To ni šov, niti televizijski resničnostni šov, temveč resnica, ki se je pred nedavnim zgodila pred tvojimi očmi. Pravzaprav se ni zgodila včeraj, temveč danes zjutraj, nekaj minut pred tem, preden si vzel to knjigo v roke. In če pogledaš resnici v obraz, se boš morda tudi zavedel, da se vse tole v nekem pogledu dogaja še zdaj, tu in ta čas. Vsi mi pa še vedno stojimo ob strani in se delamo, kot da se ni nič zgodilo …

In da ne bo kakšne čudne frke! To ni zgodba samo za pridne punčke z barvnimi slikanicami ob zglavju, za zgledne fantke v maminem naročju, za idealne objete starše na večernem sprehodu, za zaspane profesorje v prašnih kabinetih … Pač pa je resnična zgodba, namenjena vsem nam. Luka pa jo je povedal samo zato, da se ne bi ponovila še komu drugemu.

Pa še to! To se ni zgodilo nekje daleč v podivjani Ameriki, pa tudi ne v zategnjeni Angliji, še manj v od vročine ponoreli Italiji, niti v poštirkani Avstriji, temveč pred tvojim nosom, na slovenskih tleh. Mi vsi pa tega še vedno nočemo videti. Kot da to niso naši odraščajoči otroci, naši najbližji prijatelji, nasploh naši najdražji ljudje. In da samo zato raje prvi list preskočimo, spregledamo, ga naredimo za nepomembnega, da bomo potem brez kančka slabe vesti obrnili zadnji list.

A kljub temu začnimo!

Start! Start, ki je usodno povezan s ciljem.

Bilo pa je takole …

Na koncu svetovne žurke, takšne žurke, kakršne Luka še ni doživel, so od vseh drugih udeležencev trije žurerji obsedeli v kopalnici sami.

Na kratko o njih!

Najprej si pred oči prikličite Luko! To je visokorasel fant pri dobrih enaindvajsetih, takšen ljubljanski model, kakršnih ni več. Poslednji model. Zadnji ljubljanski car. Model za zgodovino. Odprt tip, zgovoren, vedno poln akcije, pravi ljubljanski frajer. Imel je na kratko pristrižene lase, oblečen pa je bil v tesne kavbojke in v belo majico z okroglim vratnim izrezom. Spredaj je bila vsa majica poškropljena s krvjo, zadaj umazana od rdeče barve zidu. Oči so mu plavale nekje v megleni daljavi, noge so mu visele nekje pod stropom kopalnice.

Sedel je na vrhu pralnega stroja, glavo, podprto kot pri Mislecu, je imel sklonjeno naprej, z obraza mu je tja dol na ploščice kapljala kri.

Kaplja za kapljo.

Njegov brat Jaka, leto dni starejši, je bil po postavi in zunanjem videzu precej podoben svojemu bratu. Vendar povsem drugačen model. Že na zunaj je bil videti precej bolj umirjen, spedenan, razumevajoč.

Pripis za Jako! Fotrova mazica. Pri dvaindvajsetih menda še vedno povsem pod očetovim vplivom.

A kljub temu je bil tudi on tokrat povsem izgubljen v drugih svetovih.

Sara, dekle fantovskega videza. Da je bila res prava zrela punca, jo je izdajala bluza, izpod katere so se ji dvigovale hlastajoče prsi. Na vsakih nekaj sekund so se ji vršički prsi izpod blaga dvignili in spet spustili. Videti je bilo, kot da komajda še diha. Kot riba na suhem. Nemočna je sedela ob Jaki, v kopalnici na tleh, in zrla v prazno.

»Mami, sori!« je po dolgem premoru zastokal na ves glas. »Umrl bom! Ne morem več. Z menoj je konec!«

Brat Jaka se je komaj vidno zdrznil, vendar ni imel niti toliko moči, da bi ga pogledal. Kar sedel je tam spodaj, ob košu za umazano perilo, in še naprej strmel v prazno, kot bi bilo tudi zanj vse končano.

»Stric Tone, sori!« je že drugič zahlipal. Videti je bil kot rezervni Kristus. »Umrl bom. Pa tako dober človek si bil zame!«

Sara je komaj vidno obrnila glavo navzgor, vendar tudi ona ni imela nobene moči več. Vsi trije so bili na koncu.

Konec, finiš, aut.

»Oprostite mi!«

Vsi trije so bili prepričani, da se po tistem čudnem postavljanju z uživanjem benga in po grozovitem dogodku na balkonu resnično poslavlja za zmeraj. To so bili torej njegovi zadnji vzdihljaji. In to zadnji vzdihljaji fanta, ki ga je poznalo in občudovalo pol Ljubljane. Zadnji vzdihljaji športnika, ki je zmagal na vseh slovenskih tekmovanjih. Zadnji vzdihljaji frajerja, ki je položil vsako drugo Ljubljančanko. Zadnji vzdihljaji modela, kakršnih ni več.

Ko se je nagnil naprej, mu je s krvavega čela kapnila na tla še ena velika debela kaplja krvi. Na tleh se je spojila z drobnimi kapljami, ki so bile kot rdeče zvezdice posute po ploščicah okoli nje.

Zagledal se je vanje kot v svoje ogledalo. Na lepem se mu je zazdelo, da pod seboj ne vidi samo na desetine krvavih kapljic, temveč da so se pred njegovimi očmi pojavile slike njegovih najbližjih ljudi.

Pravi družinski album. V vsaki kapljici se je zrcalila druga slika. V prvi kaplji krvi je bila slika njegovega očeta, v drugi se je lesketala sličica mame, v tretji …

Vse pa so ga gledale nekam začudeno, zvedavo, že kar bebasto.

»Ja, kaj pa buljite vame, prekleto?! Umrl bom! Pa kaj zato! Ne bom ne prvi ne zadnji. In umrl bom še danes, zdajle bom umrl!« je nemočno udaril s pestjo po pralnem stroju. Udaril in se čudno umiril. Kot da bi mu smrt že za zmeraj sedla za vrat in se je ne more več znebiti.

Usodi se ne da ubežati.

V zraku je bil konec, v zraku je bila smrt.

In vsi trije so bili prepričani, da bo od vseh treh v kopalnici umrl prav on, Luka.

Tudi sam je to pričakoval.

Tedaj ni še nihče od njih vedel, da se lahko življenjski račun izide tudi drugače …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2007
Obseg: 192 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS