/ črtica iz prvega dela /

FRIC

»Bil je lep in ljubezniv fantek. Nikdar se ni na ulici igral in pretepal kakor jaz, nikdar ni brozgal po lužah in mešal blata kakor njegov edini in najboljši prijatelj. Hodil je iz šole naravnost domov in se ni menil za razne ‘umetnike’, za katerimi so drvele gruče umazanih in bosopetih otrok. Učil se je pridno in bil vedno med prvimi.«

O Fricu moram nekaj več povedati zato, da si ne boste ustvarili napačne podobe o tem, da smo bili na Grabnu vsi taki, kot sem bil na začetku jaz. Fric je bil moje pravo nasprotje. Ko se mi je pripetilo tisto, malo pred tem napisano, me je moj prijatelj Fric prav ljubeznivo pogledal in mi nekam žalostno rekel:

»Kajne, da ne boš šel več z njima? Veš, meni je bilo tako hudo, da se ti, fant iz poštene družine, družiš s takšnimi barabicami.«

Moram priznati, da so me take besede bolj prizadele kot dejstvo, da sem prejel trojno vzgojo.

Fric je stanoval na Dunajski, v našo šolo pa je hodil zato, ker doma niso bili premožni. Vse ljudi na svetu je imel iskreno rad. Očeta nisem poznal, mati pa je bila poosebljena dobrota.

Ko sva nekoč s Fricem igrala špano, se mi je zgodilo, da sem dvakrat zaporedoma izgubil. Zaradi takšnih porazov se nisem nikdar žrl, Fric pa mi je dejal:

»Vidiš, pa si spet izgubil. Drugič moraš bolj paziti. Da ne boš zdaj hud name!«

Seveda nisem bil prav nič hud. V njegovih rjavih očeh pa sem videl toliko žalosti kot še nikoli. Nasploh sem imel občutek, da je vesel, da me ima za prijatelja in da se lahko s kom pogovori tudi čisto resno.

V nekem pogledu je bil Fric – čeprav sva si bila enakih let – moja vest.

In kot bi bilo še premalo, da me je hotel bodriti z besedo in pogledi, mi je vedno podarjal vse tisto, kar smo imeli otroci radi, od frnikul do peres.

Potem sem nekega dne izvedel strašno novico. Njegovemu očetu se je zmešalo in v Taškarjevem gozdu je oče ustrelil vse tri svoje otroke: Frica, njegovega mlajšega brata in petletno sestrico.

Trojni uboj je močno pretresel vso Ljubljano. Seveda smo takoj vsi izvedeli zanj, pa tudi za mnoge podrobnosti. Fricev oče je okoli enajstih dopoldne odpeljal vse tri svoje otroke na sprehod proti Zeleni jami, ženi pa naročil, naj pride čez nekaj časa za njimi.

Ves čas se je vedel nekam zmedeno. Ko je Friceva mati prišla za otroci in možem, je pred njo stal samo še mož.

»Kje pa so otroci?« jo je zaskrbelo.

»Jih boš že videla!« ji je odvrnil in ji pokazal proti gozdu.

Pod prvimi drevesi so ležali vsi trije drug poleg drugega, vsi krvavih glav.

»Vse tri sem ustreli, sedaj bom pa še tebe!« je zarjul in naperil pištolo tudi vanjo. Prav tedaj pa je v bližini zaškripal neki voz in Fricev oče je zbežal proč.

Otrokom ni bilo več pomoči. Oče pa se je potem sam prijavil, rekoč:

»Zaprite me, nekaj sem storil.«

Na začetku so žandarji menili, da imajo opravka z norcem, ko pa so si ogledali prizorišče zločina, so videli, kako hud zločin je storil. Obsojen pa ni bil, temveč je v resnici do kraja znorel in pristal v norišnici na Studencu.

Seveda sem oddirjal takoj, ko sem izvedel, na pokopališče. Pri sv. Krištofu so med svečami ležale tri bele krste. Friceva je bila največja.

Zazdelo se mi je, da je bil Fric še kot mrlič nenavadno lep. Rano na desnem sencu je imel pokrito z lasmi, tako da se ni kaj dosti videla. On pa je ležal tam še vedno ves bled in spokojen, kot da bi me hotel še po smrti tolažiti in mi dajati zgled.

Domov sem se vrnil čisto spremenjen. Fric je za vedno ostal z menoj, globoko zasidran v mojem srcu, veliko globlje kot ducat drugih mojih sošolcev. Takrat sem spoznal, da življenje ni samo šala, igra, pohajkovanje, temveč veliko bolj resna stvar.

Založba: Založba Družina Ljubljana
Leto izdaje: 2009
Obseg: 208 strani
Format: 23,4 x 17 cm
Naklada: 2000 izvodov trde platnice, 62 barvnih fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.