Ivan Sivec: Radioaktivni spomini

Naslovnica knjige Radioaktivni spomini
Izdano ob 80-letnici slovenskega radia.

V knjigi je 80 fotografij iz avtorjevega arhiva in fotodokumentacije RTV Slovenije.

Urednica: Tadeja Zupan Arsov


"Radio ni diagnoza,
radio je terapija."


NEKAJ IZJAV, OBJAVLJENIH NA ZADNJI STRANI KNJIGE:

  Ivanček pri tranzistorju  
Ivanček se je že v mladosti
prav zaradi Radia Ljubljana
rad igral - radio.
»Tam, kjer murke cveto,
tam, kjer ptički pojo,
tam ni nič!«
Sašo Hribar


»Imaš srečo - ničesar se ne spomnim!«
Marko Zorko


»Ivan Sivec odhaja, za radio pa delo za vedno ostaja! Srečno na večnem dopustu!«
Bojan Veselinovič


»Bolje kakor rdeč, črn ali bel je biti siv! Srečno, Sivec!«
Izidor Grošelj


»Zdaj, ko boš v penzionu, imaš pa zares čas, da napišeš kakšno dobro knjigo in prideš v oddajo Na današnji dan!«
Pavle Jakopič


»Novinar, urednik, pisatelj in besede-mož. Pa tudi: mož-beseda, saj so tvoje doslednost, preprostost in prijetnost stvari, zaradi katerih mi je bilo v veselje sodelovati s teboj.«
Miha Lampreht


»Dragi šef, nisva si še povedala vsega, ne drug drugemu in ne ljudem, in to je sreča, najbolj vznemirljivi čar življenja. Ne, za take, kot sva jaz in ti, ni konca, saj sva na istih valovih, kar me najbolj veseli.«
Elza Budau


Pomembno sporočilo, ki je na prošnjo, če lahko objavimo tudi nekaj slik iz RTV arhiva, prispelo po pošti:
»Sporočam Vam, da Vam dovoljujemo in bomo hkrati počaščeni, če boste v svoji knjigi uporabili tudi fotografije in odlomke oddaj, ki ste jih pripravljali v času vašega uredniškega dela na Radiu Slovenija.«
Vinko Vasle, direktor Radia Slovenija



/ iz vsebine: /

Radio je svet.

Svet okoli nas in svet okoli sveta. Tudi takšen svet, iz katerih so sestavljeni spomini. Spomine pa baje pišejo ljudje, ki so tik pred smrtjo, ljudje, ki so bili v vojni generali ali pa ljudje, ki nimajo česa povedati.

Tik pred smrtjo menda res še nisem, pa čeprav sem iz tiste skupine ljudi, ki se po mnenju nekdanjega državnega uslužbenca trese samo še pred matildo. A z matildo imam, sicer res nekoliko rahel, pa vendar po obojestranskem treznem premisleku dogovorjen sporazum, da malce še počaka. Vedno si govorim, da bi rad vsaj tisto, kar sem kot uslužbenec rtv hiše od leta 1967 vlagal v državno pokojninsko blagajno, pred njenim prihodom vsaj do konca izkoristil.

Tisto, da spomine pišejo predvsem generali, lahko komentiram, da o vojski nimam pojma. Res sem bil poldrugo leto pri vojakih in kar dvanajstkrat na orožnih vajah, napredoval pa nisem niti do desetnika, kar lahko takoj razumete, da sem po tej plati še najbližji Švejku. Zato predvsem nobene panike. Pokorno javljam, da ne bom trosil prav nobenih tovrstnih bebavosti.

Glede tega, da nimam česa povedati, pa se zadeva zaplete! V nasprotju z mnogimi, ki noč in dan polnijo prazne liste, bi rad javno izjavil, da sam pač vendarle nekaj želim povedati tudi o radiu. Povedati celo tistim, ki so prebrali že vseh mojih petinosemdeset knjig. Drugače sem res povsem navaden in ponižen državljan, kot radijski delavec pa sem spoznal našo osrednjo medijsko hišo tako kot malokdo po obeh plateh, tehnični in novinarski oziroma uredniški. Na tedaj edinem slovenskem radiu sem bil namreč kar deset let tehnik na odvijanju programa, potem pa sem vse od leta 1978 pokojninski sklad zalagal s prispevki iz novinarskega fonda. Ker torej tako rekoč kot eden redkih na tem svetu poznam obe plati ljubljanskega radia, si domišljam, da tako bogatih spominov ne more napisati nihče drug. Vi pa v jok!

Vnaprej sem se opravičil samo zato, ker kar čutim, da se je že na začetku kdo namrdnil, zakaj take spomine pišem ravno jaz. Vsem tem prav milo odgovarjam, da res na radiu prihaja do izraza predvsem lep in čist glas in da tudi ne drži natolcevanje, da je na radiu zaposlenih polovico polpismenih. Zagotovo jih je precej manj. Drži pa tudi, da je tovrstnih spominov napisanih nenavadno malo. Kot da ne bi šlo vse samo v eter, temveč tudi v veter …
/ več v knjigi /

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Radioaktivni spomini je:
 Zelo priporočljiva
 81%Zelo priporocljiva: 81%Zelo priporocljiva: 81%
 Solidna
 13%Solidna: 13%Solidna: 13%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 933