(začetek roman)

Človek, kdo si?

Si na polju cvetlica,

si pod nebom ptica?

Če brez duše si,

si bitje brez vesti.

In le navaden stvor,

v gozdu štor,

gnojni tvor …

Človek, kdo si?

O tistem, kar se nam zdi skrivnostno, zakrito, oddaljeno, a po svoje vredno občudovanja, je vedno premalo napisanega. Takšne so, na primer, redovnice klarise. Gre za enega najbolj zaprtih samostanskih redov, redov drugega reda sv. Frančiška Asiškega, redov Ubogih sester sv. Klare. Zaradi stroge klavzure obstaja zelo malo osebnih pričevanj. Tovrstne Kristusove neveste se v naši podzavesti še vedno odstirajo iz daljave spomina samo v skoraj nezaznavnih drobnih odtenkih, v skrivnostni rjavi kleriški obleki s črno naglavno ruto, s komaj razumljivim življenjem po evangeliju, z nedojemljivim popolnim uboštvom, z občudovanja vrednim globokim sestrskim občestvom.

Še posebno so odmaknjena od našega vsakdanjika zato, ker obstajajo samo drobni fragmenti skrivnostnih zapiskov, redka daljna pričevanja naših prednikov, manj pogosta proučevanja znanstvenikov. A iz srčnih izlivov samotne duše, iz legendarnega pripovedovanja, iz zapiskov v kronikah nam je bila vendarle dana milost, da sestavimo deset zgodb. Gre namreč za pomembno duhovno središče, za izjemne redovnice, za eno najbolj prosvetljenih opatinj na naših tleh. In pri tem ne gre za nobeno naključje.

Kajti …

Nekje na slovenskih tleh so kraji, kjer je raj na zemlji. Marsikdo je že imel to srečo, da ga je občutil od blizu, marsikdo pa še vedno samo sanja o njem. A najlepše je tistim, ki tam živijo, ki imajo to srečo, da lahko v tem raju nadaljujejo človeški rod, kjer s svojim bivanjem bogatijo življenje sebi in drugim ter se posvečajo duhovnim vrednotam človeštva.

Nekje na slovenskih tleh so kraji, ki jih obrobljajo prijazni beli vrhovi, kjer se pod njimi košatijo šumeči gozdovi, kjer se planine prelivajo v široke pašnike, kjer se nižine raztezajo v rodna polja in travnike, kjer zorita zlata pšenica in srebrni oves, kjer v vetru plapola ponosna rž in na jesen ajda v rjavo-vijoličastih odtenkih.

Nekje na slovenskih tleh so kraji, ki jih že stoletja boža šumenje gorske lepotice, kjer se obračajo številna mlinska kolesa, kjer noč in dan ob vodi pojejo žage, kjer odmevajo v večerno tišino stope, kjer ima življenje tisti ritem, ki človeka venomer poganja naprej in samo naprej.

Nekje na slovenskih tleh so kraji, ki jih božajo vetrovi s planin, kjer se gorski zrak meša z dolinskim, kjer pozimi pihajo tople sapice z juga, poleti pa čelo hladi veter z gora, kjer je nasploh zrak zdrav, svež in vedno prijeten, kjer človek ob vsakem letnem času lahko diha s polnimi pljuči.

Nekje na slovenskih tleh so kraji, kjer so si pradavni gospodje uredili posestva, kjer so si sezidali gradove in samostane, kjer so pluge zasadili globoko v zemljo, kjer so znali iz plodne grude iztisniti moč življenja, kjer so postavili temelje za umno gospodarstvo in napredek dežele.

Nekje na slovenskih tleh so kraji, kjer od nekdaj živijo delovni ljudje, kjer jim je poštenje osrednja vrednota, kjer si v stiski pomagajo drug drugemu, kjer skrbijo za medsebojno oplajanje, kjer je izobraževanje med prvimi v vrsti, kjer si pot napredka tlakujejo z znanjem, izkušnjami, medsebojno pomočjo.

Tem krajem pravijo Kamnik, Kamnik z okolico. Ime Kamnik izvira iz kamna, v tujem jeziku imenovan Stein. Se pravi, da gre za nekaj trdnega, nepremagljivega, večnega.

In sredi tega raja ležijo tudi Mekinje.

Kraj tik nad Kamnikom.

Kraj, ki je bil v rimskem času posvečen poganski boginji Junoni. Po pokristjanjenju naših prednikov je bila na tem mestu postavljena kapelica, posvečena Materi Božji. Se pravi, v nekem pogledu sveti kraj.

