(začetek knjige)

Po naših tleh je raztresenih na ducate čudovitih dolin. Ena od njih je še posebej skrivnostna, čarobna, usodna. Kostelska. Imenovana tudi Obkolpska. Razprostrta je namreč ob reki Kolpi. Dolga je štiri ure hoda vzdolž reke, široka dve uri hoda v breg.

Reka je v preteklosti velikokrat predstavljala mejo. Mejila je na levi in desni breg. Nevidna črta razmejitve je navadno potekala po sredini reke, med valovi večnega življenja. Toda ker je življenje močno in bučno kot žuborenje reke, naša čudovita reka ljudi z obeh bregov ni nikoli ločevala, temveč največkrat predvsem božala, zbliževala, združevala.

Reka Kolpa teče približno po sredini doline. Res je, da jo k sebi močneje stiska desni breg in da se na levem odpre veliko širše. A kljub temu je zelenooka lepotica v okras obema bregovoma. Na obeh koncih doline je nenavadno skrivnostno zaprta, zamejena, v primerjavi z drugimi dolinami precej samotna. Marsikje se nad reko dvigujejo visoke skalnate stene, za številnimi jezovi zevajo nevarne ujede. Poti so na več mestih slabo prehodne, v mnoge senčne kotičke nikoli ne posije sonce. Vmes pa se v reki pod tenkimi vrbovimi vejami vrtinčijo globoki tolmuni, tako poglobljeni in vabljivi, da so v svoja nedrja zvabili prenekatero žalostno bitje. A vendar ima Kolpa precej več prijaznih rok. Z obeh strani bregov se vanjo namreč iztekajo mnogi hudourniški potočki in ob dežju z veliko žuboreče vode napolnjeni jarki.

Od daleč, gledano od zgoraj s sončne strani, je kostelska dolina nenavadno podobna široki razprti človeški dlani.  Osrednja žila na dlani je živahna zelenooka lepotica, stranske žile so potoki in jarki, štirje prsti so terase z gmajnami, steljniki in njivicami, v zrak pa se dviguje mogočen palec – grad Kostel. Grad, ki je s treh strani obdan s prepadnimi stenami, z južne strani pa mu je pred noge že stoletja in stoletja položeno veselo in žalostno življenje na levem bregu reke, življenje preprostih ljudi in tistih, ki so prepričani, da so dobili oblast od bogov.

Ko je dlan odprta, je obkolpska dolina ob sončnih dneh prekrasna. Najlepša in veličastna v svojem miru, spokoju, skrivnostnosti. Ko pa se dlan zapre, večkrat divjajo vzdolž reke tudi močni vetrovi, prekrivajo jo snežni meteži, pod močjo viharjev ječijo gozdovi. Tedaj reka čez noč naraste, nenavadno hitro poplavi oba bregova, iz nedolžne lepotice se spremeni v krvoločno zver.

In prav takšni kot zelenooka reka so že stoletja tudi ljudje ob njej. Rojevajo se nedolžni kot jagenjčki na pašnikih, se v mladosti strastno zaljubljajo kot brzice med skalami, se v srednjih letih umirjajo kot voda za jezovi, se v starosti grejejo kot luže med mivko po poplavah.

Ljudje so Kolpa in Kolpa je taka, kot so ob njej ljudje.

Naša povest ob Kolpi se začenja usodnega leta Gospodovega 1549. Modreci vedo povedati, da so takšna leta, leta pred prelomnico, še bolj usodna kot okrogla leta. Pa četudi pred polovično prelomnico stoletja. Da to res drži, potrjuje tudi usodno srečanje dveh bregov ob Kolpi: lepega dekleta Marije z levega brega in Martina z desnega. Tema bregovoma bi lahko rekli tudi Marija s kranjske strani in Martin s hrvaške. A tedaj sta oba bregova dihala še z isto sapo, oba bregova sta utripala v podobnem ritmu, oba bregova sta ljubila in sovražila z enako srčno krvjo.

Mariji so mnogi rekli kar Mlinarica. Nekateri celo Lepa Mlinarica. Bog je tedaj, ko je ustvarjal Kostelsko dolino, resnično ob Kolpi navzgor in navzdol mahal z napol prazno vrečo. A ko je ugotovil, da mu je zmanjkalo rodovitnih polj, sončnih pašnikov, bogatih steljnikov, je vdahnil lepoto vsaj mnogim ljudem. Mariji se je še posebej posvetil. Imela je kot svetnica lepo izklesano postavo, krasili so jo dolgi pšenični lasje. Obdarjena je bila tudi z vsemi drugimi oblinami tako skladno, da se je zdelo kar greh, če ob Mlinarici ne bi dodali pridevka Lepa. Povrhu je bila Lepa Mlinarica prav na začetku naše povesti v najlepših dekliških letih. Župnik je v Status animarum, v Status duš, knjigo faranov, za Marijo v knjigo pri Fari zapisal, da jo je lepota kostelske doline obsijala pred štiriindvajsetimi božiči.

