Odlomek iz knjige:

Pred Janom je bil odločilen dan. Morda najbolj odločilen v njegovem življenju. Zmenjen je bil z Ano, da se dobita nedaleč od hiše, spodaj na produ ob Savinji. Tam ju starši zagotovo ne bodo nadlegovali in se bosta lahko v miru pogovorila, kaj naj naredita s počitnicami. Njunimi prvimi skupnimi počitnicami.

Jan je porabil debelo uro, da se je temeljito okopal, si stisnil vse male mozolje na nosu in vratu ter tisti veliki rdeč kolobar. Odišavil se je s svojim skritim zaveznikom, armanijevim parfumom, ter se oblekel v najlepšo fishbonovo majico. To dvoje je bilo njegovo največje in predvsem najbolj koristno imetje, ko je osvajal dekleta. Na srečo starši niso vedeli, koliko je to dvoje vredno, štiri leta starejša sestra Tanja pa se v njegove skrivnosti ni vtikala.

V kopalnici si je radio privil skoraj do konca. Ker staršev ni bilo doma, tokrat ni nihče vpil nad njim, kako da je znorel. Na radiu se je vrtela samo dobro počitniška muzika, zato je pred ogledalom ves čas poplesaval v divjem latino ritmu in si vmes prepeval:

“Ana je vsa nasmejana, nasmejana tja do Ankarana …”

Besedilo ni imelo posebnega globljega pomena, a se mu je kljub temu zdelo nadvse pametno, saj je vsebovalo tisti del morskih sanj, ki so se dotikale vseh njegovih pričakovanj.

“In kam greste na počitnice vi?” je zažvrgolela napovedovalka vzneseno. “Mogoče v Španijo, na Costa del Sole, morda na Azurno obalo, morebiti na Ciper?”

“Midva z Ano greva do Ankarana!” je odvrnil Jan napovedovalki med žvižganjem. Ankaran se mu je usedel tako globoko v možgane, da je naenkrat pomenil več kot vsa druga svetovna letovišča.

Pred očmi je takoj zagledal košate borovce, mali modrikasto bel šotor, srebrno gladino morja, napeta bela jadra. Onadva z Ano pa sedita objeta na veliki jadrnici in ploveta, ploveta, ploveta v neskončno modrino morja.

“Jo bodo doma sploh pustili z mano?” se je nenadoma vprašal, ko je stopil iz hiše. Vanj so planili vroč poletni zrak, žgoče sonce, ščebetanje ptic v krošnjah.

Miklavčeva domačija je stala na bregu Savinje, stisnjena pod gozd je bila še najbolj podobna mokri kokoši. Skrito v zavetje visokih krošenj je od daleč ni bilo niti videti, od blizu pa je bila prav imenitna in mogočna, še posebej zaradi nekdanje velike žage in mlina. Pri drugih hišah so žago in mlin podrli, pri Miklavcu pa je oboje še zmeraj stalo na starem mestu. Uporabljali ju niso več že nekaj desetletij in kot je rekel Janov oče, sta stali tam za spomin na nekdanje dni.

Jan je pogledal na uro in kljub temu, da se je v kopalnici zamudil veliko dlje kot običajno, je prišel na dogovorjeno mesto celih pet minut prezgodaj. Na zmenek je vedno prišel pred Ano, zato je imel časa še in še. A saj se mu ni nikamor mudilo. Za njim je bil uspešno opravljen prvi letnik lesarske šole, pred njim pa cela dva meseca počitniških sončnih dni. Oče je sicer nekaj godrnjal, da mu bo moral zdaj, ko je prost, veliko pomagati, toda zaenkrat še ni prehudo tečnaril. Za prvi dan si je izprosil prosto, češ da se mora prijaviti v študentskem servisu na Ljubnem. Starši na srečo nimajo kaj dosti pojma o svojih odraščajočih otrokih, o študentskih servisih se jim komajda sanja, še manj pa o tem, kako naj mladina preživi počitnice.

Savinja ga je sprejela kot stara prijateljica. Pozdravila ga je z živahnim šumenjem in klokotanjem vode v tolmunih. V zgodnjem dopoldnevu je bilo ob vodi še sveže, igrive kapljice, ki so skakale iznad gladine, pa tako živahne, kot bi hotele poleteti prav do neba. Na šibju so še visele pajčevine, ki jih sonce ni utegnilo posrkati. Nad strugo so se spreletavale ptice in si za lepši začetek dneva na ves glas prepevale.

Jan se je zazrl v srebrno gladino reke.

“Saj sem pravi lepotec!” si je rekel samozavestno. Zagledal je simpatični obraz sedemnajstletnika, sloke, nekoliko koščene postave, z bujno pričesko, počesano nazaj na tilnik. V vodi se še predrti mozolj ni videl več.

