Ivan Sivec: Ribčev dohtar

Naslovnica knjige Ribčev dohtar
RIBČEV DOHTAR je knjiga, v kateri se pisatelj Ivan Sivec podaja predvsem po Sloveniji, deloma pa tudi po Avstriji in Češki po poteh našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Knjiga v devetinštiridesetih črticah prikazuje Prešernovo življenje in delo, celotni poti pa je dodano dvainšestdeset barvnih fotografij in slik. Zgodbice mu pripoveduje Ribčev Francè kar sam.

Obenem pa je v knjigi objavljen tudi Sonetni venec z akrostihom V IMENU LJUBEZNI, ki ga je Sivec napisal po Prešernovemu vzoru pred štiridesetimi leti, dodanih pa je še nekaj drugih mladostnih Sivčevih pesniških poskusov, od glose, romance do trioleta.

Knjiga za vse tiste, ki imate Prešerna radi.


France Prešeren (Lojze Povhe; 1925)
France Prešeren (Lojze Povhe; 1925)


/ Kaj je v knjigi /

DOHTAR PRIPOVEDUJE
GLAVNI UPORABLJENI VIRI
PREŠERNOVE POTI V 62-IH SLIKAH
SIVČEVI PESNIŠKI POSKUSI
SIVČEV SONETNI VENEC Z AKTOSTIHOM V IMENU LJUBEZNI



Pot Ivana Sivca po Sloveniji, Avstriji in Češki


/ odlomek iz knjige /

DOHTAR PRIPOVEDUJE

Ribčev Francè mi je bil vedno zelo blizu. Bližje kot marsikateri drugi slovenski pesnik in sploh ustvarjalec. Morda še posebej zato, ker je v vsaki njegovi pesmi prepričljiva zgodba in hkrati tudi jasno sporočilo, ki ga nikoli ne pozabiš. Verjetno tudi zato, ker njegovi stihi tudi v današnjem času ne delujejo starinsko, temveč imajo še vedno veliko sporočilno vrednost. In mogoče celo zato, ker mi je blizu po duši tudi kot Gorenjec, ki se je podal v veliko belo mesto Ljubljano in v svet z neskončnimi ideali v srcu, tam pa je odkril nenavadno velik razkorak med govorjenim in resničnim.

Prvič sem se srečal z njim, kot vsi drugi Slovenci, v osnovni šoli. Medtem ko so mnogi drugi pesniki in pisatelji vstopali v razred samo za eno uro (ali morda le nekaj več), je Francè že prvič kar obsedel ob meni v klopi. S seboj je tedaj prinesel samo droben šopek pesmi, a vsaka posebej se mi je zdela drugačna, velikopovedna, tako rekoč pesem za zmeraj.

Komaj slišno, pa vendar opazno, je vstopil v naš razred tudi v srednji šoli. Medtem ko nas je večina drugih, tudi svetovnih avtorjev, večkrat zapustila v trenutku, ko smo prestopili šolski prag, se nam je Francè kljub viharnim letom kar nekam zalezel pod kožo. Kot da bi bili v njegovih pesmih odgovori tudi za najstnike.

Na fakulteti, na slavistiki, so profesorji Franceta razdelili na dva dela. V enem letniku Prešeren I., v drugem letniku Prešeren II.. Čeprav sem tedaj lahko s pomočjo odličnih predavanj odkril v njem tudi bistveno globlji pomen vsebine in oblike njegovih umetnin, kot sem ju znal razbrati pred tem, se mi je po svoje kar nekam zasmilil, da se d? njegovo delo tako podrobno razložiti, skoraj razkosati. Vsa njegova poezija, vsaka njegova pesem pa je takšne vrednosti, da jo mora človek nositi v sebi ure in ure, dneve in dneve, z njo živeti in hoditi po slovenski zemlji, jo občutiti in jo imeti rad - kot celoto, kot nekaj, kar je več kot samo ena sama balada, en sam sonet, ena sama glosa. Zmotilo me je tudi, da se v njegovem življenju in delu lahko vidi toliko senc, toliko temnega, toliko slabega. Sam vem, da po tesnejšem srečanju z njim po Ljubljani preprosto nisem nikoli več hodil sam, temveč je stopal ob meni vedno tudi dolgolasi mladenič, ogrnjen v dolg plašč, ob vsakem trenutku pa mi je znal odgovoriti tudi na skoraj vsa življenjska vprašanja.

