VEČ KOT STO TISOČ OBISKOVALCEV V MONZI – KRALJEVI PARK POLN – NAPETOST NA ŠTARTU – SCHUMI HLADNO MIREN  – MARK PREMIŠLJUJE O SMISLU ŽIVLJENJA – SMRT V ZADNJEM ZAVOJU – DVOJNA REŠEVALNA EKIPA – SUMLJIVO SNEMANJE

Novinar Uroš Poljanšek je v dolgoletni karieri spremljal že marsikaj. O tekmovanju avtomobilistov v formuli 1 pa je vedel do takrat le to, da gre za hiter in nevaren šport. Toda tisto tekmovalno sezono ga je kar samo od sebe potegnilo vanj. Govorilo se je, da je štirikratni svetovni prvak Avstralec Mark East dobil čez sto grozilnih pisem italijanskih navijačev. Pisalo je, da je renault čez noč izdelal nov motor, ki bo prvič skupaj z Williamsom pokazal zobe prav v Monzi. Slišati je bilo, da se bodo ekologi med dirko protestno ulegli na tekmovalno stezo. Rumeni tisk je že tri tedne napihoval ljubezenski trikotnik med Eastom, njegovo ženo Patrizio in ljubico Lindo.

Poljanšek tedaj še ni vedel, da ne bo šlo samo za odločilno, ampak tudi za eno najusodnejših dirk zadnjih desetletij v formuli 1 …

Komaj se je Poljanšek v Kraljevem parku s svojo rdečo petko ustavil, že je neznansko zahrumelo.

Štart! Začel se je trening.

Zdelo se je, da se je odprla zemlja in da je zadrhtelo nebo. Stresel se je ves Kraljevi park. Se bo zdajle zgodilo tisto usodno?

Množica ob varovalni ograji je ponorela. Poljanšek je brž porinil avto na stran in skočil proti tekmovalni stezi.

“Schumi!” je vpilo na desettisoče obiskovalcev ter mahalo z rdečimi Ferrarijevimi zastavami. Schumacher je tekmoval za Ferrarijevo moštvo, zato ga vsa Italija, z Monzo na čelu, po božje častila.

“East! Prvi mora biti East!” so vpile druge skupine navijačev.

Odkar je bil trening samo en dan, je bil še pomembnejši, saj je odločal, kdo bo na nedeljski tekmi začel z najboljšega položaja.

Uroš Poljanšek se je skušal prebiti čim bliže tekmovalni stezi. Videl ni veliko. Množica ob ograji je bila tolikšna, da je trening lahko opazoval samo od daleč iz gozda. Le tu in tam je z neverjetno hitrostjo švignil mimo dirkalni avtomobil in ob tem zarjovel kot ranjena zver.

“Trenutno ima najhitrejši krog Michael Schumacher,” je objavil uradni napovedovalec. “Kaže pa, da bo Mark East poskusil še enkrat.”

Tekmovalci so se drug za drugim ponovno podajali na stezo.

Poljanšek je jezno stisnil zobe. Če bo moral vso dirko opazovati takole od daleč, potem bo lahko pisal le o Kraljevem parku, stotisočglavi množici, o na ducate pisanih stojnic, kupih smeti na vsakem koraku … O sami dirki pa vražje malo.

“Presneta FIA!” si je zabrundal v brado. Tri mesece je namreč prosil za  akreditacijo, dovoljenje, da bi si dirko od blizu ogledal z novinarske tribune, a je ni dobil. Po naravi ni bil nevoščljiv, tokrat pa mu le ni šlo v glavo, da sta akreditacijo dobila televizijska poročevalca Niko Mihelič in Miran Ališič, on – eden najboljših radijskih novinarjev – pa ne!

Bo sploh lahko od blizu srečal štirikratnega svetovnega prvaka  Marka Easta? Ali pa Michaela Schumacherja, dirkača, o katerem so zadnja tri leta največ pisali? Ali pa katerega koli od pomembnejših dirkačev?

Videti je bilo brezupno. Nemočen je stal sredi parka in zmajeval z glavo.

Vse, kar je po enournem treningu ujel v uho, je bil podatek, da je bil na treningu najhitrejši Mark East.