Kakor koli že, nad Kamnikom je že mnogo desetletij pred letom Gospodovim  1300 stal dvorec, ob njem pa so lastniki namenili obsežen prostor prvemu samostanu klaris na naših tleh. To se je zgodilo komaj sedeminštirideset let po smrti redovnice Klare, katero je papež Aleksander IV. leta Gospodovega 1255 proglasil za svetnico. Rečeno še drugače: Mekinje so sledile tej sveti poti nenavadno zgodaj. Koliko pa so se klarise v resnici zgledovale po svoji vzornici, po svoji svetnici, boste izvedeli v teh zaokroženih zapiskih.

Tistega leta Gospodovega 1673, 7. septembra, na predvečer praznika Marijinega rojstva, na rojstni dan četrtega otroka grofa Jurija Žiga Gallenberga in grofice Katarine Elizabete Schrattenbach – Doroteje Sidonije – se je grof odločil, da se znova odpelje v tisti svoj prečudoviti raj pod planinami. Njuna živahna hčerka je imela tedaj namreč devet let, to pa je že starost, ko otrok ni samo nebogljeno bitje, polno nerazumnih muh in nerazumljivega vedenja, temveč začne svet dojemati v vsej svoji lepoti, širini in globini. Doroteja Sidonija je bila z mnogimi talenti nenavadno obdarjen otrok. Precej bolj kot njeni sestri Ana Elizabeta in Suzana Felicita. Pa čeprav je bila prva štiri leta starejša od Doroteje Sidonije, druga pa eno leto. Na žalost je šel bratec Wolfang Adam že po enem letu slavit Boga med angelce. Sreča pa ima vedno dva obraza. Tako so se za Dorotejo Sidonijo prismejali na ta lepi svet še bratca Janez Rihard in Wolfgang Vajkard ter sestrica Rozina Elizabeta. En otrok pa je bil še na poti. Družina grofa Gallenberga je bila torej srečna družina. Če posežemo še korak naprej, se je zakoncema rodila devet otrok, od tega je umrl samo prvi sin, vsi drugi pa so uživali lepoto življenja in se predajali soncu sreče. Umrljivost po drugih družinah je bila namreč velika. Marsikje je smrt pokosila četrtino otrok že ob rojstvu oziroma v prvih letih življenja. Velikokrat je na porodu umrla tudi porodnica. V Gallenbergovem primeru pa se mati Katarina Elizabeta do tedaj še ni prehudo izčrpala, čeprav je bilo po drugi strani tudi res, da se prav zaradi nosečnosti tistega 7. septembra ni podala s svojim možem Jurijem Žigom na pot v Mekinje.

Grof Jurij Žiga Gallenberg, drugi sin grofa Janeza Adama, je bil v tistih letih na višku moči. Pa ne samo zato, ker je štel oseminštirideset let in je bil torej moški z mnogimi izkušnjami in s polno mošnjo denarja, temveč tudi zato, ker je bil v družini določen za vzdrževanje ugleda in ponosa širše rodbine. Njegov brat Janez Friderik je imel na skrbi rodbinska posestva in gradove v Podpeči, Turnu, Šentjurjevi Gori, Gaberju in Rožeku, Jurij Žiga pa se je posvetil prezidave starega gradu Soteske v razkošno rezidenco, eden največjih njegovih ponosov pa je bilo prav samostansko posestvo in samostan Mekinje nad Kamnikom. Samostan je namreč že leta 1300 ustanovil njegov prednik z istim imenom, kar je grofa še bolj podžigalo k srčnosti in zavezanosti rodbinske tradicije.

Naslov:  Dorotejine solze; sladko-grenke kapljice življenja razsvetljene mekinjske opatinje Doroteje Sidonije Gallenberg
Avtor: Ivan Sivec
Spremne besede: Damjan Hančič, Matej Slapar in Irena Gajšek
Fotografije: Ivan Sivec, arhiv Damjana Hančiča in arhivi Javnega zavoda za kulturo Kamnik, Narodne galerije Ljubljana in drugi javno dostopni arhivi
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Oblikovanje: Devet.design
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2026
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 30; Slovenske grajske zgodbe št. 11
ISBN: 978-961-7143-53-9
Dosegljivost: na zalogi; knjigo lahko dobite pri ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

Kratek prikaz zgodovine samostanskega reda klaris na Slovenskem s poudarkom na samostanu Mekinje (1300 – 1782)