Naslov: Ljubezen ob Kolpi; povest o kostelskem ljudskem junaku Mikuli
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: prof. dr. Stanislav Južnič, Ivan Črnkovič in Mirko Turk
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 20; Slovenske grajske zgodbe št. 6
ISBN: 978-961-7069-94-5
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Stanislav Južnič: KOLPA ŠE VEDNO TEČE

LJUBEZEN OB KOLPI

„Kupa iše teče,« je starodavni pozdrav Kostelcev ob srečanjih na obalah reke Kolpe, ki pripoveduje svoje mnogotere zgodbe bodečim žicam navkljub. Eni teh zgodb je te dni prisluhnil najplodnejši slovenski pisec vseh časov, Gorenjec Ivan Sivec. Na Tebi je, draga bralka, ljubi bralec, da se dodobra poglobiš vanjo…

Pred petimi stoletji se je Kostel sredi doline zgornje Kolpe znašel na prepihu polnem novosti, domala podobnih sodobnim grozečim virusom. Tedanjim podložnikom se je posvitalo, da gospodi plačujejo davke, ne da bi jih te znali obvarovati pred plenjenjem konjenikov izza južnih meja: prav podobno današnjim množičnim protestom, ko ljudje demonstrirajo medtem ko postaja očividno, da jih sodobni oblastniki kaj slabo branijo pred virusi. Nekdanje resnice mnogoterih prednikov so bile kar čez noč ob veljavo, katoliški je kljubovala luteranska vera kostelskega graščaka Langenmantla, po domače dolgega plašča. Obenem so se od Bihaća tudi po dvakrat letno k Slovencem pritepli urni konjeniki, ki so bolj verjeli Mohamedu kot Kristusu, še najbolj pa lastni bridki sabljici. Bili so pač objestni potepini, željni lahkega zaslužka ob neurejeni meji obeh mogočnih cesarstev, našega in Otomanskega: včasih se jih je prijela zbadljivka Turki, čeravno zlepa niso videli Carigrada. Bili so predniki taistih nadvse pridnih Bošnjakov, ki danes za majhne denarje postorijo veliko dela v Sloveniji, kot da bi se hoteli odkupiti za neljube grehe svojih malce predivjih prednikov. V prejšnjih mirnih časih so potovali kvečjemu novic polni Romi nastanjeni ob desnem bregu Kolpe ali okoli Kočevja, novodobni nemir pa je nenadoma zajel vse, staro in mlado.