“Stari mački se ne dajo,” si je rekel Poljanšek in se prepustil čakanju. Danes bo že potrpel, glavno je, da si bo lahko jutri popoldne ogledal pravo dirko. Torej ni res, da bo Schumi izpodrinil Marka Easta. Schumi je bil proti Marku vendarle preveč mlečnozob.

Po treningu se je promet v Kraljevem parku, ki je bil na zunaj nenavadno podoben arboretumu Volčji potok, toliko sprostil, da se je lahko zapeljal s petko prav do parkirišča v bližini glavne tribune.

“V bližini glavne tribune, pod največjim starim hrastom,” mu je naročil novinar Mihelič. “Če boš ti našel hrast, bom tudi jaz tebe.”    Zapeljal je petko pod močne veje in jo pobožal po strehi. “Nisi še za odpad. Tudi s teboj se daleč pride.” Za njima je bilo namreč petsto kilometrov iz Ljubljane do Monze.

Blizu orjaškega hrasta se je dvigovala močna jeklena konstrukcija. Videti je bila kot pravi tujek v parku. Pod tribuno za gledalce je bila ciljna ravnina, na drugi strani pa tribuna za goste ter boksi za tekmovalce z avtomobili …

“O, poglej ga, koga vidim!” se je izza drevesa prismejal znan obraz. Bil je Niko Mihelič, najbolj znan komentator tekmovanj v formuli 1. ” Iskal sem te že pred treningom. No, samo da si našel tale hrast, drugače bi se zgrešila.”

“Res sem ga komaj našel, čeprav je velik,” je priznal Poljanšek. Oko se mu je kar samo ustavilo na Miheličevem obesku okoli vratu: dovolilnica za vstop.

“Ti si jo pa dobil, kaj?!” je nekoliko užaljeno pokazal nanjo. “Jaz pa naj hodim spraševat za ceno solate na trg, kaj?”

“Hm, jaz jo imam že deset let. Še od takrat, ko smo še vsi, tudi dirkači, pred dirko spali kar v boksih. Tedaj smo bili novinarji formule 1 še redki zanesenjak, danes pa se zanjo zanima že vsak otrok. Novinarjev z vsega sveta pa je kot listja in trave.”

“Se pravi, da nisem bil edini, ki nisem dobil dovolilnice?”

“Nasprotno! Med desetimi, petnajstimi jo dobi le eden … Žal si med tistimi … Pa si nič ne beli las! Tako in tako bi rad pripravil le radijsko reportažo o ozračju na dirkah. To pa lahko narediš kar s tribune. Malce pa se seveda sprehodi tudi po Kraljevem parku. In še en nasvet, stara sablja! Raje prespi v avtu. Drugače se jutri ne boš prebil do tribune do sedmih zvečer! Danes je bilo v parku že čez sto tisoč obiskovalcev. Jutri pa jih bo še več.”

“No, saj to sem tudi nameraval. Ali me lahko vsaj zdaj popelješ malce naokrog, do Easta in Schumija?”

“Ti pa res rad zbijaš šale!” se je zasmejal Mihelič. “Še sam ju komaj zmotim. Brez dovolilnice pa sploh ne boš prišel nikamor. Tudi za glavno tribuno so vstopnice razprodane tri mesece vnaprej. Adijo, čaka me francoski novinar. Vidiva se pozneje … Prišel sem le toliko, da vidim, ali si se živ pripeljal v Monzo.”

Poljanšek je spet ostal sam v množici. Počutil se je kot velik kup nesreče. Brez cilja se je sprehajal sem ter tja. Povsod avto pri avtu, motor pri motorju, stojnica pri stojnici, šotor pri šotoru. Bilo je videti, kot da so sodobni Huni zavzeli Kraljevi park do zadnjega kotička, do zadnje bilke. Na vseh koncih so pred šotori pekli in kuhali, na tleh je ležalo na tisoče pločevink, plastičnih steklenic, kupi papirja ….

Novinarja so najbolj presenetili napisi:

SCHUMI, SCHUMI – KDO, ZA VRAGA, JE SPLOH SCHUMI?

NAJ SE VE, NAJ SE ZNA, ZMAGA JE EASTOVA

FERRARI – ČEZ VSE!

Založba: Mladinska knjiga Ljubljana
Leto izdaje: 1997
Obseg: 152 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL