SLAVKO AVSENIK

29. september 1929 – 2. julij 2015

 

         SLAVKO AVSENIK je začetnik, utemeljitelj in eden najbolj plodovitih avtorjev izvirne zvrsti popularne glasbe: narodno-zabavne. Izjemen naravni glasbeni talent, eden najboljših svetovnih harmonikarjev s klavirsko harmoniko. Je ustanovitelj svetovno znanega Ansambla bratov Avsenik, ki je na začetku deloval kot Trio Slavka Avsenika, pozneje kot Gorenjski kvartet oz. kvintet, v tujini znan kot Oberkrainer Quintett, kar je dalo tej zvrsti popularne glasbe mednarodno ime in označbo. Skupaj z bratom Vilkom sta ustvarila več kot sedemsto skladb, po pripovedi Slavkovega najstarejšega sina Slavka ml. je v njegovi zapuščini ostalo na kasetah posnetih še več sto motivov. Z bratom Vilkom sta delovala tako, da je Slavko najprej ustvaril melodijo, Vilko jo je priredil in po Slavkovih napotkih poskrbel za besedilo pesmi. Nekaj priredb je ustvaril tudi Slavkov sin Slavko ml. Slavko Avsenik not ni poznal, ustvarjal in igral je po svojem absolutnem posluhu in izjemnem notranjem občutku. V Sloveniji in po zahodni Evropi ima na stotine posnemovalcev.

Na Radiu Ljubljana je začel leta 1953 nastopati kot harmonikar solist. Na Vilkov in njegov predlog sta ustvarila Trio Slavka Avsenika, v katerem sta nastopala še kitarist Leo Ponikvar in basist Jože Kelbl. Po prvih radijskih uspehih je ustanovil Gorenjski kvartet, ki je prerasel v kvartet in se ustalil kot kvintetovska zasedba. Na nemško govorečem območju se je zasedba imenovala Oberkrainer Quintett, kar je v bistvu prevod za Gorenjski kvintet. Gre za genialno združitev ljudskega tria z elementi godbe na pihala (harmonika, klarinet, trobenta, bariton in kitara). Za Slavkovo igranje harmonike sta značilna tako imenovano tresenje harmonike in igranje šestnajstink.

Na začetku je z Avsenikovo glasbeno skupino nastopal pevski duet, ki sta ga sestavljala Danica Filipič in Franc Koren, pozneje pa pretežno mešani tercet, v katerem so nastopali Ema Prodnik, Jožica Svete, Joži Kališnik in Alfi Nipič.

Avsenikov prodor v tujino se je začel leta 1954, ko je skupina posnela prve skladbe za Radio Celovec pod uredniškim vodstvom Ljuba Hartmana. Na dopustu ob Vrbskem jezeru je ansambel slišal urednik na Bavarskem radiu Fred Rauch in potem na hitro prenesel težišče delovanja v Nemčijo, pa tudi v Avstrijo in Švico.

Veliko Slavkovih melodij oz. skladb je ponarodelih; postal je vzornik več tisoč mladim glasbenikom v Sloveniji in tujini. Dobil je več vidnih nagrad v Sloveniji in tujini, doma častni znak svobode, v Nemčiji platinasto Hermann-Lőns medaljo. V Begunjah na Gorenjskem deluje Avsenikov muzej.

Ustvarjal in javno igral je od leta 1953 do 1988. Leta 1952 se je poročil z Brigito Dolinšek (1932–2017). Rodili so se jima dve hčerki, Irena (1953–1957) in Saša (1955–1957), ter trije sinovi: Slavko ml. (1958), Martin (1962) in Grega (1966).

Slavko Avsenik je pojem najboljše narodno-zabavne glasbe. Največkrat zaigrana je njegova in bratova skladba Na Golici, ki je doživela več kot 600 priredb. Poleg skladb za svoj ansambel je ustvaril več ducatov melodij za ansambel Gašperji, ki jih je imenoval za svoje naslednike.

Ansambel bratov Avsenik je v tujini in doma nastopil na več kot 8.000 koncertih in veselicah, prejel je 31 zlatih, dve platinasti in eno diamantno ploščo.

Umrl je 2. julija 2015, pokopan pa je v Begunjah, nedaleč stran od rojstnega doma.