Podobno kot danes dvomimo v dobronamernost oblastnikov, saj nas davkom navkljub ne znajo zaščititi niti pred drobcenimi virusi, so tudi pred polovico tisočletja vsevprek ponavljali mantre o odvečnih gospodih in starih pravdah, ko so bile obvezne dajatve manj boleče. Novice o daljnih deželah Amerike, Indije Koromandije in Kitajske so burile domišljijo: Kostelcem in njihovim sosedom se je nenadoma zdelo, da lahko postanejo drugačni od svojih tisočerih pradedov. Za nameček pa so ob zgornji Kolpi tavali še uskoški ovčarji, ki jih je cesar hotel najeti za čuvaje meje pred divjimi konjeniškimi plenilci, ki so čez nemirno mejo prikolovratili mnogo hitreje, kot so si Kostelci in drugi sosedje lahko z ognjem in topovi dajali znamenja o prihajajoči nevarnosti. Langenmantel je Uskoke na vse mile viže črtil, saj jih je kot blagajnik Vojne Krajine poznal do obisti: te neugnane svojati ni krasil kranjski hrbet vajen cankarjevskega biča. Saj niso bili poredni po naravi, a njihove ovce so pač popasle zelje staroselcev, in že je bil tu ravs in kavs. Uskokom ni bilo kaj prida do motike, kot tudi napadalcem onstran meja ne: bili so pač iste baže nepridipravi, kot jih vedno znova privabljajo neurejene razmere, pač na Divjem Zahodu v Ameriki, ali pa v danes opustošenih arabskih krajih. Naš cesar je uskoškim prišlekom obljubljal polja in celo plače, če se bodo iz nekoč Osmanskih graničarjev prelevili v njegove stražarje. Res so mu šli pregnani Uskoki na limanice in privreli s svojimi čredami, a cesar je besedo snedel: zato so pač tu in tam malce poropali, saj bi sicer stradali. Osilniški konec jim ni posebej dišal, ne njim ne njih ovcam: Kostel, Poljane, Bela Krajina in Gorski Kotar onstran Kolpe so bili mnogo pripravnejši, pa tudi brhke domačinke niso bile od muh. Kar čez noč je bila polovica Kostelcev, Goranov in sosednjih Belokranjcev uskoških, Napoleonovi generali pa se še stoletji pozneje bridko tožili, da temu kostelskemu narodu ni mogoče vladati, saj je neposlušen do obisti. Uskoki so bili namreč prepričani, da je Napoleon, cesar, graščak, predsednik le nekdo iz sosednje doline, ki ima pač trenutno pod kapo večjo vojsko od samih Uskokov, in jih zgolj zato lahko prisili k plačevanju davkov. Prirojenega spoštovanja do mogočnežev Uskoki nis(m)o imeli, saj so njega dni raz palube oropanih ladij nemilostno potegnili tudi največje silake. Prav zato sta do sedaj najpomembnejši kostelski graščak grof Laval Nugent in poglavitni kostelski upnik Lovrenc Rački iz Rak nad Kuželjem tako zlahka nagovorila Kostelce, da so Napoleonove vojaške izterjevalce davkov ročno zmetali v nič hudega slutečo reko Kolpo: rajanje se jer izkazalo za dvorezen meč, saj so jezni Francozi čez par dni usodno zbombardirali kostelski grad. Ko se Kostelec izleže, takoj torbo veže: tako so od vekomaj opevali kostelsko slo po popotovanjih in trgovini. Obenem pa: ni težko žabo v vodo naterat; Kostelcem ni bilo dvakrat za reči, in že so se uprli graščaku, cesarju, dacarju, ali pač komurkoli, ki jim je hotel pamet soliti. Pred pol tisočletja, ali pač dandanes.

Tako kot večina srednjeevropskih podložnikov, tudi Kostelci pred polovico tisočletja pretežno še niso imeli priimkov, pa tudi hišnih številk še ni bilo na voljo. Brez splošne vojne obveznosti, osebnih davkov in individualnih volilni pravic je bil priimek odveč: zadostovali so nadimki, ki se niso vedno dedovali iz roda v rod.

Pridelki kostelske zemlje nikoli niso zadostovali za preživetje: treba se je bilo znajti tako ali drugače kje ob strani. Tako je bilo tihotapstvo od nekdaj kostelski nacionalni šport: če je bila priložnost, so se radi proglašali kar za Kočevarje, da so smeli trgovati širom po monarhiji po črki starega cesarskega ukaza. Seveda je ukaz zadeval le prodajo lastnih pridelkov, a pod dvojnim dnom trgovske malho je bilo vedno še kaj žlahtnega tujega, kar je pač šlo za med, predvsem pa listki slovite prepovedane loterije fiks-niks, s katero so znali potegniti za nos celo marsikaterega Dunajčana. Vmes je bil še tipičen šaljiv kostelski odnos do življenja in smrti, izražen s kostelskim »Madron ga je vedro«. Seveda, niti pod razno nihče ne sluti, kdo naj bi bil ta Madron, toliko bolj jasen pa je vzklik: »Beži vrag, Banjc gre«, ki se nanaša na Kostelce okoli gorate Banja Loke.