Čeprav se danes sliši precej paradoksalno, so bili ženski samostani v preteklosti (vse do konca 19. stoletja) ena od institucij, kjer so se lahko ženske povsem enakovredno kosale z moškimi in skupaj z njimi, odvisno pač od gospodarske moči samostana, pomembno sooblikovale gospodarsko, versko in tudi družbeno življenje v širši samostanski okolici. Ženski samostani so namreč nudili večini žensk edino možnost neke vrste »poklicno-karierne« uveljavitve in napredovanja. Le-tega je bilo mogoče v samostanu doseči mnogo lažje kot npr. v zakonu oz. svetnem stanu, kjer se je vloga ženske osredotočala v glavnem na varstvo in vzgojo otrok in sodelovanje pri »protokolarnih dejavnostih« svojega moža. Tako poroka kot odločitev za samostan pa v tistem času tako ali tako nista bili v domeni svobodne volje določene osebe, pač pa splet rodbinsko-političnih interesov njenih staršev in šele sčasoma se je pokazalo, kako dobro oz. slabo se je neka oseba  vživela v njej določeno vlogo. Ženske so  kot redovnice znotraj samostanske hierarhije lahko dosegale najrazličnejše položaje in se ukvarjale z najrazličnejšimi dejavnostmi. Najvišji položaj, ki so ga redovnice lahko dosegle je bil položaj samostanske predstojnice (opatinje oz. priorinje). Služba samostanske predstojnice je bila vezana tako na duhovno kot tudi poslovno-gospodarsko vodenje samostana. V tedanjih ženskih samostanih so, čeprav so bili po svojem osnovnem poslanstvu večinoma kontemplativni, delovali tudi vzgojno-izobraževalni zavodi za plemiška in meščanska dekleta, ki so predstavljali v tistem času edino institucionalno obliko ženskega izobraževanja. Ob tem je potrebno pojasniti, da na tem mestu govorimo o ženskah iz višjih družbenih slojev: plemstva in meščanstva, saj ostale, npr. podložnice, sploh niso mogle postati redovnice, ker niso bile osebno svobodne.

Prvi ženski samostani pri nas so nastali okoli sto let kasneje kot najstarejši moški samostani (npr. benediktinski samostan v Gornjem Gradu in cistercijani v Stični). Ustanovitev prvih ženskih redovnih skupnosti na ozemlju današnje Republike Slovenije, sodi v čas nastanka uboštvenih redov: dominikancev oz. dominikank ter manjših bratov sv. Frančiška oz. njihove ženske veje – klaris. Tako je prvi ženski samostan na ozemlju današnje Slovenije nastal v štajerskih Studenicah 1237; naslednje leto pa že na Kranjskem/Gorenjskem, v Velesovem. Kot drugi ženski samostan na Kranjskem in prvi samostan tega reda pri nas, je bil leta 1300 ustanovljen samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku. Ostali samostani klaris so bili še: v Kopru (1299/1301–1806),  v Št. Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan) na današnjem avstrijskem Koroškem (1321/23–1553/54), v Škofji Loki (1358–1782), v Gorici (1653–1782) in v Ljubljani (1657–1782).

Klarise so samostanski red sester sv. Klare (Ordo Sanctae Clarae – OSC), ki predstavlja drugi red sv. Frančiška Asiškega. Ustanovljen je bil leta 1212. Začetnica reda je bila plemkinja Clara de Offreduccio iz Assisija (1194–1253). Že z osemnajstimi leti se je po Frančiškovem zgledu in pridigah odločila, da bo živela v popolnem uboštvu. Leta 1211 je zbežala od doma k cerkvici sv. Marije Angelske ali Procijunkuli pri Assisiju, kjer ji je sv. Frančišek dal redovno obleko in jo posvetil Bogu. Odpeljal jo je v samostan benediktink San Paolo pri Bastiji, kjer se je uvedla v redovno življenje. Kmalu se ji je pridružila še njena mlajša rodna sestra Agneza. Še isto leto je Frančišek ustanovil za njiju in ostale, ki so se jima pridružile ter sklenile živeti v čistosti, uboštvu in pokorščini, samostan pri sv. Damijanu. Sestre, ki so se v začetku imenovale »damijanke« so po navodilih sv. Klare živele v strogem uboštvu, zavračale so vse bogastvo in navezanost na materialne dobrine. Zadnja leta svojega življenja si je sv. Klara zelo prizadevala, da bi njeno Vodilo potrdil tudi papež in končno ji je to uspelo 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. Sv. Klara je umrla 11. avgusta 1253, njeno truplo pa je ostalo do današnjega dne nestrohnjeno. Klara je bila za svetnico razglašena 15. avgusta 1255.