Potem sva se srečala čisto od blizu. Na služenju vojaškega roka v Srbiji, pod šumadijskimi hrasti, daleč stran od domovine. Ko sem bil povsem sam, po vrnitvi z dopusta, se je naenkrat znašel tik ob meni, se mi komaj vidno nasmehnil in mi svetoval, naj se tudi sam preizkusim v njegovih pesniških oblikah. Ker sem imel časa več kot dovolj, sem tedaj po njegovem prišepetavanju napisal Sonetni venec z akrostihom: V IMENU LJUBEZNI. Dolgo je stal za mojim hrbtom, me bodril in tolažil, na koncu pa je komaj vidno prikimal z glavo, češ, no, saj nekako pa je le šlo! Sam pa sem prvič v življenju res začutil njegovo veličino in - svojo nezrelost!

Pozneje sem se poglobil v življenje in delo Julije Primic. Njena zgodba ni bila dokončana nikjer, zato sem jo obelodanil v knjigi Julija iz Sonetnega venca. Ob vsem tem pa je ostajal ves čas še naprej nekje ob strani tudi Francè. Ribčev Francè. Dohtar, kot so mu pravili doma in tudi mnogi njegovi znanci. Dohtar prava ali na kratko samo dohtar. Tisti dohtar, ki so ga mnogi pisatelji in pisateljice obdelali na dolgo in široko, pri tem pa so mu pripisali na stotine stvari, ki jih ni najti v njegovih večnih pesmih. Tisti dohtar, ki so ga v televizijski podobi naredili za bolj ali manj razuzdanega človeka, sam pa sem ves čas imel o njem veliko bolj zmerno mnenje. Tisti dohtar, ki mi je bil ves čas blizu po prostoru in času, po življenju in delu, po pristopu k vrednotam slovenstva in po povezovanju z drugimi narodi. Tisti dohtar, ki je bolj naš, kot si včasih upamo priznati.

Potem se je nekaj mesecev pred sto šestdesetletnico svojega odhoda v večnost znašel v mojem kabinetu. Po svoji navadi je najprej nevsiljivo potrkal, za hip zadržal kljuko, potem pa mi je prav prisrčno stisnil roko in mi naklonjeno dejal:

»No, pa le napiši nekaj novega o meni! Sam dobro veš, da ti nočem vsiljevati nobenega svojega pogleda na svet, a mogoče bi bil res že čas, da bi nekdo za spremembo res napisal o mojem življenju in delu tako, kot se to da razbrati tudi iz mojih Poezij. Brez pretiranega hvaljenja, pa tudi brez pripisovanja pretiranega ozadja moji mladostni neizkušenosti, brez mojega odvečnega strahu in obupa.«

Seveda sem takoj sedel k računalniku. Dohtar pa mi je kar sam narekoval vseh teh devetinštirideset črtic iz svojega življenja. Črtic, ki prikazujejo Ribčevega dohtarja od rojstva do smrti. In še nekaj korakov čez rob.



Kjer hiša mojega stoji očeta

Frnikol nisem imel nikoli nič. Res me niso prav nič zanimale. Ko so se drugi fantiči po Vrbi z njimi na veliko igrali, si jih na veliko izmenjavali in celo trgovali z njimi, so bile meni tudi v najzgodnejših letih deveta briga. Veliko raje sem se ob takih trenutkih, ko naj bi bil z drugimi, zatekal sam na žitno polje nad vasjo, pa tudi tja dol na pašnike pod Vrbo, vse do reke Save.

Prav z reko Savo je povezan tudi moj prvi globlji življenjski vtis. Tedaj mi je bilo pet let. Bilo je prav na dan mojega svetnika, sv. Frančiška Ksaverja. Se pravi, na dan, ko so me v Rodinah pred petimi leti krstili. Vsem tistim, ki še danes na veliko razglabljajo, ali sem se rodil drugega ali tretjega decembra, naj povem, da se je to bržčas res zgodilo drugega, tretjega pa sem bil krščen v Rodinah. Kot je pozneje zapisala tudi moja sestra Lenka - in to vsekakor drži, Lenka je bila vedno deklič odprte glave - sta me h krstu odnesla Boštjanova botra iz Vrbe. Tako kot vse druge, razen brata Jurija, ker so imeli tedaj pri Boštjanovih sami dojenčka doma. H krstu pa so otročiča vedno nesli tistega dne, ko se je rodil. Mene pa so menda zaradi nenadnega snega dan po rojstvu.

Tistega leta, ko sem dopolnil pet let, se dobro spomnim. Seveda predvsem zato, ker bi v Savi skorajda - utonil! Ali pa na poti domov najmanj - zmrznil!