Gmotno so se najbolje odrezali kostelski mlinarji ob Kolpi in pritokih vključno z mlinarico Marijo v tej knjigi: domala vsi so bili na kostelski strani, saj so mleli predvsem žito severnejših Kočevarjev, ki svojih vodnih potokov malodane niso imeli. Kočevarji so resda tolkli nekoliko drugačno narečje, pa se jih je dalo vseeno razumeti, saj so bili Nemci zgolj toliko, kot je stoletja pozneje zahteval njihov nacizmu vdani graščak. Posest Kočevskega graščaka je obdajala Kostelce kar s treh strani, z južne strani onkraj Kolpe pa so se jim smejali sorodniki Gorani s povsem enakimi imeni, tamburicami in ražnji za priljubljene pečene janjce: od Kostelcev jih je večno ločevala zgolj politika, saj je bila Kolpa ob robu Kostela od nekdaj južna meja našega Svetega Rimskega Cesarstva. Kostelci so bili cesarski in Kranjci, Gorani pa pač ne: vse ostalo je bilo in je še enako na obeh bregovih bistre Kolpe, razen da se pregnani Romi nikoli niso hoteli trumoma naseliti med Kostelce, podobno kot v Kostel ni bilo pravoslavcev značilnih za uskoške predmestne naselbine Gorskega Kotarja. Le oni so menda vedeli, zakaj. Enaka pesem je od vekomaj odmevala na obeh bregovih Kolpe, enaki plesi in enako narečje so krasili ta narod vse do Svedrašev iz Delnic, ki so legendarno skušali zavdati volu z nepravim orodjem, kot jim je bilo pač pri roki. Istorodnost ljudi z obeh bregov Kolpe ni bila nikoli po godu nobeni oblasti, saj je tiho molčala o tem, da narodnostne meje tu pač ni, pa naj mestni politiki pač žlobudrajo karkoli. Ta enakost kostelskih posebnosti, ki je del vsakdana še trikrat številnejšim Goranom onstran Kolpe, je zapeljala Martina h mlinarici Mariji, da sta zaplodila Mikulo. Izbira imena seveda ni naključna, saj je kostelski trgovec s tem imenom plačal pristojbino mitnici Sv. Vid nad Reko domala pred pol tisočletja, drugi kuželjski Mikula je nato posojal denar graščaku v Brodu na Kupi po prvi ohranjeni trgovski pogodbi onih dni, Mikuliči pa so bili tako senjski Uskoki kot kostelski župniki, prva hiša lične kostelske vasi Potok pa še danes sliši na ime Mikulova. Seveda je tudi mladostna zagata prelestne mlinarice Marije, katere obetajoča ljubezen vabi k neljubemu delu, pisana na kožo Kostelcem in še posebej znamenitim prifarskim »muhtačem«, zastonjkarjem do obisti vdanim prepevanju in popivanju, precej manj pa lopati: po večdnevnem veseljačenju na račun obogatenega soseda, se je moj sosed Prifarc vseeno pritoževal: »Resda smo pili in jedli zastonj prav veselo pojoč vse te dni, toda »danguba« meni ni bila plačana!« Torej dnevnica za veseljačenje, tako značilna za sodobno slovensko visoko politiko predevanja iz votlega v prazno: tudi izguba dneva mora biti veseljaku še kako povrnjena z obrestmi!

Pisatelj Ivan Sivec, čeravno Gorenjec, je zadel žebljico na glavico s svojo umetniško ponazoritvijo dediščine senjskih uskoških piratov, ki so veseljaško ropali vsevprek po Kvarnerju, končno pa ustavili ves tamkajšnji promet, ne le turški in beneški – tako so si spodžagali lastno vejo cesarjeve podpore in uskočilo v Kostel. Njih vrednotenje je nadvse zagatno: Benečani muslimanski sosedje so jim bili zakleto sovragi, Srbi, Hrvati in Kostelci pa so še danes ponosni na uskoški pogum in svobodnjaštvo. Seveda tudi med Kostelci Uskoki niso mogli iz lastne kože šverca vsevprek; graščak Langenmantl je te moje neposlušne prednike neprestano prijavljal oblastnikom: seveda nisem toliko ponosen na njihove lopovščine, vendar pa se je graščak vedno znova pritoževal nad ene in taiste tihotapce. Če so že bili zmikavti, so bili pač sposobne sorte pridaniči, ki jih nihče ni zmogel poloviti, jim priti do živega: to pa me seveda navdaja s tihim globokim ponosom na moje prifarske uskoške svobodnjaške dedove. Tako ne dvomim, draga ljubiteljica Kostela, cenjeni Kostelec, da Vama bodo Mikulove in Marijine dogodivščine po godu!

Ljubljan’ca teče prepočasi

Tja za Kolpo brž se oglasi

Hudi spet so danes ti časi

Teh virusov polni zreli klasi!

Kostelci varuhi slovenskih mej

Dandanes nič manj kot nekoč prej

Evropi v prid zmagoviti vselej

Rodoljubni zdaj in večno osorej!

Kolpa zgodbe tam žubori

Kostelki se srce iskri

Nekoč je tamkaj tekla kri

Danes tihota oči miri!

 Pri Fari in v Oklahomi ob Božiču 2020, edina osrednjeslovenska dobitnica dveh zlatih matur Urška Južnič in Ameriški državljan, zaveden Kostelec dr. prof. Stanislav Južnič, avtor tisočerih tiskanih del, objavljenih na vseh kontinentih v ducat jezikih vključno z več kitajskimi in japonskimi knjigami (izjema je, zaenkrat, le Antarktika, vendar dogovori tam že potekajo v zaključni fazi)

                                                                                     prof. dr. Stanislav Južnič