PRVOMAJSKA PARADA

Začelo se je z velikim navdušenjem, končalo pa precej klavrno. A verjetno je tako z vsako stvarjo, ki ne sloni na zdravih temeljih.

V naši hiši je bilo menda od nekdaj tako, da smo bili lojalni do vsake oblasti. Ko se je rodila nova Jugoslavija, smo očitno na hitro povzeli tudi navdušenje nad njo. Sam sem se rodil šele štiri leta po končani drugi svetovni vojni, torej v času, ko je povsod pisalo FNRJ. Federativna narodna republika Jugoslavija. Šele v poznejšem času se je tu in tam le pojavila tudi kratica FLRJ, kar je pomenilo Federativna LJUDSKA republika Jugoslavija. Kako pa je to delovalo v praksi, lahko pogledate v 4. zvezek Enciklopedije Slovenije, kjer je na 318. strani objavljena »Deklaracija o proglašenju Federativne narodne republike Jugoslavije.« S podnaslovom »Svima narodima Jugoslavije.« Tedaj verjetno nihče niti pomislil ni, da bi bila takšna deklaracija lahko napisana tudi v slovenskem jeziku, sicer pa o tem očitno niso razmišljali tudi avtorji nacionalne enciklopedije. Verjetno so bili mnogi srečni že zato, ker ni bila napisana v cirilici.

A začelo se je z velikim navdušenjem. Tudi socializem je bil uradno proglašen šele leta 1963, tedaj pa sem imel že štirinajst let. Pomeni, da sem marsikaj zveznega in s tem jugoslovanskega – tako kot vsi mnogi drugi – doživel že nekaj let prej. Med drugim tudi prvomajsko parado v Ljubljani. In da ne bo pomote: gre za enega najlepših spominčkov iz moje mladosti.

Prvomajske parade – pozneje so se spremenile v parade ob dnevu zmage, torej so se odvijale 9. maja – so se od leta 1946 do leta 1957 odvijale v glavnem mestu Jugoslavije, v Beogradu, in v vseh republiških središčih, torej tudi v Ljubljani, od leta 1957 naprej pa samo v Beogradu, na veliko pa smo jih občudovali tudi pozneje, seveda samo po televiziji.

Prvo in zadnjo veliko vojaško parado v Ljubljani sem si tako ogledal, ko mi je bilo osem let. Šel pa sem si jo ogledat peš iz Most pri Komendi, to pa je kar osemnajst kilometrov. To moram poudariti predvsem za vse tiste mlade bralce, ki ne morejo iti peš niti do najbližje trgovine. Tedaj pa je bilo nekaj povsem običajnega, da smo veliko hodili peš. V povojnem času so bile avtobusne zveze zelo slabe, do vlaka smo imeli skoraj šest kilometrov, vendar je vozil daleč proč od Most, tako da se skorajda ni splačalo hoditi nanj.

»A veš, da bo v Ljubljani velika vojaška parada!« je povedala mami sestra Angela, ko smo bili na obisku pri njej na Črnučah pri Ljubljani.

»A res?!« je mama takoj zagrabila za besedo. Čeprav nismo bili politično obremenjeni, pri teti pa so bili – kot se je reklo tedaj – zagrizeni komunisti – predvsem naša mama ni hotela nikoli zaostajati za naprednim svetom. »Kje pa bo potekala?«

»Po Titovi cesti navzgor. Najlepše pa se je bo videlo na začetku, ko bodo še vsi v paradi sveži, zlikani in spočiti.«

Oče je svakinjine besede prevedel v odgovor, da vojska nikoli ne prinaša veliko dobrega. Rekel je celo, da gre za razkazovanje mišic in da vojska po nepotrebnem zapravlja veliko denarja, vendar ga je mož svakinje ustavil, češ, za samostojno Jugoslavijo je to skoraj nujno.

»Drugače nas lahko še Rusi napadejo …«

Strah pred Rusijo, ki je bil uradno strah pred celotno Sovjetsko zvezo, je bil pač prisoten v vsej Jugoslovanih, tudi Slovencih. Minilo je pač le nekaj let po Informbiroju, zato se je dalo s takšnim strahom skleniti prenekateri kompromis med drugače mislečimi.

Zadnjega aprila je bil prekrasen dan, poln sonca, novega zelenja in cvetja.

»Jutri grem v Ljubljano!« je oznanila mama. Že vnaprej je vedela, da moj oče ne bo šel z njo, ker je imel takšne in drugačne vojske čez glavo. »Kdo gre z mano?«

Brata, ki sta bila od mene starejša osem in enajst let, sta sklonila glavi. Sam pa sem poskočil kot navito prožno pero.

»Jaz! Ali greva gledat vojaško parado?«

»Točno tako!« je odvrnila mama, v očeh pa se ji je zabliskal skrivnostni nasmeh. »To moramo videti. Posebno, ker je zadnjič.«

Oče na to ni rekel nič. To je pomenilo, da sam ne bo šel, nobenemu pa ne bo branil, če bi res bil toliko vnet za to.

Mama je po svoji stari navadi pripravila dobro malico, me prebudila zjutraj ob štirih, potem pa hajdi pot pod noge.

»Pa menda ne bosta šla kar peš …« je postalo očetu nekoliko žal, ko mu je mama rekla, da zdaj pa kar greva. »Če bi vedel, da misliš resno, bi napregel Fuksa.«

Oba sta vedela, da gre samo za izgovor.

»Ah, nama bo že kdo ustavil,« se je tolažila mama. »Kak furman ali pa kak tovornjak. Konj naj kar v hlevu počije. Adio! Pridem pozno zvečer. Spotoma bova skočila še na Črnuče k Angeli.«

Založba: Založba Ognjišče Koper
Leto izdaje: 2003
Obseg: 248 strani
Format: 18,6 x 11,6 cm
Naklada: 5.000 izvodov trda vezava

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL