Začetek zgodbe

Razkorak.

Svet živi v razkoraku.

V vedno širšem in daljšem razkoraku.

V razkoraku, ki ga marsikdo težko obvladuje.

V razkoraku, ki je samo na videz smiseln, v resnici pa usoden, poguben povsem nor. Nor, kot vedno bolj postaja nor celoten globalni svet. Sami pa tega niti ne opazimo oziroma se sprenevedamo, da razkoraka sploh ni.

A kdor je le malce bolj občutljiv na spremembe, čuti da je razkorak med družbo in posameznikom vsak dan večji. Splošni trendi so bolj ali manj v rokah vplivnic, mogočnežev in brezvestnežev. Posameznik pa se jim skuša samo od daleč upirati, se jim prilagajati oziroma jim skuša čim bolj ustreči.

A le kdor malce bolj natančno opazuje bogate in revne, z lahkoto lahko ugotovi, da so bogati vse bolj  mogočni, polni napuha, vedno bolj nedostopni, revni pa morajo biti vse bolj in bolj ponižni, klečeplazni, brez osebnosti.

A le kdor malce globlje občuti draginjo, se zaveda, da svet vodi samo tri odstotke tistih, ki imajo v rokah neskončni kapital, vsi drugi pa so navadne nepomembne ovce, delovna živina, odpadek človeštva.

A le kdor malo sluti, kaj je poštenje, resnica, zdrav odnos do vsakdanjega bivanja, se zaveda, da živimo v morju laži, sprenevedanj, podtikanj, pogubnih afer, propada splošnih človeških vrednot.

A le kdor malce prisluhne politiki, lahko ugotovi, da svet vodijo mediji, propaganda, oglasi, zahrbtni kapital, kar vpliva tako močno na človekovo osebnost, da ga povsem razoseblja.

Takšnega razkoraka v preteklosti še ni bilo oziroma so podobno družbo, kot je naša, razlike vedno pripeljale do popolnega razkroja, do propada, do uničenja.

Zdaj smo na skrajnem robu tega razkoraka.

Mogoče celo na dnu brezna, iz katerega se bomo težko izvlekli.

O tem govori tudi naša mala zgodba.

S tega roba oziroma dna je tudi ta zgodba, vzeta iz vsakdanjosti.

Zgodba, ki skuša pokazati, da zgornje besede niso prav nič črnoglede. Celo še več. Resnica je še bolj kruta, kot vsakdanji posplošen pogled na svet.

Začelo se je tistega marčnega dne, ko je imela Taja strogo prepoved izhoda iz stanovanja. Že vse od novoletnih žurk naprej sta jo starša v simboličnem pogledu zaklepala v njeno sobo, jo ob vsakem izhodu spraševala, če se kaj uči za maturo, koliko ima že predelane snovi, ali ji morda ne bo zmanjkalo časa …

Na Tajino srečo so skupaj samo večerjali. Blago večerjali. Mami je jedla v službeni menzi, oči največkrat s poslovnimi partnerji v kaki boljši restavraciji, sama pa si je lahko naročila preko wolta pico ali hamburger. Vsako jutro sta ji starša vrgla na mizo deset evrov, potem pa se je sama odločila, kaj bo tistega dne dala v sebe. Večkrat sta s sošolko Melito krenili kar na hamburger, še večkrat pa si je doma kar sama pripravila nekaj malega, kosmiče z jogurtom ali sendvič s sirom. Zvečer pa so se vendarle usedli skupaj, pa ne toliko k hrani, temveč da bi se – kot se je temu reklo – malce pogovorili. Navidezna družinska idila. V resnici pa prisilna družinska idila. Kot mnoge druge družine so živeli drug mimo drugega, vsak v svojem svetu, brez dotika srca in duše. Sodobni puhli meščani pač.

Naslov: Lokvanjev cvet; Presunljiva zgodba o maturantki Taji
Avtor: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 160 strani, barvne fotografije
Leto izida: 2025
Zbirka: Dotik srca št. 8
ISBN: 978-961-7143-49-2
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu 

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• BELETRINA DIGITAL
• COBISS (Ela)

V spremni besedi je direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak zapisal:

Presunljiva belina lokvanjevega cveta

         Lokvanj se vedno pojavi na mirujoči vodi. Vedno znova nas prevzame nasprotje med motno stoječo vodo in snežno belino lokvanjevega cveta. Kako je mogoče, da se iz greznega blata na jezerskem dnu in nečiste, postane vode rodi deviška belina lokvanjevega cveta? Budi čudenje in občudovanje, a ga hkrati obdaja sij skrivnostnega in nedoumljivega. Kljub temu, da je njegova lepota nezemeljska in odmaknjena, je prelepi cvet z vezjo, s pecljem, privezan na jezersko dno. Nima svobode, da bi izbiral, kje bo cvetel.

Lokvanjev cvet ima kratko odmerjene dneve. Prvi dan se popek sredi dopoldneva odpre. S prijetnim vonjem privablja lahkokrile opraševalce na sladko medičino. Pozno popoldne se cvet zapre in zjutraj, ne prezgodaj, spet na široko odpre. Drugi dan medičina v njem presahne, vendar v prašnikih dozori cvetni prah. Tudi ponj prihajajo obiskovalci in se z njimi hranijo. Tretji dan se cvet le še na pol odpre. Četrti dan se nič več na odpre. Potopi se pod vodno gladino in v njem se začne razvoj semen.

Lokvanj je prispodoba čistosti, miru in umirjenosti, ženstvenosti in lepote. Posebnost lokvanja je ta, da noče cveteti v vazi. V vsej lepoti se cvet prvi in drugi dan odpre samo na vodi, kjer se je rodil. Odtrgan zastane. Kot bi svojo bolečino držal v sebi in bi je ne hotel pokazati nikomur, stakne cvetne listke za vedno. Zato ga hodite gledat in občudovat tja, kjer živi in se v sočni kopeli na široko razpre. Denimo v Arboretum Volčji Potok.

Pri slovanskih narodih lokvanj združuje lepoto in pogubo. Lokvanje čuvajo rusalke, ki so toliko, kot lepe, tudi nevarne. Kdor želi seči po njih in zapusti varni breg, tvega, da ga spodnese mulj, se zaplete v rastlinje in  ne pride nikoli več iz vode.

Matjaž Mastnak