Sveta Klara je podobno kot pred njo sv. Frančišek s svojo zahtevo po strogem uboštvu precej »revolucionarno« posegla v mišljenje in navade tedanje srednjeveške fevdalne družbe. Zahodnoevropski samostani do te dobe (npr. benediktinci, cistercijani) so se v skladu s pravilom sv. Benedikta »Ora et labora« (Moli in delaj) ukvarjali poleg molitve tudi z gospodarstvom, imeli so velika posestva, precej premoženja in podložnike. Zato so se tudi zahteve sv. Klare po strogem uboštvu za redovnice v samostanu zelo težko uveljavile v praksi. Urban IV. je dne 27. 6. 1263 izdal v buli »Religionis augmentum« dopolnjeno in popravljeno »Inocenčevo Vodilo«, ki dopušča vsem klariškim samostanom imeti tudi večja posestva. Na podlagi Urbanove bule pa je kmalu prišlo do razdelitve na dve »skupini«: 1. klarise, ki so živele po Klarinem Vodilu (klarise prvega Vodila) in 2. klarise, ki so živele po Urbanovem vodilu (klarise drugega Vodila). Klarise, ki so se ravnale po Urbanovem vodilu imenujemo urbanke. Tej podskupini klaris so pripadale tudi klarise, ki so v preteklosti delovale na slovenskem ozemlju. Noša oz. obleka klaris pri nas je bila: rjav habit in plašč ter črn pajčolan. Predstojnice klariških samostanov se imenujejo opatinje. Ta naziv je posledica dejstva, da sega »predzgodovina« klariškega reda v benediktinski samostan Sao Paulo v Bastiji. Ravno v tem ohranja klariški red kot drugi red sv. Frančiška, z razliko od ostalih uboštvenih redov, ki so tudi v nazivu samostanskega predstojnika oz. predstojnice hoteli prekiniti z benediktinsko tradicijo, neko povezavo s starejšimi samostanskimi redovi in se v tem razlikuje celo od prvega reda sv. Frančiška – manjših bratov, ki imenujejo samostanskega predstojnika gvardijan. Leta 1782 je bila večina samostanov klaris razpuščena in klarise so se vrnile v Slovenijo šele leta 1978. Danes pri nas delujejo trije samostani klaris: v Nazarjah, v Dolnicah pri Ljubljani in v Turnišču v Prekmurju. Vsi ti samostani delujejo po izvirnem pravilu sv. Klare.

         Nekaj besed o zgodovini mekinjskega samostana in njegovih dejavnostih

Devetega oktobra leta 1300 sta zakonca Seyfrid (Žiga) in Elizabeta Gallenberška (Mekinjska) na svojem zemljišču v Mekinjah ustanovila prvi samostan reda sv. Klare na Kranjskem. Samostanu sta darovala poleg poslopja v Mekinjah tudi osnovo premoženja: 13 kmetij, 4 sirarnice, pravico do oskrbovanja z lesom, nekaj travnikov, sadovnjakov in potokov. Uradni naziv samostana se je glasil: Samostan Svete Marije (Vnebovzete) reda svete Klare v Mekinjah na Kranjskem. Ob ustanovitvi je bil mekinjski samostan namenjen trinajstim redovnicam. O tem nam priča tudi trinajst hub, ki jih v ustanovni listini ustanovitelj Žiga Gallenberg podarja samostanu. Mekinjski samostan je bil podobno kot samostan dominikank v Velesovem (in z razliko od škofjeloškega klariškega samostana) primarno namenjen za namestitev plemiških deklet, za njihovo oskrbovanje in izobraževanje. To se je kazalo že tudi v samem poimenovanju tega samostana, ki je bil »adeliche Stifft«, z razliko od škofjeloškega in ljubljanskega klariškega samostana, ki so ju označevali s »Closter«. Duhovno vodstvo mekinjskih klaris so imeli manjši bratje sv. Frančiška in sicer najprej ljubljanski minoriti, od leta 1629 pa kamniški frančiškani. Samostan klaris v Mekinjah je stal za razliko od večine ostalih klariških samostanov zunaj mestne naselbine in je zato veljal za t. i. »podeželski« samostan.

Samostan je bil v začetku namenjen trinajstim redovnicam, kasneje pa se je njihovo število spreminjalo. V mekinjski samostan so prihajale predvsem hčere najpomembnejših kranjskih plemiških in meščanskih družin. Nekaj redovnic je bilo tudi s Štajerske, Goriške in Koroške. Premoženje samostana je do 16. stol., kljub številnim darovanjem v 14. in 15. stol. kar nekoliko zaostajalo v primerjavi s premoženjem ostalih samostanov. Samostan je imel največ posesti v vzhodnem predelu Gorenjske, tj. od Zagorja do Velesovega. Mekinjski samostan je imel tudi pravico do pridobivanja lesa in drv v bistriškem gozdu. Ta pravica se omenja v listini iz 15. aprila 1516, ki je vsebovala poravnavo po dolgotrajnih sporih med mestom Kamnikom in samostanom. Nadvojvoda Albert III. je 29. avgusta leta 1338 podelil mekinjskemu samostanu pravico do nižjega oz. patrimonialnega sodstva nad podložniki, ki so spadali pod mekinjsko zemljiško gospostvo. Ta privilegij in svoboščine so kasneje večkrat potrjevali avstrijski vladarji. O sodelovanju podložnikov iz Mekinj v kmečkih uporih imamo le malo poročil. Znano je, da se je podložnikom na samostanskih posestvih godilo bolje kot podložnikom na posestvih plemičev. Turki so opustošili mekinjski samostan samo enkrat: v začetku junija leta 1471.  Takrat je iz Ljubljane ena od treh skupin turške vojske prodrla do Kamnika, od tam pa v Mekinje, kjer so oropali samostan in nato nadaljevali pot čez tuhinjsko dolino do Celja. Po nekaterih podatkih naj bi Turki takrat v sužnost odvedli tudi vse mekinjske redovnice. Po mekinjskih redovnicah so se imenovala tudi severna vrata v kamniškem mestnem protiturškem  obzidju, ki so vodila iz mesta v takratno kamniško predmestje Graben in dalje proti Mekinjam, »Frauentor« = nunska vrata. Takoj ko je bil leta 1681 rešen spor glede dednega odvetništva nad samostanom, ki je Gallenbergom nedvoumno zagotavljal pravico do dednega odvetništva nad mekinjskim samostanom in pravico do svetne umestitve novoizvoljene mekinjske opatinje, sta se brata Jurij Žiga Gallenberg in Janez Friderik Gallenberg lotila temeljite obnove mekinjskega samostana. Samostan je bil v tistem času že v slabem stanju, saj ga že dolgo časa niso temeljito prenovili. Napisa na črnem poliranem marmorju nad nekdanjim glavnim vhodom v samostan in na steni nad vrati nekdanje klariške samostanske obednice nam v latinščini sporočata, da je samostan v tistem času že razpadal zaradi starosti in da so ga od temeljev obnovili. Valvasorjeva slika mekinjskega samostana pred obnovo kaže, da je bil samostan pred obnovo večinoma lesen, streha je bila krita s skodlami. Stroške obnove samostana sta deloma plačala sama brata Gallenberg, delno pa kranjski deželni stanovi. Valvasor poroča, da so z obnovo končali leta 1686. Zapisal je tudi, da se lahko obnovljeni mekinjski samostan upravičeno imenuje »najlepši samostan na Kranjskem«.

Redovnice – novinke so v samostan prinesle že neko predhodno znanje, ki so

ga bodisi pridobile že doma bodisi v kakem dekliškem samostanskem zavodu oz. šoli in ki so ga potem v samostanu nadgrajevale in nemalokrat širile tudi v samostansko okolico. Dejstvo, da so bile redovnice v 17. in 18. stoletju izobražene, kažejo že predpisani pogoji za vstop v samostan: ob splošnih pogojih zahtevajo namreč tudi splošno pismenost (pisanje in branje) in znanje ali vsaj poznavanje latinskega jezika. Tako za redovnico ni mogla biti sprejeta novinka, ki ne bi znala dovolj dobro brati latinsko in zadovoljivo brati oz. moliti božjega opravila ali oficija.

Na splošno je znano, da so se v preteklosti z vzgojno izobraževalno dejavnostjo deklet ukvarjale zlasti uršulinke, vendar se v zadnjem času vedno bolj odkriva tudi pomen starejših ženskih redov pri tem izobraževanju, pri čemer klarise niso bile izjema. V Mekinjah sodi začetek delovanja vzgojnega zavoda za dekleta vsaj v začetek 17. stoletja, saj prvo omembo zasledimo že leta 1627, ko je dne 15. julija 1627 poslal škof Tomaž Hren svoji sestri Ani Hren, ki je bila tudi redovnica-klarisa v Mekinjah, v vzgojo Marjeto Kunst(l), hči njunega polbrata Janeza Kunst(l)a. Istega leta izvemo tudi iz vizitacije osorskega škofa Ceasera Nardija, da je v samostanu »zaradi vzgoje nastanjenih 7 mladih svetnih deklet.« Naslednji podatek o obstoju tega vzgojnega zavoda pa izvira iz leta 1666, ko so dne 11. 4. 1666 bratje Gallenberg  za vzgojni zavod za kranjska plemiška, če pa teh ne bi bilo dovolj, pa tudi kranjska meščanska dekleta, samostanu namenili letno 100 gld.

V preteklosti so bili samostani oz. njihove lekarne pomembni centri zdravilno-zdravstvene dejavnosti. Čeprav klariški samostani nimajo pomoči bolnikom v svojem osnovnem poslanstvu, nam ohranjeni viri dokazujejo, da so se vendarle ukvarjali tudi s to dejavnostjo. Tako mrliška knjiga za umrlo mekinjsko opatinjo Dorotejo Sidonijo Gallenberg poroča, da je bila zelo vešča zdravilstva in jo imenuje kar »zavetje bolnikov«. Kaj več nam viri o lekarniški in zdravstveni dejavnosti mekinjskega samostana ne poročajo. Žal se ni ohranil niti popis predmetov in zdravilnih mešanic mekinjske samostanske lekarne ob razpustitvi samostana. Zato pa nam toliko več podrobnosti o obsegu samostanske lekarne prinaša popis lekarne ljubljanskih klaris leta 1782, kjer je moč najti zares raznoliko ponudbo: od posušenih in zmletih zelišč, do raznih mazil, »zdravilnih vodic« in olj ter pripomočkov za pripravo vseh teh zdravilnih mešanic. Glede pisateljske dejavnosti klaris pa velja omeniti zgolj podatek, da naj bi knjižico pravil mekinjske bratovščine Marijinega Brezmadežnega Srca napisala neka mekinjska klarisa, najverjetneje Doroteja Sidonija Gallenberg. Ostalih oblik pisateljske ali morda pesniške dejavnosti katere od kranjskih klaris ni zaslediti, čeprav je glede na stopnjo njihove izobraženosti čisto mogoče, da so se ukvarjale tudi s tem.

Kot smo omenili, je služba samostanske opatinje združevala tako redovno oblast nad redovnicami kot posvetno nad podložniki. Po končanih volitvah mekinjske opatinje je namreč novoizvoljena opatinja prišla na samostansko dvorišče in sedla z dednim odvetnikom Gallenbergom za tam pripravljeno mizo, na kateri so ležali urbarji. Dedni odvetnik je nato poklical župane samostanu podrejenih vasi, da so prišli pred mizo. Nato je vzela opatinja pred zbranimi župani v roke urbarje in jim ukazala, naj ji obljubijo fevdalno poslušnost in zvestobo. Zatem so župani posamič drug za drugim prihajali k njej in ji v znak pokorščine poljubljali škapulir. Tako lahko na tem primeru zavržemo tezo, da so imeli vodilne funkcije v preteklosti le moški in da so bile ženske zapostavljene. Seveda je ob tem potrebno takoj dodati, da to dejanje ni izviralo iz »relacije moški : ženska«, ampak je bilo posledica socialno-družbenih razmerij tedanjega časa, točneje odnosa zemljiški gospod : podložnik. Najkasneje od leta 1577 so imele opatinje mekinjskega in škofjeloškega ter priorinje velesovskega samostana zagotovljen sedež v klopi prelatov kranjskega deželnega zbora in pravico po svojem pooblaščencu udeleževati se zasedanj tega zbora. To je tem ženskim samostanom dajalo tudi neke vrste »politično« moč.

