Ivan Sivec: Božični studenec

Naslovnica knjige Bozicni studenec
Božični studenec je idila, ki se začne tako, da Tina dobi čez božične praznike nalogo, v kateri mora raziskati, kako je s praznovanjem božiča v današnjem času. Ali družina še vedno postavlja jaslice, peče orehovo potico, prepeva družina ob jaslicah Sveto noč ali pa so glavna samo božična darila, vse druge šege in navade pa so šle v pozabo?

Ilustracije je narisal Uroš HROVAT




(odlomek iz knjige)


V šoli so najlepši dnevi pred počitnicami. Tovarišice, oprostite, gospe profesorice, nam ne dajejo nobenih nalog več, vse so polne dobrote in ljubezni, vsem je že vse ravno tja do Bruslja, mi pa smo iz ure v uro bolj razposajeni. Zdi se, kot bi se vsi skupaj približevali neznanemu planetu, na katerem bi radi prav vsi živeli vse dni. Poleg tega se tako med odmori kot med poukom tkejo vroča počitniška prijateljstva, pravzaprav že kar zavezništva, vsi si želimo samo dobre stvari, vsem pa je po svoje tudi malce žal, da se toliko dni ne bomo videli.

»Dragi moji mali učenčki, vsem vam želim lepe božične in novoletne praznike!« je ob koncu ure na lepem nenavadno prijazno in ljubko zažvrgolela naša razredničarka. Za trenutek sem zatisnila oči in si jo zamislila kot božičko v rdečem plašču in z rdečo kapo z belim robom in cofom na glavi.

Predstavljamo vam božičko Emilijo Ravnik!

Sloka, srednjih let, bolj ali manj srečno poročena, mati dveh odraslih otrok, vedno v beli bluzi in temnejšem krilu, strogo zapeta do vratu, strogega pogleda in še strožjih korakov. Ne odobrava nobenega izvenšolskega štosa, kaj šele vsakdanje fore. Drugače pa razgledana, pravična, poštena, včasih tudi dobrohotna. Rojena razredničarka. Z velikim posluhom za dopolnilne aktivnosti, predvsem etnološke, se pravi predvsem starosvetne.

In prav ta stroga profesorica nam je voščila »lepe božične in novoletne praznike.« Tisti njeni »učenčki« pa so zazveneli kot »otročički.« Seveda, vse prfokse so prepričane, da imajo pred seboj sedemindvajset otrok.

Pa to še ni vse! Zgodilo se je še nekaj hujšega. Tik pred koncem ure se je naslonila na rob katedra, nas prijazno pogledala in vprašala:

»In kam kaj greste... s starši... za praznike?« Pri njej so bili »starši« itak vedno obvezni.

»Mi gremo za pet dni v Avstrijo smučat!« se je prvi oglasil Tadej.

»Mi pa v tople kraje. Na izlet v Egipt za osem dni.«

»Mi pa na Kanarce. Tam sploh ni zime!«

»Mi pa...«

Najmanj deset sošolcev in sošolk je povedalo, da praznikov ne bodo preživeli doma. Kaj pa mi, Erjavčevi? Tako imenovana srečna oziroma smešna družina Erjavec?

Aja, menda še ne veste, kdo smo? Ker še niste prebrali nobene knjige iz tega niza. Zato sedaj takoj vsi tisti, ki o naši družini ne veste še nič, pozorno preberite naslednje vrstice, vsi drugi pa z veseljem preskočite cele štiri odstavke.

Moj oči Janez, ljubkovalno imenovan tudi Johan. Za naju z Nejcem je tu in tam tudi foter, uradno pa seveda oče. Čelo ima močno potegnjeno v globino lasišča, ušesa privzdignjena, nos poudarjen (zaradi detektivskega občutka pač), noge še vedno do tal, trup pred dopustom pa skoraj snežno bel. Posebni znaki: obrtnik, ki vedno tarna, kako visoki so davki. Zmeraj ponavlja, da bo naju dva, ko bo splezal na zeleno vejo, peljal v slaščičarno, kjer se bova lahko do onemoglosti napokala kremnih rezin.

Mami Maša, ljubkovalno tudi Mašika, mišika, mucika, občasno zaradi partnerstva z očijem tudi Johana. Za naju z Nejcem pa predvsem matka. Uradno tudi mati in vzgojiteljica dveh najbolj bistrih otrok pod Alpami. Oči Janez po njenem mnenju namreč nima pojma o vzgoji. Res pa je tudi, da za nobeno stvar nikoli nima veliko časa. Stroga do sebe, okolice in predvsem otročadi. Posebni znaki: uslužbenka, ki ima zmeraj dela čez glavo, doma pa se razvedri ob kuhanju, pospravljanju, pomivanju, likanju in drugih kulturnih kuhinjskih opravilih.

Hčerka Tina, ljubkovalno tudi Tinca, za fante včasih celo Valentina in podobne fore. To sem jaz. Nekateri pravijo, da sem trinajstletna zdolgočasena deklica, ki je prebrala že vse knjige sveta, za fante pa se še ne sme zanimati. Bratec mi menda pomeni toliko kot lanski sneg. To ne drži, a naj imajo tudi drugi svoje veselje. Ko bom velika, bom manekenka ali detektivka. Oboje je še v zraku in enako tvegano.

Bratec Jernej, največkrat imenovan Nejc ali Nejko. Tudi Nejče, Arnejc in Arnek. Tedaj je imel komaj devet let, a se je delal pametnega za dvanajst. Do trinajst pa zaradi mene tako in tako ne more seči. Blazno preračunljiv tip. Bodoči predsednik vlade.

