijezični esej je nastal na pobudo mojih profesorjev na etnologiji. Ko sem pri pisanju magistrske naloge Fenomen ansambla bratov Avsenik iskal literaturo, s kateri bi si lahko pri pisanju pomagal, smo skupaj presenečeni ugotovili, da tovrstne literature tako rekoč preprosto ni oziroma obstaja le nekaj krajših strokovnih člankov. Tako sem se moral nasloniti predvsem na primerjavo ljudskega načina ustvarjanja s sodobnim načinom, seveda pa zdajšnje ustvarjanje nastaja v drugačnem času, z drugačnimi potrebami odjemalcev in s popolnoma drugačnim načinom prenašanja glasbe.

Trijezični esej skriva v sebi velik, a verjetno prepotreben namen! Mnogi strokovni krogi tovrstne množične duhovne kulture sploh ne upoštevajo, mnogi pa zavračajo kar povprek oziroma z osebnim čustvenim pridihom. V nekaterih strokovnih krogih pa se - posebno v tujini - že pojavljajo tudi velike napake. Eden glavnih nemških člankov navaja, da je narodnozabavna glasba - oziroma glasba, ustvarjena v narodnem duhu - nastala leta 1963 v Avstriji in Jugoslaviji, začetniki pa naj bi bil neka avstrijska glasbena skupina in Slavko Avsenik. Vsem ljubiteljem te zvrsti popularne glasbe pa je jasno, da je tovrstna množična duhovna kultura nastala z Avseniki in to že leta 1953, torej celih deset let prej, kot to omenja strokovni članek. Prav Avseniki so jo poslali v svet, po njihovem vzoru pa so nastale tudi vse druge glasbene skupine. Morda samo še ta pripomba: izrazito slovenski odtenek je pri tem ustvaril z diatonično harmoniko in fantovskim petjem Lojze Slak. Sicer pa je v svetu zdaj več kot deset tisoč tovrstnih glasbenih skupin, pri nas okoli petsto.

Morda bo koga presenetilo, da sem v eseju naslanjam preveč na Avsenike. Toda Avseniki so pač začetniki in na podlagi njihovega vzpona se da razložiti tako rekoč vse. Seveda pa so pri nas in tudi drugod nastale še mnoge druge izvirne skupine - recimo ansambel Lojzeta Slaka, ansambel Franca Miheliča itn. - verjetno pa teh skupin ne bi bilo ali vsaj v tej obliki ne, če ne bi Avseniki vsem ljudskim skupinam odprli vrata v množične medije.

Verjetno bo koga od ljubiteljev narodnozabavne glasbe presenetil sorazmerno kritičen pristop do te zvrsti popularne glasbe. Takšen pristop je narejen namenoma, zato da bi vzel iz rok argumente vsem nasprotnikom te glasbe. Dejstvo namreč je, da je tudi v tej glasbi veliko vsega tistega balasta, ki tej množični glasbi ni v prid, v zadnjem desetletju pa je povrhu nastala še prava hiperprodukcija, po drugi strani pa tudi drži, da v temeljih s to glasbo ni nič narobe, da nastaja pač po sodobnih principih ustvarjanja ter da zelo dobro opravlja svojo osnovno vlogo in to ne samo doma, temveč tudi v tujini. Pravzaprav je slovenska narodnozabavna glasba največji slovenski izvozni artikel, pa če to priznamo ali ne. Morda celo več! Za mnoge v tujini je to tudi največji razpoznavni znak Slovenije, podoben morda samo še vrhunskim športnim dosežkom slovenskih športnikov. Torej je tovrstna duhovna kultura tudi ambasador slovenske splošne kulture.

Esej v nemščini in angleščini je torej objavljen zato, ker tovrstni strokovni eseji doslej še niso bili objavljeni nikjer, z zelo jasnim namenom: da nam drugi te naše glasbe preprosto - ne ukradejo! Za prevoda se zahvaljujem obema slovenskima prevajalcema: prof. Sildi Bedenk in mag. Špeli Majcen ter obema tujima pregledovalcema prevodov prof. Kaethe Grah in prof. Petru Altshulu.

Zahvaljujem se tudi pesniku in akademiku Cirilu Zlobcu za razmišljanje o tem našem glasbenem fenomenu. Zahvaljujem predvsem zato, ker je znal prisluhniti tudi temu odtenku našega časa in posebej še zato, ker prav on združuje v svoji osebnosti oboje, pomembno za to knjigo: pesniški pogled na svet in akademski pristop k življenju.

Hvala tudi avtorskem združenju SAZAS, ki mi je s finančnimi sredstvi pomagalo pri prevajanju v nemščino in angleščino.

Pričujoča besedila so morda res - kot pravijo nekateri - najbolj preprosti del moje ustvarjalnosti, vendar so vsa tudi del mene in živijo vsak dan z menoj. Trijezični esej je morda za ljubitelje narodnozabavne glasbe res prekritičen, vendar noče z ničemer zniževati vrednosti naše tovrstne duhovne kulture. Po drugi strani pa je oboje tudi dokument nekega ustvarjalca, predvsem pa dokument časa, ki ga živimo."
mag. Ivan Sivec, pesnik, pisatelj in etnolog

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Tisoč najlepših besedil je:
 Zelo priporočljiva
 86%Zelo priporocljiva: 86%Zelo priporocljiva: 86%
 Solidna
 9%Solidna: 9%Solidna: 9%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 1335