Brez bratov Slavka in Vilka te zvrsti popularne glasbe ne bi bilo.

 

 

———————————————————————————————————————————————————————————————

 

Moja srečevanja s Slavkom Avsenikom

 

KOT VIHARNIK VRH GORA …

 

Verjetno se vsi niti ne zavedamo, da smo živeli v Avsenikovem času. Politiki odidejo, glasba in šport pa sta za vedno zapisana v narodovem spominu. Ob tem sem še posebej zadovoljen, da sem bil z bratoma Avsenik osebni prijatelj. S Slavkom sva se srečevala tako iz ljubezni do glasbe kot pred nastajanjem novih skladb. Za Avsenike sem napisal 90 besedil, največ od vseh tekstopiscev.

Poleg tega sem napisal magistrsko nalogo z naslovom Fenomen Ansambla bratov Avsenik (FF, Ljubljana, 1998), knjigo Brata Avsenik, evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem (ICO, Mengeš, 1999), knjigo Viharnik vrh gora, moji spomini na Slavka Avsenika (ICO, Mengeš, 2015), objavil sem trijezični esej (v slovenščini, nemščini in angleščini) z naslovom Slovenija – zibelka narodno-zabavne glasbe v knjigi Tisoč najlepših besedil (ICO, Mengeš, 2002) ter več ducatov časopisnih člankov v Slovenskih novicah. Slavku v slovo sem govoril na njegovem pogrebu (Begunje, 7. 7. 2015).

Prva besedila sem ustvaril za Ansambel Franca Flereta. Veliko bolj na široko pa se mi je tovrstno ustvarjanje odprlo, ko sem začel pisati za Ansambel Franca Miheliča. Kot je rekel Slavkov brat Vilko Ovsenik, ki je imel na skrbi tudi to delo, me je na podlagi mojih lepih besedil nekega dne poklical k sebi v Ljubljano na dom ter mi na kratko in zelo nazorno razložil, kako bi sodelovali. Vilko je pozneje večkrat prišel k meni domov, v Mengeš. Točno ob napovedani uri. Avseniki so bili v vseh pogledih – profesionalci!

Takrat, na začetku sodelovanja z bratoma Avsenik, sem se seveda že naslednjega dne po pogovoru z Vilkom znašel v Begunjah, pri Slavku. To se je zgodilo leta 1977. Najbolj me je presenetilo, da je bil Slavko izjemno preprost in odprt človek. Že po nekaj minutah sva se pogovarjala, kot bi se poznala vrsto let.

Za vsako skladbo je osnovno melodijo ustvaril Slavko, hkrati pa ji je dal tudi naslov. Kmalu po začetku pogovora me je odpeljal k svojemu pianinu in mi na njem zaigral tiste viže, na katere naj bi ustvaril besedila. Čeprav not ni poznal, je igral kot najboljši pianist. Pa tudi drugače so izpod njegovih prstov vse nove melodije zazvenele prav božansko. Ko je končal z igranjem, me je pozorno pogledal in vprašal:

»No, kako se ti zdi?«

Vse so se mi zdele resnično izjemno lepe. Ko je spoznal, da so mi res všeč, jih je zaigral še enkrat, jaz pa sem jih posnel na kasetofon. Potem mi je povedal, kako je melodijam dal naslov in kako si je zamislil celotno skladbo. Navadno je imela dva ali tri dele. Nato pa mi je pustil proste roke, da bi na to temo razpredel svoj pesniški svet. Ko sem mu za vsako skladbo posebej povedal, v kakšnem slogu bi morda razširil njegovo misel, je bil takoj zadovoljen. Rekel mi je:

»Že vidim, da bomo lepo sodelovali. Vse od tu naprej pa ima v rokah moj brat Vilc. Hvala, ker si prišel in ker ti je naša muzika všeč.«

Pred vsakim snemanjem plošče sem pohitel v Begunje vsaj dvakrat, trikrat. Vmes pa me je tudi kar naprej vabil na obisk.

»Kar pridi, a me ni treba prej nič klicati. Če vem, da imam naslednjega dne neko obveznost, slabo spim. Zato se mi ni treba nič najavljati. Vsak teden lahko prideš tudi kdaj vmes. Se bova še kaj drugega pogovorila.«

Slavko je tedaj, ob najinih pogostih srečevanjih, skupaj z izjemno prizadevno ženo Brigito sicer stalno živel v hiši v Ljubljani, nedaleč stran od Plečnikovega stadiona. Skoraj vsak dan – razen ob koncu tedna – pa sta se z ženo iz Ljubljane vozila v Begunje na Gorenjsko. Tam me je navadno sprejela gospa Brigita, se z menoj na kratko pogovorila, postregla s kavico ali šilcem domačega, potem pa me – kot je ona rada rekla – prepustila možu.

         Dom bratov Avsenik ima dolgoletno tradicijo. Na vhodnem portalu je vklesana letnica 1844. Prejšnji rodovi, tudi glasbenikova starša, so imeli kmetijo in gostilno.

S Slavkom sva se navadno pogovarjala pol ure, celo uro, večkrat tudi poldrugo uro. Izmenjala sva si veliko lepih pogledov na glasbo. A vedno, tudi ob tistih vmesnih srečanjih, ko me ni povabil zaradi tega, da bi napisal novo besedilo, se tako rekoč nisva pogovarjala o ničemer drugem. Nekaj malega samo o Sloveniji. Bolelo ga je namreč, da Slovenija ne napreduje, tako kot bi lahko.

Ko sem pripravljal magisterij in knjigo Brata Avsenik, evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem, mi je Slavko podrobno pripovedoval tudi o tem, kako je nastala njihova najbolj priljubljena in največkrat predvajana skladba. Tedaj je bil zaposlen ob statvah v tovarni Tonosa v Savljah.

»Ta skladba je že dolgo hodila za menoj. Prvi del sem si večkrat požvižgaval, vendar sem čutil, da mora imeti dva oz. tri dele. Statve sem si nastavil tako, da je bilo vse prav, potem pa sem v roke vzel harmoniko in naenkrat mi je na dan privrel tudi drugi del. Ker not nisem poznal, sem si melodijo označil kar s pikami. Zazdelo pa se mi je, da mi manjka še nekaj. Naenkrat pa se mi je odprlo tudi to. Po šihtu sem brž odhitel k bratu Vilku in tudi njemu se je zdela skladba odlična. Rekel pa mi je, da jo moramo posneti tako, kot bi se trobenta in klarinet – pogovarjala.«

In kaj naj bi ta skladba predstavljala? Vilko je takoj ugotovil kar sam:

»Vem. Odmev begunjskih zvonov ob žegnanju izpod Golice!«

Skladbo so najprej posneli na Radiu Ljubljana, a pravo podobo je dobila šele na snemanju na Radiu Celovec, kjer so imeli boljšo tehniko in je prišlo sporočilo skladbe lahko bolj do izraza. Med poslušalci pa je takoj postala tako priljubljena, da so jo morali zaigrati na vsaki veselici tudi po desetkrat.

Pri tem so me presenetile tri Slavkove izjave. Prvo je povedal o sebi.

»Za vsakega, ki zna nekaj narediti, je pomembno, da tisto, kar želi podariti drugim, potrdijo ljudje.«

Druga. O vrednosti tovrstne popularne glasbe.

»Ko me poslušalci še niso poznali po priimku, sem hitro ugotovil, da v naši glasbi nekaj vendarle je. Ko smo v tujini nastopali s karavano drugih glasbenih skupin in svetovno znanih pevcev, so našo skupino enkrat dali na začetku, drugič na sredini, spet drugič na koncu. In vedno smo najbolj vžgali prav mi. Tedaj sem začutil, da je vendarle nekaj posebnega v naših nastopih.«

Tretja. Vseh tistih, ki so krenili po njegovi poti in so bili zaradi slabše skladbe ali izvedbe manj uspešni, Slavko ni nikoli žalil ali poniževal. Vedno je menil:

»Vsakdo dá od sebe toliko, kolikor zmore. Nihče ne ustvarja s slabim namenom.«

Tudi sam menim, da ni noben uspeh naključen. Tudi Avsenikov ne. Združilo se je toliko izvirnega, pristnega, naravnega in hkrati dovolj strokovnega, da uspeh vsekakor ni bil naključen. Slavko je bil kot avtor zagotovo genialen, po drugi strani pa izjemen izvajalec s harmoniko, povrhu pa še odrsko prikupen in odprt za najširše množice ljudi. Ko je harmoniko raztegnil na široko, se mi je večkrat zazdelo, kot da je to naredil tako, kot bi hotel z njo objeti celo dvorano poslušalcev pred seboj.