         Predstavnice rodbine Gallenberg v mekinjskem samostanu

»Neposrednih« predstavnic družine Gallenberg tj. tistih, ki so nosile priimek »Gallenberg« je bilo zelo malo. Tako naj bi bili ob ustanovitvi samostana (l. 1300) v Mekinjah le dve predstavnici te rodbine: Magdalena in Klara Gallenberg; slednja naj bi bila tudi prva opatinja tega samostana. Nato pa je iz doslej pregledanih dokumentov razbrati, da se je prvi naslednji vstop »neposredne« predstavnice družine Gallenberg »zgodil« šele slabih 400 let kasneje, leta 1680 z vstopom Doroteje Sidonije in leta 1689 z vstopom Maksimilijane Leopoldine. Obe sta postali nato ena za drugo tudi samostanski opatinji. To pa ne pomeni, da Gallenbergi niso »rekrutirali« v samostan redovnic iz »svojih vrst«. Tako je med mekinjskimi redovnicami, zlasti med opatinjami, najti veliko bližnjih ali daljnih gallenberških sorodnic. Med opatinjami so bile gallenberške sorodnice: Elizabeta Paradeiser, Ana Hartenfels, Kunigunda in Katarina Sauer, Suzana Vantuzzi (Gornjegrajska), Ivana Terezija Haller in Ana Bernardina Bathyani. Le-te so bile večinoma po doslej pregledanih podatkih bodisi hčerke ženskih predstavnic glavne linije družine Gallenberg bodisi so bile z Gallenbergi v svaštvu.

Pri vprašanju, zakaj kar štiri stoletja ni bilo v Mekinjah nobene »neposredne« ženske predstavnice družine Gallenberg, je potrebno prvi del odgovora iskati v »dinastični politiki« družine Gallenberg, drugi del pa v majhnem številu ženskih predstavnic, ki so znotraj posamezne generacije dočakale polnoletnost. Za gallenberško »srednjeveško obdobje« na podlagi Schönlebnove genealogije rodbine Gallenberg namreč ugotovimo, da je bilo žensk, ki so dočakale starost nad 20 let zelo malo (ena ali dve); tiste, ki so dočakale polnoletnost pa so se poročile s plemiči, saj je bila za družinsko politiko svetna kariera očitno pomembnejša od cerkvene. V začetku novega veka  (16. stoletje) število za vstop v samostan »primernih« Gallenberžank sicer naraste, vendar jih zaradi protestantske vzgoje redovni poklic ni zanimal, pa tudi družinska politika ni bila naklonjena vstopu v samostan. Pri tem mislim na hčere protestantsko usmerjenega Jošta Gallenberga in njegove žene Poliksene Turjaške. Šele s spremembami, ki sta jih prinesla protireformacija in katoliška prenova ter »konsolidacijo« rodbine Gallenberg, ki je bila od Janeza Adama (sin Jošta Jakoba) naprej odločno na katoliški strani, se zopet poveča verjetnost za vstop »neposrednih« Gallenberžank v mekinjski samostan. To se je zgodilo ravno v času, ko je vodstvo glavne linije prevzel ambiciozni drugorojeni Jurij Žiga Gallenberg (sin Janeza Adama). Ta je imel tudi srečo glede otrok, saj je imel kar štiri sinove in pet hčera. Od petih hčera je tri poročil v bogate in ugledne rodbine (Puštal, Trillek, Erdödy/Batthyani), dve pa poslal v Mekinje, da si ustvarita kariero v samostanu. Da je Jurij Žiga skušal  družinsko politiko usmeriti tudi na cerkveno področje, dokazuje tudi dejstvo, da je najstarejšega še živečih sinov Janeza Riharda poslal v semenišče študirat za duhovnika in je čez čas postal kanonik v Passau in stolni prošt v Salzburgu. Medtem se je njegov sledeči sin Wolfgang Vajkard uveljavljal v deželni politiki in med leti 1723 in 1733 opravljal funkcijo kranjskega deželnega glavarja. V 80-tih letih 17. stoletja so si Gallenbergi tudi uradno pridobili pravico, ki so si jo v praksi  posluževali že stoletja, in sicer prisostvovati volitvam mekinjskih opatinj in njihovi svetni umestitvi; s tem so si zagotovili še večji vpliv pri izboru opatinj, zaradi česar se je še povečal njihov interes za vpliv v tej njihovi »duhovni ustanovi«. Vendar je moralo preteči še 25 let, da si je Doroteja Sidonija Gallnberg pridobila toliko izkušenj, da je bila leta 1706 izvoljena za opatinjo. Na mestu opatinje ji po njeni smrti sledi njena mlajša rodna sestra Maksimilijana Leopoldina. Očitno, pa so Gallenbergi skušali obdržati vpliv v samostanu tudi po smrti Maksimilijane Leopoldine leta 1759, saj je mesto opatinje prevzela njena nečakinja Ana Bernardina Batthyani, ki je vodila samostan do leta 1778, ko jo je nasledila zadnja opatinja mekinjskega samostana Marija Matilda Gall.

