(odlomek iz knjige Blagoslov gora)

To je pripoved o našem prvem alpinistu, plezalcu po skalah evropskega slovesa, prvopristopniku na več najvišjih vrhov. Hkrati pa pripoved o velikem humanistu, vzornem človekoljubu, ki nam lahko še danes, po več kot dvesto letih, s svojim vzorom daje veliko življenjskega navdiha.

O samohodnem posamezniku, ki svojih sanj ni zakopal vase, temveč je znal iz vsakega prgišča ustvariti tako zgodbo, da je še danes vsaka vredna globokega spoštovanja. Nasploh je to zgodba o gorniku izjemne smelosti, poguma in dejanj.

O preprostem kmečkem sinu, ki se je s študijem v tujini povzdignil do prijaznega hribovskega kaplana, priljudnega vikarja, spoštovanega stolnega kanonika.

O človeku živahnega ljudskega uma, ki je svoje znanje nesebično trosil na vse strani, med preproste in učene ljudi, še posebej pozorno slovenski mladini.

O pesniku in pisatelju, ki je z lahkoto ujel v verze tako kmečki stan kot mnoge osebne radosti in težave, v planinskih spisih pa je bil v Evropi med prvimi, ki so znali opisati neznana gorska brezpotja.

O prvem slovenskem tiskarju, ki je prinesel malo stiskalnico in koš črk v hribovske kraje kar na svojem hrbtu.

O višinomercu, ki je prvi izmeril višino najvišji avstrijski in najvišji slovenski gori, pa tudi mnogim drugim avstrijskim, slovenskim in furlanskim vrhovom.

O prvopristopniku na tedaj najvišjo nemško goro, o prvem slovenskem gorniku, ki se je povzpel na najvišjo avstrijsko goro, o prvem gorohodcu na mnoge gore nasploh.

O izjemnem ljubitelju živali in gorskega cvetja, o ustanovitelju društva proti trpinčenju živali in o vrtnarju prvega botaničnega vrta na evropskih tleh.

O človekoljubu, ki se je prvi pri nas posvetil gluhonemim, postavil prvo gluhonemnico na naših tleh oziroma stalno izobraževanje gluhonemih ljudi.

O prizadevnem kmetu, marljivem zidarju, spretnem podkovskem kovaču …

O enem največjih razsvetljencev na slovenskih tleh, o globoko zavednem slovenskem sinu, o velikem narodnem buditelju.

O primorskem Slomšku, goriškem Prešernu.

Na kratko: o velikem človeku, velikem Slovencu.

Naslov: Blagoslov gora; Okruški o prvem slovenskem alpinistu in velikem humanistu Valentinu Staniču
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Viki Grošelj
Lektorica: Ana Pavlek
Fotografije: Ivan Sivec, pisateljev arhiv in muzejski arhivi
Oblikovanje naslovnice: Benjamin Štefe, Družina d.o.o.
Založba: Družina d.o.o.
Obseg: 160 x 220 mm, 224 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2022
Zbirka: Slovenski narodni buditelji št. 2
ISBN: 978-961-04-0910-6
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Družina d.o.o.

• COBISS
• AUDIBOOK

»Po pravici so njih imeli za kralja vsih tedanjih gorjanskih pešcev.«

Anton Martin Slomšek o stanovskem kolegu Valentinu Staniču

Boljše oznake, kot je zgoraj navedena, legendarnemu Valentinu Staniču skoraj ni mogoče dati. Upravičeno velja za prvega slovenskega alpinista ter za enega pionirjev evropskega alpinizma. In to v času, ko alpinizem v današnjem pomenu besede sploh še ni bil »izumljen«. Zato je nadškof Slomšek zanj uporabil slikovito oznako »gorjanski pešec«, ki je takrat najbolje označevala ljudi Staničevega kova.