“Ana je vsa nasmejana, nasmejana tja do Ankarana …” je kar naprej odzvanjalo v njegovi glavi. Sam pri sebi je bil prepričan, da brez Ankarana ne bosta mogla preživeti počitnic.

Pa bodo Ano doma pustili? Da sta šla že nekajkrat skupaj v disko, v kino, na izlet, so vedeli, vendar kakega hujšega navdušenja niso pokazali, ko se je ustavil pri njih doma ali ko se je z njo pogovarjal ure in ure v njihovem sadovnjaku. Ana je letos končala osnovno šolo in se vpisala v celjsko gimnazijo, kamor naj bi se vsak dan vozila s prvim avtobusom, vračala pa z drugim delavskim ob pol štirih. Jan je bil med tednom v internatu, vsak petek pa se je vračal v Savinjsko dolino in vsaj ob petkih in sobotah zvečer bosta lahko skupaj.

Ane ni in ni bilo. Kot bi pozabila, čeprav sta se prejšnji večer natanko dogovorila, da se dobita na njunem starem mestu, “na produ pod hišo.”

Jan se je previdno usedel na vlažno skalo in začel metati v vodo drobne kamenčke. Drugega za drugim, kar tako, brez posebnega namena, samo da je nekaj delal in da je čas lahko sam predel naprej.

Morda bi se prvi mesec počitnic oba nekje zaposlila, je razmišljal naprej, drugi mesec pa bi skupaj preživela na morju. Ankaran menda ni predrag, šotor je imel, jedla bi tako in tako spotoma, vse drugo pa bi bilo prepuščeno samo njima.

Ura je tekla in tekla. Meglice nad Savinjo so se že vse dvignile, ptice v krošnjah so skorajda utihnile, le voda je še kar naprej skakljala prek zlizanih kamnov in odtekala v daljavo.

Bo sploh prišla?

Včasih je bila nekam muhasta.

Minilo je še skoraj pol ure, ko so le počile vejice na stezi proti Savinji in v mislih jo je že videl, v kratkih hlačah, v tesni bluzi, zavezani v vozel nad popkom, z lasmi, spetimi v čop na temenu … Toda po stezi proti njemu sta prihajali dve. Spet obe, Ana in Lučka!

“Koza! Že spet ta Lučka!” je Jana v trenutku tako pogrelo, da je od jeze zagrabil velik kamen in ga z vso silo zalučal prav do sredine struge. Ali ju tale Lučka res ne more pustiti sama?

Lučka je bila najboljša Anina prijateljica. Nenehno sta se držali skupaj, pravzaprav se je Lučka držala Ane. Celo Ana sama mu je večkrat potožila, da se je ne more znebiti. Kaj dosti pa tudi ni storila. Toda … ali naj gredo na morje v troje? S šotorom za dve osebi? Nezaslišano!

“Živijo!” mu je že od daleč Lučka prijazno pomahala z roko, kot bi bil zmenjen z njo. Jan je takoj opazil, da je oblečena veliko bolj drzno kot njegova Ana. Na sebi je imela tako tesne kratke hlače, da so bile videti kot kopalke, izpod njih pa so se kazala napeta bedra. Zgoraj je nosila majico, pod katero ni imela nič. O, pač! Čvrste, napete prsi! Pravzaprav je imela lepšo postavo kot Ana, a kaj, ko je – samo da je odprla usta – čveknila kaj neumnega.

“Živijo! Ali si dolgo čakal?” ga je pozdravila Ana in mu pritisnila na lice prijateljski poljub. Jana je ob tem dotiku streslo po vsem telesu, poletni poljub je čisto nekaj drugega kot poljub sredi zime.

Z roko ji je komaj vidno pokazal na Lučko, kot bi hotel reči: Kaj pa dela spet ona s teboj?

“Okej, bo že!” je zamahnila Ana z roko, češ bomo že kako tudi v troje. V očeh pa ji je bilo videti, da tudi njej ni prav, da nista sama. A Lucija je bila pač lučka, svetilka, ki jima je svetila na vsakem koraku, če sta hotela ali ne. Doma niso imeli posestva, ne zemlje in ne gozda, zato je imela časa vedno na pretek. Trikrat več kot Ana. In bilo je tudi res, da je bila Ana njena najzvestejša in edina prijateljica s Pobrežja. Druga drugi sta bili naravnost usojeni. Skupaj bosta tudi na celjski gimnaziji. Jan je temu rekel: živ obup!

Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana
Leto izdaje: 2002
Obseg: 272 strani
Format: 18,8 x 12,4 cm
Naklada: 1000 izvodov, trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.