Poleg brata Vilka je treba še posebej omeniti Slavkovo neutrudno ženo Brigito, ki je na začetku kariere Avsenikov po cele noči odpisovala oboževalcem, pripravljala plakate in pogodbe, pozneje pa držala pokonci Galerijo Avsenik in Muzej Avsenik, pa tudi različna srečanja, tekmovanja, nastope. Vse od prvega srečanja s Slavkom v gostilni pri Sv. Neži se je neizmerno trudila, da je bilo vse tako, kot je moralo biti. Pa tudi medsebojno razumevanje in zaupanje je bilo ves čas več kot očitno.

Umrla je poldrugo leto za možem. Svoje poslanstvo je odlično izpolnila.

Skoraj deset let po osamosvojitvi Slovenije me je znova poklical k sebi. Po glasu sodeč je bilo takoj jasno, da ima za bregom nekaj posebnega. Komaj sem vstopil, že mi je zaigral čudovito melodijo, za katero si je zamislil naslednjo temo:

»Tejle pesmi sem dal naslov Viharnik vrh gora. Z njo bi rad pokazal, skozi kakšne viharje je šla naša pesem, pa naj bo to narodna ali pa narodno-zabavna. Zdi se mi, da je kot viharnik, ki mu ne more nič do živega. Marsikdo v preteklosti jo je hotel zatreti, večkrat se je zgodilo, da je že skoraj izginila z radijskih in televizijskih programov, a na koncu se je vedno izkazalo, da jo imajo poslušalci radi.«

Skromen, kot je bil do zadnjega dne, je še poltiho dodal:

»To bi bila lahko naša himna. No, vsaj himna narodno-zabavne glasbe.« Potem je pozorno pogledal in dodal: »Ena od mojih zadnjih želja je, da moj sin Slavko naredi priredbo, ti besedilo, izvajajo pa naj jo tako kvinteti kot morda tudi večji orkester in kakšen pevski oktet.«

Sin Slavko je potem res ustvaril veličastno priredbo, oba pa sta bila zadovoljna tudi z mojim besedilom. Ena od kitic pove naslednjo misel:

         »Kot viharnik vrh gora naša je slovenska pesem,

         veje širi do neba, korenine do srca.«

Po opisnem delu pa sledi naša skupna ugotovitev in zadovoljstvo:

»Noben vihar je ne podre, nobena strela ne požge.

         V pesmi naša je mladost, v njej je naš ponos.«

Ob Slavkovem slovesu sem med drugim zapisal:

»Pravijo, da je Slavko Avsenik za zmeraj odšel. A tako odlični glasbeniki, kot je bil on, nikoli ne odidejo. S svojimi melodijami se je za vedno zapisal v slovenska in tudi svetovna srca. On je neke vrste kralj, kralj ljudskih src.«

Potem sem dodal še glavno misel:

»Res je sicer, da se na koncu vsi spremenimo v prah. Ampak Slavko se je spremenil v zlati prah, zlati zvezdni prah, ki se je razsul čez vse nas.«

Knjigo s spomini nanj sem sklenil s tema dvema stavkoma:

»Mnogi drugi Slovenci bodo pozabljeni, Slavko pa nikoli. Hvala ti, Slavko, za vsa tvoja nebeška darila!«

Naslov: Legende slovenske narodno-zabavne glasbe
Avtor: Ivan Sivec
Lektorica: Barbara Rodošek
Oblikovanje: Aleš Bizjak, Jerneja Lobnik Ornik
Fotografije: Ivan Sivec, Simon Golobič in arhivi ansamblov
Založba: Domovina d.o.o.
Obseg: 246 x 170 mm, 208 strani barvni tisk
Leto izida: 2025
ISBN: 978-961-97252-0-7
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Domovina d.o.o.