Staničevi plezalni vzponi so bili v tistih časih izjemni. V gore se je večinoma odpravljal sam, brez vodnikov, ki je bilo za tedanji način raziskovanja »nekoristnega« sveta velika redkost. Ne le poleti, ampak tudi pozimi. Leta 1800 je le dan za prvopristopniki splezal na 3789 m visoki Grossglockner in ob tem kot prvi izmeril tudi višino najvišjega vrha Avstrije. Temu vzponu ob bok lahko postavimo še številne druge. Prva pristopa na zahtevni 2711 metrov visoki Watzmann, drugo najvišjo goro današnje Nemčije in 2522 m visoki Hoher GÖhl nad Salzburgom. V času študija v Salzburgu je kot prvi splezal še na Hochberg, Gaisberg, Untersberg, Schlafberg, Eckfurst in številne druge manj znane vrhove. Veliko je plezal v Karnijskih Alpah ter seveda doma, kjer je opravil četrti vzpon na Triglav. Nanj se je povzpel skupaj z vodnikom Antonom Kosom, ki pa je bil bolj nosilec instrumentov. Izmerila sta namreč višino našega najvišjega vrha. Povzpel se je še na Kanin, Prestreljenik, Mangart in številne druge naše vrhove. Po posvetitvi v duhovnika je v šestih dneh prepešačil pot od Salzburga do Kanala ob Soči, kar bi bil še danes pravi pohodniški podvig.

Staniča so v gore sicer najprej zvabili znanstveni vzgibi, a po podrobnejšem vpogledu v njegova dejanja, zapiske in tudi ohranjene izjave, je moč slutiti, da so pri njem kmalu začeli prevladovati gorniško alpinistični cilji; preplezati čim več zanimivih gora, opraviti čim več prvih pristopov na še neosvojene vrhove. V to delovanje vložiti veliko napora, znanja in sposobnosti, pri tem pa doživeti veliko zadovoljstva ter veselja nad doseženim.

Da bi bolje razumel, kako izjemen je bil Stanič na področju gorništva in kako daleč pred svojim časom, sem skušal v času mojega ukvarjanja z alpinizmom, od leta 1966 pa do danes, najti osebnost, s katero bi ga lahko primerjal. Največji približek sem našel v pionirju slovenskega himalajizma, inovatorju in vizionarju Alešu Kunaverju. Povezuje ju navezanost na znanost, ljubezen do gora, želja odkriti in raziskati kaj novega, ne le v lastno zadovoljstvo, ampak v dobro vsega človeštva. Oba sta bila tudi prava humanista v najbolj plemenitem pomenu te besede.

Stanič je bil izjemen gornik, ki je z dosežki v svojem času zaslovel po vsej Evropi. A njegova prava veličina se kaže v njegovem humanitarnem, danes bi rekli družbeno koristnem delovanju. In zame ga to dela zares velikega. Na tem mestu lahko potegnem še eno vzporednico. Novozelandec Edmund Hillary je s šerpo Tensingom Norgayen prvi stopil na najvišjo goro sveta – Everest in zato zaslovel po vsem svetu. A Hillaryjeva veličina, vredna še večjega spoštovanja, se kaže v njegovem humanitarnem delu. V letih po Everestu je s svojo fundacijo Himalayan Trust zbral na milijone dolarjev in jih vložil v izgradnjo poti, mostov, šol in bolnišnic, v dolinah pod najvišjim vrhom sveta. Preprosto zato, »ker je viteško in častno pomagati ljudem, ki nimajo enakih možnosti«, pa tudi zato, da bi se vsaj malo oddolžil domačinom – Šerpam, ki so pripomogli k temu, da je ob prvenstvenem vzponu na vrh sveta doživel »najbolj bleščeč trenutek v svojem življenju«.

