Kmalu po tistem, ko so na Radiu Ljubljana posneli polko Veseli svatje – šlo je za lep spomin na svatovanje pri Sveti Neži – je Slavku sredi noči, ob statvah v Tonosi, privrela na dan najlepša polka: Na Golici.

Razigrana polka Na Golici je že dolgo hodila za njim. Prvi del si je že večkrat požvižgaval, vendar se mu je zdelo, da je premalo, če bi imela samo dva dela. Na stroju je nastavil tako, da je bilo vse lepo in prav, potem pa si je vzel kar ob statvah v roke harmoniko in se sprehodil po tipkah. Na lepem je zazvenel tudi drugi del. Da, bil je neke vrste odgovor prvemu.

»Tole bi pa kar šlo,« si je rekel Slavko in si s pikami približno označil v notno črtovje, kako naj bi viža tekla. Bilo mu je žal, da ni maral poslušati Vilka glede not, a za silo si je pomagal tudi tako. Na srečo je imel že oba motiva v glavi. Običajno ni nobenega pozabil nikoli več.

»Ampak nekaj še manjka!« si je rekel naglas in poskušal, kako bi oba prva motiva speljal v hitrejši tretji del, ki bi bil hkrati neke vrste finale in s tem logični zaključel celote. Tedaj pa …

Na lepem se mu je kar samo odprlo. Bilo je tako lepo, da je bilo všeč celo njemu, čeprav je vedno dvomil v vsako svojo skladbo.

Takoj po nočnem šihtu je pohitel k bratu Vilku, da bi mu pokazal novo melodijo.

Vilko ga je pozorno poslušal, na koncu pa dejal:

»Tako rekoč popolna skladba! Zdi se mi, da je ne bo treba nič dodelovati. Le posneti jo moramo tako, kot bi se med seboj pogovarjala trobenta in klarinet.«

»A veš, kaj sem si predstavljal ob tej skladbi?« so zažarele oči Slavku.

»Vem,« mu je hudomušno prikimal Vilko. »Odmev begunjskih zvonov ob žegnanju spod Golice. Je tako?«

»Kako pa si vedel!«

Po malenkostnih popravkih in dodelavah na vaji so odšli v studio. Janez Bitenc je bil z novo skladbo zelo zadovoljen.

»Fantje, tole pa je nekaj povsem novega! Takoj jutri jo bom dal v Četrtkov večer domačih pesmi in napevov!«

Nova skladba je naletela na tak sprejem pri poslušalcih kot še nobena do tedaj. Vsak dan je prišlo na radijski uredništvo več ducatov pisem, v katerih so zahtevali samo to skladbo. Vse več pisem je prihajalo tudi iz tujine, posebno iz Avstrije. Videti je bilo, da glasba kljub težkim povojnim časom res ne pozna nobenih meja. Morda pa je prav zato dobila še močnejša krila. Poslušalcem je bilo več do tega, da bi se sprostili, da bi se združili, da bi se skupaj naplesali, kot pa da bi premišljevali o tem, kakšna meja in kakšna politika jih deli. Brata Avsenik sta čez noč dokazala, da za glasbo res ni prav nobenih meja.

Gorenjski kvartet je začel dobivati ponudbe za igranje iz vse Slovenije, vabili pa so jih tudi na avstrijsko Koroško.

Ena prvih največjih veselic z Gorenjskim kvartetom je bila v rodnih Begunjah. Brata Avsenik sta se ves čas zavedala, da sta na domačih tleh dobila tisto, kar jima je dalo veselje do življenja, zato sta svojemu kraju vedno izkazovala posebno pozornost.

»Na Golici! Na Golici!« je vpilo občinstvo na vse grlo. V Begunjah še ni bilo toliko ljudi. Zasedli so ves veselični prostor pred Jožovcem, zasedli so pol vasi vse tja do cerkve, novi in novi obiskovalci pa so še kar prihajali. Na plesišču se še ni trlo toliko plesalcev. Videti je bilo, da je želel vsakdo zaplesati prav na Avsenikovo Golico. Ker se vsi niso mogli preriniti do plesišča, so se pari vrteli kar po cesti in po travnikih.

Bilo je neverjetno, a resnično. Komaj so izzveneli zadnji takti polke, že je več sto ljudi kot v en glas zavpilo:

»Na Golici! Na Golici!«

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 1999
Obseg: 262 strani
Format: 30,3 x 21,6 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice, veliko barvnih fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.