Bil je lep decembrski dan. Sončni žarki so se razlili po vsej naši dolini pod Stolom kot eno samo suho zlato. V hiši preprosto nisem mogel več zdržati. Za učenje sem bil še premlad - mati so prav tisto zimo učili branja in pisanja moji dve starejši sestri, Jero in Katro, Joža pa je bil še premajhen (Jurij pa se je tistega leta 1805 šele rodil, pozneje pa so se nam pridružile še Mina, Urša in Lenka, tako da nam je Bog dal z menoj vred devet otrok) - in tako sem sklenil, da bom šel kar sam pohajkovat naokrog. Med letom sem se zelo rad ustavljal nad cerkvico sv. Marka in opazoval, kako rasteta rž in proso, velikokrat sem posedal pod lipo sredi vasi na kamnih, kjer so ob večerih modrovali naši očetje in dedje, najraje pa sem se usedel k očetu na voz in se z njim odpeljal v svet.

Tistega decembrskega dne pa sem se po zamrznjenih travnikih podal naravnost dol proti Savi. Pot sem dobro poznal, saj so bili oče daleč naokrog znan furman, vozar, ki so prevozarili vso Kranjsko, večkrat pa so se podali tudi vse do Trsta in Celovca. Na Savo sem se z njimi večkrat odpeljal po pesek za posipavanje vaške poti. Oče so bili pač taki, da niso radi vozili po blatu, posebno radi so imeli lepo pot in dvorišče doma. Zato so iz bližnjega kamnoloma radi navozili domov debelejše kamenje, povrhu pa so dodali nekaj drobnega peska, ki je debelo kamenje lepo povezal in pot utrdil. Tak droben pesek pa je bil samo na Savi. Tam doli ob reki smo pasli tudi jarce in včasih tudi oba konja. Tistega dne sem se namenil, da bom ujel ribe pod ledom. Mati, ki so bili najpametnejša ženska v vasi - nekaj mesecev so se kot dekle šolali celo v Celovcu in pol leta na liceju v Ljubljani - so mi namreč malo pred tem pripovedovali, da je ribe najlažje loviti pozimi. Ko jo zagledaš pod ledom, udariš s kamnom po njem in že se riba pod ledom obrne okrog.

Ko sem vprašal očeta, ali to res drži, so se mi prav na široko zasmejali. Videli so veliko sveta, brati in pisati pa niso znali. Imeli pa so, podobno kot mati, radi otroke, mene pa še posebno, ker sem bil pri hiši prvi sin. Moram odkrito priznati, da me prav zato, ker sem bil prvi moški potomec, niso kaj dosti priganjali h kmečkemu delu. Pravzaprav prav nič.

»Pa ne, da bi rad lovil ribe samo zato, ker si Ribčev?!« so se mi zasmejali.

Nisem jim odvrnil, čeprav moram priznati, da sem bil - odkar sem se zavedal samega sebe - zelo ponosen na naš stoletni rod. Menda smo bili najstarejša rodbina od vseh devetnajstih v vasi. Zemlje pa smo imeli največ kot tretji v Vrbi. Oče so mi sicer veliko pripovedovali tudi o tem, da so naši hribi bogati tudi z železovo rudo, še bolj pa so me zanimale pripovedi o vitezih z bližnjih gradov, pa tudi o bogatih graščakih in revnih podložnikih. Mati pa so ob tem samo zamahnili z roko, češ, to so stare čenče. A sam sem stare zgodbe rad vlekel na ušesa, še raje pa sem svet raziskoval sam.




MAGISTRALE SIVČEVEGA SONETNEGA VENCA

Vsak sreča s svojim se nekoč življenjem,

In prvo ti prinaša lepe slike,

Mladost je čas, ko zbiraš si spomine,

Enkratno pač je vsako hrepenenje.


Ni lepše je besede kot ljubezen,

Užil bi vsak vse njene rad sladkosti,

Ljubezen vzklije in živi v radosti,

Jok, solze in obup so njena pesem.

Uprl vanjo si vse upe svoje,

Bila kraljica je vseh tvojih dnevov,

Edina misel, ki ti v srcu poje.


Zaide sonce, preden se naužiješ,

Nebo oblak prekrije pred večerom,

Ime le njeno vase zase skriješ.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Ribčev dohtar je:
 Ful huda
 79%Ful huda: 79%Ful huda: 79%
 Kul
 14%Kul: 14%Kul: 14%
 Še kar kul
 2%Se kar kul: 2%Se kar kul: 2%
 Prebavljiva
 3%Prebavljiva: 3%Prebavljiva: 3%
 Poden
 2%Poden: 2%Poden: 2%
Število glasov: 781