Kljub gorniškim uspehom, ki jih je dosegel v evropskih gorah in dejstvu, da so ga Nemci imeli kar za svojega, se je Stanič vedno imel najprej za Slovenca, zvestega svoji primorski zemlji med Gorico in rojstnim Bodrežem nad Kanalom ob Soči. Gorništvo je bilo zanj dodatna vzpodbuda, da se je posvečal ljudem, med katerimi je živel in jim skušal pomagati po svojih najboljših močeh. Bil je narodni prosvetitelj v času, ko je bila vsaka slovenska beseda dragocena. Kot duhovnik seveda ni skrbel le za dušni blagor svojih faranov, ampak si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za napredek tudi na drugih področjih. Skrbel je za tako nujno izobrazbo, se posvečal socialnim razmeram, pomagal pri delu, v nesrečah, bolezni in revščini. V času epidemije črnih koz je bil po sili tudi zdravnik. Ljudi je cepil kar s trnom. Kako prav bi nam prišel tudi danes, ko čakamo v vrstah za cepljenje proti covidu…

Njegovega delovanja v dobro ljudi s tem še zdaleč ni konec. Kot mentor in dobrotnik je pomagal slovenskim študentom. Bil je velik prijatelj mladih in jih učil tako duhovnih kot telesnih spretnosti. Hodil je z njimi na okoliške hribe, jih seznanjal z gorništvom in občutki, ko si telesno utrujen, duhovno pa osvežen. Med ljudstvom je širil slovenske knjige in časopise. Ustanovil je knjigarno in izdal prvi knjižni katalog v slovenščini. Leta 1840 je v Gorici ustanovil gluhonemnico, ki je delovala še poldrugo stoletje. Bil je njen prvi ravnatelj in vzgojitelj. Leta 1845 je ustanovil društvo proti mučenju živali, prvo na takratnem avstrijskem ozemlju, in napisal njegov statut. Bil je učitelj kmetijstva, sadjarstva in čebelarstva. Zbiral je ljudske pesmi in tudi sam pesnikoval. Prevajal je iz nemščine in v nemščino ter s tem dodatno uveljavljal slovenski jezik. Veliko je pisal v nemščini in tako širil lik slovenskega razumnika med evropskimi intelektualci tistega časa. Omislil si je celo svojo tiskarno in med ljudi širil Slomškovo knjigo Drobtinice. Po sili je bil še gradbenik. Ko so med francosko okupacijo podrli most čez Sočo, ga je s preprostimi sredstvi znova zgradil. Skoraj dvajset let se je kot šolski nadzornik zavzemal za uveljavljanje slovenskega jezika in še druge pritegnil v narodno prosvetno delo.

Takim in tako številnim dosežkom se lahko le globoko priklonimo in pritrdimo oceni dr. Toneta Strojina: »Valentinu Staniču ni postavila spomenika le vertikala, ki odlikuje toliko alpinistov. Svetovni zgodovini ga je zapisala horizontala duha – ta edina zveličavna zapisovalka velikih imen, ki poteši čas, ustavi pozabo, izkleše lik in dvigne zaslužnega na piedestal hvaležnega narodovega spomina.«

Danes na Staniča pri nas spominjajo Staničeva koča in Staničevo zavetišče pod Triglavom, Staničev vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah, Planinsko društvo v Kanalu, Staničev dom v Ročinju in več Staničevih ulic. Kljub temu je še kako pomembno, da vedno na novo obujamo spomin na Staniča kot narodnega buditelja, alpinista in predvsem humanista. Zato gre tokrat zahvala tudi avtorju te knjige, pisatelju Ivanu Sivcu, našemu najbolj plodovitemu in zelo branemu pisatelju. Sivec se je pisanja lotil zavzeto in predvsem osebno doživeto, saj je skoraj vse Staničeve poti in vrhove prehodil, poslikal ali se povzpel nanje.

Slovenci smo številčno majhen narod, zato je za nas še bolj pomembno, da negujemo spomin na izjemne posameznike, ki so v svojem življenju videli dlje, segli više in spoznavali globje od drugih. Skušajmo jih razumeti, se od njih učiti in naj nam bodo navdih. Saj, kot pravi sloviti alpinistični kolega Reinhold Messner: »Brez razumevanja preteklosti moderni človek nima prihodnosti.«

Viki Grošelj