         Pomembne mekinjske opatinje

Med bolj znanimi mekinjskimi opatinjami velja najprej izpostaviti nekakšno »negativko« Suzano Gornjegrajsko (von Obrnburg; Gornji grad pri Ložu), ki je vodila mekinjski samostan konec 16. stoletja. Ker je simpatizirala s tedaj protestantskimi dednimi odvetniki Gallenbergi, ki so se hoteli polastiti samostanskega premoženja, je bila leta 1593 odstavljena s položaja opatinje. S tem pa se ni sprijaznila in je še naprej povzročala samostanu in cerkvenemu vodstvu velike preglavice. V njeni sobi je oglejski patriarh Francesco Barbaro ob vizitaciji našel mnogo protestantskih, pa tudi praznovernih knjig, ki jih je bodisi brala bodisi prepisovala.

Naslednji pomembni opatinji sta bili Klara Golijanič, v času katere se je leta 1682 začela temeljita prenova in dozidava mekinjskega samostana in Štajerka Katarina oz. Marija Klara Attems, ki je vodila samostan 17 let, od leta 1689 do 1706. Bila je zelo podjetna, saj so v njenem času povečali samostansko cerkev, cerkev povečali z dvema kapelama in dogradili kaplanijo (današnje župnišče). V kapeli sv. Kolomana je dala upodobiti freske grbov vseh mekinjskih opatinj. Ob rodbinskem grbu vsake opatinje je naslikan tudi grb ustanoviteljev in dednih odvetnikov mekinjskega samostana Gallenbergov. Ob obeh grbih pa je upodobljena tudi opatska palica, simbol opatinjine duhovne oblasti, pa tudi znak prelature.

Med mekinjskimi opatinjami pa zagotovo zavzema osrednjo mesto že nekajkrat doslej omenjena Doroteja Sidonija Gallenberg (1706–1728). Rodila se je 7. septembra 1664 v gradu Soteska na Dolenjskem ob reki Krki. Bila je hči Jurija Žiga Gallenberga, ki je konec 17. stol. skupaj s svoji bratom temeljito prenovil mekinjski samostan in sestra Wolfa Vajkarda Gallenberga, ki je bil med leti 1723 in 1733 kranjski deželni glavar. V samostan je vstopila 24. februarja 1680, za opatinjo pa je bila izvoljena 24. junija 1706. Poostrila je samostanska pravila in klavzuro, v mekinjski samostanski cerkvi je dala postaviti nov leseni glavni oltar posvečen Marijinemu vnebovzetju. Postaviti je dala nove cerkvene orgle. Bila je tudi med glavnimi pobudniki ustanovitve Bratovščine Marijinega brezmadežnega srca, ki je delovala v Mekinjah med leti 1718 do 1782. Pri papežu je tudi dosegla, da je bratovščino kanonično ustanovil. Bratovščina je prirejala procesije, ki so se jih udeleževali verniki iz vse Kranjske, pa tudi iz Štajerske. Mekinje so postale nekakšna mala Marijina romarska pot. Umrla je ravno na božič, 25. decembra 1728.

Zato je prav, da je njen lik končno našel tudi literarno upodobitev v pričujočem literarnem delu – zgodovinskem romanu priznanega slovenskega pisatelja Ivana Sivca, ki po svojem izvoru (Moste pri Komendi) vsekakor sodi med »bližnje sosede« mekinjskega samostana. Njegovo delo temelji na skrbno preučenih zgodovinskih dejstvih, ki pa je mu glede na žanr dopuščeno dodati mnogo več »umetniške svobode«, kot je to običajno pri siceršnjih znanstvenih monografijah. Kljub temu pa gre tako kot pri ostalih njegovih dosedanjih literarnih delih za odlično simbiozo arhivsko dokazljivih dejstev in dodanih domišljijsko-literarnih primesi, kar daje delu novo dimenzijo in širi vedenje o tej pomembni mekinjski opatinji med širši krog slovenske publike, ki jo brez tega zagotovo ne bi (s)poznala.

            Dr. Damjan Hančič, univ. dipl. zgodovinar, dolgoletni raziskovalec zgodovine Mekinj in kamniške okolice ter avtor doktorske disertacije o zgodovini samostanov klaris na nekdanjem Kranjskem