Smešna družina pa smo zato, ker sem se nekoč pri nalogi zmotila in sem napisala namesto srečna smešna, ne da bi se tega zavedala. Pa saj to tudi smo: večkrat srečna, še večkrat pa smešna.

No, naša srečna družina ni imela do tistega trenutka, torej do štiriindvajsetega decembra prav nobenega načrta, da bi šla kam praznovat, pa tudi doma se je obetala prava kriza.

»Po praznikih bomo zastavili resno naprej. Predlagam vam, da medtem pripravite predloge za raziskovalne naloge. Pripravljali jih boste v skupini po sedem, pet, tri... Kakor boste želeli. Lahko tudi posamezno.« Naša razredničarka pač ni mogla mimo tega, da nas ne bi opozorila, da se bo pouk tretjega januarja vendarle nadaljeval in da šola medtem ne bo pogorela do tal.

Ne vem, kaj me je pičilo, toda kar tako iz navade, morda samo zato, ker sem rada med prvimi, sem dvignila roko in jo vprašala:

»O čem pa bomo pripravljali raziskovalne naloge?«

Vsi sošolci so me začudeno pogledali in me hoteli na mestu ubiti z očmi. Razredničarka pa je čisto mirno odgovorila.

»O čemer koli. Vzeto naj bo iz naše okolice... O zgodovini kraja, o življenju nekdaj in sedaj, o ljudski modrosti, o šegah in navadah, o...« Za trenutek je obmolknila, potem pa se ji je v glavi očitno zasvetila tristovatna žarnica. »Recimo o božiču. O božiču nekdaj in sedaj. O božičnih šegah in navadah. Ja, to se mi zdi dobra ideja. No, kdo bi ugriznil v to!?«

Vsi smo sklonili glave in se delali, kot da ne obstaja več.

»No, naj se nekdo javi kar sam. Zdajle! Navsezadnje boste doma deset dni in boste božič danes doživeli od blizu, iz prve roke. Vaši starši in stari starši pa vam bodo zagotovo lahko kaj več povedali o božiču nekdaj. No?«

V razredu ni bilo niti enega, ki bi dvignil pogled. Bilo je tako tiho, da bi slišal - kot bi rekla babica - teči miško iz enega kota v drugega. A miši na naši šoli ni bilo, le tu in tam mi je kakšen fant rekel: Kako si kaj, miška?

Razredničarka je stopila do moje klopi...

»No, Valentina Erjavec, morda pa bi tovrstno raziskovalno nalogo pripravila kar ti. Sama ali skupaj s sošolkami.«

Oči mi vedno govori, da v španoviji še pes crkne. Tudi sama imam nekaj podobnih izkušenj. Kar koli smo pripravili skupaj - šolski plakat, prispevek za naše glasilo ali skupno domačo nalogo - vedno se je na koncu izkazalo, da sem morala vse narediti sama, drugi pa so me pri tem samo ovirali. Kar ti to naredi, Tinca, ti si od nas še najbolj pismena, so rekli. In ker znam pisati, me to tepe že od prvega razreda naprej.

»Sama!« sem izdavila, kot bi si zadrgnila veliko debelo zanko okoli vratu.

»No, pa sama!« se je od nekod iz vesolja zaslišal odmev razredničarkinega glasu. »Morda bo zate res še najbolje, da jo narediš kar sama. Saj veš, kako se to dela: Cilji raziskovalne naloge, teoretični uvod, opis dogodkov in ljudi, rezultati raziskave, predstavitev raziskave - lahko tudi z grafikoni in tabelami - na koncu pa sklep in navedba literature. Predlagam, da si kar sproti zapisuješ, kaj se bo zgodilo pri vas in v tvoji okolici, teoretični del pa boš dodala po praznikih...«

Z drugimi besedami bi se lahko temu reklo: Kako si je Valentina Erjavec pokvarila počitnice. Z enim samim dvigom roke.

Psihologi bodo verjetno vedeli povedati, da sem roko dvignila samo zato, ker sem bila žalostna, da mi, Erjavčevi, nismo nameravali iti na smučanje v Avstrijo, na izlet v Egipt ali na kopanje na Kanarce.

»Predlagam ti, da med prazniki vsaj nekajkrat obiščeš babico,« je nadaljevala razredničarka. »Za božične praznike so starejši ljudje še bolj odprti kot v drugih dneh.«

Rečeno na kratko: bila sem zapečatena!

Moj devetletni bratec Nejc je zadevo komentiral še bolj natančno:

»Koza na kubik!« Pa naš Arnek niti ne ve, kaj je to kubik. Verjetno je zanj kubik toliko kot kubik peska. Vsekakor pa nekaj strašnega.

»Vremenska napoved za božič je ugodna. Menda bo že nocoj začel padati sneg... Še enkrat vam želim lep božič in obilo snežnih radosti!«

Vsi drugi so oddrveli iz razreda na plano, kot bi jih zunaj čakala vesoljska ladja za na planet Prostost, jaz pa sem odracala ven s stokilogramsko skalo v torbi. Pa sem res koza!

Koza!


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Božični studenec je:
 Ful huda
 76%Ful huda: 76%Ful huda: 76%
 Kul
 16%Kul: 16%Kul: 16%
 Še kar kul
 4%Se kar kul: 4%Se kar kul: 4%
 Prebavljiva
 1%Prebavljiva: 1%Prebavljiva: 1%
 Poden
 2%Poden: 2%Poden: 2%
Število glasov: 1534